Mesto Oxford zakoreninjeno v tradiciji

Staro mesto Oxford v Angliji je bilo doslej predvsem znano po svoji univerzi, ki je ena od najprestižnejših na svetu. Vendar pa bo odslej znano še po neki drugi zanimivi zadevi.

"Morda se bo kdo temu smejal, vendar pa je stvar resna. Kajti, kdor ubije besedo je pogosto hujši morilec kakor tisti, ki ubije človeka," piše novinar Davide Rondoni v dnevniku Avvenire 4.11.2008 (tega prispevka nisem mogel prej objaviti zaradi težav z računalnikom, ki sem jih medtem odpravil). "In sedaj bi radi ubili besedo Christmas. V Oxfordu, mestecu, poznanem po svojih odličnih univerzah, je mestni svet sprejel odločitev, da bo letos o božiču besedo Christmas zamenjala besedna zveza Festival luči, da bi tako bilo bolj obsegajoče. Eden od voditeljev tistih, ki jih je treba obseči, torej voditelj muslimanske skupnosti, je stvar označil za 'neumno', a so se poglavarji mesta modrih vseeno odločili, da poseg izvedejo, da tisto besedo odstranijo, saj je v tisti besedi nekaj, kar moti. Tam je Christ, ki moti. Odkrižamo se besed, da bi se odkrižali resničnosti. Odkrižamo se besede Christmas, da bi se odkrižali Kristusa, Christ. Nad vsem tem bi se lahko smejali in muslimanski voditelj se smeje. Smeje se prilagodljivosti, slabonamernosti voditeljev mesta".

Avtor nato nadaljuje, če na kratko povzamem, da so tisti, ki ne prenašajo besede Kristus, vedno modreci tega sveta, vedno isti, in sicer že stoletja. Spominja jih, da oblast nad svetom ni v njihovih rokah, ampak v Njegovih. Preprosti ljudje se nikjer nočejo znebiti tega imena, četudi ga kdaj pa kdaj izgovarjajo po nemarnem ali preklinjajo, vendar pa se ga nočejo znebiti, ne v favelah Sao Paula ne v tistih v Caracasu. Toda po avtorjevo je zanimivo to, da bi se Kristusovega imena radi znebili v Oxfordu. Vendar pa je preveč smeha in joka povezanega s tem imenom in je prav verjetno, da bo tako njegovo ime še bolj zasijalo.

Sam bi ob tem rekel, da je prav žalostno, kako si žagamo vejo pod nogami. Ali nismo zrasli in se razvili prav iz kulture, ki nosi Kristusovo ime. Zanimivo je res, strinjam se z novinarjem, da se želijo Gospodovega imena znebiti prav najbolj 'kulturni' ljudje. Ker pa so zelo učeni, jim najbrž ta učenost že gleda 'skozi ušesa', da tako pozabljajo na svoj izvor. Ob tem lahko pomislimo in si izprašamo nekoliko vest, kolikokrat mi sami pozabimo na Kristusovo ime, kolikokrat ga zatajimo? Koliko nam to ime sploh še pomeni? Po eni strani smo takoj na strani muslimanov, ko jih žalijo, po drugi pa se ob žaljenju krščanskih simbolov in krščanske vere ne oglasi nihče.

Jo je kdo našel?

Vrlo žensko namreč. Prvo berilo 33. navadne nedelje me je namreč zelo nagovorilo. Nebom rekel, da me ni celotna Božja beseda te nedelje, ki je tudi lepa, vendar pa se me je ta žena, ki ima posebno mesto v Gospodovih očeh, res dotaknila.

Moje vprašanje iz naslova je morda nekoliko čudno, ali pa tudi ne, kakor vzamemo. Vedno težje je namreč najti vrlo ženo, čudovito opisano v berilu iz knjige Pregovorov. Seveda so se časi spremenili in najbrž ni več pogosto najti dejavnosti kot so predenje volne in lanu, obdelovanje njive, šivanje obleke, tkanje platna... takratna družba je pač bila bolj agrarno usmerjena. Lahko pa v ozadju teh besed začutimo darove in odlike, ki jih je Bog naklonil prav njim.

Ženska je posebej čuteča, skrbna, pridna, spretna za drobna opravila, ima poseben občutek za potrebe drugih, vnaprej predvidi težke situacije, najbrž so to danes predvsem finančne stiske ipd. Začutimo tudi, da je dostojanstvena, je opora svojemu možu, pa tudi svojih ust ne odpira kar tako, ampak govorijo le modre besede.

Vse te odlike pridejo prav tudi današnji ženski. Vendar pa so ženske dandanes sebi odtujene, o tem še posebej dobro piše nemka Christa Meves v knjigi Zapeljani. Zlorabljeni. Izigrani. Dandanes deklet več ne vzgajamo v ženske, v 'vrle žene', če vzamemo svetopisemske besede. Tako bom na tem mestu podal nekaj napotkov iz te knjige, kako naj bi vzgajali dekleta, še posebej v šolah, najbrž pa taka vzgoja ne bi škodila niti doma:

1. Mladim dekletom je treba posredovati visoko stopnjo samozavesti in veselje nad njihovo ženskostjo.
2. Pripravljati in usposabljati jih je treba za zakon in materinstvo.
3. Poleg njihovega razuma je treba razvijati in kultivirati tudi vse njihove sposobnosti za čutenje in njihovo vero.
4. Dekleta je treba vzgajati k samostojnemu ravnanju in k odgovornosti - tudi k socialni in politični odgovornosti.
5. Dekleta je treba pripravljati na izobraževanje za poklic in ta priprava ne sme v ničemer zaostajati za pripravo fantov.

Tako, vidimo lahko temeljne smernice, ki jih nakazuje tudi Sveto pismo. Tudi končal bom ta prispevek z modrim piscem, ki pravi: "Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale" (Prg 31,30). Prava ženska je torej tista, ki ve, od koga je dobila te darove, in jih tudi s pridom uporablja za bližnjega, kakor tudi za izkazovanje slave in zahvale Bogu. Skupaj z mladostjo izpuhtita namreč tudi milina in zunanja lepota, tisti pravi zakladi, ki jih ne razjesta molj in rja, pa ostanejo.