nedelja, 25. september 2016

Na katero stran bomo stopili?

Vsa berila današnje nedelje, še zlasti evangelij, nam spregovorijo o pomembnosti gledanja na naše zemeljsko bivanje. Evangelij nam za to ponuja znano priliko o bogatašu in ubogem Lazarju. Poanta te prilike je ravno v tem, da se ne bi ustavili le pri zemeljskem, temveč šli naprej, to pa je tudi največja možna napaka, ki jo lahko storimo pri premišljevanju te prilike, ker je to velika napaka, ki jo delamo tudi sicer v življenju. Ne gre namreč le za nasprotje revni-bogati, temveč za veliko več. Gre za različna, popolnoma različna pogleda na življenje in njegove resničnosti, ki ju imata osrednja junaka. Poglejmo ju podrobneje.

V slovenskem prevodu je rečeno, da je tisti mož navaden "bogataš", tradicionalno pa gre za moža, ki vrši točno določeno službo, je namreč "epulon". To je recimo izraženo v italijanskem prevodu. Epulon je bil v rimski antiki tisti, ki je poskrbel za slovesno pojedino na dan posvetitve templja Jupitra na kapitolinskem griču. Vemo, kako to niso bile le pojedine, temveč uživaške zabave, kjer se je žrlo in upijanjalo, da o vsem drugem niti ne govorimo, kar je spadalo zraven. Kot pa velja za športnike, da morajo trenirati, je tudi epulon moral trenirati s tem, da je podobne zabave pripravljal čez celo leto, seveda pa je dal od sebe največ na omenjeni dan. Tudi iz evangelija se zdi, da je bilo njegovo početje prav v tem, da je praktično vsak dan prirejal zabave. Možak je torej užival, podobno pa so počeli tudi njegovi prijatelji. Vse njegovo življenje in moči so bile usmerjene v to, da zadovoljuje svoje telesne čute, dokler hodi po tem svetu. 

Omenjen pa je, celo z imenom, kar je nekaj edinstvenega za prilike, ubogi Lazar. To je okrajšava pogostega in zelo priljubljenega imena Eleazar, ki pa je pomenljivo - "Gospod pomaga". Sporočilo je, da je to ime pomembno, ker kaže, kako v nasprotju je pogled tega reveža s pogledom onega bogataša. Tudi Lazar bi seveda lahko imel napačen pogled in bi preklinjal bogataša, njegove prijatelje, Boga in še koga, ker sam živi v materialnem pomanjkanju, a tega ni počel. Živel je v skladu s svojim imenom, da je zaupal v Gospoda in njegovo pravičnost, ki se bo ob pravem času razodela. 

Vidimo tako, da ne gre le za materialno stanje dveh oseb, kakršnega bi lahko našli na vsakem koraku, temveč gre za duhovno stanje. Lahko veliko govorimo o takšnih in drugačnih krizah, ki pridejo, a navadno ostanemo pri tem, da so to gospodarske, ekonomske in ne vem, kakšne še krize. Ko pride do krize med ljudmi, so to krize čustvene narave - do tam še pridemo. Težava pa je, da je vedno temelj duhovna kriza. Gre za tvoj duhovni pogled na življenje, kako ti pojmuješ svoje bivanje na tem svetu. Lazar gleda na življenje skozi večnost, s t.i. "večnostnim pogledom", bogataš ne. Za enega je bilo življenje že prej, pa ni bil kar tako vržen na to zemljo, potem pa se zadeva ne konča, temveč se nadaljuje, na podlagi ocene, kako si živel ta čas, ki ti je bil dan na zemlji. To je edina priložnost, ki jo človek ima, druge ni. Bogataš nima vere v večnost, ne v dobro ne v slabo. Ob smrti je vsega konec, ostane nič. Potem seveda ni važno, kako se živi na tej zemlji, ker je kruta usoda pač taka, da je treba žal tu živeti, potem pa je enkrat tega konec, zato je bolje poskrbeti, da človek uživa in se ima fajn, dokler le gre. Dandanes itak slišimo skoraj vedno ob pozdravu: "Uživaj!" Kar tako, brezveze rečemo tisto, ko ne vemo, kaj drugega bi rekli. 

