petek, 9. oktober 2015

D kot DE SADE

Cerkveni in družbeni antislovar (5)

Pri iskanju gesla za črko “d” sem naletel na razmišljanja italijanskega katoliškega psihoterapevta in pisca Roberta Marchesinija. V enem od teh razmišljanj omenja tudi markiza De Sada; a pojdimo lepo postopoma. Kakor v Italiji, se tudi pri nas spopadamo z “ideologijo gender” oz., kot jo ponesrečeno poimenujejo uradno v slovenščini, s “teorijo spola”. Ponesrečeno zato, ker je ravno v tem težava, da ta teorija spol zanika oz. ga obravnava kot neko kulturno-družbeno danost, ne pa kot naravno danost in zato determiniranost – da se torej ljudje rodimo moški kot moški in ženske kot ženske. “Gender” je slovnični spol v angleščini, “genere” v italijanščini, kar jasno nakaže, kam pes taco moli – prej sta se namreč uporabljali besedi “sex” in “sesso”, ki pa sta šli iz mode. Pri nas je težava v tem, da tudi v slovnici uporabljamo isto besedo, namreč “spol”, toda “gender” je v bistvu precej bolj ohlapna beseda, ker nekako označuje samo “vrsto” ali “sorto” človeka, njegove lastnosti pravzaprav. Tako socialno omrežje Facebook v ZDA ponuja uporabniku kar 58 različnih možnosti, da si izbereš, kakšne “sorte” človek si, v Avstraliji in Kanadi pa imajo tudi prebivalci skoraj trideset različnih možnosti uradne izbire. Zato mi ne bomo govorili o “teoriji spola”, temveč o “gender ideologiji”, ker je po našem mnenju temu tako – če se kdo ne strinja, tudi prav. 

Mnogi aktivisti tako ali tako pravijo, da “gender teorija” sploh ne obstaja, temveč je treba govoriti o “gender študijah” (gender studies). Kako pa pridemo do markiza De Sada? Prek trditev prenekaterih. Eni trdijo, da so se te, če se izrazimo korektno, “gender študije” razvile zato, da bi zaščitile pravice žensk, drugi, lahko pa celo isti, trdijo, da je to vlogo odigralo razsvetljenstvo, in sicer zlasti v Franciji in Angliji. Kako bi lahko pozabili na “Deklaracijo pravic ženske in državljanke”, ki jo je napisala leta 1791 Olympe de Gauges (Marie Gouze), ali dokument “Zahteva po pravicah žensk”, ki ga je leta 1792 napisala Mary Wallstonecraft? Mnogi pa omenjajo prav izrek razsvetljenega Markiza De Sada: “Ekskluzivno posedovati žensko je prav toliko krivično kot posedovati sužnje”. Zanimiva izjava, seveda, če jo iztržemo iz konteksta, videli pa bomo, kako zadeva zveni v kontekstu, in ne vem, če nam bo kontekst všeč. Všeč pa nam ljudem ni niti kruta resničnost, ki ne le da teorije in sheme postavi pod vprašaj, temveč jih kdaj pa kdaj prav grdo, celo nasilno, zavrne. 

