Misel na misijonsko nedeljo (30. med letom)
Premišljujemo dogodek ozdravitve slepega Bartimaja v Jerihi. Zelo jasno je odlomek povezna z našim duhovnim življenjem in spreobrnjenjem, ki je vsem nam potrebno.
Lepo to ponazarja, kakor so dejali sveti očetje, odvreči plašč s strani Bartimaja. Tisto, kar si mi domišljamo, da nam bo pomagalo, pa je samo naš človeški produkt, nam ne bo pomagalo. Mi se ogromno zanašamo na svoje sposobnosti in domislice, a nam to ne bo prineslo tega, da bi resnično spregledali v duhovnem smislu. To nam uma ne razsvetljuje, ampak ga zatemnjuje, to nam ne daje moči, ampak jo jemlje, to nam ne daje zares videti, ampak nas slepi oz. zaslepljuje. V vsem, kar smo in kar imamo, se moramo izročiti Kristusu, potem pa iti z njim vso pot, kakor lepo v svojem evangeliju poudarja sv. Marko, do najnižje točke. To je potem zagotovilo vstajenja in tega, da zares spregledamo. Da moremo ljudi in stvari gledati in videti v drugačni luči, v luči odrešenja.