Kako težko je moralo biti Petru, ko se je v le nekaj minutah spremenil 'iz
junaka v bedaka', če rečemo z znanim rekom; še pred nekaj trenutki ga je Jezus
hvalil, zdaj pa tako ostro zavrnil. Pa saj Peter ni rekel nič takšnega, nič
posebnega: kdo pa ne bi hotel ljubljeni osebi, dragemu prijatelju, svojemu
otroku prihraniti bolečine in trpljenja? Kaj pa pomaga še en križ več, ena
žrtev več – mar more rešiti svet oz. njegove težave? Kaj to pomaga, ko pa bi
Jezus, Božji Sin, uporabil povsem drugačna sredstva – moč, čudeže in
avtoriteto?
Jezus Petra z ostrimi besedami spomni na tisto, kar mu je dejal, pa je
očitno že pozabil: 'Tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v
nebesih' (Mt 16,17). Prvak med apostoli se zaradi trenutnega uspeha tako zlahka
prepusti tistemu človeškemu mišljenju, po katerem je treba na vsak način
uspeti, pa četudi na račun drugih. Pri tem se je treba seveda posluževati
sredstev, ki so drugačna od tistih, katerih se poslužuje Bog, in sicer so to:
brezpogojna ljubezen, čisto srce, nenasilje, odpuščanje vse do zadnjega, objem
bolnega in revnega…
To pa seveda ni lahko, ampak izjemno težko, čeprav neizogibno za hojo za
Kristusom: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter
hodi za menoj' (Mt 16,24). Če hoče kdo iti? … Zakaj bi si nekdo tega želel, če
pa ni lahko, če se da dobro in uspešno živeti tudi brez tega. Res je, toda to
lahko privede, da smo polni odzunaj, prazni pa odznotraj. Mislimo si, da smo
poskrbeli za svoje življenje, pa temu ni tako.
Stik s 'križem', z živo krščansko vero, človek izgubi postopoma. Najprej
pretrga tisto navpično vez, stik z Bogom. Naš notranji glas se utiša, ko pa je
'Bog mrtev', če rečemo z Nietzschejem, to kaj kmalu privede še do neke druge
smrti – do 'smrti bližnjega'. Tako torej v svojih gradovih, če tako poimenujemo
svoje gromozanske hiše, ki smo si jih zgradili z višjim standardom, ostajamo
sami in negotovi. Postali smo kot polni hladilniki (pre Toni Beline) – polni smo
vsega, vendar pa je naše srce postalo hladno.
Zato nujno potrebujemo tisto napetost, ki prinaša življenjsko energijo,
tisto pravo, s pomočjo le-te pa lahko hodimo za Kristusom. Potrebujemo vero v
večno življenje, da se z našo smrtjo naše bivanje ne konča, ne izniči, temveč
se spremeni in nadaljuje. S pomočjo te vere se nam ne bo več treba oklepati
svojih človeških 'gotovosti'. Te so tako krhke – že najmanjši piš gospodarske,
čustvene, zdravstvene ali kake druge krize jih takoj spremenijo v negotovosti. Treba
je spremeniti svoj vidik – nisem jaz sam središče sveta, ne giblje se vse le
okrog mene. Skrivnost človeka in njegovega bivanja je večja od njega. Zato si
je treba nabirati drugačnih zakladov.
Odpovedati se sebi tu ne pomeni uničiti se ali zbledeti, saj Gospod noče, da
bi za njim hodili 'zafrustrirani' ljudje. Ne, Jezus hoče, da za njim hodijo
tisti, ki znajo do konca izkoriščati svoje talente oz. se tega v njegovi šoli
učijo – nenazadnje je to celo-življenjska šola. Vzeti moramo svoj križ na rame,
kar spet ne pomeni: 'potrpežljivo prenašaj trpljenje, prenašaj krivico…' To ni
poziv k ravnodušnosti in brezvoljni predaji.
Če besedo 'križ' zamenjamo z besedo 'ljubezen', lahko hitro razumemo: 'Če
hoče kdo iti za menoj, naj vzame nase vso ljubezen, ki je je sposoben…' Vzemi
nase svoj delež ljubezni, sicer ne boš živel. Vzemi nase tisti delež križa, ki
ga vsaka ljubezen zahteva, tisti delež žrtve in odpovedi, sicer ne ljubiš.
Ta korak mora napraviti vsakdo od nas, vendar pa Bog vedno naklanja tudi
svojo milost, da nas ne bi bilo strah ljubiti, da se ne bi bali tvegati. Če bi
temu bilo tako, bi to pomenilo, da nas je strah živeti. Tako lahko sledimo
Kristusu, ne glede na vse in ne glede na dolžino tega našega zemeljskega
življenja – nenazadnje tudi Kristusovo ni bilo dolgo, pa ne moremo reči, da ni
bilo polno in izkoriščeno. Hoja za Kristusom pomeni prejeti delež njegovega
življenja, njegovega bivanja, veselje, še več, navdušenje nad vsako obliko
življenja. Kdor hodi za njim, je zaljubljen v življenje. Vsak do od nas naj
'pozabi, da obstaja, kadar pravi, da ljubi' (J. Twarkowski).