Osrednja zadeva današnje Božje besede je čistost. Če gledamo samo to, kako se farizeji strogo držijo nekih zunanjih predpisov, misleč, da bodo tako prišli do Boga, nismo še nič naredili, če ne pomislimo, v čem smo jim podobni mi danes. Biti čist je namreč, kot lepo sporoča evangelij, veliko več kot le stvar zunanjosti, temveč je stvar človekove notranjosti - človekovega srca, če se izrazimo s simboliko Svetega pisma. Če sem jaz na zunaj napravil vse, da bi bil čist, še ne pomeni, da pa sem res čist, če nisem poskrbel za čistost svoje notranjosti. Nič mi ne pomaga, če se na zunaj zdi, da sem čist, ker je »zdeti se« tu premalo, saj gre za to, kakšen sem jaz pred Bogom, ne pred ljudmi.
Na plan tako hitro privreta naša odkritost in iskrenost. Vsak od nas bi seveda rad se ne samo zdel, izgledal čist, temveč bi rad bil čist, vprašanje, ki si ga pa mora vsak od nas zastaviti, je, ali sem v resnici čist, ali pa se le zdim čist. To zdetje pa je problematično najprej na osebni ravni, pri sebi, šele potem gre navzven. Pri nas ljudeh je tako, da se sami sebi velikokrat zdimo marsikaj, tudi čisti, seveda, ampak v resnici to nismo. Odkritost in iskrenost bi pa od nas zahtevali, da si priznamo, kako je z nami v resnici in da ne ostanemo samo pri tistem, kar se nam zdi. V resnici noben človek ni čist. Pa bo kdo rekel, kaj pa je zdaj to? Uporabimo drugo besedo in zatrdimo, da v resnici noben človek ni zares zdrav. Današnji svet, oziroma njegova miselnost me bosta s tako trditvijo razglasili za blaznega, zmešanega in še kaj. Težava je, da ko rečem jaz »zdravje«, ne govorim o isti zadevi, o kateri govori današnja družba. Stvari se pojmujejo različno oz. se nanje gleda različno.
Današnja družba bo namreč na stvar gledala predvsem fizično, materialno. Zdrav bo potemtakem tisti, ki ne bo imel neke telesne bolezni. Največ, kar se pogleda, je še psihična raven, a tudi tam se praviloma gleda preveč mehanično na zadeve. Tu pa gremo še globlje, ker gremo na duhovno raven, hkrati pa seveda ostalih dveh ne izključujemo. Trdimo pa, da sami zase še ne zadostujeta. Verujemo in potemtakem tudi trdimo, da na nas ne delujejo le neke fizične in mentalne sile, temveč tudi duhovne, torej zadeve, ki so večje ne le od nas ljudi, temveč tudi od ostalih naravnih pojavov. Govorimo o nadnaravnih silah. V evangeliju je omenjeno zlo, ki je takšna sila, proti kateri človek sam kot tak ne more kaj dosti. Si pa današnji človek dela utvare, da pa lahko reši vse težave, tudi vprašanje zla in še druge zadeve, ki so pa v resnici nadnaravne.
Danes je še kako aktualen ta »zdravi način življenja«. Gotovo, da je treba živeti na zdrav način, a to ne sme pomeniti le skrb za telo in za mentalno zdravje ter naša čustva, potrebno je še več, potrebno je globlje. Potrebno je tudi oz. predvsem duhovno zdravje, ki je bilo za Cerkev vselej najpomembnejše, označila pa ga je kot »zdravje duše«, saj je z »dušo« mislila človekovo notranjost oz. duhovno raven. Prav zato tudi pravilo, da je najpomembnejše pravilo oz. celo zakon »zdravje duš«. Tega notranjega zdravja oz. notranje čistosti pa si ne more zagotoviti človek sam, niti mu je ne morejo dati drugi ljudje, ampak samo Jezus Kristus. To lahko stori zato, ker je veliko močnejši od zla, ki tako močno deluje na nas.
Vprašanje je torej to, kakšna je moja notranjost, kakšen sem jaz duhovno, kakšen sem torej pred Bogom, ki »vidi v srce«, ki torej vidi onkraj naše zunanjosti, onkraj tistega, kar se zdi, tudi tistega, kar se meni zdi. Lahko se zdi, kako sem dober, pobožen in še kaj, a kako je s tem vresnici? Kakšen sem jaz pred Bogom in ali bi si upal pred njim zatrditi ali celo priseči, da sem res dober, čist, pobožen, odkrit, iskren? Res imamo tako pogosto na ustnicah, kaj bi bilo treba, pa potem ne naredimo kaj dosti, da bi bilo bolje. Cerkev bi morala biti taka, duhovniki bi morali biti takšni in takšni, drugi bi morali biti… Kaj pa jaz?
Vsak od nas je lahko podoben farizejem iz evangelija in je torej hinavski, saj se želi pokazati, drugim in sebi, v neki luči, ki pa je vprašanje, če je res tista prava. Naš ponos je tu težava, ker nam ne dovoljuje, da bi si priznali, kako je z nami v resnici, in sicer govorimo o naši notranjosti, o našem srcu, če rečemo z evangelijem. Velikokrat zato pravimo, da smo dobri takšni, kakršni smo, da je že dobro tako, kot je…
Nekega dne sta prišli k puščavskemu očetu dve ženi, da bi dobili duhovni nasvet. Ena je bila velika grešnica, ki se je resnično spokorila svojih grehov, druga pa je bila ugledna ženska v družbi, ki se je čutila v redu sama s sabo, posledično tudi pred Bogom. Puščavnik je obema zadal nalogo. Prvi ženi je dejal, naj gre k morju in tam vzame tak kamen, ki ga bo komaj lahko nosila, ter naj mu ga prinese. Drugi ženi pa je dejal, naj vzame veliko vrečo in naj jo na obali s svojimi rokami napolni ter mu jo prinese. Ko sta prišli k njemu, je vprašal obe, katera je imela bolj naporno nalogo? Ugotovili sta, da sta imeli pravzaprav obe precej naporno nalogo, morda je imela druga celo malenkost težjo. Puščavnik je nato dejal prvi ženi: »Velik kamen predstavlja tvoj velik greh.« Potem pa je dejal drugi: »Vreča mivke predstavlja tvoje mnoge grehe napuha in ponosa.« Obe ženski sta šli domov očiščeni, druga pa je pridobila še na ponižnosti in skesanosti.
Tako ima tudi vsak od nas, bratje in sestre, gotovo svojo vrečo grehov in umazanije, ki jo je potrebno očistiti. Bodimo odkriti in iskreni, ko se presojamo – to bo všeč tudi našemu Bogu. Brez tega pa bodo naše molitve in daritve jalove, četudi se na zunaj zdi, da smo še tako dobri.