sreda, 14. junij 2017

K kot Karma (1 in 2)

Cerkveni in družbeni antislovar (37a-b)

Še malo nadaljujemo v načeti smeri – ko smo spregovorili o jogi, spregovorimo še o karmi. O tej temi je pel tudi Francesco Gabbani v pemi 'Occidentali's Karma', zmagovalki festivala Sanremo in udeleženke Eurosonga, kjer je dosegel 6. mesto. Verovanje v »karmo« torej na Zahodu obstaja in ni tako majhno, zadeva pa ni od danes. Karmo se torej sprejema, v znanih ali manj znanih krogih, kakor tudi se to počne poglobljeno, ali tudi ne. Zadeva je torej v modi, pogosto se pojavlja v pogovornih oddajah, o njej govorijo znane osebnosti, vidimo jo v filmih in po televiziji, najdemo jo tudi v besedah politikov in novinarjev. 

Kot kažejo raziskave, sta dva pojma, karma in reinkarnacija, ki se ju zelo pogosto povezuje skupaj,
zelo razširjeni tudi med tistimi, ki se imajo za kristjane, če pustimo ob strani, koliko krščanstvo tudi prakticirajo (krščanska praksa je mišljena v redni molitvi in udeležbi ter prejemanju zakramentov, zlasti je seveda tu nedeljska maša). Mnogi seveda kaj dosti ne vedo, kako se osnova koncepta karme in transmigracije duš ne sklada z Jezusovim naukom in s samo podobo učlovečenega Božjega Sina. Kakor pri jogi, bodo seveda tudi tu mnogi trdili, kako gre za starodavno izročilo, kar v neki meri drži, saj omenjeni religiozno-metafizični koncept najdemo v vedski literaturi, indijskih religijah in budizmu, vendar moramo tu biti precej jasni in natančni. 

Najprej je treba povedati, da se v omenjenih religioznih oblikah ne govori nujno o reinkarnaciji oz. o ponovnem rojstvu človeške duše v drugih živih ali človeških bitjih, zagotovo ne v zahodnjaški obliki. Kot se jo uči na Zahodu, je zadeva iznajdba Teozofije in spiritizma, kot binom karma-reinkarnacija pa se prične širiti v drugi polovici 19. stoletja, ko se v določenih delih zahodne družbe že začne kriza vere. Stvar se začne širiti skupaj s poenostavljeno različico hinduističnih in budističnih naukov, ki jih širi Teozofija, pa tudi spiritizem, ki duhove razume kot duše, ki čakajo na novo telo. Vse od tistih časov je mnogo intelektualcev, ki so se napajali pri ezoterični literaturi, trdilo, kako naj bi bil karmični zakon pravi nauk »ezoteričnega krščanstva«. Mnogi filozofi in književniki so bili ideji naklonjeni – npr. Arthur Schopenhauer (1788-1860) ali italijanski pisatelj Antonio Fogazzaro, zlasti v svojem bestsellerju »Malombra« (1881). Tam prikaže primer reinkarnacije, ki jo ima za kompatibilno s krščanstvom. S še enim delom zaokrožamo naše raziskovanje priljubljenosti in razširjenosti karme na Zahodu.

--------------------------------

Nadaljujemo, kjer smo končali. Splošno rečeno, naj bi karma razložila logiko reinkarnacij kot neko pot osvoboditve in dojemanja (mukti). Duše naj bi se tako razvijale oz. evolvirale na višjo raven po nekih slučajnih preskokih. Glede na orientalsko modo in zanimanje šestdesetih in sedemdesetih let in z New Agem, je zadeva postala tudi statistično relevantna, namreč sprejemanje takšnih idej, ki pošteno povedano nimajo kaj dosti z izvirnimi orientalnimi nauki, ampak tu nimamo namena razvijati še te dodatne teme. 

Zdi se, da se želi s karmo poskusiti, da se je mogoče osvoboditi svetopisemskih in evangeljskih zapovedi ter »ozke poti«, ki jo je oznanil ljudem Gospod Jezus. Imamo namreč dvojno zanikanje odgovornosti. Najprej zaradi tega, ker se trdi, da bo vedno še ena možnost za očiščenje v enem od prihodnjih življenj, torej se lahko še počaka na to, da bi živeli moralno in odgovorno – za to bo že enkrat čas, zaenkrat pa uživajmo. Po drugi strani pa imamo zanikanje osebne odgovornosti posameznika za dejanja – če namreč zadeve ne gredo dobro, je za to kriva karma, ne pa posameznik, ki je neko dejanje storil. Vzročno-posledično pravilo se, če ga gledamo v smislu, kakor ga razumejo zahodnjaški zagovorniki karme,pravzaprav močno zrelativizira. 

