petek, 4. oktober 2019

Moč od zgoraj

Misel za 27. nedeljo med letom

Nedelja, ki jo obhajamo, je rožnovenska nedelja, ves mesec oktober pa je mesec rožnega venca. Zelo tesna je povezava med prošnjo apostolov po pomnožitvi vere in s stalnim pravilom zahodne misli, da mora človek spoznati samega sebe. Apostoli se v ponižnosti in v realnem pogledu nase zavedajo, da sami po sebi niso dovolj močni, temveč so šibki. Ni samo vera tista,ki je šibka (še trše so Kristusove besede v Mt 17,20), temveč vse naše vrline. Zato pa potrebujemo pomoč od zgoraj, da bi bili močnejši od tistega, kar že smo po naravi. Sam Gospod nam tako govori, da potrebujemo njegovo milost, kakor nam poroča blaženi apostol Pavel (2 Kor 12,9). Človek, ki se tako v ponižnosti in realnem pogledu zaveda svoje šibkosti, pa se potem vseeno zaveda, kako je v sodelovanju z Božjo milostjo neverjetno močan in krepak (2 Kor 12,10). 

Eksorcist Ripperger pravi, da se hudobnež vedno boji duhovnika, ker je tako, kakor bi za njim stal
neke vrste »King Kong«, da je torej v resnici ravno nasprotno od tistega, kar vidimo v filmu »Eksorcist«, kjer je izganjalec ves plašen. Podobno velja za vsakega kristjana, ki se v zavesti svoje šibkosti navezuje na Gospoda, na Devico Marijo, angele in svetnike, da je v tej navezi neverjetno močan. Naša nebeška Mati Marija nima zastonj naziva »Pomoč kristjanov«, ker prihaja na pomoč svojim otrokom, kar lepo govorijo tudi njej namenjene molitve (Pod tvoje varstvo, Spomni se, Pozdravljena, Kraljica...). Učenci se torej še kako zavedajo, kako življenje po Gospodovih zapovedih presega njihove človeške sposobnosti, zato pokažejo, kako potrebna je človeku vera. 

Slednjo res ima vsak človek že kot neko človeško vrlino, kot naravno vero, vendar pa potrebujemo še nadnaravno, presežno vero. V samo človeški veri namreč gre bolj za neke vrste medsebojno zaupanje, nadnaravna vera, ki je pa Božja milost, je zmožna še ogromno več, kakor Jezus lepo pove v svojem odgovoru učencem. Tudi Kristusov učenec v sodelovanju s tem milostnim darom, ki mu ga vlije Božji Sveti Duh, zmore marsikaj, zato pa Gospod po preroku Izaiju pravi, naj si izprosimo znamenj od njega. Ahab v lažni ponižnosti tega ni želel, v resnici pa je bil poln svojega napuha in ponosa, kakor marsikateri človek, prepričan kot je, da bo kar sam, s svojimi lastnimi močmi prišel do rešitve problema. Evangelij nas uči ravno obratno, da moramo v molitvi prositi. 

Zato ni dovolj samo naravna vzgoja, kakor nekateri predlagajo po tečajih za krst, temveč mora biti vzgoja še toliko bolj nadnaravna. Človeška narava je žal padla narava. V resnici ji ni lastno to, da greši, dela zlo in podobno, a vendar jo ravno to zaznamuje od tistega usodnega padca naprej. Molitveno in zakramentalno življenje je zato za nas nujno potrebno. Vzgoja zato ni v učenju bontona, temveč v učenju odnosa s presežnim svetom, v tem, kako prejemati Božjo milost, kjer v končni meri prejemamo Boga samega, sami pa postajamo njemu podobni, če velja, da smo tisto, s čimer se hranimo. Zato se ni dovolj naučiti na hitro zmoliti »Sveti angel«, ostalega pa nič, temveč je ključno, da vselej iščemo to Božjo milost, ki je samo Božje življenje, da bi na tem svetu ne samo bivali, temveč res dejansko živeli, živeli v polnosti in bili jasno namenjeni proti Jeruzalemu, tistemu nebeškemu. Lahko seveda prepustimo, da nas vzgajajo drugi, pa naj bodo to mediji, država in še kdo, vendar nas gotovo ne bodo vzgojili v krepke ljudi, temveč v slabiče, saj nas učijo, da smo dobri, kakršni smo, da ne potrebujemo Boga za uresničenje, da bomo srečnejši, če bomo živeli nasprotno z evangelijem. Zato smo povabljeni, da se hranimo z molitvijo, Božjo besedo in seveda s svetimi zakramenti, ko Bog sam pride k nam. Tako bomo res živeli v polnosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas