petek, 24. december 2010

Danes je zasijala luč

Naj nam za lažje premišljevanje Božje besede pri polnočnici pomaga povzetek razmišljanja Gianfranca Ravasija:

Judovska tradicija je razlikovala štiri bistvene noči v zgodovini človeštva. Prva je bila noč ob stvarjenju, ko je Božja beseda odstranila proč temo, rekoč: »Bodi luč!« Druga noč je bila tista, ko je Bog sklenil zavezo z Abrahamom: »Sonce je zašlo in legel je mrak … Tisti dan je GOSPOD sklenil z Abramom zavezo« (1 Mz 15,17.18). Tretja noč je povezana z Gospodovim mimohodom – pasho, ko je bilo judovsko ljudstvo rešeno egiptovskega suženjstva. Četrta in zadnja noč pa bo tista, ko bo prišel Mesija, tej noči bo sledil takšen dan, da ne bo več teme: »Tedaj bo samo dan, ki bo znan GOSPODU, ne dan in ne noč; in zgodilo se bo: ob večernem času bo svetloba« (Zah 14,7).

Prav to četrto noč sedaj mi praznujemo, noč, ki jo je za vedno premagala Kristusova luč in odprla zarjo nove zgodovine, zgodovine odrešenja. Ta popolna luč zaznamuje vsa berila, ki smo jih slišali pri tej sveti maši. Izaija pravi, da je ljudstvo, ki je hodilo v temi – ta ponazarja nič in zlo – zagledalo veliko luč, ki jo spremljajo tri velika presenečenja. Prvo od njih je veselje, pravzaprav radost, tista prvinska, čista, neomadeževana radost, tisto pristno veselje, ki prihaja iz samega človekovega bistva. Ljudje se veselijo »kakor ob žetvi, kakor se radujejo, ko delijo plen«. Drugo presenečenje, ki ga prinaša ta luč predstavljata mir in svoboda, saj je Gospod ubogih in zapostavljenih zlomil jarem bremena in palico na hrbtu ter šibo priganjača, s čimer so preganjali njegovo ljudstvo. Največje presenečenje za nas pa je tretje: »Dete nam je rojeno!« To je posebno dete, ki prinaša neko novo ureditev sveta, ki pa ni zunanja, temveč notranja, duhovna ureditev. To označujejo tudi njegovi vzdevki, ki jih Izaija našteje: »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.«

Vzporedno Izaijevemu spevu imamo odlomek iz Lk. Ljudstvu, ki je potopljeno v spanec in mraz, zasije Božja luč in takoj je oznanilo veselja – »Oznanjam vam veliko veselje!«, na svet pride mir »In na zemlji mir ljudem!«, predvsem pa se rodi dete. V tem detetu je zakoreninjeno upanje sveta, kar nam povejo spet vzdevki: »Odrešenik, Kristus, Gospod!«. Prvi, ki imajo odprta ušesa za poslušanje te »vesele novice«, ki imajo čiste oči, da lahko vidijo v tem nomadskem otroku izvir našega odrešenja, so pastirji – zadnji na svetu. Iščejo in najdejo, tako pa postanejo Kristusovi odposlanci. Lk nam namreč nekoliko naprej pove, kako so se vsi čudili nad tem, kar so jim povedali pastirji.

Vsem tistim, ki so kakor pastirji preprosti in čistega srca, se odpre drugačno življenje, drugačna kvaliteta bivanja na tem svetu., gre za pravo ponovno rojstvo, ker gre za notranje prerojenje. Nek apokrifni tekst postavlja Jezusu v usta te besede: »Postal sem majhen, da bi vas s to svojo majhnostjo lahko popeljal visoko, do tam, od koder ste padli. Nesel vas bom na svojih ramah.« To pove, kako je treba božič osvoboditi tistega bremena romantike, ki ga teži, saj se pod snegom, svečkami, lučkami, darili, drevesci, skriva bistvo božiča, ki nam rado uide. V betlehemskih jaslih se namreč naše odrešenje šele začne, je prvi žarek dneva odrešenja, dopolni se namreč v praznem jeruzalemskem grobu. Vzhodna krščanska liturgija zato govori o »Božični Pashi« - božični véliki noči. Luč, ki posveti na božično noč je že odsev zarje velikonočnega jutra, ki je res pravi in prvi dan odrešenja.

- G. Ravasi, Secondo le scritture, Anno A, Piemme, Casale Monferrato 1992, str. 31-33.

sobota, 18. december 2010

Ne boj se, samo veruj

Po Lukovem evangeliju se oznanjenje zgodi Mariji, po Matejevem pa angel spregovori Jožefu. Spraševanje o tem, kdo od obeh ima prav, ni smiselno. Če damo obe poročili skupaj ugotovimo, da je novica oznanjena paru. Ženinu in nevesti skupaj. Pravičnemu in devici, ki se imata rada. Bog ne jemlje prostora družini, ampak jo v celoti vplete v dogodek. Kakor pravi italijanski pisatelj Manzoni: »Bog nikdar ne moti sreče svojih otrok, če ne zato, da bi pripravil nekaj še večjega.« To se je zgodilo Jožefu. To se dogaja nam. Ne gre za uničenje nekega ravnovesja, harmonije. Bog išče samo potrditev v dvojini, ker je to seštevek dveh src, mnogih sanj in zelo veliko vere. Bog deluje v naših odnosih. Govori znotraj družin, naših domov, naših pogovorov. Govori tudi v naših tragičnih dogodkih, naših dvomih, naših krizah, naših odločitvah. Govori v oazah resnice in ljubezni, ki srce odtegujejo puščavi.

Matej pravi, da se je Marija izkazala za nosečo. Gre za neverjetno presenečenje zanjo, saj ustvarjeno bitje nosi v sebi svojega Stvarnika. Vendar pa to pretresa Jožefovo srce. Odloči se, da jo bo skrivaj, na najmilejši možen način, odslovil. Vendar pa vseeno v sebi čuti, da ga ta rešitev ne zadovolji, ga ne dela v sebi mirnega, ga ne uresničuje, osrečuje. Marijo ljubi in je pravičen, toda tu ne gre za tisto pravičnost, ki do pičice izpolnjuje postavo, ampak gre za nekaj več. Če bi samo izpolnil, kar zapoveduje postava, bi ne ravnal iz ljubezni – z dejanjem izročitve ločitvene listine bi hkrati napravil umor in samomor. Marija in Jezus bi vse življenje živela na robu družbe, brez dostojanstva, Jezus bi bil brez očeta, Jožef pa bi celo življenje ostal neizpolnjen in nesrečen.

Pa vendar je Jožef, kakor njegov soimenjak v 1 Mz, mož sanj. Nič ne govori, zna pa prisluhniti svoji notranjosti, najglobljim sanjam, ki tam stanujejo. Bog mu je skupaj s svojo pravičnostjo podaril tudi svoje sanje. In Bog odpre pogovor z Jožefom tako, kot samo on zna: »Ne boj se vzeti k sebi Marije…« Kot še 364-krat pravi v Svetem pismu, tako pravi vsak dan vsakemu izmed nas: »Ne boj se!« Strah je namreč nasprotje vere, očetovstva, prihodnosti in svobode. Kogar je strah, ta ne le, da nima vere, tudi upanja in ljubezni nima – vsaj uresničiti ju ne more. Kar Bog predlaga, je kakor smo zgoraj slišali pri Manzoniju, nekaj še boljšega zate. »Ne boj se, samó veruj« (Mr 5,36).

Jožef vzame k sebi mater in otroka, ker pred samoljubje postavi ljubezen do Marije in do Boga. Njegova veličina je v tem, da ljubi nekoga bolj kot samega sebe… Ljubezen, tisto pravo, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5), daje na prvo mesto. Iz te ljubezni je sposoben v svojem srcu napraviti prostor za tega otroka, ki ni njegov. Postane pravi Jezusov oče, čeprav ni njegov biološki oče. Spočeti otroka ni nič težkega. Povsem drugačna avantura pa je biti otroku oče ali mati, ljubiti ga bolj kot samega sebe, vzgojiti ga, ga osrečiti. Kako težko je otroka naučiti umetnosti življenja, da bi lahko postal človek v pravem pomenu besede. Nihče se ne rodi kot oče ali kot mati, ampak to lahko postane skozi celoten tek življenja. Oznanjenje se dogaja po domovih. Bog ima raje dom kot svetišče, ker se resnični življenjski boj odvija tam.

Vsak nov dan, ki nam ga podarja, je neke vrste oznanjenje. Bog nas blagoslavlja tako, da nam na pot postavlja ljudi, ki so kakor angeli oznanjevalci večnosti. Kdaj pa kdaj pa tistim med nami, ki so najmočnejši, na pot postavi take ljudi, ki potrebujejo, zelo potrebujejo, prav njihovo pomoč. Niti en sam trenutek v življenju nas ne pusti, da bi živeli brez skrivnosti.

Protiporabništvo oz. antikonzumizem ... še en -izem


Znani katoliški publicist Vittorio Messori je objavil zanimivo razmišljanje z naslovom »Božič, čas protiporabniških pridig« (»Natale, tempo di prediche anticonsumistiche«). V njem pravi takole:
»Že tradicionalno so tedni pred božičem zaznamovani z osebnimi razmišljanji tistih, ki imajo moralistični poklic in grmijo nad porabništvom, hkrati pa vabijo k zmernosti in odpovedi. V mnogih nedeljskih pridigah tega časa namreč ne manjka pritožb čez porabniško družbo.

Treba je priti do pravilnega razumevanja in tudi v tem primeru uveljaviti krščansko krepost stvarnosti (realizma). Opazimo lahko namreč, kako se tisti, ki pridigajo o odpovedovanju in grmijo čez porabništvo, v tem času ekonomske krize jezijo tudi nad grdimi lastniki, ki zapirajo podjetja in mečejo delavce na cesto. Vemo, da živimo v svetu, kjer ekonomijo poganja »kolo« potrošnje. Če se to »kolo« samo nekoliko upočasni, lahko takoj vidimo posledice. Zato se moramo zavedati, da so določeni pozivi lahko tudi nekaj konstruktivnega in spodbudnega okrog praznikov, so pa v veliki nevarnosti, da niso v stiku z resničnostjo.

Ali sprejmemo pridige moralistov in se vrnemo v svet Sneguljčice, ali pa stvarno gledamo na dogajanje okrog nas. Oštevanje raznih trgovskih centrov v decembru lahko pridigarju prinesejo korist v smislu ohranitve njegove podobe, so pa izpostavljene tveganju, da postanejo nekaj uničujočega, če jih jemljemo dobesedno. Kajti, isti župnik, ki pridiga proti potrošništvu, se potem huduje nad tem, če ob zaprtju neke tovarne delavci ostanejo brez dela. Pa čeprav gre za tovarno, ki proizvaja odvečno kramo.«
Zase lahko rečem, da sem se čutil kar nagovorjenega… Treba je predvsem opozarjati, da stvar ne sme ostati samo na zunanji ravni, ampak je treba skrbeti tudi za svojo notranjost. Gotovo je brez smisla grmeti čez neko trgovsko središče, ker s tem nič ne dosežemo. Pa tudi mi sami gremo od časa do časa tja in dostikrat nismo glede brezveznih in neuporabnih stvari prav nič boljši od drugih. Božič ni samo v lučkah in balončkih, neumno bi pa bilo, če bi sedaj zahtevali, da se vse to naenkrat umakne v imenu nekih protipotrošniških kreposti. Zunanje in notranje praznovanje in doživljanje – eno in drugo. To je krščansko.

