Pred nekaj tedni smo lahko brali pismo bergamskega duhovnika, nekdanjega semeniškega vzgojitelja, ki je izpostavil nekaj zelo pomembnih vidikov. Četudi ste ga zagotovo nekateri bralci že prebrali na spletu, pa velja neke vsebinske poudarke podati in jih komentirati, da bi lahko še drugi dobili malo vpogleda v vsebino tega kvalitetnega pisma našega sobrata.
Ta naš župnik se je še z drugimi pogovarjal in dogovarjal glede tega, kaj napraviti z otroki, ker bodo poleti starši delali, oratorijev in skavtskih ter drugih možnosti pa ne bo. Potem je omenil, kako je Cerkev na družbenem področju pomagala, kakor je le lahko, pa kako je ubogala in močno omejila bogoslužno življenje, kakor je znano. Škofje so na vse možne načine sodelovali s politiki in strokovnjaki, tako da so bili duhovniki prepričani, da bo končno mogoče na neki, četudi še vedno omejeni način, obhajati zakramente, najbolj seveda sveto mašo. Vemo, kaj se je potem zgodilo in kaj se dogaja, bolj pa je pomembno sporočilo italijanske vlade italijanski Cerkvi, ki je zelo poučno za vso katoliško Cerkev. Takole pravi naš sobrat: »Za italijanske politike je potrebno biti hvaležni italijanski škofovski konferenci (CEI) samo za pomoč na socialnem področju. Možnost bogoslužja za vse milijone katolikov (ki se jim pridružujejo še druge veroizpovedi in verstva) … ni prioriteta«. Govori o vseh drugih zadevah, ki so pomembnejše. Kakor katoliški pravnik, ki je imel velike težave, da je šel molit v cerkev, mu pa orožniki ne bi rekli nič, če bi šel po zavojček cigaret, zato je sklepal, da je Bog pač manj pomemben od ene cigarete.
Naš sobrat pa pravi, da katoliki v družbi – sedaj bom dal zraven tudi tiste katolike, ki nismo v Italiji – nismo pozabljeni, ampak se nam zahvaljujejo, nekaterim smo simpatični, nismo pa relevantni! Pomeni, da nimamo nobene vloge. On sicer pravi, da smo relevantni za pogrebe v družbi, ki nima več kaj reči, ko se sooči s smrtjo, kakor tudi za to, da poskrbimo poleti za otroke in za to, da nahranimo tiste, za katere ne poskrbi država. No, rekel bi, da smo samo koristni, ne pa relevantni, če presojam, kako se na nas gleda tu v Sloveniji. Država, vsaka, privarčuje precej denarja tako, da Cerkvi daje drobtinice, saj v Italiji dobi petkratnik tega, kar daje, pri nas v Sloveniji naj povedo drugi, a je srčika problema ista. Država ima manj organizacijskih težav in veliko privarčuje.
Sobratje našega župnika so še pred nekaj leti govorili, ko so se pričele zadeve spreminjati in so pričele občine vse bolj »parcelirati« socialna sredstva takole: »Občine bodo razumele, da mi dajemo srce v to, kar delamo!«. Naš župnik pravi, da ne bodo razumeli, ker jih ne zanima, ampak jih zanima samo, ali naredimo neki »servis« ali ne. In tako nas razume velika večina – smo servisna služba. Pravi, da smo vselej mislili, da oznanjamo evangelij in zanj pričujemo tako, da se ukvarjamo s socialo, da to delamo s stilom in z željo, da bi iz tega sijal evangelij. Tako so padli duhovni poklici na minimalne številke, saj 25-letnika ne vleče, da bi se odpovedal vsemu, da bi postal socialni delavec na trgu številnih ponudb. Cerkev namreč sedaj ima vse manj monopola na socialnem področju, sedaj pa je ponudba med mnogimi, sploh če govorimo o ukvarjanju z otroki in mladino. Četudi postanemo še takšni strokovnjaki in profesionalci, smo le eni od mnogih na trgu socialne pomoči. Sam bi tu dodal tudi razne svetovalne in terapevtske službe.
