sobota, 1. oktober 2011

Kdo je gospodar...

Kako nazorno nas Jezus opominja, koliko lepih vinogradov smo v življenju že dobili v najem. Dobili smo telo in razum, da bi se z njima v svetu znašli; družino in dom, kjer smo se rodili in živeli, s starši, brati in sestrami; bili smo sprejeti v eno še večjo družino, Cerkev - skupnost verujočih; prijatelje, ki nas spremljajo v življenju; dobili smo ženo, moža ali duhovništvo, redovništvo; dobili smo otroke... Koliko res čudovitih darov nam je ta dobri Gospodar podaril. Posebej so pretresljive besede: "Nazadnje je poslal k njim svojega sina" (Mt 21,38a). Vse nam je dal Bog, da nam več ne bi mogel dati, celo svojega sina nam pošilja, da nam pokaže, kako nas ima neskončno rad. Kaj pa mi? 

Odlično se mi je zdelo, kar mi je pred nekaj dnevi dejal prijatelj, ko je razmišljal o tisti priliki o dveh sinovih (in o moji pridigi, ki jo je prebral, za kar sem mu hvaležen). Drugi sin je namreč dejal: "Grem, gospod," (Mt 21,30) pa vemo, da potem ni šel delat v vinograd. Tako namreč tudi mi pojmujemo Boga, da je nek 'véliki šef' (big boss) tam daleč nekje, ki nas 'gnjavi', naj delamo zato, da bi rastlo njegovo kraljestvo, njegov imperij, njegov kapital, za nas pa tako ali tako ne bi ostalo nič. Prevečkrat tako razmišljamo, ker imamo izkrivljeno podobo o Bogu. 

Pa smo slišali pri Izaijevi pesmi o vinogradu, kako ljubeče govori o nas, njegovem vinogradu, kako ljubeče skrbi za nas? Tako materinski je ta gospodar: napravil je vse, kar je mogel za ta svoj vinograd, svojo najljubšo obdelovalno površino. Res pomislim, kako se starši na vso moč trudijo za nas, da bi nam dali vse potrebno za življenje in bi torej lahko obrodili sadove, bi se v življenju znašli. Tako lepo lahko to podobo prenesemo na našega nebeškega Očeta. 

Žal pa prevečkrat vse skupaj, kar smo prejeli, jemljemo za samo po sebi umevno, kot da imamo do vsega tega pravico. Povsod že slišimo o teh pravicah in jih neprestano zase tudi zahtevamo. Pa smo se že kdaj vprašali, koliko smo si mi vse to, kar imamo dobrega tudi zaslužili? Kaj nam je sploh bilo treba za marsikaj v življenju narediti, da smo to dobili? Samo pomislimo, kaj vse nam je bilo podarjeno, ne da bi morali migniti z enim samim prstom. Pa se o tem ne sprašujemo, ker smo bili upravičeni: do življenja - lahko bi se ne rodili ali ne rodili živi; do družine - lahko bi ne imeli staršev, kakor mnogo ljudi na tem svetu; do dekleta ali žene - lahko pa bi je celo življenje ne srečali, pa bi ostali sami; do otrok - pa če bi se nam ne rodili... Kaj vse bi lahko še tu našteli, pa mislim, da je dovolj, da vsaj malo začutimo, kaj nam je bilo podarjeno, pa ne znamo ceniti. 

Še več kot to, ker smo do vsega tega upravičeni, ker je vse to naša pravica, je tudi naša last. Pa ni težava le v tem, da nikogar ne spustimo zraven, ker naredimo te svoje vinograde za svojo 'last in posest', če povem z besedami sicer čudovite Marjine molitve, težava nastane pravzaprav, kakor smo slišali v Božji besedi, že prej. Ker se ne oziramo na nikogar, zlasti ne na nekoga, ki bi bil nad nami, tudi nikomur nič ne dolgujemo in lahko s to svojo 'posestjo' ravnamo, kakor se nam zljubi. Zanjo nimamo nobene odgovornosti in dolžnosti. Da, ti dve besedi tako lepo izginjata iz našega besedišča. Zaradi tega, ker smo vse skupaj pomešali, zlasti pa vloge v svojem življenju, postanemo taki 'mali šefi' tistega, za kar mislimo, da je naše posestvo in ne dar. 