četrtek, 16. december 2010

biti duhovnik ni lahko 10

"Cerkev ne sme ljudem neprestano 'lomiti škatel' (za ne-Primorce: to pomeni nekoga nadlegovati, pravzaprav mu najedati, op. prev.) in obsedeno pridigati glede kondomov, istospolnih, izvenzakonskih skupnosti, ločenih, izvornih celicah, pa še o tem in onem. Dovolj! Če že ni papež tisti, ki govori, se najdejo drugi, ki vsak dan prepovejo kaj novega. Pusti vendar ljudem, da se odločajo po svoje, uporabljajo svojo glavo in svojo vest, se naučijo odgovorno izbirati in plačati za svoje napačne izbire! Samo tako lahko človek raste.

Ne sme vedno biti Cerkev tista, ki mora vse razložiti. Naj nam pusti tudi nekoliko lastno presojo! Mar mi nismo sposobni sprejemati odločitev? Vsaj kdaj pa kdaj gotovo!

Rad se poslužujem podobe babice. Če bi babica, ki je nekoč iz svojega kota v zapečku delila modrosti, neprestano govorila, bi s tem vse ob sebi razdražila in je nihče več ne bi hotel poslušati. Če pa babica ždi tam v kotu s svojim rožnim vencem ali svojimi večnimi načeli - ona je namreč znamenje večnosti - in skoraj nikoli ne govori, v nekem trenutku reče: "Otroci, zdi se mi, da pretiravate!" jo vsi poslušajo. Če je namreč spregovorila babica, to pomeni, da je nekaj res narobe. Novica bi moralo biti govorjenje in ne molk."

"Govorjenje Cerkve na vseh ravneh, z vsake prižnice ali govorniškega odra, bi moralo predstavljati nek dogodek, nekaj, kar pritegne pozornost ljudi, ker je nekaj neobičajnega, slovesnega, nadvse resnega, torej tudi nekaj potrebnega in blagodejnega. Če papež spregovori o neki zadevi, mora to nujno biti nekaj izrednega, življenjsko pomembnega. Nekaj normalnega bi moral biti molk, cerkveno govorjenje pa bi moralo predstavljati dogodek. Na ta način bi se izognili prekomernim besedam ali naukom. V nasprotnem primeru se v tej zmešnjavi in poplavi besed, ki so si med seboj pogosto nasprotujoče, zlahka zgodi, da nič večp ne razumemo in vse skupaj pošljemo k vragu, celo tiste zadeve, ki si zaslužijo našo pozornost. Preveč zapovedovalnih glasov, preveč nadutosti in zapovedovalnosti lahko pripelje do nasprotnega učinka.

Toliko se hudujemo nad potrošništvom, ki se navadno nanaša na probilico brezveznih materialnih stvari, nihče pa ne pomisli, da lahko obstaja tudi versko, cerkveno potrošništvo, ko dobivaš na tone raznih dokumentov ali izjav, ki so ena bolj abstraktna, ideološka in same sebi namenjene od druge. Pa vse te pobožnosti in beatifikacije ter kanonizacije (razglasitve za blažene oz. svetnike, op. prev.), ki Cerkev spreminjajo v vrsto stojnic na tržnici? Mislim, da smo prišli do zasičenosti - že pred kar nekaj časa!"

"Cerkev govori vedno in o vsem, tudi o stvareh, ki so najbolj banalne in niso v njeni pristojnosti. Predvsem pa si domišlja, da ima samo ona prav in s tem kaže, da se ni prav nič naučila iz vseh udarcev, ki jih je bila deležna, in vseh slabih izpadov, ki so se nabrali skozi zgodovino. Najprej je bila s fašisti, potem z DC (Democrazia cristiana - Krščanska demokracija, op. prev.), potem je šla na desno, pa na levo, zdaj spet na desno in govori, govori, preveč govori, uči, pridiga, deli sodbe ter ocene zaslužnim in nezaslužnim (v spomin mi pride 'Zadetek v polno in Strel v prazno' v Družini, op. prev.). Vsi se motijo, samo ona sama nikoli. Tu ne mislim na verske resnice, ampak na vsa njena poseganja v razne razprave, ki jih slišimo vsak dan. Nekdo, ki se nikdar ne zmoti, mi je že izvirno zoprn. Nekomu, ki ima vedno prav, pravim: "Oprosti, ampak s abo ne želim imeti nobenega opravka!" Na tem svetu se imamo vsi mnogo naučiti in vsi bi morali iti v šolo k edinemu učitelju, ki je Gospod."

sobota, 11. december 2010

Seme luči

Tudi to nedeljo je z nami Janez Krstnik, ampak tokrat v malo drugačni luči. Na svoji življenjski poti se nahaja v preizkušnji, sama njegova zemeljska pot pa se počasi bliža koncu. Znajde se v položaju, ko je sam in se mora odločiti, kako naprej. Je pot, ki si jo je v življenju izbral prava ali ne? Je ta Jezus iz Nazareta res tisti Mesija, ki mora priti, ali ne. Ni morda kdo drugi? Janez se znajde v krizi, razjedajo ga dvomi.

Kljub temu, da je delal vse prav, da se je trudil za resnico in iskrenost, do samega sebe in do drugih, se znajde v tako žalostnem položaju. Je ta Jezusova pot res tista prava, ali je prava katera druga? Je res treba vedno vsem povedati, kar jim gre, ali ne? Je resnica res tista, ki človeka osvobaja, ali ne? Janezu nihče več ne verjame in vanj nihče več nima zaupanja. »Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero ... Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet« (Jn 1,7.9). Znašel pa se je v noči, v temi, ampak se je tudi zavedel, da ne bo nič rešil, če se bo zanašal le nase in na svoje sposobnosti, ker so le-te očitno odpovedale.

Podobno odpovejo tudi naše moči. Znajdemo se v noči, stisnjeni v kot. Nihče ni na naši strani in nihče nam ne verjame, pravzaprav je danes večji problem, da nihče ne verjame v nas. Še sami v sebe ne verjamemo. V takih prelomnih trenutkih življenja pa nam umetne luči ne koristijo kaj dosti, globoko v sebi čutimo, da potrebujemo pravo luč, ki nas greje in razsvetljuje tudi v težkih trenutkih. Nanjo se moramo obrniti, kakor se je Janez.

Prav tu se pokaže, kako nam Jezus zaupa vedno in povsod, kako vedno ostane zvest. Janez je največji. Dvomi ne zmanjšajo njegove veličine. Za vse nas je to ena velika tolažba. Kljub vsemu nas ima Jezus rad, pa naj bomo kakršni koli. Njegovo zaupanje ostane nespremenjeno, ostaja trdna skala, na katero se lahko opremo.

Na naša vprašanja in iskanja ne odgovarja z nekimi znanstvenimi argumentacijami, ampak z drugačnimi dejstvi. Odpira nam oči. Pravi, naj pogledamo okrog sebe, kako se dogajajo pravi majhni čudeži, če jih želimo videti. Vsem, ki se resnično srečajo z njim, se življenje spremeni – ponovno lahko stopijo na pot, dobijo novo priložnost. Kjer pride do Gospodovega dotika, tam se rodi življenje, tam se rane zacelijo, tam odnosi zacvetijo.

Dejstva, ki jih Jezus našteje, niso spremenila sveta, so nam pa pokazala, da svet vendarle ni nek neozdravljivi bolnik. Nikdar ni obljubil, da bo rešil vse težave sveta s čudeži. V nas je vsejal ognjeno seme, ki gori v nas in ne ugasne – zares prava luč. Na nas je sedaj, da pomnožimo ta njegova dela (»Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal« Jn 14,12), in sicer tako, da svoj trud, svoj čas in svoje srce vložimo v to, da pomagamo vsem, ki trpijo, da potrpežljivo skrbimo za vsak poganjek dobrega v nas in v bližnjih (Jak 5,7).

Vera je sestavljena zlasti iz dveh stvari: iz oči, ki znajo gledati preko trenutne noči, ki vidijo, da pride za zimo pomlad, in dejavno upanje, podobno kmetovemu. Dokler je na svetu napor, je tudi upanje. Blagor nam, če ob vseh porazih, nasprotovanjih in nepravičnostih v sebi čutimo Jezusa kot drobno, a močno seme luči, ki živi in gori v našem srcu. To je edini pravi čudež, ki ga potrebujemo.

petek, 10. december 2010

Vzgoja in klerikalizem

Italijanska škofovska konferenca (CEI - Conferenza episcopale italiana) je 28. oktobra objavila pastoralne smernice za naslednjih deset let, kot to od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vselej stori, za vsako desetletje. Tema, na katero se bo italijanska patorala osredotočila v letih 2010-2020 je vzgojna problematika. V Italiji so namreč, vsaj v Cerkvi (pa tudi širše, čeprav ne tako večplastno), razglasili pravo izredno stanje na vzgojnem pdročju. Pravijo namreč, da gre za "emergenza educativa", torej pravi pravcati rdeči alarm. O tem pišejo, govorijo, predavajo... Skratka, zavedajo se, da je treba nujno nekaj storiti na tem področju, sicer se prihodnjim rodovom slabo piše.  

Vendar pa ima italijanska Cerkev predvsem dve zadevi, ki ovirata uresničitev velikih pastoralnih načrtov. Zdi se, da je podobna notranja težava tudi v naši Cerkvi v Sloveniji. Prva je prevelik protagonizem, ki je prisoten pri laikih, ki so aktivni v pastorali, druga težava pa je pomanjkanje misijonarske razsežnosti vere pri duhovnikih in vseh kristjanih. Italijanska in naša Cerkev sta še vedno preveč klerikalni in zaprti sami vase. Veliko energije vlagamo v to, da "prepričujemo prepričane", manjka pa žive, pristne, vesele vere. Ta je prisotna v "mladih" cerkvenih skupnostih, ki navadno zanje rečemo, da so "misijoni", najdemo pa jo tudi v t.i. "cerkvenih gibanjih" (kljub vsem njihovim mejam in napakam), ki še vedno niso vključena v temeljne cerkvene strukture (škofije in župnije).

V Italiji navadno mislijo, da bodo "novo evangelizacijo" svoje dežele naredili tako, da bodo čim bolj pomnožili razne biblične, teološke in podobne tečaje in s tem, da bodo čim več laikov poslali študirat teologijo. Morda je pri nas mislenost podobna. Seveda je prav, da se tudi laiki izobrazijo na tem področju, vendar pa pozabljamo na osnovne in vsakdanje zadeve. Treba je narediti nekaj konkretnega, da bi kristjane za vero navdušili, pa ne na napačen način. Priti mora do res žive in globoke vere pri nekem jedru, nekem "svetem ostanku", ti pa morajo to širiti naprej, začenši v svojih družinah in svojem okolju ter na delovnem mestu.

