sreda, 30. oktober 2013

Prek cerkvenega praga v večnost

Sprehod po cerkveni stavbi (1)

Nadaljevali bomo tam, kjer smo pred časom končali, čeprav smo se tudi vmes v zapisih dotikali bogoslužja. Prehodili bomo pot, na kateri si bomo pobliže pogledali nekatere stavbne elemente katoliške cerkvene stavbe, začenši pri vhodu vanjo. Toliko stvari imamo pred nosom, pa jih, kot se rado dogaja nam ljudem, ne opazimo, ali jim vsaj ne namenimo velike pozornosti. Zdi se nam kar samo po sebi umevno, da so ti elementi tam, kjer pač so, četudi za nekatere recimo drži, kot bomo imeli priložnost ugotoviti, da niso na pravem mestu ali pa so tam bili, pa niso več. Nekateri pomembni stavbni elementi so sploh izginili, ker se ni dajalo dovolj pozornosti njihovemu pomenu, ki dostikrat ni le simbolični, temveč kar teološki in še kakšen. 

Tako lahko rečemo, da se nam dandanes zdi samo po sebi umevno, da lahko vstopimo v svetišče,
Napis ob vhodu v jamo sv. Mihaela v kraju
Monte Sant'Angelo v Apuliji:
"Strah vzbujajoč je ta kraj!
To je hiša Božja in vrata nebeška" (1 Mz 28,17).
 
vendar to sploh ni oz. vsaj ni bilo. Kar poglejmo na templje antične Grčije ali Rima, kjer je lahko le svečenik vstopil v samo notranjost templja, medtem ko je ljudstvo stalo zunaj. Isto pa je veljalo tudi za jeruzalemski tempelj, tako da tudi Jezus, ki je sicer obiskoval tempelj ob predpisanih priložnostih, nikdar ni vstopil v sam tempelj, ampak je ostal na dvorišču, saj ni bil judovski duhovnik. S krščanstvom pa ta odnos do svetišča ni bil več primeren, kar se je zelo kmalu poznalo tudi pri gradnji krščanskih bogoslužnih stavb. Svetišča, kot vidimo tudi sami, niso odstranili, so pa zelo spremenili njegov pomen. Po novem je celotno krščanstvo ljudstvo bilo poklicano, in je še vedno, k udeležbi pri bogoslužju, kjer se razodeva Božja skrivnost, četudi v različnih vlogah. Zgodilo se je nekaj novega – prag svetišča se je ne samo lahko prestopilo, ampak je to postalo celo nekaj nujnega za resnično in polno življenje po tej novi veri, ki se je počasi začela uveljavljati. 

Kot rečeno – danes nam je nekaj samo po sebi umevnega, da gre pravi kristjan v cerkev. Če tega ne naredi vsaj ob nedeljah in praznikih, potem seveda o njegovi krščanski veri dvomimo - tudi upravičeno, lahko rečemo. Cerkveni prag tudi v krščanstvu ohranja svoj pomen, saj je razmejitev med “znotraj” in “zunaj”, med “svetim” in “posvetnim” – učeno bomo slišali reči: med “sakralnim” in “profanim”. Še vedno prag kaže, da je onkraj njega nekaj, kar je ločeno od sveta, kar je posvečeno, kar je izvzeto iz običajne rabe. Prek cerkvenega praga vstopimo v prostor, kjer Bog prebiva med ljudmi, zato je še vedno moč videti na pročeljih nekaterih cerkva besede iz 1. Mojzesove knjige: “Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška” (28,17). Gre torej za tisto dolžno strahospoštovanje, tudi zato, ker cerkveni prag stoji na začetku vprašanja o življenju in smrti, saj gre po krščanskem prepričanju in verovanju pri svetem bogoslužju ravno za to. 

In vendar vstopamo tako zlahka in skorajda brezbrižno v cerkev, kakor bi ne bilo nobene razlike med cerkvijo in drugimi prostori, v katere v življenju vstopamo, kot recimo kino dvorana ali trgovina. Pogosto torej pozabljamo, da sta prestopiti prag cerkve in vstopiti v njeno notranjost dejanji, ki človeka kličeta k temu, da bi stopil na neko pot, da bi na sebi nekaj spremenil in bi se pustil spremeniti, oblikovati. Tam, kjer je Boga mogoče gledati “iz oči v oči, iz obličja v obličje”, je tudi možnost prerojenja, začetka novega življenja, kakor se je zgodilo Jakobu, ki je postal Izrael, Simonu, ki je postal Peter in Savlu, ki je postal Pavel. Pragov cerkve je lahko velik – preddverje, lopa, stopnišče. Vendar pa prag cerkve par excellence predstavljajo cerkvena vrata, ki se jim bomo podrobneje posvetili prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 27. oktober 2013

Prava kristjanova drža

V današnjem evangeljskem odlomku je treba najprej pojasniti eno zadevo, to pa je ta, da ko Jezus govori o farizeju, govori o nas vernih, vključno z mano, saj smo, to si moramo priznati, pogosto zelo podobni omenjenemu farizeju. Da bi bili podobni cestninarju, bi potrebovali veliko mero ponižnosti in skesanosti, ki nam tako pogosto primanjkujeta. Prav zaradi tega gredo naše molitve in daritve tako težko k Bogu. Molitev, ki jo duhovnik moli sklonjen pri oltarju po prinašanju darov se namreč glasi: "Gospod, sprejmi nas, ponižne in skesane, in naj ti ugaja naša daritev."

