Za apostola Petra in Pavla, ki ju danes slavimo, velja, da sta stebra Cerkve, kar lepo opiše tudi bogoslužni spev, ki pravi: “Bodi hvala Petru in Pavlu, tema dvema velikima lučema Cerkve – močno svetita na nebu vere.” To nebo vere pa seveda ni in ne sme biti le nad nami kristjani, temveč tudi v nas, to je tista skala, na kateri naj bi vsi mi gradili hišo svojega življenja, da bi ostala trdna in bi zdržala pred vsemi neprijetnostmi, ki jih seveda nikdar ne zmanjka. Sveta apostola sta nam s svojim življenjem zgled, odkar sta pa v zboru vseh svetih, pa sta nam tudi mogočna priprošnjika zlasti tedaj, ko ne vemo, kako naprej in ko svojo pot zgrešimo. Tudi onadva sta v življenju kar nekajkrat zašla, pa sta vendarle znala vselej najti moč in pogum, da sta priznala svojo zmoto, se naslonila na tistega, ki zares daje kristjanom trdnost, na Gospoda Jezusa Kristusa, potem pa vselej znala vstati in iti po pravi poti naprej.
Vsak od obeh je bil trden na svoj način. Peter v svoji stalnosti in stabilnosti, Pavel v svoji dinamičnosti.
Bila sta si med seboj različna, saj je bil Peter preprost ribič iz Galileje, medtem ko je bil Pavel izobraženi učitelj tistega časa, vendar vemo, kako je tudi on bil pošten delavec, da se je preživljal. Cerkev, ki je skupnost vseh kristjanov, tako v sebi združuje ljudi različnega izvora in značaja, a prav to predstavlja njeno bogastvo. Peter je potem nekako ohranjal stalnost in ni več kot toliko hodil naokrog, medtem ko je Pavel neprenehoma potoval in oznanjal evangelij ne le Judom, ampak tudi poganom. Vemo, kako sta imela različne poglede, s sta nato vselej znala najti skupni jezik, kot recimo na prvem cerkvenem zboru, ki je bil v Jeruzalemu. To zadnje je pomenljiv zgled za nas danes, da bi kdaj znali popustiti od svojega lastnega prav v iskanju skupnega dobrega.
Vendar, kot smo rekli, to nebo, sestavljeno iz različnih zvezd, mora vsakdo od nas kristjanov nositi tudi v sebi. V nas mora biti stalnost in trdnost Petra, kakor tudi dinamičnost Pavla. Vera mora biti namreč po eni strani trdna, na krepkih močnih temeljih, po drugi strani pa mora biti dinamična. Če vzamemo podobo ladje, potem zanjo velja, da se mora včasih dobro zasidrati, spet drugič pa pogumno pluti po odprtem morju.
Tudi kristjan se mora znati tako dobro zasidrati, kot tudi pogumno iti iz sebe in iz svojih lastnih gotovosti, da bi tudi drugim prinesel nekaj iz tega svojega bogastva. Tako ima življenje Cerkve tri področja, od katerih je eno bolj stalno, drugi dve pa bolj dinamični. Prvo področje je bogoslužja (liturgija), drugi dve pa sta pričevanje (martirija) in dejavna ljubezen (agápe ali karitas). Področje bogoslužja je torej tisto, ki obravnava zlasti naš odnos z Bogom, iz katerega potem črpamo moči za naše krščansko pričevanje in oznajevanje, kakor seveda tudi za ljubezen do bližnjega. Bogoslužje pomeni zakramentalno življenje, kjer je najpomembnejša sveta maša, zraven pa spadata še molitveno življenje, skupno in osebno, in tudi intelektualno poglabljanje v veri, s pomočjo katerega se poglabljamo v vsebino krščanskega nauka in verskih resnic. V vse to se je treba seveda zasidrati, se v tem in ob tem zaustaviti. Treba je poslušati. Ko imamo to, potem lahko tudi govorimo, kjer je še najpomembneje, da bolj kot naše besede govorijo naša dejanja.
Če rečemo z evangelijem, potem v sebi združujemo Marijo in Marto, imamo pa tudi številne svetniške zglede tega početja. Vsi najbrž poznamo bl. Mater Terezijo iz Kalkute in njene sestre. Zanje velja, da najprej nekaj ur preživijo v molitvi pred Najsvetejšim, potem pa gredo, okrepljene s Kristusovo močjo, na ulice, pomagat vsem, ki potrebujejo njihovo pomoč. Naj nam torej stebra Cerkve, Peter in Pavel, pomagata, da bo naša vera po eni strani stalna in trdna, po drugi strani pa dinamična in dejavna.