Na takšna in drugačna izobraževanja hodijo po navadi vedno eni in isti ljudje, ki so navadno tudi vključeni v več različnih skupinah. Starost teh ljudi je 50+, razen redkih izjem.  Ti ljudje pa pridejo od doma na skupino in potem gredo spet domov, vse nakopičeno znanje in izkušnje pa ostanejo samo v določenih skupinah. Težava številka ena v naših župnijah in škofijah je torej ta, kako kristjane vzgajati k temu, da bi v svojem okolju postali misijonarji. Prvi korak je gotovo že v tem, da bi se končno že enkrat osvobodili tega prevelikega klerikalizma. Ta je v tem, da vsi kristjani govorimo, kaj vse bi moralo biti in imamo celo ideje, hkrati pa sami ne naredimo nič. Namesto, da bi napravili vse, kar je v naših močeh in sposobnostih, da bi še kdo začutil novost, lepoto in še vse drugo, kar prinaša vera v vstalega Kristusa, čakamo, da bodo to storili duhovniki, ker je to pač njihova kompetenca. Toda, če bomo za vse čakali na duhovnika, potem se nam pišejo slabi časi, ker nas je veliko manj kot včasih, vseh področij, na katerih bi morali delovati in biti prisotni, pa je čedalje več.

Moramo si torej že enkrat priti na jasno, da naš svet, ki več ne ve, kaj je to evangelij Jezusa Kristusa, tega ne bo mogel izvedeti, če ne bo večje število kristjanov dalo kaj od sebe in začelo oznanjati veselo novico odrešenja. Še petsto tisoč pridig, predavanj in na tisoče strani dokumentov ne bo pomagalo prav nič, če se ne bo ta misijonski duh konkretno razvnel v nas in se po nas razširil naokrog. 

nedelja, 5. december 2010

Priti k sebi

Advent je za nas pot. Na to pot pa nam evangelij postavlja Janeza Krstnika. Postavljen nam je za preroka, pridigarja, ne nazadnje pa nam je tudi zgled. Ta mož nas kliče k temu, da se končno odločimo in odrastemo. Da bi ga namreč lahko slišali, moramo v puščavo. Pustiti moramo svoje gotovosti in prepričanje, da že vse vemo in znamo, in se podati na to tvegano potovanje. In čeprav se nam zdi čudno, nazadnje najbrž le ugotovimo, da moramo v tisti samoten kraj. Tam, v tišini, lahko zares slišimo tisto Božjo besedo, ki je prav za nas, za mene osebno. Moramo zapustiti svet, v katerem živimo, in se prepustiti. Naj bodo naši napori še tako veliki, nazadnje vendarle nismo mi sami tisti, ki bi vodili naprej naše življenje, ampak se moramo predati v Božje roke.

Janez pravi, da se je treba spreobrniti. To stori tisti, ki zapusti stari način življenja, da bi vse svoje "sprejemnike", svojo "anteno",  naravnal na Gospoda, ki ni več daleč. Ta Krstnikov glas sicer res odmeva v puščavi, pa vendarle k njemu prihajajo ljudje od povsod. To so tisti ljudje, ki so zahrepeneli po tem, da bi resnično srečali Boga in po njem sami sebe. Sami sebi so se namreč odtujili in ne vejo več, kdo pravzaprav so. Nekaj so zagotovo ugotovili - da s tem, kar trenutno so, ne morejo biti zadovoljni. Ugotovili so namreč, da so grešniki in da njihova pot ni prava. Napravili so odločitev, ki jo moramo tudi mi, da pripravijo prostor prihajajočemu. Sami se namreč ne moremo rešiti, ampak potrebujemo Odrešenika, ki nas edini lahko zares očisti in prenovi.

Ob Janezu se naučimo prave drže na tej naši poti. Že zadnjič smo namreč dejali, da advent ni samo priprava na božič, ampak mora naše celotno življenje postati advent, naša drža mora postati adventna v pričakovanju dokončnega srečanja s Kristusom. Kakšna, nam lepo pokaže Krstnik.

Njegova obleka ni ustrezala judovskim predpisom, saj je bila narejena iz kamelje kože. Kamela je veljala za nečisto žival,  torej je bila tudi njena koža nečista. Janez bi rad povedal, da samo zunanja drža nič ne pomeni. Zakonov se ne držimo zaradi njih samih, ampak spoštovanje določenih zakonov, pravil in zapovedi izhaja iz naše notranje drže. Prva zapoved je namreč ljubezen. Ni važno, kakšen je človek na zunaj, ampak, kakšen je znotraj. Biti moramo, kakor Janez, notranje usklajeni. Nismo na svetu zato, da bi igrali vlogo nekoga drugega in si nadevali maske na obraz. Tu smo zato, da bi bili res mi. Podreti moramo fasado, ki smo jo zgradili, da bi drugi ne videli, kaj se skriva zadaj. Porušiti moramo vso zunanjost, da bi našli pot do svoje notranjosti. Priti moramo do svojega pravega jedra, do Kristusa v sebi.

Janez nam kaže, kako potrebujemo nekoga, ki ni »politično korekten«, ampak zna povedati, kakšne stvari v resnici so. Ne potrebujemo trepljanja po rami. Potrebujemo značajnost in resnico, takšno, kakršna je. Naj bo še tako surova, jo vendarle potrebujemo za vsako ceno. Danes potrebujemo čistosti, odprtosti, iskrenosti in neposrednosti. Takšni morajo biti naši odnosi. Takšen mora biti naš odnos z Bogom. Danes je svet poln zlaganosti, ovinkarjenja, slepomišenja in pomehkuženosti. Poln je tudi površnosti, pravzaprav površinskosti. Če želimo z nekom resnično stopiti v odnos, pa naj bo to človek ali Bog, pa ne gre tako. Treba je zamenjati ploščo in se spreobrniti. Pa smo spet na začetku, pri prvih besedah Janeza Krstnika.

Prav v tem je poanta – vrniti se je treba na začetek, treba se je ponovno odločiti za "naše temeljne vrednote, treba je prepoznati nevarnosti, ki ogrožajo celotno družbo," ne le za posameznika. "Nevarnost, da se lahko podre celotna moralna struktura naše družbe, bi za nas moral biti poziv k očiščenju. Moramo se vrniti k temu, da priznamo, da ne moremo živeti v brezbrižnosti, da svoboda ne pomeni brezbrižnost in da je zelo pomembno naučiti se svobode, ki bi bila odgovorna"  (Benedikt XVI., Luč sveta, Libreria editrice vaticana, Vatikan 2010, 67-68). Znova moramo odkriti pokoro. »Pojmovanje pokore, ki je eden od nosilnih temeljev starozaveznega sporočila, se je čedalje bolj izgubljal. Želeli so na nek način govoriti, da obstaja samo dobro. Vendar pa zlo obstaja, to je dejstvo. S pomočjo pokore pa se lahko poboljšamo in spremenimo. Pokora je nekaj, kar nam je dano v pozitivnem smislu, je dar« (n.d., 60).

To resnično potrebujemo, da bi lahko, kot smo dejali, srečali sebe, Boga in bližnjega – da bi renično živeli in se uresničili, da bi bili notranje svobodni.

sobota, 4. december 2010

biti duhovnik ni lahko 9

Se splača boriti? Zakaj bi se trudili in trpeli, če se nekdo ne strinja z našimi idejami? Če nekdo kart nima, čemu bi igral? Pre Toni na to takole odgovarja: "Nekdo je dejal: 'če že moram umreti, je bolje, da umrem dobro rejen, kot pa, da umrem od lakote.' V svojem življenju ima vsakdo tisto, kar išče. Zahtevati, da bi nek narod bil mučeniški, je prevelika zahteva. Zahtevati, da bi se vsi naši ljudje vsemu odpovedali zdaj, ko imajo možnost priti do kakega bankovca več v žepu, do motorja, do tega, da gredo v diskoteko, da napravijo kakšno neumnost, je prevelika zahteva. "

Vselej, ko govori o Furlanih, vidimo, da imamo z njimi pravzaprav veliko skupnega: "Nekateri o Furlanih slabo govorijo. Bodimo pošteni: ko je prišlo obilje tudi k nam, se nismo ravno izkazali. Obnašali smo se kakor Italijani. Ko je bila pri nas revščina, če ne celo beda, smo se obnašali veliko bolj dostojanstveno in pozitivno. Prvič v vsej naši zgodovini imajo naši ljudje malo več denarja v žepu. Kupijo si lahko, kar želijo, zato pa denar pogosto slabo porabijo, ker ga niso vajeni. Vedno nosim v srcu spomin, ki mi ga je moja mati zapustila o svojem otroštvu. Takrat niti ni potrebovala denarnice, saj je tisti drobiž, ki ga je imela, spravila kar v robec, napravila vozel in ga shranila v prsih. Jaz, njen sin, pa kronološko sicer živim eno samo generacijo kasneje, ekonomsko pa naju z mamo ločujejo stoletja, da ne rečem tisočletja. Jaz torej imam svoj blokec s čeki in kreditno kratico in seveda takoj nekaj kupim, če to želim.  Naenkrat smo naredili prehod iz generacije bede, ko so ljudje imeli eno stranišče "na štrbunk" zunaj ali v hlevu, v generacijo, ki ima kopalnico v hiši. Najdejo se celo hiše s tremi, štirimi kopalnicami - zgodi se celo, da je v hiši več kopalnic kot ljudi (zdaj, ko sem sam v Tolminu, moj brat pa v Ljubljani, je v naši hiši dvakrat več kopalnic kot ljudi - 4:2, subjektivna op. prev.). Nihče se ne bi mogel upreti tovrstnemu izzivu.

Prepričan sem, da to ne bo trajalo v nedogled. Ni pravično, predvsem pa ni mogoče. Treba je počakati, morda pa se bomo umirili in se spametovali. Spomnim se, da ga je moj oče rad malo srknil, kakor mnogi drugi - ni bil edini. Ko je umrl, dejansko zaradi tega ni propadla nobena gostilna. Koje prihajal domov malo okajen, mu je moja mati vedno jezno zavpila: 'Presneti lenuh! Osel grdi! Da bi te vrag pocitral!' Na to se je on malo nasmehnil in šel spat. Čeprav sem razumel in se strinjal z materino reakcijo, sem si vseeno večkrat dovolil reči: 'Ne huduj se zdaj nad njim, ker te ne sliši. Samo sebe žreš, ne da bi kaj dosegla. Med drugim bi se lahko tudi zgodilo, da bi se vrnil tja, kjer je bil doslej. Počakaj, da ga mnie, jutri pa mu boš napravila pridigo.'

Pridigati mlademu človeku ob nepravem trenutku, je pogosto izgubljen čas, če se že ne zgodi, da se grdo odzove. Po navadi te taki niti ne poslušajo, ker imajo npr. slušalke v ušesih, denar v žepu in so torej v vsem preskrbljeni. Imej potrpljenje in počakaj, da ga mine, da pride pravi čas, v katerem bo bolj dovzeten za poslušanje, ker ga bodo manj raztresale druge stvari in puhlosti. Kaj je treba medtem storiti?

