sobota, 19. december 2009

Blagoslovljena med ženami...


Na koncu adventnega časa nam pride naproti Božja mati Marija. To nam poje tudi adventna pesem, ko pravi: „Brezmadežna v dalji žari...“ Vendar pa Marijo spremlja še druga žena, njena sorodnica Elizabeta, h kateri gre na obisk. Pridemo tako do dveh žena, ki sta svetišči, ena božja hiša – druga hiša novega človeka. Če smo dovolj pozorni lahko začutimo globoko sozvočje med Bogom, začetnikom in ljubiteljem življenja, in nosečo ženo – ta je resnična oznanjevalka „evangelija življenja“. V Novi zavezi namreč najprej oznanjajo matere, ki nam prikazujejo življenje kot tisti velik zakrament.

Elizabetin pozdrav: „Blagoslovljena ti med ženami“ je blagoslov, ki se z Marije razliva na vse ženske na svetu. Ona je posebej blagoslovljena med ženami, ki so sicer vse blagoslovljene, ki imajo v Gospodovih očeh posebno mesto.

"Blagoslovljen sad tvojega telesa!“ Jezus je res poseben sad, vseeno pa so tudi vsi novorojeni otroci, kakor on, blagoslov. Kakor namreč pravi psalmist, nas Bog blagoslavlja z življenjem (Ps 107,38). Gre za poseben, prvi blagoslov, ki bi se ga vsak človek moral naučiti še posebej ceniti, da bi potem v življenju znal v pravi drži sprejeti vsak dar, ki ga prejme, da bi znal v življenju blagoslavljati. Če se namreč človek ne nauči blagoslavljati, ne bo nikdar mogel biti zares srečen.

Če preidem v naš vsakdan, naj se kakor Marijina, dviga tudi moja hvalnica k Njemu, ki dela iz mojih dni čas čudenja, ki se ozira name prav zato, ker sem ubog, moja vera pa je šibka in dvomljiva. Svojo vero, ki je podobna Zaharijevi in le stežka veruje, bi rad dopolnil z Elizabetino, ki zna blagoslavljati, in seveda z Marijino vero, ki je verjela, se podala na pot in je znala hvaliti in sloviti. Morda bom tudi sam pri kom povod za blagoslov: „Blagor mu, ki je veroval“.

nedelja, 13. december 2009

Dve niti

Božjo besedo 3. adventne nedelje pravzaprav prepletata dve niti, ki se zdita na prvi pogled nezdružljivi, pa se vendarle v našem življenju prepletata.

Prva nit je nekakšna svetleča se, recimo zlata nit. O njej slišimo veliko v berilih. Več pozivov k veselju in radosti, k plesu, k vzklikanju... Zdi se, da ta poziv krepko zamuja - zunaj je že kar nekaj časa vse v lučkah, trgovine so polne božične "šare" vseh vrst, žlahtna kapljica mrzle ali kuhane oblike naš čaka, vrtiljaki, obložene stojnice... Zakaj torej šele sedaj tisto vabilo veselja? Ker gre za drugačno veselje.

Ni tisto, ki ostane na površini, ampak prodre v človeka. Ni kratkotrajno, ampak trajno. Ni brez prihodnosti, ampak je polno upanja na boljšo in lepšo ter srečnejšo prihodnost. Tudi ni nekaj z masko na sebi, kar bi nudilo le začasno omamo, potem pa bi se nam krutost vsakdanjika spet pokazala v vsej svoji velikosti, ampak nosi obljubo za trajnost, mir, globoko veselje.

Toda, tu je še druga nitka, brez katere ni prve nitke v življenju in brez katere ne moremo priti do tistega, kar si tako zelo želimo. Lahko bi ji rekli žareča nitka. Podobna je tisti, s katero režemo stiropor, ko delamo okraske ali črke za praznike. Da, ta nitka je tista, ki ljudi oblikuje v prave ljudi, ki reže stran odvečno navlako, da postanemo lepi, sijoči, veseli - v pravem pomenu besede.

Gre pravzaprav za tisti Kristusov ogenj ljubezni, ki zažge vse odvečno, vse, kar nas teži in pritiska k tlom. Stvar je zahtevna, boleča, zahteva številne odpovedi, vendar pa nam obljublja prav tisto, po čemer hrepenimo v globini duše. Vem, težko se je odločiti za takšne vrste očiščenje, ker je zelo zahtevno, vendar pa do zares lepih stvari in ljudi v življenju ne pridemo brez velikega truda in prizadevanja, pa tudi sami do tja ne pridemo, ker smo preslabotni. Potrebujemo oporo v družini, prijateljih. Tudi ta opora nam velikokrat ni dovolj - potrebujemo še nekoga drugega, ki je močnejši od vseh teh.

Kdo je ta? Spreobrnimo se in se odločimo, da ga poiščemo. Morda pa nam le uspe, da dobimo odgovor na to vprašanje - toda še enkrat povem, da pot ne bo lahka.