Tako je Olympe de Gauges lepo končala pod giljotino v času francoske revolucije z naslednjo utemeljitvijo: “Pozabila je na kreposti, ki se podajo njenemu spolu”. Očitno se republikanci niso strinjali z njeno deklaracijo. Torej vidimo, kako je tako opevana francoska revolucija ščitila in zaščitila pravice žensk, če so bili v redu samo moški revolucionarji in njihove ideje. Pa naj še kdo reče, da evropska civilizacija temelji na načelih in pridobitvah francoske revolucije. Prav blizu podobnemu koncu je bila tudi Mary Wallstonecraft, ki je tridesetletna prišla v Pariz, da bi lahko Britancem dokumentirala vse lepote in pridobitve francoske revolucije. Francoske revolucionarje je prav malo zanimalo, da je bila tujka, saj bi jo kot Britanko še lažje usmrtili. Morala se je odpovedati svojim načelom, saj je strupeno nasprotovala poroki, in se poročiti z ameriškim avanturistom Gilbertom Imlayjem. Mary je ostala noseča, Imlay pa jo je pustil samo v Parizu, sam pa se zatekel v London. Wallstonecraftova se je hitro odpovedala še drugim svojim načelom, kot je, recimo, načelo “svobodne ljubezni”, in je Imlayja klicala k očetovski odgovornosti. Da bi bila še bolj jasna, je dvakrat poskusila storiti samomor, da bi bil potem Američan prisiljen poskrbeti za hčer – enkrat v Parizu, enkrat pa v Londonu, potem ko je v britanski prestolnici ugotovila, da se je mož spečal z drugo žensko. Da bi zagotovila nekaj trdnosti in zaščite za hčer, se je spet poslužila tako osovražene poroke, in sicer se je poročila z revolucionarjem Williamom Godwinom, ki je tudi sam zlil vso možno gnojnico in strup na institucijo družine in poroko. Mary Godwin, ki se je rodila iz tega zakona, je šla po materinih stopinjah in tudi sama postala revolucionarka, medtem ko je bil porod za Mary Wallstonecraft usoden. Tudi življenje te ženske kaže, kako so ji revolucionarna načela prinesla samo izkoriščanje s strani moških, tudi, če ne predvsem, spolno, prinesla pa so ji tudi veliko bolečine, trpljenja in celo smrt. 

Tako pridemo do najbolj revolucionarnega med revolucionarji, do “božanskega markiza”, ki je seveda res napisal omenjeni stavek o nepravičnosti ekskluzivne posesti nad žensko, kot je nepravično posedovati sužnje, vendar je treba pogledati kontekst, kot smo dejali. Takole pravi: “Vsi moški imajo torej enako pravico do užitka nad vsemi ženskami; ni potemtakem nobenega moškega, ki bi si, po zakonih narave, lahko privzel izključno in osebno pravico do ene ženske. Zakon, ki bo ženske prisilil k temu, da se bodo prostituirale, vse dokler bomo mi to želeli v hišah užitka, o katerih smo govorili, in ki jih bo v to prisilil, če se bodo uprle, ki jih bo kaznoval, če bodo umanjkale dolžnosti, je zatorej eden od najbolj pravičnih zakonov, proti kateremu ni mogoče uveljaviti nobenega legitimnega ali pravičnega motiva”. To seveda ni nobena osvoboditev ženske, temveč spolno suženjstvo, ki bi bilo celo zakonsko predpisano, kršiteljice pa bi bile ne le zakonsko, ampak tudi celo nasilno preganjane in prisiljene v izpolnjevanje državljanske dolžnosti, da se pač meseno nudijo na milost in nemilost moškim, brez vsakršnih omejitev – spet seveda za moške. Za tiste, ki so De Sada brali, ne govorimo seveda nič novega pod soncem. 

Tako je pisal naš Donatien Alphonse François de Sade v Filozofiji v budoarju, še povednejši pa je v delu Juliette Justine, kjer se zadeva začne z: “Na delo, sužnja, na delo”! V sočnem jeziku potem nadaljuje, kako ne obstajajo ne naravni ne verski zakoni, ki bi lahko rešili ženske, temveč obstajajo le moč, bogastvo, kakor tudi nadvlada močnejšega nad šibkejšim, v tem primeru moških nad ženskami, a tudi v drugih primerih bi seveda bilo tako. De Sade pravi bralcem, da so moralni in religiozni zakoni le krivični družbeni konstrukt, obstajajo samo strasti oz., rečeno drugače, nagoni. To je pravzaprav bistvo razsvetljenstva, da torej moralni in religiozni zakoni ne obstajajo, temveč obstajajo le zakoni materije, torej tistega, kar narekujejo naši čuti. 

