ponedeljek, 31. marec 2014

Biti ubogi za uboge

Koga zadeva uboštvo?

V zadnjem letu, ko je na Petrov sedež stopil papež Frančišek, slišimo večkrat besedno zvezo “uboga Cerkev za uboge”. Konec koncev je papež sam rekel v srečanju z mediji: “Kako bi si želel ubogo Cerkev in ki je za uboge”, še bolj pa je vse to poudaril v zadnji apostolski spodbudi, ki nosi naziv Evangelii Gaudium

Moramo si priznati, da imamo v zahodnem svetu, kamor tudi sami spadamo, na splošno čudno in
popačeno pojmovanje tako Cerkve, kot tudi ubogih in uboštva, kar smo skušali vsaj nekoliko razčleniti že v časniku samem v petih nadaljevanjih, ki smo jih nadnaslovili: “Problematično gledanje na družbo”. Imamo namreč dve ključni besedi – “Cerkev” in “ubogi”, iz druge bi lahko izpeljali tudi bolj splošno besedo: “uboštvo”. Če navadnega zahodnega človeka, ki ga srečamo na cesti povprašamo po tem, kaj pomeni beseda “Cerkev”, ki ne označuje cerkvene stavbe, bomo navadno dobili odgovor, ki kaže, da je to zlasti cerkvena hierarhija, kler, torej papež, škofje in duhovniki. Le malokdo bo štel zraven tudi sebe, pa čeprav je katoličan. Zadeva postane še bolj zanimiva, če sebe k Cerkvi ne prišteva nekdo, ki je “nedeljnik”, kar pomeni, da ob nedeljah in praznikih hodi k maši. 

Kot nam pove ruski teolog Florenskij, je to tipično zahodno ločevanje med duhovščino in vernim ljudstvom kot tistimi, ki smo člani Cerkve, ker bi povprečen Rus tega nikdar ne naredil. Potem pa pridemo do raznih zadev, ki bi naj za Cerkev veljale, kot recimo “uboštvo”, a tudi “evangelizacija”, vendar te stvari – po našem tipično zahodnem pojmovanju – naj ne bi zadevale vernikov, temveč škofe in duhovnike, začenši s papežem in kardinali. Konec koncev tudi “občestvo” pojmujemo tako ozko, saj mislimo, da je to samo tista skupina ljudi, ki se je zbrala pri maši, pa to seveda ni tako. Spet lahko pokličemo na pomoč kakega vzhodnega kristjana, kot je, recimo, tisti srbski duhovnik, ki je imel nadvse slovesno sveto bogoslužje (s petjem, kadilom in vsem, kar spada zraven), pa čeprav pri maši v bistvu ni bilo vernikov. Ko ga je brat duhovnik (Slovenec), ki je to opazoval vprašal, zakaj tako slovesno bogoslužje, četudi je praktično sam v cerkvi, mu je srbski duhovnik začudeno odgovoril: “Kako sam? Saj vendar nisem sam, z menoj je celoten kozmos”. S tem je priklical tudi tistemu duhovniku eno od temeljnih resnic, ki jih izpovedujemo tudi v veroizpovedi: “Verujem v občestvo svetnikov”. Nikdar tako kot vernik nisem sam, nikdar ne gre le za “nas, tukaj zbrane”, temveč je vselej z nami, zlasti v molitvi in bogoslužju, celotna Cerkev, tako zemeljska kot tudi verne duše, ki se še očiščujejo (duše v vicah), kot tudi vsi angeli in svetniki v nebesih. 

Ko torej govorimo o uboštvu (tudi o evangelizaciji in drugih podobnih zadevah), to zadeva vse nas kristjane, ne le škofe in duhovnike (kot poudarja brat duhovnik Bogdan v svojem članku, je tudi papež najprej škof), temveč vse vernike in vsakega posebej. Preden torej s prstom pokažem na neuboštvo nekoga drugega, se moram vprašati, kako je pa z mojim uboštvom, kar je, mislim da, papež zelo jasno izrazil. 

Ko pa govorimo o uboštvu, ga je treba razumeti v evangeljskem in krščanskem smislu, ne pa na površen način. Kaj pomaga materialno ubogim Cerkev, ki je uboga v dobesednem smislu? Kaj bi si recimo pomagali s Karitas, ki bi ne imela ničesar, nikakršnih sredstev? Kako bi lahko konkretno pomagala ljudem? Ne bi mogla, seveda. Brez sredstev, bi ne mogla deliti hrane in potrebščin revnim posameznikom in družinam, ne bi mogla plačevati položnic tistim, ki zanje nimajo. Seveda današnji človek vse preveč na uboštvo gleda samo v materialnem smislu in hrepeni po tem, da bo nekega dne prišel do blagostanja v tem oziru, ker naj bi se tako rešile vse teževe – njegove in družbene. V krščanskem smislu pa uboštvo ni nujno enako z “nič ne imeti” v materialnem smislu. Uboštvo je zlasti osebna naravnanost. Jezus pravi: “Blagor ubogim v duhu” (Mt 5,3). 

