nedelja, 25. november 2012

Resnica je odnos


Apokaliptični jezik zaznamuje Božjo besedo nedelje Kristusa Kralja, ki je pred nami, zlasti lahko rečemo to za preroka Danijela, saj pravzaprav evangelist Janez, avtor četrtega evangelija in Razodetja, v tovrstni jezik odene neko aktualno, življenjsko sporočilo. Grška beseda »apokalypsis« pravzaprav ne pomeni nič drugega v prevodu kot razodetje.

Razodetje pa je tisto, čemur smo priča v besednem dvoboju med Pilatom in Jezusom. Tudi tu gre za neko diametralno nasprotje in za nek spopad, kot jih je veliko v tem četrtem evangeliju, zlasti pa v knjigi Razodetja. Nasproti si stojita predstavnika dveh »kraljestev«, dveh oblik vladavine. Morda lahko rečemo, da sta si nasproti predstavnika dveh sistemov, če mislimo zelo široko. Rimski prokurator je predstavnik največje in najmogočnejše politične tvorbe tistih časov, rimskega imperija, na drugi strani pa je preprosti potujoči učitelj, ki nima praktično ničesar od tistega, kar velja za velike zemeljske vladarje in veljake.

Prvo kraljestvo je navidez zelo močno, drugo navidez izredno šibko, pravzaprav nično. Že stari pa so rekli, kako videz vara. Še tako visoke besede, rožljanje z denarjem in orožjem, moč in oblast, ustrahovanje, nič ne pomenijo, ko so postavljeni na resno preizkušnjo. Kasneje se res pilat sklicuje na oblast, ki da jo ima, pa se izkaže, da pravzaprav nima oblasti, zlasti ne tiste najpomembnejše – nima oblasti nad samim seboj. Ko reče: "Glejte, človek!" se pravzaprav sam še bolj izkaže kot zgolj in le človek - krhek in nebogljen, razrvan, zamajan v svojih gotovostih.

Pilat je tak kot smo mi vsi. Postavljen je na veliko preizkušnjo. Je v krizi. Kakor vsi mi je poklican k temu, da preveri, če se je v življenju prav odločil, če ga je postavil na prave temelje, če si je res zidal hišo življenja na skali, če je delal za jed, ki ne mine. Kdo je pravzaprav v tej situaciji močan – Pilat ali Jezus? Iz evangelija je razvidno, kako to drži prej za drugega kot za prvega. Jezus odpira oči Pilatu in nam.

Kje je tista resnična moč? Se ta izkaže, ko imamo vse pod kontrolo oz. se nam vsaj tako dozdeva? Ne, resnična moč se izkaže takrat, kadar smo postavljeni na preizkušnjo, a tisto pravo, eksistencialno, ko nam nobena od naših človeških gotovosti ne more pomagati, kakor nam ne morejo pomagati niti tisti vnaprej pripravljeni, »prekonfekcionirani« odgovori. To so tisti položaji v življenju, ko nimamo navodil za uporabo. Takrat, kadar  smo samo ljudje. Krhki, nebogljeni, ko ne vemo več ne kod ne kam. Tam se vidi, koliko je katera zadeva resnično močna in koliko je močan posameznik.

Pridejo mejni položaji, ko padejo vse maske, vsa hinavščina, ves balast, vsa zlaganost. Gre za spopad med vsem tem in kruto resničnostjo, resnico.

Pilat predstavlja nekoga, ki o resnici zgolj in samo filozofira, modruje. Najbrž bi podobno veljalo za vsa podobna »velika« življenjska vprašanja. On želi vse to imeti pod kontrolo, zaobjeti v svoje okvirje. Kako radi bi tudi mi vse imeli pod svojo kontrolo, se ravnali po navodilih za uporabo, kuhali svojo življenjsko jed po receptu... Toda, to so vprašanja, ki nas presegajo.

Na drugi strani je nekdo, ki govori o resnici kot o odnosu, zaupanju, predanosti – za tem je neka oseba.

Pilat je postavljen v prav takšno eksistencialno krizo, v kakršni se lahko kaj hitro znajde prav vsak od nas. V teh primerih pa se je izjemno težko odpovedati svojemu ponosu in priznati poraz. Če bi šli le malo naprej, bi slišali tisto znamenito vprašanje: »Kaj je resnica?« Morda ga je postavil še tako zafrkljivo in v luči skeptika, a je to vendarle zelo resno vprašanje moža, ki je zmeden in v krizi. A ravno to je lahko nov začetek – tudi za nas.

Moramo se namreč večkrat znajti v takšnih nemirih in krizah, da bi nekoliko postavili pod drobnogled naše življenje in našo dosedanjo pot. Ko vse drugo odpove lahko namreč šele res pridemo do tistega, ki je resnica. Resnica mora namreč zame in zate postati nekdo, oseba. Resnica mora postati odnos in zaupanje.

Tega se ne da doseči z denarjem, močjo, oblastjo, vplivom, vezami... Kar dosežemo s tem, ni resnično. Da to dosežem, moram dati na razpolago samega sebe - v vsem, kar sem. Če to naredim, si res nekako kupim tisto zlato, o katerem govori Razodetje, sem torej zares odprt za tiste prave darove, ki jih ne more nič uničiti: »Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš« (Raz 3,18).

Kaj bo torej v življenju kraljevalo meni? Še bolj pa je pomembno, kdo mi bo kraljeval. Lahko kraljujem sam nad sabo, a le dotlej, dokler ne pridejo bolezen, revščina, najbolj pa smrt. Vse to pa lahko premagam, če priznam svojo slabotnost in se predam tistemu, ki ima oblast nad vsem, še posebej nad zlom in smrtjo. To pa je Jezus Kristus.