Bliža se konec cerkvenega leta, ki simbolno pravzaprav obravnava človekovo življenje, od spočetja in rojstva, pa do smrti. Konec leta, ki je postavljen v tisti teden, ki ga uvede nedelja Kristusa Kralja, pred oči kristjanov prinese tiste "poslednje reči", da slučajno nanje ne bi pozabili. Slišimo za dve nujni in neizbežni zadevi, ki nas ljudi čakata - smrt in sodba. Gotovo ste že slišali, tudi najbrž več kot enkrat tisto, da v življenju ni nič nujnega, razen umreti. Tako, da se najbrž vsi strinjamo vsaj v tem, da je smrt nekaj, kar nas bo vse doletelo, o sodbi pa bi se dalo debatirati, ker je to v končni fazi stvar vere, vendar je tudi ta neka logična posledica, če pomislimo.
Slišimo del Jezusovega eshatološkega govora, ki je ves obarvan apokaliptično, tako da se marsikdo ustraši in začne razmišljati o koncu sveta. Na misel pridejo razne računice in datumi, o katerih toliko slišimo v zadnjih letih. Pravijo celo, kako to najdemo v Svetem pismu, kako je celo Jezus to rekel, pa v bistvu to sploh ne drži. Jezus sam namreč pravi, kako ga te zadeve pravzaprav niti ne zanimajo, ampak je njegov poudarek drugod. Če tako pogledamo, je svet vsakega od nas naše življenje, konec tega sveta pa predstavlja smrt. Kakšen pogled pa imam na to življenje? Kako ga pojmujem?
Če pogledamo na celotno 13. poglavje Markovega evangelija, iz katerega je vzet tudi današnji odlomek, potem vidimo, kako Jezusu učenec kaže na čudovite tempeljske zgradbe. Verjamem, da je podeželske može, kar so učenci povečini bili, moralo kar prevzeti ob pogledu na tako veličastne stavbe, kakor tudi nas prevzamejo kakšne podobne mogočne stavbe. Vendar so brž postavljeni na realna tla - od tistih zgradb naj bi ne ostal kamen na kamnu po Jezusovih besedah. Glejte, mi ne govorimo tu o tistih zgradbah, ki nas prevzemajo ob obisku raznih mest, ampak toliko bolj govorimo o tistih zgradbah, ki si jih sami v življenju postavljamo. Vsak od nas, tudi jaz sam, si gradi neke stavbe, neke gotovosti, na katere želi nasloniti svoje življenje. V bistvu naredimo iz stvari, ki naj bi predstavljale sredstva, svoje cilje. Na njih temelji naša eksistenca.
Toda pride dan, ko od tega ne bo ostalo prav nič. Gre za dan, ko se bomo srečali z Jezusom Kristusom. Evangelij pove, da se bo zgodil radikalni preobrat, kadar pride Sin človekov, zgodilo se bo pravcato spreobrnjenje. Da bi čim bolje predstavil ta izjemni preobrat, se Jezus posluži apokaliptičnega jezika. Ne govori, da se bo zgodila najprej neka katastrofa, kolikor bolj vabi vsakega človeka, da stvari zgradi nanovo, začenši pri sebi. Jezus ne govori o nekem oddaljenem času, marveč pravi, kako se bo to zgodilo "v tem rodu". Sama njegova prisotnost je tista, ki stvari obrne na glavo. Njegove besede so tiste in njegovo vstajenje, ki spreobračajo naš pogled.
Če nekoga evangeljske besede resnično nagovorijo, če sreča Vstalega, potem res vse vidi v drugačni luči in drugačnih barvah. Srečanje z Jezusom Kristusom, živo osebo, daje človeku nove oči. Tisti, ki resnično veruje v Jezusa, ki ima z njim zaupljiv odnos, gleda na življenje drugače. To pa niso neki oddaljeni ljudje, ampak živijo med nami. Vsake toliko jih srečamo.
Je pa zanimiv tisti izraz, ki ga Jezus uporabi, da pove, kdaj pridejo ti poslednji dnevi, ko pravi, da je zadeva "pred vrati". Večkrat je uporabljena ta besedna zveza, da bi verne spodbudila k temu, da bi sprejeli k sebi Gospoda, ko pride mimo. Jakob v svojem pismu pravi, da je "sodnik pred vrati" (5,9). Še lepši pa je tisti stavek iz Razodetja: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj" (3,20). Tako da smo povabljeni, da ne tekamo sem ter tja, iščoč, kje je Kristus, ker je prav blizu, je pri naših vratih in čaka, kdaj mu bomo odprli. Čaka, kdaj ga spustimo v svoje življenje. Gospod je pri vratih vsakega našega dne in trka na naše srce, ker želi spremeniti naš dan v "poslednji dan". Želi torej spremeniti kvaliteto našega bivanja.
Božja beseda nas vabi, da smo usmerjeni v takšno prihodnost, k tem "poslednjim časom", da si jih želimo. Gospod namreč ne prihaja, da bi nas uničil, ampak da bi iz nas naredil novo stvar. Mi bomo še vedno ostali mi, ampak bomo z Jezusovo pomočjo končno lahko zares v polnosti izrazili vse tiste naše potenciale, ki jih nosimo v sebi. Sholastiki so lepo dejali, kako Božja milost ne prihaja, da bi človekovo naravo uničila. Nasprotno, na njej gradi, ker jo predpostavlja, a tudi izpopolni. Toliko dobrega je v nas, pa tega ne uspemo izraziti, ker smo sami za to prešibki. Podobni smo nekemu deblu ali kamnitemu bloku, ki potrebuje kiparja, da iz njega naredi nekaj čudovitega. Jezus želi to storiti z vsakim od nas - povabimo ga v svoje življenje, da bomo postali umetnine in res v polnosti zaživeli.