To, kar so počele naše mame in none - treba je ohraniti stanovanje toplo in razsvetljeno, treba je napraviti tako ozračje, ki lahko ogreje telo in srce. Prišel bo čas, ko se bo otrok vrnil in poslušal, kar mu imamo povedati. Če pa v peči ne bo našel niti malo žerjavice ali prižgane sveče in nekoga, ki bi ga čakal in bdel, molil, jokal, ne bo prišel več blizu. Isto velja tudi za Cerkev."

nedelja, 28. november 2010

Bogato pričakovanje

V začetku tega svetega časa je prav, da se nekoliko ustavimo ob pomenu samega poimenovanja. Beseda advent prihaja iz latinščine in pomeni prihoda ter pričakovanje nekega dogodka, v tem primeru nekega prihoda. Pričakovanje je izraz upanja. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

O tem času pričakovanja danes govorimo le še v povezavi z božičem. To sicer drži, a le delno. Ta naš advent nas spominja na prvega, to je na tisto dolgo pričakovanje Mesija, ki se je dovršilo s Kristusovim rojstvom.

Vendar pa gre v resnici ta čas še dlje, za kar dobimo potrditev v Božji besedi. Advent gradi most med časom v katerem živimo in daljno prihodnostjo, koncem časov. Zavesten kristjan je pravzaprav »adventen« človek in Cerkev je »adventna« skupnost. Oba sta na poti h Kristusu, ki čaka na koncu poti.

Torej ne gre samo za čas pred božičem, ampak je za nas, dokler smo na poti, vedno advent.

Da bi nam prikazal, kaj pomeni biti na poti, nas evangelij popelje v Noetove čase. Očakovi sodobniki gotovo niso bili adventni ljudje. Zemeljsko življenje jih je popolnoma posrkalo vase. Njihov pogled in njihova pozornost sta bila usmerjena samo v tisto življenje »takoj in zdaj«. Mislili so, kako bi jedli pili in se poročali. En sam žur, kaj drugega jih ni zanimalo. Pred vsem ostalim so si zatiskali oči. Bežali so pred resničnostjo, vprašanja o prihodnosti pa si niso zastavljali.  

Pa vendar je bil potop šele napovedan in se še ni uresničil. Podobno je tudi Gospodov prihod bil oznanjen, pa se še ni uresničil.

Stvarnost, konkretnost zemeljskih reči in tistega, kar trenutno doživljamo se nam zdi neprimerljivo bolj resnično od Gospoda, ki je oznanjen. Če nam je nekaj samo oznanjeno, ni pa doživeto, se nas prav nič ne dotakne. Spolzi kakor kaplje po dežnem plašču.

Kakšen pomen pa ima potem sploh priprava na in praznovanje Gospodovega rojstva? Razčistiti moramo vprašanje, kakšen pomen ima za nas, za naše življenje ta Gospodov prihod. Ali to sploh zadeva naše življenje? Kako si konec koncev sploh predstavljamo svoje življenje? Je to tavanje, podobno tistemu v »veselem« decembru od stojnice do stojnice ali po nakupovalnih središčih? Ali pa je naše življenje romanje, ki ima cilj?

To ni obrobno vprašanje. Gre za ključno vprašanje, sploh v tem času, ko se več ne govori o Gospodovem rojstvu, ampak o čim bolj bleščavih lučkah, okičenih drevescih. Vse drugo je bolj važno, stvari tega sveta stopijo na mesto bistvenih.

Temeljna življenjska zadeva pa so odnosi. Toda odnose ima človek z z ljudmi, z osebami, ne pa s stvarmi. Za osebe pa se je treba ustaviti, si vzeti čas, poslušati. Tudi Jezus je oseba in zanj velja prav isto, kar smo pravkar našteli.

Rekel sem oseba, ne osebnost. Osebnosti so mrtve in z njimi komunikacija ni mogoča. Kristus pa živi in zato z njim lahko imamo odnos. Če namreč Kristus ni vstal od mrtvih in ne živi, potem so vse lučke, venčki, sladkarije in vsa šara popolnoma brez smisla. Tudi božič nima smisla. Adventni venčki postanejo podobni vsemu drugemu – postanejo zgolj okras.

Pa niso zgolj okras. Vsi mi si želimo, da bi namreč Gospod prišel k nam, da bi nas dvignil iz naših grobov, nas zbudil iz spanja. Želimo si, da bi izboljšal in zacelil naše odnose, da bi povezal naše družine. Po tem hrepenimo.

Vzemimo zato skrajno resno ta letošnji adventni čas. Vzemimo skrajno resno tudi adventni venec. Njegovo mesto je na družinski mizi, naše mesto pa je vsak dan ob njem. Ta venček je namreč znamenje zmage. Mi verujemo, da bo naše življenje izpolnjeno, če bomo čakali na prihod Jezusa Kristusa in mu pustili stopiti v hišo, ko bo potrkal.  Venček naj bi povezal vse, ki se posedejo okrog njega. Kaže na željo, da bi bila družina povezana in nihče ne bi izpadel iz kroga te skupnosti.

Dobro je, da imate pred adventnim venčkom pred vsako ali na vsako nedeljo majhen družinski obred. Pri njem lahko preberemo prvo berilo iz nedeljskega bogoslužja. Obljube prerokov, ki jih beremo, nam želijo pokazati, da bo Bog preobrazil in obnovil tudi naše življenje. Če je le mogoče, skušamo skupaj zapeti kako adventno pesem. Lahko si tudi zavrtimo kako primerno glasbo, bistveno pa je, da smo skupaj.

V tem času naj bodo naše položnice za elektriko manjše. To pomeni, da bosta televizija in računalnik bolj mirovala. Tudi za to je potrebna zavestna odločitev. Zastavite si družinsko adventno akcijo, ki naj bo dobrodelno naravnana. Predvsem pa se pogovarjajte. Ko se pogovarjate, prižgite svečko na venčku. Prižgite jo tudi, ko pride kdo na obisk. S tem še ponazorite svojo pripravljenost na nek še pomembnejši in imenitnejši obisk.

Blagoslovljen adventni čas!  

petek, 26. november 2010

biti duhovnik ni lahko 8

S prebrisanostjo, zvijačnostjo in kulturo, lahko blagemu, ponižnemu, ubogemu in slabotnemu človeku še vedno vlijemo kanček upanja. Don Milani je učil, da je 'kultura osmi zakrament' (zakramentov je sicer v Katoliški Cerkvi sedem, op. prev.). Toda, če smo majhni, revni, zadnji, ni lahko nekaj začeti in biti uspešen. Tudi ko ubogi kriči od obupa, je zoprn - je kakor revni otroci, ki sovselej slinasti, ušivi, neznosni, medtem ko so otroci vplivnežev in bogatašev vselej lepi, četudi so v resnici grdi, sprejemljivi, četudi so neznosni.

Težava je v tem, da nas in druge prepričamo da vse dotlej, dokler bomo samo sedeli in gledali, po možnosti televizijo, bomogledalci dogajanja, naša edina, slaba tolažba, pa bo tarnanje nad vsem. Če nismo akterji, smo lahko samo gledalci ali žrtve. Treba je torej, kakor slepemu iz Jerihe reči: "Le pogum, vstani" (Mr 10,49). Prva stvar, ki jo mora vsakdo storiti, je vstati. Kako se nekdo lahko dvigne? S študijem, razmišljanjem, intelektualno vnemo. Jasno je, da se nihče ne more rešiti s televizijo, ki k nam prihaja s streh (zdaj že počasi lahko rečemo, da prihaja s tal, op. prev.) in nas bombardira po domovih, kakor tudi ne z žogo, ki zastruplja in poneumlja naše nedelje (in še kak drugi dan v tednu, op. prev.).

Iz svoje majhnosti pridemo lahko samo tako, da študiramo, razmišljamo in se soočamo z mnenji drugih.

Danes je svet gotovo slabši kot včeraj, saj so razlike večje. Veliko večja je razlika med tistim, ki ga ne zanima, če so novi davki, in tistim, ki mora gledati na vsak evro. Vseeno pa v današnjem svetu lahko študira tudi, kdor je reven - za to ima številna sredstva. Če hoče, če ima voljo za to, se lahko izobrazi, pa ne zato, da bi imel več denarja, temveč da bi živel bolj odgovorno in z večjo trdnostjo.

Naj povem svojo osebno izkušnjo. Iskreno rečeno - če bi ne bil šel v semenišče, bi ne mogel študirati. Seveda to ne bi bilo nič tragičnega, bi pač bil kmet ali zidar, kot moji bratje. Šel sem v semenišče, pa ne zato, da bi študiral, kot so to storili mnogi moji vrstniki, temveč da bi postal duhovnik, poleg tega pa sem lahko še študiral. Ko je moj župnik očetu povedal, da želim postati duhovnik, je ta vzkliknil: "Presneto! Še tega je bilo zdaj treba!" Moj oče ni hodil v cerkev, a ni bil hudoben mož. Ko sem mu povedal o svoji nameri, da grem v semenišče, mi je dejal: "Ne iti za duhovnika, ker so duhovniki zlobni, brez srca!" Po mnogih letih izkušenj moram dati prav svojemu očetu, saj so na splošno duhovniki zlobni, ozirom, povedano bolje, niso dobri, človeški, potrpežljivi, razumevajoči. Imajo močno religijo, ki pa ni 'učlovečena', veliko teoretično pobožnost. Vedno se postavijo na stran oblastnikov, bogatih in znajo pridigati, sposobni so velikih svetovnih razmišljanj, ne znajo pa jokati!

Danes lahko, hvala Bogu, študirajo vsi, zato je vsaj po tej plati že bolje. Seveda, če nekdo študira in ničesar ne razume, zato ni kriv nihče drug - kot sem dejal, gre za nesrečneža. Vendar je danes veliko bolj kot nekoč mogoče potovati, in sicer z veliko večjim intelektualnim dobičkom. Dandanašnji imamo takšne možnosti in priložnosti, ki si jih naši predniki niti v sanjah niso mogli predstavljati. Morda danes teh priložnosti ne znamo dovolj dobro izkoristiti, a ne moremo iskati opravičil, češ da ni bilo mogoče nečesa storiti. Lahko odpremo oči, zato lahko presojamo in izbiramo. Jasno, vsaka pustolovščina se lahko tudi ponesreči. Življenje je kakor igra s kartami - treba je znati igrati, ne goljufati. Treba je dobro izkoristiti svoje karte, več od tega ne moremo storiti.

nedelja, 21. november 2010

Prikovani kralj

Praznujemo praznik Kristusa kralja, pa smo slišali evangeljski odlomek, ki ni prav nič kraljevski. Kralje si po navadi predstavljamo kot sedeče na prestolu, oblečeno v zlato in drage kamne, o tem našem pa slišimo, da to zanj ne drži. Popolnoma je ponižan, pretepen, zlomljen, ranjen in vsi se mu posmehujejo. Je to sploh še kralj? Zanj veljajo tiste Izaijeve besede, ko govori o trpečem Božjem služabniku: »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli« (Iz 53,2). Prav v drugem delu te vrstice pa je tisto, kar je za nas bistveno in nam razloži marsikaj – zaradi njegove zunanjosti si ga ne želimo.