Podobno so v bistvu trdili angleški empiristi, po tej filozofiji pa se je v Anglijo vrnilo oderuštvo, čeprav je Cerkev temu nasprotovala. To je filozofija, ki je izkoristila človeško slabost vladarja, da se je znebila v korenini problema in odstranila katoliško Cerkev z britanskih tal, obenem pa so se seveda polastili vseh njenih posesti, ki seveda niso šle v korist navadnim podanikom. Kakor je pravil Francis Bacon: “Obstajajo le zakoni materije, ostalo so maliki”, to načelo pa dovoljuje, na podlagi tega pa so se tudi uzakonili oderuštvo, prešuštvo, ločitev, kolonializem, podivjani kapitalizem, ki s pravim nima nič skupnega, kakor tudi malthuzijanska evgenetika ter seveda darvinizem, tudi socialni, ta ima spet malo skupnega s samim Darwinom. Ko je ta filozofija prišla v Francijo, je ob uveljavitvi prinesla logične posledice vsesplošnega terorja in razvrata z Voltairom in tovariši. 

Zanimivo, da je ista filozofija temelj tudi “gender ideologije”, saj naravni spol ni dovolj. Naravni spol, “sex”, je stvar materije, torej je nekaj naravnega, vendar pa imamo potem še vse ostalo - “gender”, kar pa je družbeno-religiozni konstrukt, korak naprej (ali nazaj, odvisno od gledišča) od tega, da sta tja spadali le družina in poroka. Družba je tako do sedaj ali, marsikje, do nedavnega vsiljevala krivične in diskriminatorne zakone, saj je imel vsak spol svoje vloge in službe, heteroseksualnost pa predpisana. Temu se je treba seveda upreti, prav in pravično je tako. Tako so govorili razsvetljenci, podobno slišimo vse naokrog danes. Gender ideologija, pardon - študije spola (če ohranimo slovensko besedo) pa seveda zagotavljajo svobodo in pravice žensk ter to spodbujajo prav tako, kot je to delalo razsvetljenstvo: “Na delo, sužnja, na delo! Ženske se poslužujem iz potrebe, prav kakor se poslužujem nočne posode za neko drugo potrebo”. No, prosim, kar lepo v vrsto, sužnje, ali pa tudi kar vse hkrati!

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 4. oktober 2015

Drugačna raven skupnosti

V evangeliju Gospod Jezus, Božja beseda sama, navaja tisto, kar je zapisano o zakonu v začetku Svetega pisma. V 1. Mojzesovi knjigi je zapisano, kako je bilo z zakonom v Božjem načrtu, kakšno mesto ima, vidimo, kot kakšen je zakon med moškim in žensko izšel iz misli in srca Boga Očeta, če povemo z dvema simboloma. Kako si je torej Bog to sveto vez zamislil že od samega začetka. Zelo pomembno je poudariti ta začetek, ker si Cerkev ni nič izmislila glede zakona in poroke ter družine - vse to oblikuje tisto, kar označujemo za najstarejšo institucijo, namreč družino, ki je tudi sicer v mednarodnih listinah označena za osnovno celico družbe, torej za osnovni gradnik. Do Kristusovega nastopa je imela družina neko svoje pomembno in zelo cenjeno mesto, tu pa se je zadeva tudi ustavila. S Kristusom šele nastopi enakost moškega in ženske, ampak s tem, da se upošteva njune različnosti, ki jih imata po naravi stvari, prej nikakor ni bilo tako. Zanimivo je npr. opazovati, kako pri Rimljanih ženske sploh niso imele svojega lastnega imena, temveč so imele le rodovno ime: Kornelija, Lukrecija, Flavija, Klavdija... Zato govorim o enakosti, ker sta po Jezusovem nastopu moški in ženska enaka pred Bogom, imata enako dostojanstvo - prej temu ni bilo tako.

