petek, 28. oktober 2016

A kot ALINSKY

Cerkveni in družbeni antislovar (26) 

Sklenili smo en krog, uporabili vseh petindvajset črk slovenske abecede, enkrat bolj, drugič manj uspešno, zdaj pa se začenja nov krog. Sklenil sem, da bo, če bo tako naneslo, tudi po več prispevkov pod eno črko, pač glede na gradivo, ki se mi nabere in se mi zdi zanimivo. 

Verjamem, da o zgornjem priimku marsikdo od bralcev še ni slišal, poznamo pa vsi priimka Clinton in
Obama. Ponovno mi za podlago služijo odlični zapisi Marca Respintija, dobrega poznavalca ameriških zadev, ki se mu zdi posebej zanimivo slediti v aktualnem finišu tamkajšnje predsedniške volilne kampanije. Morda zmaga kandidatka Hillary Clinton, morda Donald Trump, morda pravzaprav nihče od obeh, saj v ZDA ni vse odvisno le od predsednika, čeprav je v resnici neverjetno veliko odvisno. Omenjeni priimek je pomemben, da spoznamo enega od zgledov tako zdajšnjega predsednika Obame kot tudi predsedniške kandidatke Clintonove. Govor je o Saulu Alinskem (1909-1972), sinu ruskih judovskih priseljencev. 

Ta je bil dolgo časa sodelavec komunistov in je celo zbiral sredstva za 'Mednarodne brigade' v španski državljanski vojni (1936-1939). Zavedel se je, da marksizma ne bo mogel prenesti v ZDA, vsaj ne tako, kot bi želel, zato se je posvetil manjšinam in vsem ljudem “brez pravic”, sčasoma pa je postal pravi guru ameriške levice, zlasti v legendarnih in revolucionarnih “Sixties”, torej v šestdesetih letih 20. stoletja. Iz takratne “protikulture” so izšli praktično vsi kasnejši voditelji Demokratske stranke in ameriške levice. Hillary tako prebere Alinskyjevo knjigo iz leta 1946, 'Reveille for Radicals', in jo avtor takoj očara, tako da pride v Chicago leta 1968 prav zato, da bi ga srečala. Alinsky ji ponudi takoj službo kot community organizer, v resnici agitpropovsko službo, ki pa jo Hillary odkloni, saj cilja precej višje. Želi se poročiti s senatorjem, kar je v skladu s tistim, kar jo vodi naprej in s čimer se strinjajo vse njene biografije - vodi jo želja po oblasti. Vseeno pa napiše diplomsko nalogo o svojem “učitelju”, ki jo leta 1969 zagovarja na Wellesley College - “There is Only the Fight” - An Analysis of the Alinsky Model

Njuno srečevanje postane precej pogostejše in sodelovanje tesnejše. V pismu iz leta 1971 Alinskega npr. sprašuje, kdaj bo prišlo do razodetja, torej do izida nove knjige, kar se zgodi zelo kmalu: pri znani založniški hiši Random House izide še isto leto knjiga Rules for Radicals: A Practical Primer for Realistic Radicals. Zanimivih je dvanajst navodil za nove ekstremiste. 3. npr. pravi, da je treba povečati negotovost, tesnobnost in neodločnost. 5. pravilo zagovarja grožnje, 10. pa pravi, da s tem, da spodbudimo nasprotnike k uporabi nasilja, pridobimo naklonjenost množic. Najbolj zanimivo pa je v knjigi posvetilo “prvemu od vseh radikalcev..., ki se je uprl sistemu, in sicer tako učinkovito, da mu je uspelo ustanoviti najmanj svoje kraljestvo - Luciferju”. Kar vodi celotno kariero zelo ambiciozne odvetnice Hillary Clinton (r. Rodham), je tako “Alinskyjev model”. 