Toda Kristusovo kraljevsko dostojanstvo se ne kaže na zunaj, ampak na notranjem področju – tam on zmaguje.

Pa tudi mi zmagujemo, kadar premagamo vse tisto, kar nas usužnjuje in nas dela slepe, da ne znamo več videti tiste prave lepote, ki je telesnim očem, navajenim na blišč in spektakel, skrita.

Pomagali si bomo z eno pravljico.

Visoko nad mestnim središčem je na visokem stebru stal kip srečnega kralja. Ves je bil pozlačen s tankimi lističi najdragocenejšega zlata, za oči je imel dva svetla safira, na ročaju meča je žarel velik rdeč rubin.

Vsi so občudovali ta kip. »Zadovoljen sem, da je na tem svetu vsaj nekdo zares srečen,« je zamrmral razočaran človek, ko se je ozrl kvišku. »Prav takšen je, kakršni so angeli,« so dejali otroci iz sirotišnice, ki so videli v sanjah angele, kar pa ni bilo všeč učitelju matematike, ki se mu ni zdelo prav, da otroci sanjajo.

Neke noči je letela nad mestom drobna lastovka, ki je zaostala za svojimi prijatelji, namenjenimi v tople kraje. Ko se je zvečer spraševala, kje bi prenočila, je zagledala kip na visokem stebru: »Zlato spalnico imam,« si je rekla, ko se je pripravljala k spanju. Prav tedaj pa ji je na glavo padla debela kaplja. Zdelo se ji je to prav čudno, ko pa je bilo nebo jasno, brez enega samega oblačka. Potem je nanjo padla druga kaplja.

»Kakšen smisel ima kip, če ne more zadržati dežja?« je rekla lastovka in sklenila, da si bo poiskala drugo zavetje. Ko pa se je ozrla kvišku je videla, da so bile oči srečnega kralja polne solz, ki so tekle po njegovih zlatih licih. »Kdo pa si?« je vprašala lastovka. »Srečni kralj,« je odvrnil kip. »Zakaj pa potem jočeš?« je dejala lastovka. In kip ji je povedal svojo življenjsko zgodbo.

»Ko sem bil živ in sem imel človeško srce, nisem vedel, kaj so solze, saj sem živel v palači Brezskrbnosti, kamor žalost ni smela vstopiti. Čez dan sem se s prijatelji igral v čudovitem vrtu, okrog katerega je bilo visoko obzidje, pa mi ni nikdar prišlo na misel, kaj je onkraj zidu, zvečer pa sem vodil ples v veliki dvorani. In res sem bil srečen, če je to, da ti nič ne manjka sreča. Tako sem živel in tako sem umrl.«

Za trenutek prekinimo zgodbo, da nekoliko premislimo, kako skušamo delati v življenju prav isto kot srečni kralj. Skušamo živeti čim bolj brezskrbno, biti materialno dovolj preskrbljeni, pazimo, da se našim otrokom ne bi nič hudega zgodilo, zapiramo se v neke namišljene svetove in želimo čim bolj uživati. Vendar nadaljujmo z zgodbo o srečnem kralju.

»Ko pa sem umrl,« je nadaljeval kralj svojo zgodbo, »so me postavili tako visoko, da lahko gledam vso grdobijo svojega mesta in ne morem, da bi ne jokal, čeprav je moje srce ulito iz svinca.«

Tudi mi smo se v življenju prisiljeni podati iz zavetja svojega doma v svet. Kakor ljudje na Golgoti,  smo tudi mi priče zlu in hudobiji, ki sta v svetu. Vendar lahko tudi mi, kakor skoraj vsi na tej gori trpljenja, ostanemo ravnodušni do tega, kar imamo pred očmi.

Lahko pa se nam zgodi v življenju nekaj drugega, zato poslušajmo zgodbo naprej.

»Daleč od tod je v ozki ulici žena s suhim in izžetim obrazom in zgaranimi rokami. Po poklicu je vezilja in veze cvetje hrepenenja na svileno obleko za najlepšo kraljičino družabnico. V kotu sobice leži njen bolan sinko, ki pa mu razen hladne vode nima kaj dati. Lastovka, nesi tej ženi rubin z mojega meča, saj so moje noge pritrjene k stebru in tega ne morem storiti. Ko je lastovka letela mimo dvora, je slišala kraljičino družabnico: »Upam, da bo za dvorni ples moja obleka narejena. Toda vezilje so tako lene.« Ptica pa se ni zmenila za dekletovo ošabnost, ampak je zletela skozi okno veziljine hiške in položila rubin zraven njenega naprstnika.

Lastovki je bilo lepo pri srcu, ko je naredila dobro delo. Tudi kip je vzljubila in je sklenila ostati pri njem še nekaj časa. Srečni kralj ji je naročil, naj razda vse bogastvo, ki je na njem ubogim. Tako sta izginila dva safira, počasi pa je – listič za lističem – izginilo tudi vse zlato. »Bolj čudovito kot kar koli na svetu je trpljenje in bolečin človeštva,« je kralj govoril ptici. Prišla je zima in lastovka je sprevidela, da bo umrla. »Poljubiti me moraš, ker te imam rad,« je kralj dejal ptici. Ta je poljubila kip in se mrtva zgrudila k njegovim nogam, kralju pa je počilo svinčeno srce.

Počasi so se ob kipu začeli zbirati mestni veljaki in govorili: »Ker ni več lep, ni več koristen.« Pretopili so ga v livarni, a počeno srce se ni hotelo stopiti. Skupaj z lastovko so ga vrgli na kup smeti.

Če še malo zgodbo obrnemo na nas vidimo, da tudi Jezus ne more s križa, ker je nanj pribit, lahko pa se spreobrnemo in začnemo na življenje in ljudi gledati drugače. Tedaj prav v trpljenju in brezupu Kristusa srečamo kot svojega Boga in odrešenika. Če se zanj odločimo in želimo biti z njim, dobimo zaklad, ki ga moramo deliti z drugimi in se zanje in za Jezusa žrtvovati. Sprva morda ne vidimo smisla, ko pa smo z Jezusom in se trudimo drug drugega ljubiti s takšno ljubeznijo, kakor nas je on ljubil, ko je šel za nas v smrt, smo srečni in najdemo smisel v svojem življenju. Pa tudi sebe se naučimo ljubiti in ceniti, ko ugotovimo, da smo narejeni za to, da ljubimo.

Ker pa se Kristusova zgodba ni končala s smrtjo na križu, ampak se je nadaljevala v vstajenje in vnebohod vemo, da se tudi za nas ne bo tako končalo. Tudi zgodba nam to pove.

Nebeški kralj je poslal svojega angela, da bi mu prinesel dve najdragocenejši stvari iz mesta. Prinesel mu je svinčeno srce in mrtvo ptico. »Prav si izbral,« je rekel Bog, »zakaj v mojem nebeškem vrtu bo ta drobna ptička večno prepevala in v mojem zlatem mestu me bo srečni kralj slavil!«

Z ubogim roparjem se tudi mi zaupno obrnimo na Gospoda, rekoč: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«, da bomo tudi mi šli v njegovo bleščeče nebeško mesto in tam slavili Kralja usmiljenja in ljubezni.

- Oscar Wilde, Pravljice, Mladinska knjiga, Ljubljana 1959.

sobota, 13. november 2010

Nekje vmes

Na svetu ni nič večnega, zato slišimo v evangeliju: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Mi se radi ustavljamo in občudujemo lepoto stvari, ki jih je naredil človek, pozabljamo pa, da to ni tisto bistveno in zaradi tega ostajamo na površju. Ne znamo videti bistva stvari, tega kar je v ozadju. V ozadju pa je ravno to, da če vse drugo na svetu preide in se zruši, še vedno ostaja nekdo, ki se ne zruši – človek. Od vsega drugega ne bo ostal kamen na kamnu, človek pa bo ostal – delček po delček, za vsakim bo nekaj ostalo.

Evangelij nas vodi ozki poti zgodovine, pa to ni tista kronološka zgodovina, ki se marsikomu priskuti zaradi povezovanja z nekimi letnicami in datumi, s števili torej. Ne, ta zgodovina je drugačna. Že res, da je ena stran temna in zaznamovana z nasiljem, ki nosi razdor, rušenje, vojne, potrese, laž... a imamo na drugi strani tudi drugačno podobo, ki je sicer zares majhna, a zato zelo močna: »Niti las z vaše glave se ne bo izgubil.« Na eni strani poti je torej nasilje, ki ruši, na drugi strani pa nežnost, ki rešuje. Kje smo mi? Med tema dvema poloma.

Jezus na vprašanje, kdaj se bo to zgodilo ne odgovarja, ker je to ZDAJ. Saj občutimo, tukaj in zdaj, kako krhko je vse skupaj: svet, narava, ljubezen… Vsak dan znova en svet umre in se nov rodi – na eni strani je bolečina, ker se stvari lomijo, na drugi strani veselje in upanje, ker brstijo nove. Prav tu vmes smo mi vsi, vsakega od nas to doleti.

Ko pa je treba hoditi po tej vmesni poti, nam Jezus ne pove, kdaj moramo hoditi. Izbire namreč nimamo – hoditi moramo. Zato je važno, kako moramo hoditi: vztrajno. Kristjan namreč ne beži, ampak je vedno prav tam vmes, je sredi sveta in njegovih ran ter jih obvezuje. Kje je to naše mesto, nam lepo ponazori pesem našega prijatelja: »Kjer lomi se življenja pot, tam sem jaz doma. Kjer prekolje trava se počez, tam gradim svoj most…« (Marko Rijavec, Kjer lomi se življenja pot, Polna dlan zvezd, Ognjišče, Koper 2005, str. 15).

Torej se nimamo kaj spraševati, kje in kdaj je vse to, ker imamo križev kolikor hočemo, a se moramo odločiti, da gremo stati pod katerega izmed njih. Gre za odločitev, za življenjski načrt, saj je važno vztrajati in iti do konca. Vsakokrat, ko do konca sledimo neki ideji, nekemu navdihu, nekemu poslanstvu, službi, prodiramo globlje v skrivnost življenja, v samo njegovo bistvo. Vsako človekovo dejanje, ki vztraja v času, se bliža popolnosti Boga.

V čem pa je treba vztrajati, da »rešimo življenje«? Treba se je zlasti vztrajno »osvobajati« dveh stvari – laži in nasilja. Gospodove učence bodo sicer vsi sovražili, ker se bodo upirali logiki tega sveta in bodo razkrivali lažne obljube denarja in oblasti. Pa zato, ker bodo razkrivali zlaganost sveta, ki sicer pravi, da ljubi življenje, v resnici pa ljubi smrt. In vendar jim nihče zares ne bo mogel škodovati, ker Bog ljubi vsak najmanjši njihov delček, celo en sam, samcat las. Gre za neko drugačno ljubezen, ki ni od tega sveta, kakor tudi Gospodovi učenci niso od tega sveta.

nedelja, 7. november 2010

Vprašanje, ki ni fakultativno

Evangelij nas vse bolj sprašuje bistvena življenjska vprašanja, kamor spada tudi tisto o večnosti. Pri tem vprašanju si bomo pomagali z enim od velikanov krščanske misli, Pascalom namreč, ki pravi, da nazadnje ostane ena sama stava: ali Bog je ali Boga ni – na nekaj od tega dvojega je treba staviti. Podobno je treba staviti tudi na to, ali je vstajenje ali ne. Če ga namreč ni, potem tudi Boga živih ni, ni Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, katerega je začutil tudi francoski matematik in mislec.

