Misel na nedeljo Jezusovega krsta
Čeprav se v ožjem smislu božični čas končuje (traja sicer še do svečnice), pa so evangeljske besede o tem, da je ljudstvo živelo v pričakovanju, še kako aktualne. Ko je namreč enkrat človek krščen in se nad njim odpre prej zaprto nebo, mora živeti tako – v pričakovanju. Živeti mora vedno v adventu, torej v prepričanju, da Gospod še vedno prihaja, čeprav se je en njegov prihod že zgodil. Gospod je prišel k nam in je bil krščen, da bi mi postali Božji. Mi nismo tu, da bi ostali ljudje, torej takšni kot doslej, ampak je k nam, v naš čas, prišel Kristus, da bi postali bolj kristjani, ker od krsta naprej nosimo njegovo ime.
Zato je ključno vprašanje, ali bom tisti dan, ko bo prišla moja osebna polnost časa, vreden odvezati jermen Kristusovih sandalov? To je namreč bilo služabnikovo delo. Na tem svetu namreč nisem, da bi hodil pred Kristusom, ampak za njim, tako bom vredno opravljal svojo vlogo njegovega služabnika. Nisem je še tako dobro opravil, da je ne bi mogel še bolje, da bi torej ne mogel še napredovati. Tako velja za kristjana v odnosu do Boga in do svojega bližnjega. Imamo torej še ogromno neizkoriščenih rezerv.