sobota, 31. julij 2010

Kaj resnično potrebujemo na življenjskem potovanju?

V teh nedeljah se mnogi ljudje podajajo na pot, da si privoščijo nekaj počitka, predvsem ob morju, v Cerkvi pa skupaj z Jezusom potujemo po neki drugi poti – skupaj z njim gremo skoz mesta in vasi odločno proti Jeruzalemu. Ker tu ni mišljena tista zemeljska prestolnica, temveč tista nebeška, nam je najbrž kmalu jasno, da nam Jezus s temi zemeljskimi podobami želi predstaviti naše življenje, ki je prav tako usmerjeno v večnost.

To naše življenjsko potovanje je vedno polno številnih srečanj – tudi mi srečujemo ljudi, ki jim umirajo sinovi, kakor je sin umrl vdovi, tudi šefom podjetij, ki jih mi srečujemo, zbolevajo delavci, kakor je obolel stotnikov služabnik, tudi mi srečujemo Marte in Marije. Naše potovanje je polno preprek in nasprotovanj, obenem pa tudi polno notranjega miru, če se mu le ne želimo izogniti in obstati na mestu. Srečujemo osamljene in zapuščene ter ponižane in pretepene – če jih želimo videti.

In smo tu, pred nami je še eno življenjsko vprašanje in pred nami je še eno Jezusova ponazorilna podoba. Težavo predstavlja dediščina, o delitvi katere se ne moreta med seboj dogovoriti rodna brata. Gospod se ne želi postaviti za razsodnika nad bratoma, ne želi pa se niti izogniti temu, da bi nakazal, kaj je v ozadju vprašanja o dedovanju, saj reče, da življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«

Jezus namreč ve, kaj vsak od nas išče v življenju – vsakdo si želi biti predvsem srečen. Dober in plemenit cilj, za dosego katerega pa lahko izberemo pravo ali napačno pot. Težava bogataša, omenjenega v evangeliju ni v tem, da bi bil hudoben: nikjer ne piše, da bi do premoženja prišel na nepošten ali izkoriščevalski način. Ne, težava je v njegovem pohlepu, pred katerim nam Gospod pravi, naj se varujemo. Njegov pohlep sestoji iz napačne investicije, saj kopiči in kopiči materialne zadeve, njegove oči pa ne vidijo preko njega samega.

Jezus pravi, da je neumen, nespameten, saj misli, da bo tem bolj srečen, tem več bogastva bo nakopičil. Dejstvo je, da ima bogastva več ko preveč, saj ima toliko, da ne ve več kam spravljati.

In vendar je sam – nihče ni omenjen, razen njega samega, pa tudi vse, o čemer govori, se vrti le okrog besede »moje« oz. »svoje«: svojih pridelkov, svoje kašče, svoje žito, svoje dobrine… Gradi večje kašče, da bo spravil vse svoje bogastvo.

Dragi moj bogataš, iz preteklosti in iz sedanjosti – ti si le gradi večjo hišo, kupi si večji in dražji avto, kupi si še čoln, potem pa namesto tega jahto, vendar tvoja sreča ni v teh stvareh. Bogat in poln samega sebe si sam sredi puščave – nesrečen. Nihče namreč ne more biti srečen sam. Sreča je tesno povezana z ljubeznijo, ta pa je v razdajanju. Pravo bogastvo je imeti toliko, kolikor potrebujemo, presežek pa dati tistim, ki nimajo in »imel boš zaklad v nebesih«.

Nebesa ja, tja moramo biti usmerjeni, s srcem in pogledom, tja pa ne moremo sami, ampak nam morajo drugi pomagati. Pa tudi nič kaj dosti za tja ne potrebujemo Kakor je dejal Ruski romar, usmerjen proti Jeruzalemu: »Mo je imetje: na hrbtu bisaga s suhim kruhom, pod pazduho pa Sveto pismo, to je vse.« Dejansko je to vse potrebno za vse nas: hrane in imetja, kolikor ga potrebujemo in Božja beseda, saj je dejal Jezus hudiču v puščavi, da »človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust«. Temu dodajam le še odprto srce, ki to besedo lahko posluša in jo vase vsrkava, potem pa vse prejeto deli z brati in sestrami. Naš pogled je tako usmerjen na »jed, ki ne mine«, naš korak pa naravnan na nebeški Jeruzalem – ob poti pa nas že čakajo ljudje, ki jim moramo biti bližnji – čakajo naš prijazen pogled, nasmeh, toplo besedo tolažbe, nekaj našega časa, truda in tudi kakšnega stvarnega daru. Toda, potrebno je odprto in veselo srce, ne nečimrno in pohlepno, tako srce, ki mu ni žal dati nekaj svojega, da bi bil srečen še kdo, »kajti Bog ljubi veselega darovalca«.

ponedeljek, 26. julij 2010

Smisel molitve

Iz prebiranja evangelija vemo, da je Jezus večkrat na samem molil, kar je učencem moralo biti zanimivo, zato ga je eden izmed njih končno vprašal, če jih nauči moliti - saj je vsak prerok (Janez Krstnik je tudi bil to) naučil svoje učence lastno metodo molitve. Predstavljam si zato, da je učenec Jezusu dejal nekako takole: "Nauči nas moliti tako, kot moliš ti."