Toda, danes bi mnogi dejali takole: »Zakaj bi se s tem vprašanjem večnosti sploh še ukvarjali, to je stvar nekih časov, ki jih ni več. To vprašanje za nas zdaj ni pomembno, ker je na stotine, na tisoče drugih stvari za postoriti – urnik je natrpan. Kaj bi izgubljali čas in si belili glavo s tovrstnimi vprašanji.« In drvimo od tu do tam, da bi izpolnili vse obveznosti. Časa za tista t.i. »komplicirana« vprašanja ni. Vsak dan podoben scenarij. Sivi vsakdan, ki ni narejen za to, da se sprašujemo take reči.

Saduceji so se odločili, na podlagi nekih bolj ali manj razumskih dokazov, da vstajenja pač ni – predstavijo ga kot nekaj neumnega, nerazumnega, smešnega. Tudi danes je veliko takih, ki na podlagi »znanstvenosti« skušajo dokazati, da Boga ni, posledično tudi ni vstajenja, če pa Bog že je, gre za neko hladno in oddaljeno bitje, ki z nami nima kaj dosti opraviti. Toda ti na vprašanje o Bogu in vstajenju, čeprav negativno, vsaj skušajo odgovoriti, vse več pa je takih, ki si teh vprašanj sploh ne zastavljajo, ampak jih potiskajo čim bolj proč kot nepotrebna, kot nebistvena za življenje.

Vsi pa, čeprav je to morda zadnja stvar, ki bi si jo želeli, pridemo v življenju do nekih čudnih, nerazumljivih in nerazložljivih stvari. Ko se npr. srečamo s smrtjo, neizogibno na naša vrata potrka tudi vprašanje o vstajenju mrtvih, če seveda želimo razmišljati o življenju in njegovi minljivosti ter o tem, ali sploh še kaj bo po tem zemeljskem življenju.

Zadeve si potem marsikdaj skušamo razložiti na poenostavljen način in z našimi kategorijami, našimi merili in pogledi, s kakršnimi so si v besednem dvoboju z Jezusom pomagali tudi saduceji. Če vstajenje mrtvih že je, potem bi po našem prepričanju to moralo biti neko podaljšanje in izboljšanje tistega, kar imamo na zemlji – celo vezi bi morale biti prav takšne, kakršne so, v večnosti bi morali veljati prav takšni zakoni kakor tu.

Zaradi tega poenostavljanja, razlaganja s človeškimi kategorijami ipd. pa tudi vzamemo kot sprejemljive za naše »življenje« po smrti samo tiste strani življenja, ki so nam všeč, ki nam ustrezajo, ki niso zahtevne, v katerih uživamo. Če bomo torej nekoč umrli – kar v teh časih ni nujno, da se bo zgodilo prav hitro – tako ali tako ni nobene težave, ker je naša duša neumrljiva – tako vsaj pravijo svetovne religije in ne le krščanstvo - in se bo pač nekje reinkarnirala, da bi se uživanje nadaljevalo. To pojmovanje reinkarnacije je seveda napačno, saj le-ta pomeni kazen, dovršitev pride, ko se ta krog ponovnega rojevanja prekine in se duša združi z Najvišjim. Tudi od krščanstva vzamemo tisto, kar nam ustreza, stvari poenostavimo, jim dodamo še malo vzhodnih prvin, ki so spet poenostavljene in prikrojene po tem, kakor ustreza zahodnemu človeku, in smo spet na začetku. Nismo si pa še zastavili vprašanja o vstajenju mrtvih, kaj šele, da bi o njem temeljito razmislili.

Do enaintridesetega leta življenja si tudi naš Pascal ni zastavil tega vprašanja. Potem pa se je vse spremenilo. Ko je spoznal Boga, je videl, da si vprašanje o večnosti vsak mora zastaviti, ker odgovor nanj pogojuje življenje vsakega posameznika – kot zakleto, smo vsi neizogibno pred možnostjo A oziroma B. Na eno je treba staviti.

Ko pa že odgovarjamo, na vprašanje ne smemo gledati z zemeljskimi, »materialističnimi« očmi, ker te ne vidijo v globino stvari. Treba je gledati s povsem drugačnimi očmi - z očmi vere, ki so edine sposobne prodreti v globino stvari in gledati preko navideznega in z drugimi kategorijami, kakor želi Jezus povedati tudi saducejem.

Prav je, da uporabimo vse darove, ki nam jih je Bog dal, da na to in podobno pomembna vprašanja odgovorimo. Zlasti je tu mišljen dar razuma, ki pa pride do skrajne točke, po Pascalu, ko si moramo razumno priznati, da je cela kopica stvari, ki ta naš razum presegajo. Tu vstopi vera.

Ko začnemo gledati z očmi vere, dobijo naenkrat vse stvari v življenju drugačno podobo in marsikaj je kakor, da bi to prvič videli. Vidimo odtenke in vidike dogodkov in ljudi v življenju, kot jih še nikdar nismo videli. Vidimo drugačno lepoto stvari in ljudi.

S takšnimi očmi lahko tudi razumemo, da bo v nebesih vse tako bistveno drugače, da bomo to lahko v polnosti razložili šele tam. Tudi sorodstvene vezi – te bodo seveda ostale, ampak bodo zelo drugačne. Šele tedaj bomo lahko zares v polnosti ljubili tudi vse svoje drage, saj vemo, kako nepopolno nam to uspeva na tem svetu in si gotovo ne želimo, da bi tako ostalo tudi v nebesih.

ponedeljek, 1. november 2010

Svetost se začenja že sedaj

Na današnji praznik se nam postavlja zlasti eno vprašanje: »Kdo so sveti?« Po navadi se nam zdi ta kategorija svetosti nekaj zelo oddaljenega, abstraktnega, nekaj, kar bi za nas nikakor ne moglo veljati. Predstavljamo si neke nadljudi, »supermene« duhovnega življenja, ki jih sicer lahko občudujemo, ne moremo pa jih posnemati – z Božjo besedo, ki smo jo slišali, nam Cerkev pravi, da se v tej presoji motimo.

Sveti, katerih se danes spominjamo, so tisti, ki so se odpovedali neprestanemu izgovarjanju in odlašanju z odločitvami o boljšem življenju ter so se prepustili Božjemu usmiljenju. Ne gre za neke heroje, temveč za čisto običajne ljudi, množica Jezusovih učencev vseh krajev in časov, ki so se trudili živeti po evangeliju. Sem spadajo tudi tisti, ki jih imenujemo »ljudje dobre volje«, ki v življenju niso živeli samo zase in za svoje koristi, ampak so se trudili razdajati se za druge.

Kar prisluhnimo, kakšen prizor nam pred oči pričara knjiga Razodetja: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje« (Raz 7,9). Prav nihče, pa naj pripada kateremu koli narodu ali kulturi, ni izključen iz tega svetniškega življenja, le želeti si mora to, po tem hrepeneti.

Množica je sestavljena iz vseh »Božjih otrok«. To ni množica »pomembnežev«, ampak gre za ljudstvo slabotnih, bolnih, pomoči potrebnih. Ti ljudje se pred Bogom ne ponašajo stoje in z visoko dvignjeno glavo, ampak so na kolenih, njihova glava pa je nagnjena na prsih. Tudi njihove kretnje ne izražajo nobene grožnje, ampak prosijo pomoči.

Lahko smo že ugotovili, da sveti nismo po smrti, ampak se svetost začne že tukaj in zdaj. To nam jasno sporoča apostol Janez v svojem prvem pismu, ko pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, ZDAJ smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo« (1 Jn 3,1-2). Svetost mora postati življenjska odločitev vsakega vernika. Naše misli, dejanja, izbire in načrti morajo biti prežeti z obzorjem večnosti, kamor se steka naše sedanje življenje.

Ta svetost, ki je za vsakega izmed nas, je opisana v blagrih (Mt 5,1-12). Ti vsakemu človeku lahko pomagajo, mu služijo kot rešilna bilka iz žalostnega stanja, v katerem je. Izvemo, da sreča ni v vsem tem, kar nam ponuja današnji svet, s čimer nas pravzaprav vsak dan bombardira, ampak je nekje drugje. Seveda bo kdo rekel: »Kako le je nekdo lahko srečen, če je ubog, žalosten, usmiljen?« Toda, če dobro pogledamo, kaj je vzrok temu, da je življenje tako grenko, vidimo, da so to nenasitnost, arogantnost, hinavščina in brezbrižnost ljudi.

Svetost potemtakem ni prav nič drugega kot vsakdanja pot, vsakdanji trud, da bi živeli drugače, da bi se »spreobrnili in verjeli evangeliju«, kakor slišimo na pepelnično sredo. Naše plačilo pa ne, da BO v nebesih, ampak JE v nebesih.

nedelja, 24. oktober 2010

Svež veter v naših jadrih

Preden začnemo razmišljati o tem, kaj nam ima evangelij sporočiti, moramo najprej neke zadeve pojasniti. Evangelij nam bo povedal nekaj tudi o stereotipih, ki jih imamo – o sebi in o drugih, a moramo najprej razbiti stereotip o farizeju. Res je sicer, da so Jezusove puščice kar pogosto usmerjene proti farizejskemu gibanju, a nikdar ne gre za posploševanje, za neko splošno, univerzalno sodbo, v smislu: »Vsi farizeji so hinavci.« Vemo, da je bilo farizejsko gibanje v tistem času najbolj »duhoven«, najbolj odprt in najbolj »človeški« verski idejni tok v judovstvu – Jezus torej namenoma pretirava, da bi obsodil zgrešene smernice, stranpoti tistega gibanja. Vemo, da Kristus globoko ceni in spoštuje judovsko izročilo in ne kar pretrga z njim, ampak ga, kot vemo, dopolnjuje. Izpridijo se torej lahko tudi najvišje oblike duhovnosti.

Na drugi strani cestninar, osovražena podoba davčnega uradnika, ki sodeluje z zaničevano rimsko oblastjo.

Jezus se izkaže kot odličen provokator, saj za model, ki bi naj ga posnemali postavi osebo, ki je v tedanjem javnem mnenju bila najbolj zaničevanja vredna (pomislimo tudi na usmiljenega Samarijana in na deset gobavcev), kot model, ki ga ne smemo posnemati pa postavi predstavnika ene od najbolj spoštovanih judovskih religioznih smeri. Želi, da si poslušalci privzamejo drugačna merila, takšna, ki ne ostanejo na zunanjosti, statusnem položaju in podobnem. Jezus govori predvsem o dveh ljudeh, dveh osebah, ki gresta molit.