Tu je zelo pomemben podatek, da sta šla farizej in cestninar molit v svetišče. Kako pogosto je naše prihajanje v cerkev molit nekaj tako samoumevnega in stvar neke navade, da se sploh ne zavedamo, kam smo prišli in pred kom tam smo. Cerkveni prag za nas ni več nikakršen mejnik, čez katerega pridemo iz vsakdana v sveto. Če bi se namreč tega zavedali, potem še zdaleč ne bi tako ponosno in pokončno stopali po cerkvenem prostoru kot da smo gospodarji vsega, ki si lahko vzamejo, kar pač hočejo. Kako pogosto je naša zahvala ena sama hinavščina, ker je bolj kot zahvala to hvala, in sicer lastna, ker delamo praktično vselej napačne primerjave. Primerjamo se namreč, kakor farizej iz evangelija, z drugimi ljudmi, vendar je vsak od nas, kadar stopi v svetišče, pa če je to polno ali prazno, postavljen ne pred ljudi, temveč pred Troedinega Boga, Sveto Devico Marijo, angele in svetnike, kakor tudi pred verne duše, ki se za nebesa še očiščujejo.

To so tisti, s katerimi se moramo primerjati. V cerkvi bi morali biti vedno z nekim strahospoštovanjem, ker smo mi, ki smo nepopolni in grešni, pred Gospodom, ki je popoln, vsemogočen in je svet. Mi, ki smo vsi umazani in ranjeni od greha, smo pred njo, ki je Brezmadežna. Mi, ki pogostoma živimo tako brezbrižno do Boga in bližnjega, se nahajamo pred celo množico tistih, ki so v času svojega zemeljskega življenja znali živeti v ljubezni do Boga in bližnjega, ki so se trudili za svetost, sedaj pa so sveti.

V cerkev lahko hodimo tako in drugače. Lahko se hodimo, kakor farizej, samo kazati, lahko pa, po drugi strani, prihajamo s pravim ciljem in namenom, s pravo željo. Ne nazadnje se to potem kaže v vsakdanjem življenju, ker ta "biti pred Bogom" velja tudi v vsakdanjem življenju. Krščanstvo in katolištvo ne sme postati neki naš bojni prapor ali medalja, s katero se bi pred drugimi ponašali. Krščanstvo ni samo neki nauk, skupek nekih vrednot, temveč je življenje po veri, sicer postane, kot pravi Brague: "malikovalstvo najslabše sorte, ko nekdo postavlja Boga v službo čaščenja samega sebe. Če je potem to posameznik ali nacija, se bistvo ne spremeni. Malikom pa je vselej treba žrtvovati nekaj živega, kot recimo evropsko mladino, ki je bila poklana v Verdunu." Če je krščanstvo samo moja značka, s katero se ponašam, ni pa zares vera, torej nekaj takšnega, kar zahteva celotnega človeka, potem: "Za te ljudi mora Cerkev samo "zagovarjati neke vrednote" in ne popuščati pri moralnih normah. Vendar, ali se oni sami tega držijo? Ne vedno... Hočejo organizacijo s strogo linijo, z jasno določeno "številko ena". Na koncu se sprašujem, če ne sanjajo o Cerkvi, narejeni po modelu komunistične partije Sovjetske zveze."

Brague nadaljuje, da: "Krščanstvo se ne zanima samo zase. Zanima se za Kristusa. Pa tudi Kristusa samega ne zanima lastni jaz, ampak ga zanima Bog, katerega kliče na edinstven način: "Oče". In anima se za človeka, kateremu ponuja nov dostop do Boga." 

V razpravi o farizeju in cestninarju tako ne gre za razpravo o tem, kakšni so "tisti, ki neprestano žebrajo rožni venec in so vsak dan pri maši". Gre za držo. Ali iščeš, ko prideš v cerkev, ko moliš samo to, kako bi samega sebe opravičeval in zagovarjal? Se želiš delati lepega pred samim seboj? Vsakdo išče vsaj malo tudi to, zato pa potem išče tudi vsaj nekaj gotovih okvirov, da bi se lahko opravičil samemu sebi in samemu sebi opravičil tudi svoje ravnanje. Ni kriv ne rožni venec ne sveta maša, če v svojem krščanstvu ne napredujemo. Potrebno je spreobrnjenje, da nastane v nas kaj prostora, da bodo tiste milosti, ki nam jih daje Cerkev (pri tem se seveda vprašam, kako naj bi bil rožni venec nekaj slabega, ko pa ga je Marija, ko se je prikazala, velikokrat držala v roki in nekatere vidce celo učila moliti to molitev) zares v nas začele delovati. Treba je nekaj malega ponižnosti, da sprejmemo tisto, kar nam predlaga sveta Cerkev v slavljenje in verovanje, čemur z eno besedo rečemo "izročilo".