In tu pridemo do posebnosti molitve, ki jo uči Jezus, saj gre za nek povsem drugačen, lahko bi rekli, revolucionaren način molitve, ki ga tedanja judovska družba - in ne le ta - ni poznala. Jezus je namreč molitev začel z 'Oče', kar bi v aramejščini, ki je bila Jezusov jezik, zvenelo kot 'Abba' - torej 'Očka'. To nakaže, da ima Jezus z Očetom intimen in ljubeč ter zaupljiv odnos, to pa želi posredovati svojim učencem, da bi tudi oni imeli tak odnos. Molitev torej ne temelji v besedah ali kraju, kjer se odvija, ampak izraža nas odnos z Bogom.

Za pravoverne Jude tistega časa je ta Jezusov način molitve gotovo bil nekaj škandaloznega, saj z Vsemogočnim, Stvarnikom nebes in zemlje, katerega imena se ne sme izgovoriti, nihče ne more biti na 'ti', kaj šele, da bi ga klicali 'Očka' - Bog je daleč nad svojimi stvarmi, daleč od praha zemlje, kar je človek. Jezus pa pravi, da med nami in Bogom ni nobene razdalje ali ovire - ker smo Kristusovi bratje, je nebeški tudi naš Oče! Če pa je naš Oče, potem mu lahko povemo vse, se mu popolnoma izročimo z vsem in v vsem, kar smo.

Ne besede torej, ampak naše srce. Če damo pred Boga svoje srce, potem nas on sliši in usliši, ampak na drugačen način, saj nam Jezus ob koncu evangelija reče, da nam Bog da Svetega Duha, če ga vztrajno v molitvi prosimo. Po apostolu Pavlu pa so sadovi Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost,dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje. 


Najbrž zlahka vidimo, kako v svetu teh sadov primanjkuje, ker pa gre, kot smo dejali, posledično tudi za sadove molitve, pomeni, da tudi te danes primanjkuje, ker pa je molitev odraz našega odnosa z Bogom, pomeni, da primanjkuje tudi tega. Ne le na duhovni ravni, ampak tudi bolj splošno, svetu primanjkuje pravega pogovora, kamor spada tudi poslušanje. Če pa se z nekom pogovarjamo in nas ta nekdo posluša, mora slednji tudi obstajati.

Pridemo do temeljnega problema - da ima molitev smisel, mora za nas Bog obstajati. Kakor je Jezusova molitev motila Jude, tako lahko tudi danes naša molitev koga zmoti, kakor ga lahko zmoti naše obiskovanje cerkve in zakramentov. In to je lahko upravičeno. Že otroke pri verouku učimo, da je molitev pogovor z Bogom, pogovarjamo pa se lahko le z nekom, s katerim imamo resničen odnos. Jezus je bil in je, v Bogu zakoreninjen. On ljubi Očeta in Oče ljubi njega - brez tega tudi ni Jezusa, vsaj nima nekega globokega smisla njegov obstoj.

Brez tega globokega odnosa, bi Jezus govoril sam s sabo ali s svojo lastno senco. Toda, kako potem razložiti, da je svet obrnil na glavo v teh 2000 letih? In kako to, da po tolikih letih še vedno njegova oseba tako buri duhove? Le en način je - Jezus je resnični Božji sin, kar pomeni, da Bog obstaja! Če naj ima torej naša molitev smisel, potem Bog mora obstajati, z njim je tudi potreben odnos. Če tega ni, potem so vsi pomisleki tistih, ki nam očitajo obiskovanje obredov, več kot upravičeni, ker potem naš 'biti veren' nima nobenega smisla, ampak smo si sami sebi nasprotni. Zaupamo lahko le nekomu, ki je resničen!

Moje končno vabilo naj bo zato, da imejmo pristen in zaupljiv odnos z Bogom, pogovarjajmo se z njim v molitvi. Molitve ne potrebuje on, temveč mi. Zakaj? Gotovo v molitvi ne bomo dobili takojšnje zadovoljitve tistega, kar mislimo, da so naše resnične potrebe. Ne, v molitvi bomo, če bomo vztrajni in pristni ter odprti, dobili sadove Svetega Duha. Kdo od nas pa si v globini svojega srca ne želi biti ljubljen, kdo ne želi čutiti notranjega veselja in miru? Kdo si ne želi biti potrpežljiv, blag in dobrotljiv? Tudi zvestoba, krotkost in samoobvladanje so za človeka temeljnega pomena, če želi renično živeti in v tem svetu preživeti, čeprav to pomeni plavanje proti toku. 

Tu je torej zame smisel molitve.