Po drugi strani imamo tudi neke vrste determinizem, torej neke vrste obsodbo, da pač ne more biti drugače, da se proti usodi ne da boriti, se ne da nič storiti. Koliko je potem sploh po tem gledanju posameznik še vreden? Posameznikova edinstvenost je povsem izničena. Karma tudi izničuje smisel za greh – če je konec koncev usoda vseh, tako dobrih kot slabih, enaka, saj se enkrat vsi na nek način »odrešimo«, potem greha in individualne odgovornosti ni več. To seveda koristi sodobni miselnosti, ki jo tako propagirajo svetovni mediji, ko je potem vse dovoljeno in zakaj bi si sploh obremenjevali vest... Najbrž je odveč poudarjati, kako ne takšnega ne podobnega koncepta, da gre namreč vzročno-posledično pravilo onkraj smrti (reinkarnacija, metempsihoza, transmigracija duš...), ne najdemo ne v Svetem pismu ne pri cerkvenih očetih, v izročilu, kakor tudi ne v nauku Cerkve, niti prvotne ne. 

Krščansko učenje in učenje Cerkve je učenje Jezusa samega, ki pravi, da posledice našega ravnanja pridejo takoj ko umremo, četudi ostaja na neki način dinamična za duše, ki so še potrebne očiščevanja, vendar je hkrati tudi res, da so slednje že namenjene večni nebeški sreči. Pravzaprav pa so posledice takojšnje tudi v življenju samem, če ga gledamo v duhovnem smislu, a to bi potrebovalo posebno obravnavo. Jezus pogosto opozarja k budnosti, da ne pride do neprijetnega presenečenja, to pa zato, ker je očitno življenjska priložnost ena sama. Na koncu je torej tako, kot pravi Totò, da kdor je dobil, je dobil, kdor je dal, je dal.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 11. junij 2017

Trojica in mi

Znan je primer sv. Patrika, ko je želel oznaniti krščansko vero na Irskem, pa je pri tamkajšnjem vladarju naletel na težave pri dojemanju. Poslužil se je primera triperesne deteljice in vladarju razložil, da tako, kot tisti trije lističi oblikujejo eno samo rastlino, tako je tudi z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, ki so en sam Bog. Primer je služil, saj je ljudstvo sprejelo krščansko vero, deteljica pa je postala simbol Irske, katere zavetnik in največji svetnik je prav sv. Patrik. Na njegov god si denejo Irci na obleko triperesno deteljico.

Skrivnost Trojice je prva krščanska verska skrivnost, če izvzamemo tisto o samem obstoju Boga, je pa tudi morda najtežja skrivnost, pa ne zaradi tega, ker bi bila težka sama po sebi, temveč zaradi človeške narave in njenega razuma. Človek bi namreč rad vse zaobjel, zaobšel, izmeril, stehtal, skratka – empirično oz. materialno dokazal čisto vse. Težava je, da imamo v veri duhovne skrivnosti, ki presegajo človeka in njegov razum, pa tudi njegove čute in čustva. Seveda je vse to v veri treba uporabiti, ker bi tudi tako nekaj manjkalo, vendar je treba uporabljati v zavesti, da s čuti, čustvi in razumom oz. s človeškimi močmi, lahko pač pridemo do določene točke. Da bi nadaljevali, potrebujemo še dopolnitev vere. Vera, ki je duhovna, se tako nasloni na neko zemeljsko in človeško podlago, a se tam ne ustavi, ker bi sicer bila bodisi le materialna bodisi le psihična. Človek, ki sam s svojimi močmi ne more priti do dna niti tega, kdo je on sam ali njegov bližnji, ki ni še do konca odkril niti sveta, saj vselej odkrijejo še kako novo rastlino ali žival, z lastnimi močmi ne more niti priti do Boga in njegove skrivnosti.