Krščansko uboštvo pomeni, da svojega upanja ne polagamo v tisto, kar smo in kar imamo, kakor tudi, da nas tisto, kar posedujemo (denar, obleka, čustva), ne usužnjuje, ker se zavedamo dejstva, da naše veselje, sreča, radost in izpolnjenost niso v tem. V tem oziru apostol Pavel lepo pravi: “odmerjeni čas je kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva. ” (1 Kor 7,29.31). Krščansko uboštvo torej ne pomeni, da nimamo denarja, temveč, da smo od njega svobodni, kakor da bi ga ne imeli. Treba ga je uporabljati pravilno in krščansko, kakor dela recimo naš prijatelj, misijonar Danilo Lisjak, ki po večini svojih skromnih sredstev ne daje ubogim, ki jih sreča, temveč jih investira v gradnjo šol, zdravstvenih centrov in cerkva. Z drugimi besedami, ne deli svojim Afričanom rib, temveč jih uči ribe loviti. Papež tako kliče k moralni odpovedi od tistega, kar imamo in posedujemo in k temu, da se ne naslanjamo na stvari tega sveta, kamor spadajo tudi ljudje in odnosi. Tudi v tem oziru je treba biti nenavezani, nasprotno pa se je potrebno z vsem bitjem nasloniti na Kristusa.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"

nedelja, 30. marec 2014

Vsi smo sleporojeni

Evangeljska pripoved 4. postne nedelje, ki je tudi nedelja radosti nad dejstvom, da nas Gospod odrešuje, je tista o sleporojenem (celotno Janezovo 9. poglavje). Slednji nima imena, ampak je eden izmed ubogih in izključenih Božjega ljudstva. Za svoje stanje ni kriv ne on sam, kakor niso krivi njegovi starši. Dovolj je torej tu podatkov, da lahko ugotovimo, kako je sleporojeni vsak človek, ne le vsak kristjan, ker je vsak človek "z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Tu je nevarnost, da bi tudi sami, tako kot farizeji in drugi, gledali na zadevo le na zunaj, kakor gledamo na marsikaj, zato pa je na mestu opozorilo iz prvega berila: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Če bi namreč gledali le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, treba je pa gledati globlje, da vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve. 

Častitljivi Frančišek Libermann (1802-1852), spreobrnjeni francoski Jud in redovni ustanovitelj ter misijonar, jemlje to našo slepoto kot dejstvo, ki pa nas ne sme zmesti ali spraviti v obup, prej nasprotno! Takole pravi: "Glede na to, da si slep, se pusti voditi Njemu, ki je vir vsakršne luči. To te bo stalo veliko, trpinčilo te bo in te vznemirjalo - toliko bolje, saj je prav to najlepše v tej zadevi. Včasih boš v negotovosti glede stanja, v katerem se nahajaš - še toliko bolje - to ni tebi dano vedeti in je veliko sredstvo, da se oddeliš od samega sebe, ter se popolnoma prepustiš Njemu, ki mora biti vse. Bolj ko boš v negotovosti glede tvojega stanja, bolj popolnoma boš odvisen od Boga, kar mora biti podlaga največjega veselja tvojega srca." Naša slepost je torej nekaj naravnega, pred Bogom nisem nič drugega kot le "ubog in nesrečen, ves pokrit z ranami in uljesi, slep, kruljav in zlagan", vendar pa gre, kot smo dejali, tudi za nadnaravno slepoto, saj so bolečina, bolezen, trpljenje, smrt in zlo nasploh, nadnaravne zadeve, ki torej nas ljudi presegajo. Kakorkoli že, smo, kakršni smo, vendar nad tem ne gre obupavati, temveč je to le še večja priložnost, da se "popolnoma prepustimo Njemu, ki mora biti naše vse". 

Sprejeti življenje in ga vzljubiti takšno, kakršno pač je, ker je Božji dar, da bi lahko stopili na pot vere - lepa skrivnost, ki nam jo post pomaga odkrivati. Gotovo, križ je vselej zlo in pohujšanje. Nihče si tega ne želi, nihče po tem ne hrepeni. Vendar pa je, kot nam je povedal sveti mož, lahko to lepa priložnost, da naredimo korak naprej na naši poti vere. Ta pot ni gotova, če gledamo v človeškem oziru. Z razumom vsemu temu nikdar ne bomo prišli do dna, je pa zato lepa priložnost, da človeškim očem, očem razuma, dodamo še duhovne oči, oči vere, ki znajo "videti čez". Pokaže se na ta način plamenček upanja in smisla, kakor je lepo ugotovil sv. Frančišek Asiški, ki je svoje brate opozarjal, naj verujejo v smisel trpljenja. V stanje, v kakršnem smo, vstopa Gospod Jezus in nas ozdravlja. Slina, ki je simbol njegove Božje besede, je pomešana s prahom zemlje, torej z zemeljskim elementom, kar postane učinkovito zdravilo. To so naši zakramenti, ki nas notranje ozdravljajo in prenavljajo. Zemeljske elemente: vodo, olje, kruh in vino, človeka, Kristusova Božja beseda poveliča in naredi v zdravila za našo notranjost. Seveda je za to, da ta zdravila prejmemo, potrebna z naše strani določena notranja naravnanost. Treba je biti dovolj odkriti, preprosti in ponižni, da priznamo, kako ta zdravila potrebujemo, potem pa, da se jih tudi poslužimo - zlasti govorimo tu o sveti spovedi. Če se jih le lahko, se dajmo poslužiti teh svetih zdravil. Če objektivno ne moremo, potem pa se trudimo izročati Božjemu zdravniku Jezusu v molitvi, duhovnem obhajilu, ki predpostavlja to, da se udeležujemo svete maše, in v dobrih delih do bližnjega, v veri in upanju, da bomo kot cestninar, "šli domov opravičeni" (Lk 18,14). Izročanje v usmiljene Božje roke dela čudeže.