nedelja, 28. avgust 2011

Drugačen način gledanja

Kako težko je moralo biti Petru, ko se je v le nekaj minutah spremenil 'iz junaka v bedaka', če rečemo z znanim rekom; še pred nekaj trenutki ga je Jezus hvalil, zdaj pa tako ostro zavrnil. Pa saj Peter ni rekel nič takšnega, nič posebnega: kdo pa ne bi hotel ljubljeni osebi, dragemu prijatelju, svojemu otroku prihraniti bolečine in trpljenja? Kaj pa pomaga še en križ več, ena žrtev več – mar more rešiti svet oz. njegove težave? Kaj to pomaga, ko pa bi Jezus, Božji Sin, uporabil povsem drugačna sredstva – moč, čudeže in avtoriteto?

Jezus Petra z ostrimi besedami spomni na tisto, kar mu je dejal, pa je očitno že pozabil: 'Tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 16,17). Prvak med apostoli se zaradi trenutnega uspeha tako zlahka prepusti tistemu človeškemu mišljenju, po katerem je treba na vsak način uspeti, pa četudi na račun drugih. Pri tem se je treba seveda posluževati sredstev, ki so drugačna od tistih, katerih se poslužuje Bog, in sicer so to: brezpogojna ljubezen, čisto srce, nenasilje, odpuščanje vse do zadnjega, objem bolnega in revnega… 

To pa seveda ni lahko, ampak izjemno težko, čeprav neizogibno za hojo za Kristusom: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj' (Mt 16,24). Če hoče kdo iti? … Zakaj bi si nekdo tega želel, če pa ni lahko, če se da dobro in uspešno živeti tudi brez tega. Res je, toda to lahko privede, da smo polni odzunaj, prazni pa odznotraj. Mislimo si, da smo poskrbeli za svoje življenje, pa temu ni tako. 

Stik s 'križem', z živo krščansko vero, človek izgubi postopoma. Najprej pretrga tisto navpično vez, stik z Bogom. Naš notranji glas se utiša, ko pa je 'Bog mrtev', če rečemo z Nietzschejem, to kaj kmalu privede še do neke druge smrti – do 'smrti bližnjega'. Tako torej v svojih gradovih, če tako poimenujemo svoje gromozanske hiše, ki smo si jih zgradili z višjim standardom, ostajamo sami in negotovi. Postali smo kot polni hladilniki (pre Toni Beline) – polni smo vsega, vendar pa je naše srce postalo hladno.  
    
Zato nujno potrebujemo tisto napetost, ki prinaša življenjsko energijo, tisto pravo, s pomočjo le-te pa lahko hodimo za Kristusom. Potrebujemo vero v večno življenje, da se z našo smrtjo naše bivanje ne konča, ne izniči, temveč se spremeni in nadaljuje. S pomočjo te vere se nam ne bo več treba oklepati svojih človeških 'gotovosti'. Te so tako krhke – že najmanjši piš gospodarske, čustvene, zdravstvene ali kake druge krize jih takoj spremenijo v negotovosti. Treba je spremeniti svoj vidik – nisem jaz sam središče sveta, ne giblje se vse le okrog mene. Skrivnost človeka in njegovega bivanja je večja od njega. Zato si je treba nabirati drugačnih zakladov. 

Odpovedati se sebi tu ne pomeni uničiti se ali zbledeti, saj Gospod noče, da bi za njim hodili 'zafrustrirani' ljudje. Ne, Jezus hoče, da za njim hodijo tisti, ki znajo do konca izkoriščati svoje talente oz. se tega v njegovi šoli učijo – nenazadnje je to celo-življenjska šola. Vzeti moramo svoj križ na rame, kar spet ne pomeni: 'potrpežljivo prenašaj trpljenje, prenašaj krivico…' To ni poziv k ravnodušnosti in brezvoljni predaji.

Če besedo 'križ' zamenjamo z besedo 'ljubezen', lahko hitro razumemo: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj vzame nase vso ljubezen, ki je je sposoben…' Vzemi nase svoj delež ljubezni, sicer ne boš živel. Vzemi nase tisti delež križa, ki ga vsaka ljubezen zahteva, tisti delež žrtve in odpovedi, sicer ne ljubiš.    

Ta korak mora napraviti vsakdo od nas, vendar pa Bog vedno naklanja tudi svojo milost, da nas ne bi bilo strah ljubiti, da se ne bi bali tvegati. Če bi temu bilo tako, bi to pomenilo, da nas je strah živeti. Tako lahko sledimo Kristusu, ne glede na vse in ne glede na dolžino tega našega zemeljskega življenja – nenazadnje tudi Kristusovo ni bilo dolgo, pa ne moremo reči, da ni bilo polno in izkoriščeno. Hoja za Kristusom pomeni prejeti delež njegovega življenja, njegovega bivanja, veselje, še več, navdušenje nad vsako obliko življenja. Kdor hodi za njim, je zaljubljen v življenje. Vsak do od nas naj 'pozabi, da obstaja, kadar pravi, da ljubi' (J. Twarkowski).