4. velikonočno nedeljo imenujemo tudi »nedeljo Dobrega Pastirja«, kako je Gospod Jezus Kristus označen v 10. Poglavju Janezovega evangelija, navadno pa se na to nedeljo moli za nove duhovne poklice in za svetost ter stanovitnost poklicanih. Ko pa govorimo o začetku tega poglavja Janezovega evangelija, imamo še en pomemben simbol, ki je simbol vrat.
Vedno imamo neke razdelitve, oddelitve, prav vrata pa so tista, skozi katera prestopimo prag v neko
drugo resničnost. Že v hišo normalno vstopimo skoznje, tat pa seveda raje poišče drug vhod ali pa vrata vlomi. Če bi sami lazili skozi okno v hišo ali stanovanje, bi izpadli vsaj čudno, če nas že ne bi kdo imel za tatove, ker pač ne bi šli normalno skozi vrata. V svetišče tudi vstopamo skozi vrata in imamo ta privilegij samo od Kristusa naprej, saj prej ljudstvo nikdar ni imelo vstopa v samo svetišče, krščanstvo pa je prineslo ne samo to, da lahko vstopi, temveč se celo pričakuje, da vstopi čim pogosteje v svetišče. Govorimo torej o ločnici med posvetnim in svetim, ko iz ene resničnosti stopimo skozi vrata v drugo.
Ne bomo se sicer preveč s tem ukvarjali, a je dandanes prišlo do precejšnjega zabrisanja ločnice med eno in drugo resničnostjo, kar seveda ni prav. Podobno sicer velja tudi v samem svetišču, kjer imamo ločnico, kakor je bilo v templju, med svetim in presvetim, ki je t.i. prezbiterij ali »sanctuarium«, kakor je še druga označba. Tako pridemo do same ovčje staje, ki je bila na Bližnjem Vzhodu dobro ograjeni prostor, ki je varoval drobnico, kjer ima simbolno ovca dobro konotacijo, koza ali kozel pa slabo. Vseeno pa so se živali, kakor je razvidno tudi iz evangelija, skozi sezono pasle skupaj, na koncu pa jih je pastir ločil na ene in druge. Staja je tako podoba Kristusove Cerkve, v katero ni drugega vstopa, kakor samo skozi Kristusa, torej po svetem krstu oz. sveti birmi, če bi bili sicer veljavno krščeni, a ne bi bili del katoliške Cerkve, saj govori Dobri Pastir sam, da ima še druge ovce, ki niso del te staje, a želi, da bi bili. Tu seveda misli na vse ljudi, ker je odrešenje namenjeno vsem, a je dar potrebno sprejeti.
Kristus pa je tudi vrata v večnost, v nebesa, ki so, kakor je povedano že na samem začetku, ločena od zemlje, a je potrebno skozi vrata, vemo pa, da so po človekovem padcu slednja bila zaprta in zastražena. Samo po Kristusu tako pridemo v raj. »Vrata nebeška« pa po pravici pravimo tudi njegovi deviški Materi Mariji, ki jo bomo v tem mesecu še posebej slavili. Ona je tista, ki nas vodi k edinim pravim vratom, vendar pa vemo, da nam odpira poti, kjer so zaprte oz. nam pokaže, da obstaja vselej še možnost, dokler živimo na tem svetu, dokler dihamo, kakor nam je dejal sv. Avguštin.
Izven Cerkve torej ni rešitve, kakor pravi pravilo, saj četudi bi se kdo rešil, se to vselej zgodi po Cerkvi in po Kristusu, le da to ni redni način, ampak izredni. Samo Bog ve za tiste, ki se rešijo po tej poti. Torej ne samo po Kristusu, ampak tudi po njegovi Cerkvi, saj vemo, da ne more biti glave brez telesa. Misijonska dejavnost vseh članov oz., še bolje, členov Cerkve, je še kako pomembna, zato je treba svojo vero tudi kazati, najpomembneje, a tudi o njej govoriti, jo oznanjati. Tako se vračamo k pomembnosti tega prostora ali zgradbe, kjer so ovce. Seveda moramo paziti, da na Cerkev gledamo v celoti, kjer je nevidni del slednje še precej večji in številčnejši od vidnega dela, a vendar je vidnost ključnega pomena. Zato imamo papeža in škofe, ki so nasledniki apostolov in zato največji pastirji, ki nam jih Gospod daje, zato pa imajo tudi pastirsko škofovsko palico, potem pa imamo še duhovnike, ki s(m)o pastirji na bolj lokalni ravni, po župnijah, svetiščih in drugih cerkvenih resničnostih. Vsi seveda morajo in moramo slediti pravemu pastirju.
A ko govorimo o vratih, je zlasti pomembno, da s(m)o posvečeni varuhi in delivci sredstev odrešenja, ki so pa sveti zakramenti. Zakramenti so Kristus sam in so vrata do nebes, ker po njih lahko prejmemo Božjo milost, seveda ob ustrezni pripravljenosti. V tem času zato goreče molimo, prosimo, se postimo, se mrtvičimo in zadoščujmo, da bi lahko čim prej spet imeli normalen dostop do zakramentov, naredimo čim več, da jih bomo dostojno in vredno prejemali, kakor tudi molimo za svetost in stanovitnost vseh pastirjev.
Objavljeno v tedniku Novi glas