Farizej je na zunaj popoln – enkratnemu obveznemu postu v tednu, doda še en dan, dosledno daruje desetino od svojega prihodka, do pičice natančno se drži postave.

Cestninar je na zunaj vse prej kot zgleden in popoln, predstavlja pravo protislovje farizejevi zunanji popolnosti. Na zunaj nima cestninar kaj pokazati.

Če bi ostalo samo pri tej zunanji primerjavi, bi še nekako šlo, a se zgodi še neka druga primerjava. Farizej nima pred očmi samega sebe, ampak druge. Začne se primerjati z drugimi, a le na zunaj – vemo, da je samo Bog tisti, ki pozna človekovo notranjost. Vemo pa, da s površnim gledanjem in presojanjem, stvari ne vidimo takih, kakršne v resnici so v svoji globini, ampak vidimo samo tisto, kar ni bistveno, potemtakem pa tudi ne resnično. Za farizeja so torej vsi drugi nepošteni in nemoralni. V bistvu je ta človek velik nesrečnež, saj se nikakor ne znajde v tem nemoralnem in nepoštenem svetu. Gre za narcisa, ki se gleda v ogledalo in zanj je Bog, kot bi sploh ne obstajal – Bog je zanj samo površina zrcala, od katere odseva farizejeva samozadostnost. Ta dostojanstvenik nima več kaj prejeti in se mu ni treba več ničesar naučiti – pozna, kaj je dobro in, kaj je zlo, zlo pa so drugi.

Jasno nam je, da je to popolnoma zgrešen način molitve, ki nas napravi za neke vrste »ateiste«, postanemo brezbožneži. V Gospodovi molitvi neprestano odmeva beseda »naš«, ne »moj«. Farizej je pozabil na najpomembnejšo besedo na svetu: ti. Naše življenje in naša molitev hodita z roko v roki po isti poti in iščeta nekega »ti«, človeka ali Boga, v katerem bi se človek lahko prepoznal in se začutil ljubljenega in vrednega ljubezni.

Cestninar se, nasprotno, ne primerja z drugimi ljudmi, ampak z Bogom. Njegova prva beseda ni »jaz«, ampak je »ti«: »Ti se me usmili.« Če farizej svojo vero gradi na tistem, kar dela sam, jo cestninar gradi na tistem, kar dela Bog – se namreč usmili.

Šele druga cestninarjeva beseda je »jaz«, ki pa se ne nanaša na zunanjost, temveč na notranjost. Cestninar namreč pravi: »Jaz, grešnik.« V besedi grešnik je zaobjeto vse, kar cestninar v svojem življenju je, s tem da se svojega stanja zaveda. Kot bi govoril: »Vem, tat sem, a tako se ne dobro počutim; nisem pošten, a s tem nisem zadovoljen. Resnično bi bil rad drugačen, a sam ne morem. Zato se me ti, Gospod, usmili in mi pomagaj.

In tako se cestninar odpravi domov opravičen. Ne zato, ker bi bil bolj ponižen od farizeja, saj si opravičenja ne moremo zaslužiti niti s ponižnostjo, temveč zato, ker se odpre. Kakor jadro pred vetrom, tako se cestninar razgrne pred Bogom, ki je neskončno večji od njegovega greha. Božje usmiljenje postane svež veter, ki zapiha v grešnikova jadra in požene naprej ladjo njegovega življenja. Isto velja tudi za nas - tudi našo barko poganja naprej svež veter Božje ljubezni in usmiljenja.

sreda, 20. oktober 2010

biti duhovnik ni lahko 7

"Med mnogimi resnicami evangelija, te knjige Resnice, najdemo eno prav stršno: "S svojo stanovitnostjo boste rešili vaše duše" (Lk 21,19). Treba je vztrajati, ne popuščati, treba se je kompromitirati, iti do konca za nek ideal - to je edini spodoben način, kako živeti življenje in živeti ga v polnosti. Ne gre toliko za skrivnost za nebesa, temveč za tistih par dni našega potovanja."

Kako pa bo v tem času globalizacije z našimi običaji, jezikom? Kaj lahko naučijo mlade "neubogljivci", "noglobal", iz česa je narejeno njihovo seme?

"Četudi bi teoretično imeli kaj, kar bi jih upravičevalo, pa jih njihovo negativno, nasilno, nihilistično obnašanje izključuje in jih dela za najnevarnejše nasprotnike tistega, kar razglašajo. Njihovo grobo in strahopetno obnašanje je voda na mlin sistema, katerega koli sistema, še najraje desničarskega. Za neubogljivost je treba imeti ideale, predvsem pa je treba ceno plačati osebno, vse do zadnjega. Don Milani je dejal, da "pokorščina ni več krepost," ker je osebno do potankosti spoštoval pravila. Oporekal jim je s tem, da jih je ubogal več kot bi bilo potrebno, kar jih je delalo nesmiselna. Ne smemo mešati vizionarjev z običajnimi lumpi. Tisti "neubogljivci, ki jih vidimo na vseh demonstracijah, ki imajo vedno ista pokrivala na glavi in vedno iste palice, z istim nasiljem in hinavščino, z enimi in istimi 'recikliranimi' slogani, nimajo mladih kaj naučiti, ker sami niso mladi. Gre za stare in propadle duše v časovno mladih telesih in zarjavelih možganih. Želim upati, da bodo mladi nasprotovali starim tako, da bodo ponudili nek drug sistem življenja, ki bi bil pravičnejši, bolj solidaren, bolj trezen, bolj harmoničen. Nobenega smisla nima zavračati "stare", obenem pa še vedno živeti na njihov račun in uporabljati vse tiste buržujske udobnosti, ki jih spodbijamo."

"Globalizacija je nekaj, kar je od vedno obstajalo. Imenuje se imperializem. Klasični primer je rimski imperij. Ko so Rimljani prišli v naše kraje, v Nemčijo ali Anglijo, so izvajali tisto, kar danes imenujemo 'globalizacija'. Latinščina je bila nekaj takega kot danes angleščina ali amerikanščina. Karel Veliki, ki je iz Evrope hotel narediti enoten politični, kulturni in religiozni prostor, je bil globalizator. Muslimani so globalizirali pol sveta z otomanskim imperijem. Vsi imperiji, močne sile, so globalizirale. Veliki je tisti, ki gospoduje, mali pa se skuša rešiti. Ne bojim se globalizacije kot take, ampak načina, na katerega se izvaja, saj to pomeni vstop na svetovni trg. Če želimo tja vstopiti, ne da bi prodali dušo in kožo, bi morali vstopati na isti ravni. Veliki seveda kupujejo in prodajajo majhne - njihovo kulturo, dušo, vrednote, vse pa spreminjajo v neko roparsko pojedino ali razbojniško tržnico, kjer ni odrešenja.

Med temi podleži in goljufi se mali lahko reši le na en način - biti mora zvit in prebrisan. Seveda ima mali težko delo, ne slepimo se! Vendar pa ga je Bog napravil majhnega prav zato, da uite skozi luknje v mreži, ki so mu jo močnejši nastavili, da bi ga ujeli.

Malemu ni nikdar lahko. Ali se sprijazni s tem, da je vedno hlapec, s tem pa izgubi svoje dostojanstvo, ali pa se mora bojevati, kar je lahko njegova veličina ali tudi njegov propad."

sobota, 16. oktober 2010

Kako moramo... pardon, moremo vedno moliti?

»Povedal jim je … kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Ob teh besedah se nam postavi tisto vprašanje, zakaj je sploh treba moliti? Kaj si mlad in srednje star povprečen človek predstavlja, ko sliši besedo molitev? Pred seboj ima zlasti dve podobi – ali se spomnimo na tiste »nončke«, ki ure in ure presedijo v cerkvi, ali pa, če zadeva nas same, pomislimo na neko dolžnost, na nekaj, kar smo skoraj prisiljeni početi. V obeh primerih gre za nekaj, kar nam je daleč. Zakaj? Ker ne vemo zares, pred kom pri molitvi sploh smo. Molitev se nam zdi nekaj abstraktnega, kadar je Jezus za nas abstrakten. Kaj še, da bi on bil z nami »vse dni, do konca sveta« - on sicer je z nami, a mi na to ne mislimo.

Najpogostejša naša molitev je prosilna molitev, ko Boga za nekaj prosimo. Kako Bog usliši te naše prošnje? Zagotovo je njegov način drugačen od našega. Glede tega je rabin Mendel iz Kotzka nekoč dejal: »Na enak način, s katerim človek prosi svojega stvarnika, da bi mu odprl nebeška vrata, tudi Bog prosi človeka, da bi mu odprl vrata svojega srca.«

To je torej tisto pomembno pri molitvi – molitev nas odpira za Boga in za bližnjega. Naše prošnje so namreč po navadi preveč usmerjene le na naše potrebe in naše blagostanje, ker so vrata našega srca zaprta. Če pa ta vrata odpremo, lahko vstopi k nam druga oseba, pa naj gre tu za človeka ali Boga. Usmerjenost vdove v evangeliju je bila pravilna, ker je prosila s srcem. Vidimo, da ni prosila zase, ampak za drugega, za svojega sina. Kako pomembno je to, da je naše srce odprto za drugega, z véliko ali malo začetnico.

Vidimo lahko, da če je zlasti pomembno razpoloženje našega srca, potem lahko molitev postane marsikaj, predvsem pa je pomembno, da lahko molimo marsikdaj. Resnično lahko vedno molimo. Ni toliko pomembno, kaj počnemo vsak dan, ampak je važno, da imamo vedno odprto tisto povezavo z Bogom, tisto »nitko«. Ni treba veliko povedati Bogu, važno je, da mu povemo s srcem. Morda samo ponavljamo en stavek, ko se spomnimo na Boga, kakor to počnejo kristjani na Vzhodu s tisto znamenito molitvijo srca: »Gospod, Jezus Kristus, usmili se mene, ubogega grešnika.« Mi lahko povemo drugače – morda stavek iz očenaša, morda kratek svetopisemski stavek, ki nas nagovarja.

Toda kaj, ko pa je tako težko moliti. Pomembno je, da molitev za nas postane neka zdrava navada. Sveta Terezija Deteta Jezusa je dejala, da se moliti naučimo, tako da molimo, kakor se tudi hoditi naučimo, tako da hodimo. Pomembno je torej, da si vzpostavimo nek red, neke trenutke v dnevu, ki jih posebej posvetimo temu dejanju – zjutraj in zvečer je npr. idealen čas za to. Pa tudi zvon nas še vedno opozarja na tisto lepo molitev, ki je »Angelovo češčenje«.