Težava tega je, da si prizadevamo za reči, ki nas sicer navidez napolnjujejo, a se potem zbujamo razbiti in razrvani, predvsem pa prazni. Lahko tudi imamo lepe medčloveške odnose in lepe ljudi ob sebi, a jih potem, kot se rado sliši na govorih po pogrebih, "kruta usoda" vzame od nas, pa spet prazen nič. Lahko pa je seveda prej in potem Gospod, "v njem živimo, se gibljemo in smo", od njega izhajamo, k njemu gremo. Pomeni, da Gospod ves čas bdi nad nami kot dobri oče, mi pa pravzaprav živimo zaradi njegove ljubezni in dobrote, sicer nas sploh ne bi bilo. Vprašanje je samo to, ali imam odprto srce, torej svojo duhovno resničnost, odprto zanj, ali ne. Sem v njegovi navzočnosti ali ne? To je sodba, ki se vsakokrat izreka, če sem imel svoje srce odprto za Gospoda ali ne. Če namreč ni odprto za Gospoda, potem ne opazim niti svojega bližnjega, pa čeprav mi sedi praktično pred nosom, pa res ni treba, kot je lepo zapisal prijatelj, na drugi konec sveta, da bi imel ubogega pred sabo. Saj vendar uboštvo ni, kot smo dejali, le v materialnih dobrinah - tisto je še najmanj, kot nam lahko potrdijo naši siromašni predniki. 

Bizantinski srednjeveški duhovni pisatelj in razlagalec Nikolas Kabasilas pravi takole: "To je način, kako živimo v Bogu, da svoje bivanje iz tega vidnega sveta prenesemo v tisti nevidni svet, ne tako, da gremo drugam, temveč da spremenimo obnašanje in življenje ... Nismo mi šli k Bogu ali se dvignili k njemu, temveč je on, ki je prišel in se spustil k nam. Mi nismo iskali, temveč smo bili poiskani: ovca ni poiskala pastirja, drahma ni poiskala družinskega očeta; on se je sklonil na zemljo in našel svojo podobo in je šel v kraje, kjer se je izgubljala ovca, da bi jo vzel in ne bi več blodila. Ni nas vzel odtod, temveč nas je pustil na zemlji in nas napravil tudi nebeške - v nas je vlil Božje življenje, ne da bi nas peljal v nebesa, temveč tako, da je nebesa sklonil in spustil vse do nas. Kot pravi prerok, Sklonil je nebesa in se spustil."

Zato imamo "Mojzesa in preroke", da bi vztrajali v Bogu, v njegovem življenju, ker sicer tudi bližnjega ne bomo opazili, "četudi bi kdo vstal od mrtvih". Mojzes in preroki pomenijo Sveto pismo in Izročilo. Pomenijo Bogoslužno, molitveno in moralno življenje po naukih svete Cerkve. To nam je v pomoč, da bi v tem vztrajali, saj bomo ob koncu časov sojeni, sv. Janez od Križa uči, po ljubezni - do Boga in bližnjega. V bistvu pa sodba že poteka, ker se, ne le s svojimi dejanji, temveč s svojo naravnanostjo, sproti odločamo, če bomo v Bogu ali ne. S Svetim pismom se vsakokrat odločamo med "blagoslovom in prekletstvom", med nebesi in peklom. Nekega dne pride dokončna sodba in torej večnost, ki pa je laho tako dobra, kot tudi slaba, večno veselje ali večno trpljenje. Če se tudi ne bi hoteli odločiti za nič, živeti versko indiferentno, kot bi Boga ne bilo, je pa tudi jasno, na katero stran smo stopili. Bolj kot toliko omenjani praktični ateizem, je danes v modi praktični agnosticizem, ko v bistvu sploh ni važno, če Bog je ali ga ni, mi živimo po svoje. Tu je razlika med bogatašem in Lazarjem. Na katero stran bomo stopili?