Žal pa je tako, da se nam, ki nismo nobeni bogovi, temveč smo še kako pomanjkljivi in omejeni, zgodi, da vse skupaj uničimo. Važno je pač naše lastno ugodje in kakor Sončni kralj (Lojze XIV.) pravimo: "Država, to sem jaz," le da prenesemo na te svoje 'fevde', za katere nikomur ne odgovarjamo, do njih tudi nimamo nobene dolžnosti. Če nazadnje zadeve propadejo, seveda sami nismo ne krivi ne dolžni. Morda se še tolažimo, rekoč: 'Usoda je tako hotela.' 

Da pa ne bi bili takšni uničevalci, ampak graditelji in prinašalci miru, ljudje in kristjani, ki smo sposobni hvaležno sprejemati Božje darove in zanje ljubeče skrbeti, moramo spremeniti svoje mišljenje. Postati moramo takšno ljudstvo, ki bo obrodilo tiste sadove, katere Bog od nas pričakuje - in to dela z velikim potrpljenjem. Ker je neskončno dober in usmiljen gospodar, ki ljubi ta svoj vinograd, torej vsakega od nas.

Stoječi navali smeha

Nekoliko o stand-up komediji

‘Stand-up’ (beri stend-ap; iz angleščine vstati) je oblika komedije, pri kateri komik nastopa pred občinstvom v živo. Najbolj slavni komiki pa svoje daljše nastope tudi posnamejo in izdajo v obliki DVD-ja. Pri nas se ta zvrst komedije začela uveljavljati komaj v zadnjih petih letih. V ZDA in Veliki Britaniji pa je stand-up priljubljen že več deset let. Njegove korenine pa v Angliji segajo celo v 18.  stoletje, čeprav je današnjo obliko dobil v ZDA kmalu po koncu druge svetovne vojne.Prizorišče so navadno razni lokali, tako da si publika lahko med predstavo privošči pijačo ali prigrizek. Seveda pa stand up komiki lahko svoj nastop opravijo tudi v gledaliških dvoranah, na porokah in raznih prireditvah.

Skozi smešne zgodbice, kratke šale in t.i. one-liner-je (šale v eni povedi), se komik predstavlja občinstvu. Za razliko od komičnih teatralnih iger, kjer je nastop vedno enak, ne glede na občinstvo, se mora stand-up komik odzivati občinstvu. Velikokrat komik sprašuje ljudi v prvih vrstah o njihovi službi in drugih zanimivostih iz njihovega življenja, te pa nato uporabi v svojih šalah.

Šale si stand-up komiki pišejo sami. Preden pa jih uporabijo pred mikrofonom, jih ponavadi preizkusijo na prijateljih. Šale pa so narejene tako, da se občinstvo hitro odzove nanje s smehom, ploskanjem, žvižganjem in razno raznimi drugimi zvočnimi odzivi. Če je nastop dolgočasen, se marsikdaj se zgodi, da se kdo iz občinstva negativno odzove na šale nastopajočega. Takim članom občinstva pravimo “heklerji” (iz ang. hackle – razmesariti). Komik mora znati v takih primerih dobro improvizirati, da lahko zaničevanje gledalca spremeni v šalo.

V začetku so šale temeljile predvsem na stereotipih. Dandanes pa se komiki poslužujejo raznih besednih iger, politične satire, lastnih življenjskih izkušenj in prigod ter opazk glede stvari, ki se jim zdijo nenavadne.Ker je ta zvrst zelo priljubljena v ZDA in Veliki Britaniji, je znanih imen veliko. Lahko bi celotno stran časopisa porabil samo za naštevanje imen. Zato bom poskušal našteti le nekaj najbolj znanih mednarodnih komikov, ki so meni osebno pri srcu. Začnimo, pri Jerryju Seinfeldu (na sliki), ki je celoten svet navdušil s svojim observacijskim humorjem s humoristično nanizanko, v kateri je igral samega sebe. Na nastopih kontroverznega Jimmyja Carra se občinstvo lahko samo sebi čudi, kako se smeji šalam s tematiko, ki bi jo v vsakdanjem življenju označili za popolnoma neokusno. Legendarni George Carlin je svet prevzel s svojim ciničnim humorjem, televizija HBO je posnela in predvajala več kot deset njegovih več kot eno uro dolgih nastopov.

Marsikdo svoje nastope obogati s čarovniškimi triki, igranjem na inštrument, petjem in raznimi pripomočki, ki pripomorejo k temu, da občinstvo šale lažje spremlja.Dolžina nastopa ni določena. Nekateri nastopi trajajo le pet minut drugi tudi več kot uro. Navadno se čas nastopa podaljšuje, ko komik postaja bolj izkušen. Nekateri komiki v tujini porabijo več let, da pripravijo materijal za eno-urni nastop. To pa pri nas ni izvedljivo, saj je zaradi majhnosti naše države malo lokalov, kjer lahko komiki nastopamo. Tako smo slovenski komiki primorani svoj material ves čas obnavljati, da se ne bi začeli ponavljati.

