Praznično vzdušje

Veliko slišimo v teh dneh, praktično že cel mesec, besedno zvezo praznično vzdušje. Vsako leto je tudi na tem področju že v novembru, da o decembru niti ne govorimo, vedno ena in ista pesem, ko nas ljudi, ki že tako ali tako hitimo in se ne ustavimo niti za trenutek, spet premamijo, da še bolj panično hitimo in nekaj iščemo, za kar še sami dobro ne vemo, kaj bi to bilo. Vsak od nas si v tem vrtiljaku želi ne tistega, kar nam ponuja svet, ker imamo vsega tega že dovolj in preveč tako, da smo že siti in naveličani. Ne, želimo si drugačnih darov. Za te darove se ljudje neizmerno trudimo in si prizadevamo, na takšen in drugačen, na “dovoljen in nedovoljen” način, da bi do njih prišli, da bi si jih zagotovili, pa nam ne uspeva najbolje. Vsakokrat se nam znova in znova izmuznejo.

Govorimo seveda o darovih, ki bi jim lahko rekli, da so notranji darovi. Kateri pa so ti darovi?

Najpogostejši so mir, veselje, ljubezen in sreča. Seveda bi jih lahko še več našteli. Vem, da tudi tu govorimo eno in isto, vsaj enkrat na leto, a je vseeno pomembno, da o teh darovih še govorimo in jih tako ohranjamo v zavesti. Naravnost katastrofalno bi namreč bilo, če bi se vsemu iz obupa odpovedali samo zato, ker so ti darovi tako izmuzljivi, ker tako stežka pridemo do njih. Pravzaprav je tako, da še ko pridemo do njih, jih le malenkost okušamo in se nam takrat zares zdi, da so se nebesa združila z zemljo, kakor rečemo ob božičnih praznikih. Srčno upam, da si teh darov še vedno želimo, da po njih hrepenimo.

Samo tako lahko namreč pridemo do spoznanja, da je vse to večje od nas in si v svoji majhnosti, krhkosti in umrljivosti tega ljudje sami ne moremo zagotoviti.

Gre namreč za to, da smo se ljudje tako obrnili sami vase, da zmotno mislimo, kako bomo za vse sami poskrbeli, kako bomo vse sami rešili in razvozlali. Temu seveda ni tako in nikdar tudi ne bo. Zato mislim, da do pravega prazničnega vzdušja lahko pride samo tisti, ki spozna svoje meje in omejenosti. samo tako namreč lahko pridemo do ugotovitve in spoznanja, da te darove, ki si jih ljudje tako želimo, po katerih tako hrepenimo, prinese samo nekdo, ki prihaja od zgoraj, ki je večji od vsega, tudi od zla, bolečine in smrti. Samo tako lahko človek pride do tega, da v svoji notranjosti pravzaprav resnično koprni po Odrešeniku.

Potem gredo zadeve naprej, saj je odrešenje, ki se začenja prav z božično skrivnostjo, treba sprejeti v njeni polnosti, kot nekaj, kar je bilo, je in bo. Tudi odrešenika Jezusa Kristusa je treba sprejeti kot nekoga, “ki je bil, ki je in ki pride”, kakor nam pravi knjiga Razodetja. Treba je najprej sprejeti z razumom, da to, o čemer govoriSveto pismo, zlasti sveti evangelij, ni neka izmišljena pravljica, kakor drži denimo za božička, ki si ga je omislila družba “Coca Cola” v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Treba je torej za začetek sprejeti dejstvo, da je Božji Sin postal človek, da je: “Beseda meso postala in med nami prebivala,” kakor smo slišali. Začne se s tem, da nekaj slišimo in naredimo za svoje. Kakor pastirji, ki so slišali in verovali. Potem pa so seveda stopili na pot vere.

Pravzaprav smo ljudje pastirjem podobni, vprašanje je samo, če ne ostaja samo pri tem, da slišimo oznanilo o odrešeniku, potem pa ostane pri tem. Treba je namreč iti temu Odrešeniku naproti. Narediti tudi tisto, kar je naša dolžnost, naš delež pri odrešenju, pri tem, da bi dosegli tiste darove, o katerih smo govorili. V duhu je namreč Kristus res prisoten v Svetem pismu, ki ga lahko beremo tudi doma. Prav tako je v duhu navzoč v molitvi, ki jo tudi lahko opravimo doma. Konec koncev nam sam to zagotavlja: “Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi” (Mt 18,20). Vendar pa samo duhovna navzočnost ni dovolj. Kar naj pomisli vsak, če mu je dovolj imeti ljudi, ki jih ima rad, navzoče samo v duhu? Ne, želim, da je tista oseba tam, kadar jo potrebujem.

Naš odrešenik Jezus Kristus je tudi resnično navzoč, in sicer v zakramentih Cerkve. V njih se tudi danes dogaja božična skrivnost. Sv. Frančišek Asiški je svojim bratom govoril, kako to drži pri sveti maši, a drži tudi za ostalih šestero zakramentov. Tisti, ki se pa tem zakramentom prisostvujemo in jih prejemamo, smo šele zares pdodbni pastirjem. Takole je dejal sv. Frančišek: “Vsak dan se Božji Sin poniža, kot takrat, ko je s svojega kraljevskega prestola sestopil v maternico device, vsak dan k nam prihaja v ubogi preobleki. Vsak dan iz Očetovega naročja na vrhu oltarja sestopi v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom nekoč prikazal v pravem mesu, tako se danes nam razodeva v posvečenem kruhu.”

