Ste bili kaj pozorni na naslov te objave? Nekaj v naslovu manjka. Tisto, kar manjka naslovu, manjka tudi v naših pogovorih, razmišljanjih... celo v življenju s tem ne računamo. Temu se reče greh. Če greha ni, potem ni niti odrešenja. Potem ni niti ljulke v naši priliki. Apostol Pavel pravi, da se je tam, kjer se je pomnožil greh, prav tako pomnožila milost. Če torej ni greha, kje je potem milost? Danes se duhovnikom velikokrat zgodi, da mu pri spovedi kdo reče, da nima grehov. Uboga torej žena, najdena v prešuštvovanju - zdaj vsaj vem, kje so našli kamenje za napis "Naš Tito" na Sabotinu :). Treba je torej računati z grehom. Prilika nas namreč uči, da na njivi našega življenja ni vsejano le seme dobrega, seme Božje besede, njegovih del, temveč je tam zasejano tudi seme hudobnega, ki se vtihotapi v naše življenje kakor tat. Od kdaj je tako? Ste že kdaj slišali za izvirni greh? No, od takrat je tako. V našem življenju tako uspeva tako dobro, kakor tudi zlo. Ko pa že govorimo o dobrem in zlu, moramo spregovoriti še o eni stvari - o svobodi. Kakor je Bog najlepšemu angelu pustil, da se je nekoč svobodno odločil proti njemu, tako tudi nam dopušča možnost svobodne odločitve. Vsak od nas tako svobodno izbira, če bo živel v dobrem ali v zlu. Ker pa je Bog tako dober, da ve, da se, čeprav si želimo dobro, mnogokrat odločimo za zlo, nam daje možnost vrnitve na pravo pot. Prav zato imamo zakrament svete spovedi, ki danes ni več v modi. V svoji dobroti nam pri njem Bog izbriše naša hudobna dejanja, vendar pod določenimi pogoji. Najprej moramo priznati, da smo grešni, se za naša dejanja skesati in se zanje spokoriti. To pa pomeni, da moramo priznati, da smo mali, ubogi grešniki, obsojeni na propad brez Božje pomoči. Bog pa nam prihaja na pomoč preko zakramentov, kakor smo že dejali. Eden od pomembnih pogojev, da se z njim srečamo pa je tudi ta, da priznamo, da ljulka obstaja, in, da se zavežemo, da se bomo proti sovražniku, ki jo seje borili, a ne sami, temveč z Božjo pomočjo.
Skozi portal po navadi vstopimo v nek drug prostor, v nek svet. Tu vstopate v moj svet. To je svet skozi oči mladega duhovnika s Primorske, zaznamovan z vero, zgodovino, filozofijo, aktualnostjo... Prijetno branje želim!
sobota, 19. julij 2008
nedelja, 13. julij 2008
O semenu
Nekoliko sem razmišljal o priliki te nedelje, ki nam govori o sejalcu in semenu. Moja misel se je naobrnila na življenje. Tudi to je seveda Božji dar, pravzaprav ga Bog vseje, potem pa zraste. Ni se mi toliko vrtel v glavi začetek našega življenja kot pa odrasla doba - čas odločitve. Kaj torej takrat napraviti s tem semenom, s tem življenjem, s tem Božjim darom? Možnosti je več. Lahko sedimo križem rok, se ne odločimo, ne tvegamo, se ne potrudimo, nočemo napora - in seme pade na kamnita tla, kar pomeni, da tudi iz našega življenja ni nič. Lahko pade med trnje - to so vse pasti tega sveta, ki prežijo na mlade ljudi. Tam se naše življenje lahko zaduši. Seveda to ni definitivno, lahko še pravočasno spoznamo in enkrat seme vendarle pade na rodovitna tla. Kot tretja možnost se ponuja ta, da seme vendarle pade na rodovitna tla, da namreč iz svojega življenja nekaj naredimo. To pomeni, da se zavedamo, da je življenje Božji dar, da smo mi Božji dar, da smo edinstveni. Kot takim nam je Bog dal številne talente, ki nam lahko pomagajo, da obrodimo sad. Važno je, da obrodimo sad, kolikšnega niti ni tako pomembno. Seveda lahko rečete, da moje razmišljanje nima povezave z evangelijem, vendar sam mislim, da jo ima. Če namreč Božja beseda ne pade na rodovitna tla, potem tudi naše življenje ne more obroditi sadu. Seveda lahko seme celo življenje pada na kamnita tla in med trnje, vendar pa je Bog neutruden sejalec, ki seje vsak dan znova. Lahko se zgodi, da seme na rodovitna tla pade zadnji dan, zadnjo uro našega življenja - važno je, da pade na rodovitna tla.
Naročite se na:
Objave (Atom)