Tako torej razumemo, berila nam pa pri tem pomagajo, da zakon ni neka človeška institucija, ki bi se
potemtakem lahko spreminjala in bi jo lahko spreminjali po mili volji, temveč ima Božje temelje. S stvaritvijo prvega para je Bog postavil tudi zakon, kar dobro pove prvo berilo: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno« (1 Mz 2,18). Poleg tega pa še: "Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso" (1 Mz 2,24). To pomeni, da ženin in nevesta postaneta ena sama stvar, nerazdružna enota, poleg tega pa se med seboj dopolnjujeta. Raven tega pa je seveda globlja in je ni mogoče razumeti drugače, kakor le z duhovnimi očmi. Za razumevanje je potrebna vera. Zato je lepo kardinal Ravasi še kot profesor Svetega pisma dejal, da je zakon preizkušnja kristjanove vere. Brez vere, ki mora seveda biti v takšni ali drugačni obliki navzoča pri obeh zakoncih, ne gre. V takšni in drugačni obliki, ker imamo tudi recimo zakon vernega z nevernim, pa mora tudi slednji imeti določeno vero, saj mora verovati v zakon, v človeka, ki ga vzame...

Farizeji gledajo legalistično na zakon, kot stvar Mojzesove zakonodaje, potemtakem pa je stvar človeška. Tako je Bog sicer dopustil, a "v začetku ni bilo tako", človeška trdosrčnost, torej nesprejemanje Boga, njegove volje, neodprtost za darove Duha, ki jih pošilja pa so tiste zadeve, ki so v resnici pripeljale do takšnega zakona. S prihodom Kristusa se zahteva tudi novo srce, takšno, ki sprejema Boga. Ni čudno, da toliki Judje tistega časa niso sprejeli Jezusa za Gospoda in Odrešenika, saj zanj ni bilo prostora. Če bi imeli srce pripravljeno, kar so zahtevali že preroki, potem bi ga sprejeli, kakor bi sprejeli tudi njegov nauk in zahteve. Podobno velja tudi danes, ko mnogi ne sprejmejo zahtev evangeljskega (tu je mišljena celotna Nova zaveza) in cerkvenega nauka oz. vzamejo samo tisto, kar jim ustreza, drugo pa zavržejo. Vprašanje zakona ter njegove enosti in nerazveznosti tu zavzema eno od temeljnih mest. Tistim, ki mislijo, da pa se je tega domislila Cerkev, Jezus v evangeliju jasno pravi, da to ne velja, ampak je tako od začetka. Kako ne bo tega vedel tisti, ki je Božja beseda sama, ki je postala človek? Seveda pa je nemogoče to sprejeti, kakor tudi avtentičnost besed in dogodkov, če verjamemo tistim, ki pravijo, da Jezus v resnici sploh ni bil tak, temveč so takega naredili šele apostoli in njihovi nasledniki, tako pa tudi zapisali ne le evangelije, temveč tudi vso Novo zavezo.

V začetku vsega mora torej biti vera. Brez te ni ničesar. Povabiti je treba v zakon Gospoda Jezusa in se že v začetku odločiti, da bo ta zakon res krščanski. Pomeni, da bo imelo duhovno življenje v zakonu za kristjana temeljno mesto. Ne bo torej vprašanje, če bo takšna družina molila, hodila k sveti maši in nasploh živela zakramentalno življenje. Takšna družina se bo poglabljala v Božjo besedo, torej ne le v Sveto pismo, temveč tudi v izročilo, zato jo bo zanimal tudi krščanski nauk, nauk Cerkve. Takšna družina bo skušala živeti po Božjih in cerkvenih zakonih. Te stvari je treba jasno postaviti in zastaviti že v začetku, a mnogokrat temu ni tako. Prevečkrat, zlasti v današnjih časih, korak v zakon ni korak vere, upanja in tudi ne ljubezni, če pogledamo pri apostolu Pavlu, kaj je to prava ljubezen (1 Kor 13 ipd.).

Če je družina temeljna celica družbe, potem je jasno, kam je treba najprej pogledati, ko se sprašujemo, zakaj je naša družba v krizi - na družino in na družine. Če je družina bolna, ranjena, razbita, je takšna tudi naša družba.