V Sloveniji le malo komikov nastopa samih, saj se večinoma prirejajo večeri stand-up komedije, kjer se skozi večer zvrsti več komikov. Vedno na tak večer organizatorji ponujajo t.i. ‘odprti mikrofon’,  da  dobijo priložnost tudi začetniki v teh vodah. Novinci ponavadi dobijo prostor za 5-10 minutni nastop, izkušeni komiki pa nastopajo od 20 minut do ene ure. En komik pa celoten večer povezuje in skrbi za smeh med nastopi.

Najbolj znani slovenski komiki so: Vid Valič, ki ga zadnje čase poznamo predvsem kot voditelja oddaje Slovenija ima talent, drugače pa je Vid v Sloveniji eden od pionirjev na tem področju. Tin Vodopivec, ki po stilu najbolj spominja na znamenitega Jerryja Seinfelda, je prvi Slovenec, ki je dobil priložnost nastopati v znamenitem londonskem Comedy Store-u. Andrej Težak – Tešky, ki je verjetno eden od nabolj dejavnih na področju organizacije nastopov in širjenja te zvrsti po Sloveniji. Boštjan Gorenc – Pižama, ki vsak mesec vodi radijsko oddajo NaVal Smeha na Valu 202, v živo iz ljubljanske Cvetličarne. Dušan Tomić, ki je zmagovalec letošnjega natečaja Stand-up komik leta.

V sloveniji je prizorišč trenutno dokaj malo. V Ljubljani si lahko ogledate stand-up v Cvetličarni vsak ponedeljek, v Siti teatru vsak četrtek, v Gromki enkrat mesečno. Kot prizorišče služijo tudi razni mladinski centri po Sloveniji, npr. Brežice, Celje, Krško, MC Patriot Konjice; stand-up si lahko ogledate tudi v POP baru v Slovenj Gradcu, v Satchmo-ju v Mariboru vsak drugi četrtek, v Zlatem polju v Kranju enkrat mesečno. Dvakrat letno je organiziran festival stand-up komedije Panč. Poletni Panč se dogaja na ljubljanskem gradu, zimski pa poteka simultano v Ljubljani in Mariboru.Za vse, ki vas zanima stand-up in bi radi pridobili znanje s tega področja, pa komika Tin Vodopivec in Andrej Težak-Tešky enkrat letno organizirata Panč akademijo. To je trimesečni tečaj stand-up-a, na katerem se nadebudni komiki lahko naučijo, kako sestavljati šale, kako nastopati in drugih veščin povezanih s to umetnostjo. Poleg tega mladi komiki dobijo priložnost nastopati z bolj izkušenimi komiki po vsej Sloveniji.

Jure Vončina

Objavljeno v zadnji številki priloge Novega glasa 'Bodi človek'.

petek, 30. september 2011

Dvignimo svoj pogled

Spet se je začelo šolsko leto in spet smo sedli za mizo - otroci v šolske klopi, učitelji in kateheti pa za kateder. 

Novo leto šolanja se seveda ni moglo začeti brez napotkov tistih na vrhu, ki tudi pomenijo simbolično odprtje šolskih prostorov. Tako je slovenski predsednik Türk dejal: “Šola ima skupaj z vami, učitelji in starši, pomembno nalogo in odgovornost. Prinaša vam znanje in sposobnosti, s pomočjo katerih boste v življenju dosegli varnost in srečo”. Da je poudarjena vloga staršev v vzgojnem procesu, je še kako prav, saj so se mnogi odpovedali tej svoji vlogi ali je vsaj ne opravljajo dovolj dobro in odgovorno. Mnogi starši se zanašajo, da bodo otroci vse tisto, kar za življenje potrebujejo, dobili v šoli in drugih vzgojnih ustanovah. Sami so prezaposleni in v današnjem ubijalskem ritmu le stežka najdejo čas za svoje otroke, da bi jim prisluhnili in se z njimi pogovarjali, se z njimi kakorkoli ukvarjali. Tako pa se otroci iz šolskih klopi le presedejo za računalnik, seveda so vmes še raznorazne interesne dejavnosti, ki navadno niti niso neka premišljena izbira, temveč ukaz s strani staršev. Kako pomembno bi bilo, nasprotno, da bi se starši pogovorili z otroki in šele potem skrbno izbrali le katero izmed dejavnosti, ne pa vseh in raznoraznih. Velja poudariti, da se otroci učijo predvsem 'z očmi', torej prek svojih čutov, zato pa potrebujejo zglede, zlasti v svojih starših. Temu pravimo avtoritete - te lahko primerjamo z oporo, ki jo damo mlademu drevescu, ko ga zasadimo. S pomočjo te opore se otroci utrdijo in dozorijo v pokončne ljudi. V dobi odraščanja postane odločilna očetovska vloga. Kadar oče stoji za določenimi vrednotami, tudi otroci vidijo, da je zadeva nekaj vredna, da je resna. Ob starših se učijo tudi tega, kaj je dobro in kaj zgrešeno. Podobno velja za vse prave vzgojitelje in trenerje. 

