Apokaliptični jezik zaznamuje Božjo besedo nedelje Kristusa Kralja, ki je
pred nami, zlasti lahko rečemo to za preroka Danijela, saj pravzaprav
evangelist Janez, avtor četrtega evangelija in Razodetja, v tovrstni jezik odene
neko aktualno, življenjsko sporočilo. Grška beseda »apokalypsis« pravzaprav ne
pomeni nič drugega v prevodu kot razodetje.
Razodetje pa je tisto, čemur smo priča v besednem
dvoboju med Pilatom in Jezusom. Tudi tu gre za neko diametralno nasprotje in za
nek spopad, kot jih je veliko v tem četrtem evangeliju, zlasti pa v knjigi Razodetja. Nasproti si stojita
predstavnika dveh »kraljestev«, dveh oblik vladavine. Morda lahko rečemo, da
sta si nasproti predstavnika dveh sistemov, če mislimo zelo široko. Rimski
prokurator je predstavnik največje in najmogočnejše politične tvorbe tistih
časov, rimskega imperija, na drugi strani pa je preprosti potujoči učitelj, ki nima
praktično ničesar od tistega, kar velja za velike zemeljske vladarje in
veljake.
Prvo kraljestvo je navidez zelo močno, drugo
navidez izredno šibko, pravzaprav nično. Že stari pa so rekli, kako videz vara.
Še tako visoke besede, rožljanje z denarjem in orožjem, moč in oblast, ustrahovanje,
nič ne pomenijo, ko so postavljeni na resno preizkušnjo. Kasneje se res pilat
sklicuje na oblast, ki da jo ima, pa se izkaže, da pravzaprav nima oblasti,
zlasti ne tiste najpomembnejše – nima oblasti nad samim seboj. Ko reče: "Glejte,
človek!" se pravzaprav sam še bolj izkaže kot zgolj in le človek - krhek in
nebogljen, razrvan, zamajan v svojih gotovostih.
Pilat je tak kot smo mi vsi. Postavljen je na
veliko preizkušnjo. Je v krizi. Kakor vsi mi je poklican k temu, da preveri, če
se je v življenju prav odločil, če ga je postavil na prave temelje, če si je
res zidal hišo življenja na skali, če je delal za jed, ki ne mine. Kdo je
pravzaprav v tej situaciji močan – Pilat ali Jezus? Iz evangelija je razvidno,
kako to drži prej za drugega kot za prvega. Jezus odpira oči Pilatu in nam.
Kje je tista resnična moč? Se ta izkaže, ko imamo
vse pod kontrolo oz. se nam vsaj tako dozdeva? Ne, resnična moč se izkaže
takrat, kadar smo postavljeni na preizkušnjo, a tisto pravo, eksistencialno, ko
nam nobena od naših človeških gotovosti ne more pomagati, kakor nam ne morejo
pomagati niti tisti vnaprej pripravljeni, »prekonfekcionirani« odgovori. To so
tisti položaji v življenju, ko nimamo navodil za uporabo. Takrat, kadar smo samo ljudje. Krhki, nebogljeni, ko ne vemo
več ne kod ne kam. Tam se vidi, koliko je katera zadeva resnično močna in
koliko je močan posameznik.
Pridejo mejni položaji, ko padejo vse maske, vsa
hinavščina, ves balast, vsa zlaganost. Gre za spopad med vsem tem in kruto
resničnostjo, resnico.
Pilat predstavlja nekoga, ki o resnici zgolj in
samo filozofira, modruje. Najbrž bi podobno veljalo za vsa podobna »velika«
življenjska vprašanja. On želi vse to imeti pod kontrolo, zaobjeti v svoje
okvirje. Kako radi bi tudi mi vse imeli pod svojo kontrolo, se ravnali po
navodilih za uporabo, kuhali svojo življenjsko jed po receptu... Toda, to so
vprašanja, ki nas presegajo.
Na drugi strani je nekdo, ki govori o resnici kot
o odnosu, zaupanju, predanosti – za tem je neka oseba.
Pilat je postavljen v prav takšno eksistencialno
krizo, v kakršni se lahko kaj hitro znajde prav vsak od nas. V teh primerih pa
se je izjemno težko odpovedati svojemu ponosu in priznati poraz. Če bi šli le
malo naprej, bi slišali tisto znamenito vprašanje: »Kaj je resnica?« Morda ga
je postavil še tako zafrkljivo in v luči skeptika, a je to vendarle zelo resno
vprašanje moža, ki je zmeden in v krizi. A ravno to je lahko nov začetek – tudi
za nas.
Moramo se namreč večkrat znajti v takšnih nemirih
in krizah, da bi nekoliko postavili pod drobnogled naše življenje in našo
dosedanjo pot. Ko vse drugo odpove lahko namreč šele res pridemo do tistega, ki
je resnica. Resnica mora namreč zame in zate postati nekdo, oseba. Resnica mora
postati odnos in zaupanje.
Tega se ne da doseči z denarjem, močjo, oblastjo,
vplivom, vezami... Kar dosežemo s tem, ni resnično. Da to dosežem, moram dati
na razpolago samega sebe - v vsem, kar sem. Če to naredim, si res nekako
kupim tisto zlato, o katerem govori Razodetje, sem torej zares odprt za tiste
prave darove, ki jih ne more nič uničiti: »Svetujem
ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš« (Raz 3,18).
Kaj bo torej v življenju kraljevalo meni? Še bolj
pa je pomembno, kdo mi bo kraljeval. Lahko kraljujem sam nad sabo, a le dotlej,
dokler ne pridejo bolezen, revščina, najbolj pa smrt. Vse to pa lahko premagam,
če priznam svojo slabotnost in se predam tistemu, ki ima oblast nad vsem, še
posebej nad zlom in smrtjo. To pa je Jezus Kristus.