Zanimivo pa, da med prijatelji agitatorja najdemo tudi dva pomembna katolika. Eden je Jacques Maritain (1882-1973), ki je Alinskega označil za enega od redkih res velikih mož stoletja. Njuno prijateljstvo se je začelo leta 1940 in je trajalo kar 32 let. Drugi pa je čikaški škof Bernard James Sheil (1888-1969), ki je bil velik nasprotnik protikomunističnega boja v ZDA, katerega je zlasti podpiral katoliški senator Joseph P. McCarthy (1908-1957). Leta 1972 je Alinsky v intervjuju, njegovem zadnjem nasploh, za Playboy dejal: “Recimo, da če bi že bilo neko življenje po smrti..., potem bi sam brez oklevanja izbral, da grem v pekel... Pekel bi zame bil nebesa”. Ni čudno, da ga je tudi vplivna feministka okultističnega satanizma Diane Vera, ki zadevo širi zlasti s pomočjo interneta, označila za “pravi model obnašanja za levičarske sataniste”. Čeprav je Alinsky umrl le leto po intervjuju, je njegova beseda obrodila sad, saj se je po njem zgledoval, takrat še neznana osebnost iz Chicaga, Barack Obama. Že njegov slogan Change, torej “sprememba”, je tudi leit-motiv knjige Rules for Radicals. Da bi se s predsedovanjem Clintonove nadaljeval Alinskyjev miselni model, se zdi torej nadvse smiselno trditi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 23. oktober 2016

Moliti z vsem, kar smo in kar imamo

Ob Mojzesu in gobavcih smo zadnjič precej podrobno razčlenili molitev. Tokrat nam evangeljski odlomek ponuja še praktičen primer prave in neprave molitve, saj nam pove, kakšno držo je potrebno imeti pri molitvi, še zlasti seveda pri najvišji obliki molitve, kar je sveta maša in ostali zakramenti. Nič manj pa ni pomembna drža, ki jo imamo tudi priskupni in osebni molitvi. Rečeno je bilo, kako mora biti naša molitev pobožna, ponižna, zaupna, vdana v Božjo voljo in stanovitna. Zadnjič pa nismo imeli več priložnosti, saj je že tako bilo razmišljanje precej dolgo, da bi še povedali, katere vrste molitve poznamo, še zlasti glede na njihov namen. Farizej, ki pravzaprav pravilno začenja molitev, saj se najprej Bogu zahvaljuje, nam daje to priložnost, še eno priložnost pa dobimo tudi pri njem in cestninarju, iz sobesedila se namreč zdi, da sta oba molila bolj sama pri sebi, kot pa na glas, je pa res, da je farizeja izdajala njegova vzvišena drža.

Čeprav gre namreč pri molitvi za pobožni pogovor z Gospodom in njegovimi svetniki, pa tudi z
njegovimi angeli, če dodamo, pa ni nujno, da gre za t.i. »dialog«, ker to, če pogledamo izvirnik, pomeni pogovarjati se s pomočjo besed oz. preko besede. Če torej pogledamo na cestninarja, potem je jasno, da lahko molimo tudi samo v mislih, kar je NOTRANJA molitev, lahko pa zraven še z usti – USTNA molitev. Prava molitev mora seveda vselej biti tudi notranja, z mislimi oz. z vso svojo notranjostjo moramo biti pri stvari, saj resnično moli le tisti, ki misli, kaj izgovarja. Pri molitvi je treba biti z mislimi in srcem, sicer ne molimo. Jezus je zato Jude grajal: “To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene” (Mt 15,8). Zato so te besede namenjene tudi nam, če se ne dovolj potrudimo. Cestninar je v resnici, četudi ga prav verjetno nihče ni slišal, izlil svoje srce pred Bogom, kar je edino prav. Nekoč mi je prijatelj dejal, kako se mu velikokrat pri maši zgodi, da misli le na svoje življenjske težave in na svojo družino. Vprašal sem ga, kako se takrat po maši počuti, pa mi je dejal, da vselej začuti neke vrste olajšanje. Rekel sem, da dobi darove Svetega Duha, ker ima pravilno držo in gre zato lažje naprej v življenje. Četudi se namreč tega morda ne zaveda, pa tak človek dejansko stoji pod Kristusovim križem in Gospodu za njegovo darovano življenje vrača svoje življenje. Kar Gospodu pri sveti maši podarimo zemeljskega, to poveliča, če je dobro, oziroma njegova moč uniči tisto, kar je slabega, pa ni tako veliko, da bi morali povedati pri sveti spovedi.