Zato je tako pomembno, da naredimo vse tisto, kar je mogoče z našimi močmi, a je prav tako pomembno, da kličemo vselej tudi Božjo pomoč. Tako polno skrivnosti in ugank je to naše bivanje na zemlji, da potrebujemo za razumevanje življenja pomoč od zgoraj. Če nam ne bi Jezus povedal, sploh ne bi vedeli, da nam je Bog tako blizu, da bližje ne bi mogel biti. Da je Oče, Brat, Ljubezen in še kaj. Morda je ta zadnja označba, ki je tudi označba apostola Janeza, tista, ki najbolje razodeva skrivnost Boga: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Ko namreč govorimo o ljubezni, govorimo vedno o neki skupnosti, kjer imamo osebo, ki ljubi, osebo, ki je ljubljena, pa vez ljubezni med njima. Tako je zadevo označil sv. Avguštin. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, ta medsebojna vzajemna ljubezen pa je Sveti Duh. Ljubezen je le tam, kjer je zares skupnost oz. celo občestvo, ki je najvišja raven skupnosti. Pravo podobo takšne skupnosti oz. občestva najdemo tudi na zemlji, to pa je družina. Družin pa, v nasprotju s tem, kar bi nas radi prepričali, ni več vrst ali oblik, temveč je ena sama. To je skupnost moža in žene, ki ju veže duhovna vez, to pa je zakrament svetega zakona. 

Zatorej ni vseeno, če smo pred Bogom poročeni ali ne. Človek ima, vsak, tri ravni, telesno, duševno in duhovno. Tista, ki je današnjemu človeku prava neznanka, je duhovna raven. Če se fant in dekle imata rada, ne moreta ostati le na telesni in čustveni ravni, temveč mora biti vez med njima tudi duhovna. Vsekakor je tako, da že noben kristjan ne sme Boga izključiti iz svojega življenja ali ga pahniti nekam ob stran – koliko bolj to velja za družinsko življenje. Človek bi drugega še sprejel v sreči, zdravju, nemogoče pa sam, s svojimi lastnimi močmi, bližnjega sprejme tudi v nesreči in bolezni, da sploh ne govorimo o ljubezni in spoštovanju ter o tem, da bi zadeva trajala za vedno. Dva svetnika našega časa, Mati Terezija in Janez Pavel II. sta velikokrat ponavljala, kako pomembno je za družino duhovno življenje, to je molitveno in zakramentalno življenje. 

Ko bi vse naše družine vsaj zvečer, vsak večer, skupaj zmolile po recimo eno desetko rožnega venca poleg ostalih molitvic, pa ko bi za začetek bile vsako nedeljo in praznik skupaj pri sveti maši, bi naše vasi gotovo zaživele z nekim novim zagonom. Resničnost je seveda precej drugačna. Vse drugo je pomembnejše, živimo pa kot bi Boga ne bilo. Zadnji avstrijski cesar, bl. Karel Habsburško-Lotarinški, je na dan svoje zaroke svoji izbranki Citi dejal, da si morata od tistega trenutka naprej medsebojno pomagati, da prideta v nebesa. Čez nekaj let pa je zatrdil, da bi raje videl, da Gospod vzame njegove otroke k sebi, kot pa da naredijo en sam smrtni greh. 

Danes bi mnogi rekli, da gre za fanatika, ampak seveda temu ni tako. To je tista poklicanost vseh k svetosti, ki jo je potrdil tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Pri krstu smo bili s sveto krizmo maziljeni za duhovnike, preroke in kralje. To pomeni, da se je treba truditi, da bi, najprej sebe, potem pa tudi našo skupnost, kot duhovniki posvečevali, kot preroki bili pričevalci za Kristusa, kot kralji pa gospodovalci nad seboj, strastmi, zlom, grehom… To pomeni, da je življenje neprestan boj. Je padanje in pobiranje ter vstajanje. Je prepir in pobotanje. Je prizadejanje in odpuščanje. Iz dneva v dan. V Sveti Trojici je ljubezen takšna, kakršno sveti Pavel opisuje v 13. Poglavju 1. Pisma Korinčanom. Ker si mi takšne ljubezni želimo, sklenimo, da se bomo od danes naprej zanjo trudili. Ker pa je s človeškimi močmi to doseči nemogoče, danes sklenemo, da se bomo redno obračali tudi po Božjo pomoč. Jezus krotki in iz srca ponižni – upodobi naša srca po svojem Srcu.