Ne smemo pozabiti kulturne in duhovne vzgoje, ki sta postali kar nekako odvečna prtljaga, pa čeprav sta v življenju človeka odločilnega pomena. Potrebujemo duhovno vzgojo in potrebujemo kulturo. Potrebujemo spet Boga in potrebujemo čudenje nad njegovimi darovi. Vendar pa je žal res, da šole ne smejo vzgajati, otroci, zlasti pa mladi, ne smejo sanjati in ustvarjati. Edino, kar je v šoli pomembno, je ZNANJE, kakor lahko vidimo tudi iz predsednikove izjave, ki bi naj samo po sebi in s pomočjo SPOSOBNOSTI zagotovilo vse potrebno za življenje, tudi srečo. Čim prej morajo priti do moči in denarja in ne smejo imeti tistega obdobja, ki ga starši niso imeli - mladosti. Vse v smislu zgrešenega pojmovanja izreka z maturitetnih pol, kjer je n-krat natisnjeno: 'Scientia est potentia'. Po razsvetljensko-pozitivističnem konceptu se to splošno pojmuje kot: 'znanje pomeni moč'. Vendar to kopičenje znanja na znanje ne pripelje nikamor. Kam naj se namreč to znanje 'usede', če ne skrbimo za človekov celostni razvoj? Tako pa se dela v tehnično-razumarski smeri, po kateri je treba vse preveriti in izračunati, tudi sposobnosti človeka in obstojnost zvez. Kako in kje naj se potem otrok uči preseganja samega sebe, stremenja za enim, resničnim, dobrim in lepim? Bomo končno že enkrat svoj pogled obrnili od tal k nebu? 

Uvodnik v prilogi Novega glasa 'Bodi človek'.

četrtek, 29. september 2011

Kako lepa je mladost

Težaven odnos mladih do Cerkve (6)

'Mladost' mladosti
Mladost je seveda v osnovi mlada, prav v časovnem smislu, saj do druge polovice 20. stoletja to obdobje pravzaprav ni obstajalo. Mlad človek je moral že zgodaj odrasti, saj je kaj hitro, takoj po zaključku adolescence, moral začeti hoditi v službo, osnovati družino, torej tudi prevzeti na rame starševsko odgovornost. Adolescenca je, v pravem pomenu besede, pomenila pripravo na odraslost, ti dve obdobji pa sta pravzaprav bili tudi edini v življenju, saj je bila starost praviloma precej kratka. Da je bilo tako, je bilo krivih več dejavnikov: splošno razširjena revščina, bolezni, kratka življenjska doba moških in skoraj neprekinjeno prehajanje iz vojne v vojno. Ni bilo časa, da bi bili ljudje mladi. Mladost je sad truda tistih odraslih, ki so si ob koncu vojne zastavili cilj, da njihovim otrokom ne bo treba prenašati vseh tegob, ki so jih sami morali. S trdima delom in voljo so dejansko res zagotovili boljše življenjske pogoje, tako da imajo mladi res privilegij, da se odločijo, kakšne vrste oseba bi radi postali, ne pa da so, kakor njihovi stari starši (morda tudi še starši), od zunaj prisiljeni v neko odločitev. Prav zaradi tega, ker je mladostno obdobje relativno nov fenomen, pa tudi nima neke natančne razmejitve – začne se pri nekje 19-20ih letih, traja pa tam do 30ih, pa tudi do 35ih let.