Posebna vrsta molitve je PREMIŠLJEVALNA molitev ali PREMIŠLJEVANJE, ki mu rečemo s tujko meditacija. To seveda ni nobena vzhodna tehnika, temveč pomeni premišljevanje dogodka iz Jezusovega življenja, njegovega trpljenja, dogodek iz Svetega pisma, lahko pa tudi premišljujemo kak Jezusov ali cerkveni nauk oz. versko resnico. Zelo dobro si je pomagati s sveto podobo, posebej nam je včerajšnji svetnik Janez Pavel II. to priporočil za molitev rožnega venca. Posebno premišljevanje je ZRENJE ali kontemplacija, ko premišljevano zadevo gledamo oz. zremo. To je posebna milost, ki naqm je lahko le podarjena, ne moremo je sami doseči. Pomembno je, da ob premišljevanju zbujamo pobožne misli in dobre sklepe, za slednje pa se je potrebno potruditi, da se jih v življenju potrudimo uresničiti, saj je »Beseda meso postala«. Ne smemo torej ostati le pri mislih ali besedah, temveč se dobra molitev in prava duhovnost poznata v kristjanovih dejanjih. K ustni molitvi spadajo še svete pesmi. Sv. Avguštin pravi, da kdor dobro poje, dvakrat moli. Poudarek je na dobrem petju. Morata tako biti tako ustrezna glasba kot tudi vselej ustrezen trud pevca in pevcev.

Tako pridemo še do vrst molitve. Tu se lahko vprašamo, zakaj molimo. Molimo, da Boga častimo, se mu zahvaljujemo in da ga prosimo. Logično iz tega izhaja, da imamo hvalno molitev, ki ji pravimo ČEŠČENJE. Hvalna molitev ali češčenje ni enako slavilni molitvi, ki se jo je prevzelo iz protestantskega sveta in ji pravijo tam “worship”, a tu nimamo prostora in časa, da bi se ob tem podrobneje ustavili.V glavnem, Boga častimo zaradi njegovega neskončnega veličastva in slave, vsemogočnosti, moči in veličine. Za prejete milosti in dobrote, kakor tudi za njegovo dobroto in usmiljenje se Bogu zahvaljujemo, zato je to ZAHVALNA MOLITEV. To je počel farizej, čeprav njegova drža in namen nista bila prava. Njegova molitev namreč ni bila predvsem pobožna in ponižna, ni pa bila niti častilna. Pobožna ni bila, ker ni trudil misliti le na Boga, temveč je še bolj kot nase, zlasti mislil na druge in se z njimi primerjal. Če bi mislil na Boga in se primerjal z njim, bi se imel kaj malo pohvaliti, zato pa je pobožno in ponižno molil cestninar. Farizej seveda ni častil in poveličeval Boga, temveč sebe, je pa bila zato častilna molitev cestninarja. Prava zahvalna in prosilna molitev namreč ne more obstajati, če ni hkrati in najprej to češčenje. Seveda, še kaj je to PROSILNA molitev - če Boga prosimo za milosti, dobrote ali odpuščanje grehov.

Dobra molitev naj bi torej vključevala vse tri vidike. Navadimo se, da takšno molitev napravimo vsak večer, še posebej pa tudi kot pripravo na sveto mašo, saj je to tisti naš dar, ki ga položimo na oltar, nič pa ne bo narobe, kot smo prej dejali, če tako premišljujemo med samo sveto daritvijo, a moramo paziti, da vseeno to počnemo bolj v trenutkih, namenjenih temu, to so trenutki tišine in zbranosti. Najboljše češčenje, zahvale in prošnje opravlja Cerkev pri sveti maši, ki je poleg tega še spravna daritev.

Na koncu pa še to, da ne bi narobe razumeli tistega, da je šel cestninar »opravičen« iz svetišča, farizej pa ne. Ne gre za to, da bi eden bil pohvaljen kot priden ali označen kot »car« v nasprotju z drugim. Daleč od tega. Eden je šel domov v Božji navzočnosti, z Božjim blagoslovom in duhovnimi darovi, ki jih vsakdo potrebuje v življenju, farizej pa... pravzaprav, kot da ne bi molil! Kot bi Boga sploh ne priznaval. Vrnemo se k Jezusovemu vprašanju, ki je bilo zadnjič na koncu, če bo, ko bo prišel, Sin človekov našel vero na zemlji. Pri kom od obeh molilcev bi jo našel? Kaj pa velja za nas, zame in zate?