V letu, ko se je začela prva svetovna vojna, je Gilbert Keith Chesterton napisal svoj zanimivi antiutopični roman »Leteča krčma« (»The flying inn«). V njem si na predvečer vojne predstavlja, da je Otomanski imperij osvojil britanskega in seveda vsilil šeriatsko pravo. Slika je tako zanimiva, ker je zadeva neverjetno preroška in kliče na čase, v katerih smo.
Irski pomorščak Dalroy tako ostane brez ljubljenega piva oz. alkohola nasploh, Lord Ivywood pa je tisti državni birokrat, ki se je spečal z novimi oblastniki, po načelu, da če ne moreš proti njim, bodi pa z njimi. Ivywood se tako po novem udinja muslimanskim oblastem samo zato, da bi ohranil svoj stolček, torej svoje pomembno mesto. Muslimani seveda napravijo ukrep, da izkoreninijo alkohol, kar oblasti razložijo po svoje, da namreč koristijo najnižjim slojem prebivalstva, ki bodo tako prihranile. Alkohol je samo Chestertonova pretveza, da bi obračunal s t.i. »naprednjaki«, ki se od izpred dobrih sto let niso nič kaj spremenili, zato ima »kralj paradoksa« lahko preroško delo. Norčuje se iz tega naprednjaštva ali progresizma, če uporabimo današnjo tujko. Progresizem je tisti arogantni, »znanstveni«, hierarhični, pa seveda tudi levičarski pristop, ki je značilen za povojno zahodno družbo, zlasti od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, še bolj zaostren pa je postal prav v 21. stoletju. Chesterton je lepo rekel, da je: »Naloga naprednjakov v tem, da nadaljujejo z delanjem napak«.