Samo novo je OK
Do resnične 'eksplozije' tega obdobja je prišlo z znano 'kulturno revolucijo' iz leta 1968, ko so akterji 'iznašli' telesnost in spolnost, edinstvenost lastnega obstoja ter kratkost bivanja, zavrgli pa vsako sklicevanje na kulturno in versko izročilo kot zastarelo in preživeto. Vse se je začelo znova in od takrat naprej se vedno vse začenja na novo. Stari družbeni vzorci, z vlogami vred niso veljali več. Mlado in novo postane nekaj magičnega in obvezujočega, staro nima več vrednosti. Žal pa se je s tehničnim napredkom tamentaliteta razvila do skrajnosti in na koncu postala pošast, ki žre svoje mladiče. Ker napredek ni več služil resničnim potrebam človeka, ampak je postal cilj samemu sebi, se je samo še iskalo izboljšave na izboljšave – če je nekaj mogoče izboljšati, je to tudi treba narediti. Ljudje nimajo več časa, da bi se odločali o kvaliteti tistega, kar jim tehnološki napredek položi v roke. Ker so se po eni strani ljudje odpovedali tradicionalni modrosti, po drugi pa jih hitrost tehničnega razvoja ne pusti dihati (komaj se nekaj začne dobro uporabljati, je že nova verzija iste stvari), pade celotna teža odločitve na posameznika. Tehnologija do neskončnosti odpira meje človeške svobode, saj je danes možno narediti marsikaj, kar so včasih le sanjali, človek pa ne samo, da nima več nad seboj neke instance, ki bi mu pri odločitvi pomagala, ampak zaradi omenjene pospešitve sploh ni sposoben več odločitve izoblikovati. Stvari so vedno nove in nove, kar odrasle, ki so ekonomsko močnejši, spodbuja, da iščejo vedno vse naj, vedno morajo biti young, fit in top. Živijo v iluziji 'večne mladosti', kar pa jih vodi, da so do sebe prevelike zahteve, ki se odražajo v ubijalskem ritmu življenja, v slabi skrbi za zasebno sfero, v neprestani zafrustriranosti zaradi neučinkovitosti, zaradi česar se pogosto zatekajo h kokainu in alkoholu.

Zavist odraslih
Še večji davek pa morajo plačati tisti, ki so zares mladi – glede na EMŠO –  saj se kljub vsem trikom, ki se jih poslužujemo, narave vendarle ne da prevarati. Ker je odrasle ugrabila in ranila čarobnost mladosti, hkrati pa so ujeti v iluzijah tehnološkega napredka, je treba vedno vse začeti znova, kar se je že zgodilo, pa se da tudi spremeniti. Modna, potovalna, telekomunikacijska industrija, kakor tudi raziskave na področju farmacije, plastične kirurgije in prehrane spretno izrabljajo željo odraslih, da bi bili vedno mladi, poskočni, privlačni, da bi, skratka, tudi z zunanjim videzom bili mladi, kakor si mislijo, da so 'po pameti'. Takšen svet odraslih, ki je močno usmerjen le sam nase pa mlade nujno odrinja vedno bolj na rob. Od tam le stežka najdejo pot, tudi zato, ker so, v nasprotju z odraslimi, sami ekonomsko šibki. Povsod se govori, kako bi moralo biti več mladih, pa naj bo to politika, ekonomija, znanost, mediji ali založništvo, ampak zgolj zato, da bi z besedami zakrili svoje težnje in želje. V resnici mlade ljudi 'parkirajo' na določena 'ne-mesta': univerza, kjer se ponuja takšne in drugačne kratke izobraževalne kurze ter brezvezne magisterije in doktorate (iz npr. bureka); na tisoče vrst začasne zaposlitve... Situacija bi seveda od odraslih na položajih (ki so navadno že starci) zahtevala, da se umaknejo in svoja mesta prepustijo mlajšim, kakor tudi neko novo prerazporeditev ekonomskih in socialnih sredstev ter priložnosti. Odrasli čutijo do mladih neko nevoščljivost, ki se je najbrž niti sami ne zavedajo. Mladi namreč imajo lepoto in vitalnost, ki nista umetni, pred seboj imajo še celo življenje in s tem odrasle opozarjajo, da vsi vendarle niso mladi, vsem trikom navkljub. Ta medgeneracijski konflikt je eden od glavnih vzrokov tega, da mladi nimajo nobenega upanja na prihodnost, da v tej prihodnosti ne vidijo obljube, upanja, možnosti, ampak ob misli nanjo čutijo v sebi tesnobo in zagrenjenost, prihodnost je zanje grožnja. Njihov psihološki razvoj se ustavi samo na sedanjosti, tako pa se izniči in se prepusti niču. Žal moramo sprejeti diagnozo tistih, ki to bolezen imenujejo s starim in strašljivim imenom: nihilizem. Prihodnjič bomo, v zaključku tega našega popotovanja, skušali poiskati nekaj možnih odgovorov in rešitev, ki jih Cerkev lahko ponudi. 

Objavljeno v 6. številki priloge Novega glasa 'Bodi človek'.