Kaj pa rožni venec, ko smo že v oktobru? Ne sme postati neka avtomatska molitev, ampak se moramo zanjo odločiti, jo za nekaj nameniti. Zdi se precej dolga, saj se stalno ponavljajo ene in iste besede, pa vendar so to besede iz svetega pisma, ki pomenijo velike trenutke v zgodovini odrešenja. V molitvi očenaša prosimo za vse tisto, kar v življenju in za življenje potrebujemo, v molitvi zdravamarije pa se spominjamo skupaj z Marijo, kako se je Bog sklonil k nam in postal eden izmed nas, hkrati pa še Marijo častimo in jo prosimo za pomoč. Da pa molitev rožnega venca vendarle ne bi bila za nas predolga, lahko morda vsako zdravamarijo zmolimo za katerega izmed prijateljev ali drugih, na katere se spomnimo. Zagotavljam vam, da takšen rožni venec mine kot blisk.   

nedelja, 10. oktober 2010

Tujci v našem življenju

Dva tujca sta nekako glavna junaka tokratne Božje besede – eden je Naaman, drugi pa Samarijan, eden od desetih gobavcev. Vendar pa ne moremo ostati samo pri dveh tujcih, ampak moramo priti do številke tri – Jezus je namreč še tretjič na poti v Jeruzalem, tretjič pa tudi srečamo v Lukovem evangeliju Samarijana. Kdo je torej za nas tretji tujec?

Odgovor bo morda koga presenetil, morda celo koga šokiral, pa vendar je za nas tretji tujec Jezus Kristus. Gre za eno izmed temeljnih bivanjskih vprašanj nas kristjanov: Kako to, da nam je Jezus Kristus, Odrešenik človeštva, najbolj čista ljubezen Boga do človeka, najbolj človekoljubno bitje v vsej naši zgodovini, tako tuj? Kako to, da nam je biti z njim tako težko, da ni nekaj preprostega, lahkega, rutinskega? Kako to, da se moramo za ta odnos z njim prav mučiti? Da nanj pogosto pozabimo?

Najprej zato, ker se nad njim predvsem navdušimo. Mislimo, da bo to nekaj fantastičnega, spektakularnega. Enako je mislil Naaman, pa je kmalu spoznal, da se je treba pred Bogom znebiti vseh predsodkov, da se je treba odreči svojemu ponosu in se odpreti. Kristus namreč prihaja v naše življenje na zelo banalen, skromen, celo ubog način. Ker smo se prehitro navdušili nad njim, potem pa ugotovili, da je Kristus preprosto eden izmed nas, začnemo dvomiti nad njim in se začnemo umikati in oddaljevati. Navadno nas mora nekaj prisiliti, primorati v to, da se odpovemo sami sebi in vseeno poskusimo, ker nimamo več kaj izgubiti. Ko se skupaj z Naamanom potopimo v tisto preprosto lužo, ki je reka Jordan, napravimo že prvi korak. Ki pa je šele začetek.

Drugi odgovor je v tem, da je Oče poslal sina kot izraz svoje ljubezni do nas, da pa je ta ljubezen nekaj drugega od naših predstav. Ta ljubezen ni nikakršna romantika, ampak križ. Človek pričakuje odrešenje na nek čaroben način, to pa prihaja skozi tisto, kar je najbolj šibko, zlomljeno. Dejansko svoje življenje zastavljamo tako, da se želimo čim bolj izogniti križu. Na ta način pa se Utegne zgoditi, da se nikdar ne srečamo z odrešenjem. Devet gobavcev se je v evangeliju na čudežen način rešilo trenutnega križa, ne da bi križ v svojem življenju resnično sprejeli kot sestavni del. V trpljenju torej lahko srečamo Boga, lahko nas celo reši naše bolečine ali bolezni, ni pa nujno, da smo tudi odrešeni - čudež še ne pomeni vera.

Tretji odgovor nastane, ko se v našem izogibanju križu začnemo zatekati k raznim malikom in ideologijam. Te si delamo in ustvarjamo, ker bi sami sebe radi prepričali, kako mi najbolje vemo, kaj je za nas dobro. Zaupati se Bogu je nekaj negotovega, njegova velika noč še ni zagotovilo, da bomo tudi mi vstali - ni dovolj velik argument. Tako si ustvarjamo neko svojo ideologijo, ki je lahko tudi zelo religiozna, ni pa v njej ljubezni. Spet smo pri Naamanu, ki je samega sebe na vsak način hotel prepričati, da on že ve, kaj je zanj najbolje. To nas lahko vodi v neko površno vernost, posladkanost, podobno tistim devetim ozdravljenim, ki so mislili, da je vse rešeno, če se pokažejo duhovnikom in darujejo Bogu zapovedano daritev. Prava vera se ne konča na površini, ampak se izrazi v ljubezni-odnosu z Bogom in posledično bližnjim.

Naslednji odgovor se navezuje na drugega. Človek si postavi lažno podobo Boga. Začne ga obtoževati za svoje nadloge, začne biti ljubosumen in se začne zapirati vase. Bog ni več oseba, ampak ga človek popredmeti. Da pridemo do tega odgovora, si moramo nekako zamisliti nadaljevanje življenja tistih ostalih devetih gobavcev. Takrat na poti v Jeruzalem jim je bilo naklonjeno zastonjsko ozdravljenje, ker pa kasneje od "Boga-kavnega avtomata" ne dobijo zahtevanega, ga začnejo zmerjati z okrutnežem in egoistom, ki človeku ne želi dobro, ampak slabo. Bog je ljubosumen na svoje darove in jih noče deliti z drugimi. Človek se tako odmakne od Boga, ko pa začuti strah pred smrtjo, začne braniti samega sebe. Pripravljen je celo uničiti drugega, da bi rešil samega sebe.

Tu so nekako naše težave. Očiščeni Samarijan pa je reagiral drugače, saj je spoznal, kdo je Jezus. Priznal ga je za Boga in se mu popolnoma odprl in prepustil. Ob gobavcih lahko vidimo, kako Bog odgovarja na naše ravnanje.

Za družbo so bili gobavci mrtvi – Jezus jih je šel iskat v njihov grob in jih potegnil iz njega, ko jih je ozdravil. Poleg tega pa je tem gobavcem tudi pokazal, kako neizmerno jih ima rad, saj jim je popolnoma zaupal, da se bodo res šli pokazat duhovnikom. Od njih ni zahteval prav nič – ozdravljeni so bili zastonj, jim je pa ponudil nekaj več – tisto več je sprejel samo Samarijan.

Jezus je sprejel tujca in tujec je sprejel njega kot svojega odrešenika.

Tudi mi smo ob zgledu, ki nam ga daje Božja beseda povabljeni, da Kristusa sprejmemo v svoje življenje. Danes smo lahko ozdravljeni številnih telesnih bolezni, ki so še ne tako dolgo nazaj bile neozdravljive. Odrešenja pa si ne moremo zagotoviti sami in nam ga ne more dati noben človek, ampak samo Jezus Kristus. Naj tudi nam nekoč reče: »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35).

- Za poglobitev naj služi radijski misijon, ki ga je imel leta 2006 p. Marko Ivan Rupnik.

nedelja, 3. oktober 2010

Kakšna je naša vera?

»Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje!« Na prvi pogled bi dejali, da gre za nekaj nemogočega, pa vendar se tudi to dogaja na tem našem svetu – da to vidimo, je odvisno od tega, kakšne oči imamo. 


Če damo skupaj vse tiste pričevalce in ljudi dobre volje, ki so se zakoreninili na nemogočih krajih, dobimo cele plantaže dreves. Korenine imajo na dnu razburkanih morij, valovi in morski tokovi pa se neusmiljeno zaganjajo v njihova debla in krošnje -  in vendar ti naši bratje in sestre kljubujejo vsem nevšečnostim. Njihovi rezultati morda niso ne vem kako veliki v človeških očeh, toda te po evangeliju pravzaprav niti niso pomembne.

Govorim o ljudeh, ki vsak dan vztrajajo v ljubezni in se ne predajo, pa čeprav je njihova vera in njihova ljubezen samo kapljica v morje nasilja in krivic, ki se povsod naokrog. Ta kapljica je velika kakor gorčično zrno, ki je izredno majhno – najmanjše od vseh semen (Mt 13,32). To ni tista vera, ki je gotova vase in se postavlja, ampak gre za tiste vrste vero, ki ima v svoji krhkosti še večje zaupanje v Boga. Morda smo že ugotovili do sem, da za kristjana ni pomembna toliko kvantiteta, kolikor kvaliteta. Če namreč tàko mikroskopsko seme, kakor je gorčično zrno, lahko izruje murvo, ki velja za precej trdoživo drevo, z zelo razpredenimi koreninami, potem je res predvsem pomembno to, kakšna je naša vera.

Kako naj vemo, če imamo vero? Kot vedno, nam Jezus ne odgovarja neposredno, ampak nakaže, kakšna je »merska enota« vere. To spet ni količinska enota ampak je kakovostna enota – biti moramo služabniki. ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹ Mi smo sicer res nekoristni, nikdar pa ni nekoristno služenje, ki ga opravljamo. Moč je namreč v Božji besedi, ne v pridigarju, moč je v semenu, ne v tistem, ki seje – tisti, ki semena napolnjuje z življenjem, vse do tega, da postanejo velika drevesa, je namreč Gospod.

Izvirno pomeni »nekoristen« »brez zahtev«. Smo služabniki, ki ne potrebujemo nič drugega, razen da smo res mi, da se uresničujemo v svojem poslanstvu, naš največji ponos je v iskrenem služenju. Da stvar nekoliko poenostavimo, bom dal en primer, ki ga večkrat uporabim pri verouku. Ali mame kdaj kaj zase zahtevajo, ko skrbijo za svoje otroke? Mislim, da ne. V filmu Marcelino Jezusa vpraša: »Kakšne so mame? Kaj delajo?« Jezus odgovori: »Dajejo. Vedno dajejo.« »In kaj dajejo?« »Dajejo vse. Same sebe.« Podobno lahko rečemo za očete.

Tu lahko vidimo, da pravo služenje ne potrebuje nobenega aplavza, nobenih prikimavanj, zadoščenj, uspehov. Ne potrebuje niti takega Boga, ki bi svoje služabnike »posadil za mizo, pristopil in jim stregel« (Lk 12,37). Ker je važno služenje, ne nagrada. Ko smo že v oktobru, ki je mesec rožnega venca, naj povem, da je predvsem važno, kako molimo, ne koliko. Naše srce mora biti popolnoma pri Bogu, da bo tudi nam dejal, kakor Marcelinu: »Tebe sicer ni bilo, a tvoje srce je bilo pri meni.« Če zares ljubimo Boga in svojega bližnjega, potem bomo tudi molili. Kogar ljubimo, se želimo z njim tudi pogovarjati, molitev pa naj bi bila prav pogovor z Bogom, kakor pravimo.

Resnična vera je v tem, da Boga bolj ljubimo kakor njegovo tolažbo. Zato na koncu prisluhnimo, kaj o veri pravi rabinska modrost.

Yeshayahu Leibowitz pravi: »Obstajata dva načina verovanja: so tisti, ki verujejo v Boga in tisti, ki verujejo v Božjo pomoč. Sodnik Chaim Cohen, ugleden izraelski intelektualec, mi je nekega dne dejal, da je po Auschwitzu izgubil vero v Boga. Odgovoril sem mu, da je sploh nikdar ni imel. V resnici je verjel v Božjo pomoč, ko pa le-te ni prejel, je ostal razočaran. Prava vera na noben način ne sme biti odvisna od Božje pomoči, ki jo Bog lahko da ali ne.«