Naš sobrat spregovori tudi o »metanju na trepalnice« za to, da bi po birmi še kdo ostal v Cerkvi, a je bilo vselej bolj važno vse drugo, ne pa molitev, zakramenti in katoliški nauk, ker je treba paziti, da nismo preveč vsiljivi. Ker smo bili tako »fajn«, čakamo, da se bo kdo nekega dne spomnil, kako »zakon« smo bili, a tisti dan ne pride nikoli. Ti otroci in mladi se ne poročijo,ne pridejo v cerkev, ne dajejo krstiti otrok… Duhovnik navadno ni sovražnik, ampak imajo do njega neko simpatijo in si naš sobrat želi, da bi bili le neke vrste sovražnika, da bi vsaj gojili neka čustva do nas, a vlada neka apatičnost. No, če si malo bolj zahteven, jim niti to veliko ne spremeni, če smo pošteni. Pravi naš sobrat, da si tisti, ki si jim v poletju, ko so šli s šolo tri tedne v London, v Grčijo z družino in v Berlin s prijatelji, omogočil, da so šli še na Svetovni dan mladih. En od mnogih na trgu, zato pa hitro pozabljen. Tisti manj premožni se te spomnijo, ker si jim omogočil, da so šli enkrat toliko na letalo in daleč stran, ker sicer ne bi mogli nikamor, a potem niti tega ni v cerkvi. Naredil je statistično primerjavo in ugotovil, da nas mladi sicer posnemajo, vendar se odločijo za »laično« različico socialne pomoči, tudi zato, ker nas vidijo tja vložiti največ časa in moči.
Ministrski predsednik Conte je tako v dveh minutah pred nekaj tedni povedal italijanski Cerkvi, pravzaprav pa vsej zahodni, da je njena pastorala v veliki meri pravzaprav pogubna. Da smo pridni in simpatični, smo slišali tudi v Sloveniji, kjer so pravzaprav že v samem začetku dejali, da se v naše delo ne vtikajo, za razliko od Italije, kjer so prekinjali bogoslužja in delili globe duhovnikom, vendar smo mi poskrbeli, da smo še naprej ostali pridni in simpatični. A pustimo. Naš sobrat iz Bergama pravi, da so kljub vsemu gnevu, ki ga na nas izlivajo mediji, premnogi ljudje imeli še nekega očeta v župnišču ali drugod in da smo imeli te ljudi resnično radi, brez nekih pričakovanj, pa da bomo s tem nadaljevali. Vendar pa še naprej govorimo o pastoralnem načrtovanju, kar so omenili tudi italijanski politiki, nihče pa nas več ne povezuje z evangelijem, evharistijo in Bogom. Prva beseda je »pastorala«, zato se ne gre čuditi. Tisto, kar je najvažnejše, je to, da je Conte v par minutah pokazal, da je konec Cerkve, ki bi imela kakršno koli družbeno vlogo. Smo ustanova, polna neke ponudbe in servisov, ki pa je povsem brez pomena v družbi in v absolutni manjšini glede osnovnih načel. Tudi v Sloveniji velja, da si zaslužimo manjše vlaganje časa in moči od denimo rekreativcev in podobnih. Naš sobrat pravi, da ni jezen na predsednika italijanske vlade, ki je Cerkvi nalil čistega vina, da pa misli, da se lahko iz pepela tudi vstane. Pravi, da je morda sporočil, da je čas, da bi se posvetili drugemu. Italijanski ministrski predsednik je vsej zahodni Cerkvi sporočil, da smo postali katoliki majhna in ne relevantna manjšina, ki pa za sabo vleče ogromno zgodovinskih ostankov. Pravi pa, na koncu, da je morda nastopil čas, da dobro izkoristimo karte naše manjšinske vloge.
Objavljeno v tedniku Novi glas