Že nekaj let
sedaj ponavljamo besedo 'kriza', a je navadno pred njo pridevnik 'gospodarska'
ali 'ekonomska'. Takšni pridevniki so, kot se zdi, še sprejemljivi, drugi ne,
kakor kaže dejstvo, da gre besedna zveza 'moralna kriza' kar nekako mimo nas.
In vendar prav v njej imajo svoje globoke korenine vse tiste druge krize – če recimo
zgornjima dvema dodamo še politično.
Kaj namreč
'kriza' sploh pomeni? Etimološko gledano, pomeni 'ločevanje', lahko pa tudi 'razločiti',
'pretehtati', 'razsoditi'.
Gledano iz
tega zornega kota vidimo, kako je kriza, kateri smo priče, za celotno družbo
lahko priložnost, da preverimo, na čem temelji naše življenje na Zahodu in, če
so to pravi temelji. Govorimo o načelih in vrednotah – so te res ustvarile
pravičnejšo, bolj enako, bolj solidarno družbo? Ali ni morda nastopil čas, da
bi - na širši družbeni ravni - krenili v drugačno smer in iz 'ropotarnice
zgodovine', kamor odlagamo vse tisto, kar se nam zdi preživeto in zato
nepotrebno, spet potegnili na plano tista zaprašena krščanska načela in
vrednote naših očetov? Potrebujemo namreč takšna načela in vrednote, ki bi
lahko privedli do temeljite družbene prenove, do izboljšanja, ki bi ne bilo le
ekonomske in gospodarske narave, temveč bi bilo usmerjeno v celostno dobro
ljudi. Ko govorim o ljudeh, mislim na človeško osebo, ki je enota telesa, duše
in duha.
V tem oziru si
lahko sposodimo Jezusov stavek, ki ga je izrekel skupini ozkogledih farizejev: »Sobota je
ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote« (Marko
2,27). V našem oziru bi dejali, da ni človek ustvarjen zaradi denarja, ampak
denar zaradi človeka, podobno bi lahko dejali za delo, kariero in sorodne reči.
Same po sebi vse te zadeve namreč niso slabe, težava je v tem, kako z njimi
ravnamo, kaj nam predstavljajo. Pa še nekaj bi dejal v tem oziru – kako jemljemo
človeka? Se še vedno slepimo, da smo ljudje popolni in povsem dobri, ali
vendarle spoznavamo, da smo nepopolni in, dà, grešni? Če nam to postane jasno,
potem vidimo, da potrebujemo neke višje usmeritve, načela, smernice, pravila,
sicer v svoji prevzetnosti po cesti življenja vozimo zgolj po lastnih pravilih,
ki pa morajo veljati tudi za druge. Če pa na ozkem in ovinkastem odseku (pred
očmi imam cesto Tolmin-Cerkno) nekdo namesto dovoljenih 60 km/h vozi 120 km/h,
po možnosti še po napačnem pasu, ker je pač svoboden in ima pravico tako
delati, saj je življenje njegova last, potem se lahko kmalu zgodi katastrofa. Zakaj
to govorim? Ker današnja kriza korenini tudi v individualizmu, ki v človeku
izkoreninja njegovo družbeno razsežnost in ga sili v to, da se zapira v svoj
mali svet, kjer je pozoren zlasti na to, da zadovoljuje svoje lastne želje in
potrebe, za druge pa se zanima le malo. Drugi je tako v redu le, v kolikor je
meni samemu koristen, sicer ne, ker omejuje mojo svobodo in moje pravice.
Se
vam zdi vse to preveč abstraktno in filozofsko? Poglejte naokrog: špekulacije z
nepremičninami; vse težje vstopanje mladih v svet dela; samota starih ljudi;
anonimnost, ki zaznamuje ne le življenje po mestih, temveč tudi po vaseh, in
celo po posameznih domovih; površno in poniževalno gledanje na izključenost in
revščino… Mar to niso posledice takšne mentalitete?
Za
vse to so seveda vedno krivi drugi, navadno mladi. Oni morajo nositi
odgovornost slabih odločitev nekaj rodov pred njihovim. Kaj ko bi se že enkrat
odrasli nehali sprenevedati in prelagati odgovornost na že tako obremenjena pleča
mlajših rodov in bi nekaj storili pri sebi? Mladi se učijo z očmi, zato bi
morda bil za to leto 2012 na mestu
sklep, da udejanjimo tisto solidarnost, o kateri toliko govorimo. Čisto
konkretno: desetino svojega zaslužka darujmo v dober namen. Izkušnje dokazujejo,
da to je mogoče, celo osrečujoče – za darovalca in tiste, ki so tega deležni.
Uvodnik v 1. letošmjo številko priloge 'Bodi človek!' (Novi glas)