Bratje in sestre, morda je prav letošnji Božič priložnost, da začnemo pastirje, ki so nam dani za zgled v evangeliju, posnemati tudi z dejanji. Jezus nas čaka po naših cerkvah. Po svojih duhovnikih želi priti k nam. Prvič je prišel k nam po človeku, Devici Mariji, tudi danes prihaja vsakokrat po človeku – po svojih duhovnikih. Res je, da prejmemo Jezusove darove, se je treba najprej odpovedati svojemu ponosu. Božično oznanilo nam pravi ne samo, da je to treba storiti, temveč, da se splača.

Blagoslovljene božične praznike vam želim!

Stremljenje k svetosti

Evangelij nam predstavi kot zelo pomembno osebo v dopolnjenju odrešenja ljudi sv. Jožefa, temu evangeljskemu zgledu pa so sledili tudi trije papeži, ki so ta velik lik vključili v osrednji del besedila svete maše (bl. Janez XXIII., Benedikt XVI. in Frančišek I.). Dali so ga takoj za Božjo mater Marijo, da bi se svetega Jezusovega rednika ne le spominjali, temveč bi ga imeli za svoj zgled in priprošnjika. 

Jožef je najprej tisti, ki ne sprejema prenagljenih odločitev, temveč naredi vse, kar mora človek narediti za to, da je njegova izbira pravilna. Umakne se v samoto in tišino ter molitev. Danes si ljudje ne vzamemo dovolj časa za to troje, kar smo pravkar navedli. Izgovorov imamo toliko, da bi naredili že veliko, če bi čas, ki ga porabimo za iskanje izgovorov in opravičevanje samim sebi, namenili raje za vsaj kratek umik v samoto, tišino, premišljevanje in molitev. Ljudje se seveda bojimo, da bo soočenje z vsem tistim, kar nam nalaga življenje - to so tudi preizkušnje in temne strani - zahtevalo od nas preveč. Ta bojazen je upravičena, če v življenju računamo zgolj in samo s svojimi lastnimi močmi. Sami bomo vse rešili - svoje in bližnjih težave. 

Jožef, ki mu že na podlagi slišanega evangeljskega odlomka lahko rečemo, da je sveti Jožef, je seveda imel tudi sam življenjske zagate in težave. Vidimo, kako ga je bilo strah, kako se je bal. Vendar pa nam evangelij tudi pove, da je bil "pravičen". Ravno to pravičnost pa bi lahko prevedli kot skrb za sveto življenje, v katerem se nekdo trudi, da bi po svojih najboljših močeh služil Bogu in bližnjemu. Pravičnost torej, ki je večja od zgolj tiste človeške pravičnosti, kjer se ljudje kaj hitro ustavimo samo pri eni zadevi, ki se glasi zelo podobno - pri pravicah. Pri slednjih se nam zdijo najbolj važne seveda tiste lastne. K sreči se Jožef ni ustavil pri tem. V bistvu se sploh ni vprašal: "Kaj pa moje pravice?" Videl je, da ni tisto v ospredju in tudi za nas drži, da nikdar niso in ne smejo biti v ospredju moje lastne pravice, temveč so, kar zadeva mene osebno, najprej dolžnosti. Ko govorimo o odnosih, potem lahko rečemo in se najbrž ne bomo kaj dosti zmotili, da pravice pripadajo drugemu - najprej Bogu, potem pa seveda ljudem, s katerimi smo v odnosu. 

Če iščem zgolj in samo svoje, potem bodo dolžnosti izvodenele, skupaj z njimi pa tudi moja identiteta, torej tisto, kar v svojem bistvu sem. Vsak od nas je v nekem "stanu", kakor rečemo. V tem stanu pa imamo po eni strani tiste dolžnosti, ki se od nas splošno pričakujejo, ki pa same po sebi še niso dovolj. Kristjan mora v svojem stanu stremeti k popolnosti: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Predvsem je torej pomembno, kako svoj stan živim pred Bogom. Sem zares naredil vse tisto, kar moram? Kje so še rezerve? 

Kot se rado izkaže, so rezerve zlasti v mojem krščasnkem udejstvovanju. Ko pridejo težke odločitve, takšne in drugačne preizkušnje, krize, se ravnajmo kakor sveti Jožef. Božji milostni darovi ne bodo izostali. Če bomo pa iskali predvsem to, kako bi sami najboljše prišli skozi, potem se prostovoljno odpovedujemo Božji milosti. Kakor nam obljublja Gospod Jezus: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo" (Mt 6,33). Naj bodo ti še zadnji predbožični dnevi polni goreče želje in hrepenenja po Božjih milostnih darovih, za katere se pa sami potrudimo, da jim v svojih srcih napravimo dovolj prostora - očistimo srca pri dobri sveti spovedi.