V teh nedeljah se mnogi ljudje podajajo na pot, da si privoščijo nekaj počitka, predvsem ob morju, v Cerkvi pa skupaj z Jezusom potujemo po neki drugi poti – skupaj z njim gremo skoz mesta in vasi odločno proti Jeruzalemu. Ker tu ni mišljena tista zemeljska prestolnica, temveč tista nebeška, nam je najbrž kmalu jasno, da nam Jezus s temi zemeljskimi podobami želi predstaviti naše življenje, ki je prav tako usmerjeno v večnost.
To naše življenjsko potovanje je vedno polno številnih srečanj – tudi mi srečujemo ljudi, ki jim umirajo sinovi, kakor je sin umrl vdovi, tudi šefom podjetij, ki jih mi srečujemo, zbolevajo delavci, kakor je obolel stotnikov služabnik, tudi mi srečujemo Marte in Marije. Naše potovanje je polno preprek in nasprotovanj, obenem pa tudi polno notranjega miru, če se mu le ne želimo izogniti in obstati na mestu. Srečujemo osamljene in zapuščene ter ponižane in pretepene – če jih želimo videti.
In smo tu, pred nami je še eno življenjsko vprašanje in pred nami je še eno Jezusova ponazorilna podoba. Težavo predstavlja dediščina, o delitvi katere se ne moreta med seboj dogovoriti rodna brata. Gospod se ne želi postaviti za razsodnika nad bratoma, ne želi pa se niti izogniti temu, da bi nakazal, kaj je v ozadju vprašanja o dedovanju, saj reče, da življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«
Jezus namreč ve, kaj vsak od nas išče v življenju – vsakdo si želi biti predvsem srečen. Dober in plemenit cilj, za dosego katerega pa lahko izberemo pravo ali napačno pot. Težava bogataša, omenjenega v evangeliju ni v tem, da bi bil hudoben: nikjer ne piše, da bi do premoženja prišel na nepošten ali izkoriščevalski način. Ne, težava je v njegovem pohlepu, pred katerim nam Gospod pravi, naj se varujemo. Njegov pohlep sestoji iz napačne investicije, saj kopiči in kopiči materialne zadeve, njegove oči pa ne vidijo preko njega samega.
Jezus pravi, da je neumen, nespameten, saj misli, da bo tem bolj srečen, tem več bogastva bo nakopičil. Dejstvo je, da ima bogastva več ko preveč, saj ima toliko, da ne ve več kam spravljati.
In vendar je sam – nihče ni omenjen, razen njega samega, pa tudi vse, o čemer govori, se vrti le okrog besede »moje« oz. »svoje«: svojih pridelkov, svoje kašče, svoje žito, svoje dobrine… Gradi večje kašče, da bo spravil vse svoje bogastvo.
Dragi moj bogataš, iz preteklosti in iz sedanjosti – ti si le gradi večjo hišo, kupi si večji in dražji avto, kupi si še čoln, potem pa namesto tega jahto, vendar tvoja sreča ni v teh stvareh. Bogat in poln samega sebe si sam sredi puščave – nesrečen. Nihče namreč ne more biti srečen sam. Sreča je tesno povezana z ljubeznijo, ta pa je v razdajanju. Pravo bogastvo je imeti toliko, kolikor potrebujemo, presežek pa dati tistim, ki nimajo in »imel boš zaklad v nebesih«.
Nebesa ja, tja moramo biti usmerjeni, s srcem in pogledom, tja pa ne moremo sami, ampak nam morajo drugi pomagati. Pa tudi nič kaj dosti za tja ne potrebujemo Kakor je dejal Ruski romar, usmerjen proti Jeruzalemu: »Mo je imetje: na hrbtu bisaga s suhim kruhom, pod pazduho pa Sveto pismo, to je vse.« Dejansko je to vse potrebno za vse nas: hrane in imetja, kolikor ga potrebujemo in Božja beseda, saj je dejal Jezus hudiču v puščavi, da »človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust«. Temu dodajam le še odprto srce, ki to besedo lahko posluša in jo vase vsrkava, potem pa vse prejeto deli z brati in sestrami. Naš pogled je tako usmerjen na »jed, ki ne mine«, naš korak pa naravnan na nebeški Jeruzalem – ob poti pa nas že čakajo ljudje, ki jim moramo biti bližnji – čakajo naš prijazen pogled, nasmeh, toplo besedo tolažbe, nekaj našega časa, truda in tudi kakšnega stvarnega daru. Toda, potrebno je odprto in veselo srce, ne nečimrno in pohlepno, tako srce, ki mu ni žal dati nekaj svojega, da bi bil srečen še kdo, »kajti Bog ljubi veselega darovalca«.