Kristusov obraz na gori je kakor "Cvet luči v naši puščavi"
(Turoldo). Obraz je pisava srca, zato nam tisti sončni obraz
zagotavlja, da je bilo vsakemu človeku dano majhno seme luči in ne
temno srce - to je naš skriti obraz, ki ga je treba odkriti. Naša pot
je pot napredovanja. Življenjska pot vsakega človeka je kot še
nedokončana ikona - zlata podlaga je že narejena, to je naša podobnost z
Bogom, ostalo mora še biti napisano. Življenje ni nič drugega kakor
vsakdanji trud, da bi se tudi na obrazu vsakega od nas zasvetili luč in
lepota, ki sta bili vsejani v nas. Zato je v tem trudu tudi veliko
veselja in radosti.
S Petrom tudi nas zanima, kako naj bi izgledalo to vstajenje, ta poveličani Jezus. učenci vedo samo to, kaj bi to bilo trpljenje in kaj naj bi to bila smrt, ne pa, kaj je to vstajenje. Zato je tudi Prvak apostolov Jezusa želel obvarovati pred trpljenjem in smrtjo. To bi radi svojim dragim 'prišparali' tudi mi in tu smo Petru tako podobni.
Jezus izkušnje svojih učencev ne podcenjuje, ve, da je resnična, vendar jim želi pokazati, da ta slika življenja ni popolna, da je skrivnost življenja, trpljenja in smrti večja od njih.
Skupaj s tremi apostoli smo preveč skoncentrirani na črno. Ko profesor na belo tablo v predavalnici naredi črno piko, tudi mi vidimo samo to piko, ne vidimo pa bele podlage povsod naokrog. Zato tudi nas Jezus v življenju kdaj pelje na goro, da bi videli svetleči se obraz njegove ljubezni. To se zgodi vselej, kadar se nas dotakne lepota ali celo Lepota.
Radi bi, da bi taki lepi trenutki, ko se nebo dotakne zemlje, trajali večno. Radi bi tudi mi postavili šotor, radi bi jih spravili v žep, da bi jih po potrebi vzeli iz njega, pa to ni mogoče - kakor ni mogoče v kanglico zajeti celotnega morja.
Podobno tudi vstajenja ne moremo doseči kar tako 's tleskom', ampak je pot do njega dolga, sestavljena iz takšnih in drugačnih trenutkov, važno pa je, da znamo videti tudi svetle trenutke in pomembno je, da znamo tudi mi kdaj iti na goro - to je kraj srečanja z Bogom in kraj, kjer se človek sreča s samim seboj. Treba se je kdaj znati umakniti nad sivino oblakov, da lahko v našo temo posije žarek lepote.
S Petrom tudi nas zanima, kako naj bi izgledalo to vstajenje, ta poveličani Jezus. učenci vedo samo to, kaj bi to bilo trpljenje in kaj naj bi to bila smrt, ne pa, kaj je to vstajenje. Zato je tudi Prvak apostolov Jezusa želel obvarovati pred trpljenjem in smrtjo. To bi radi svojim dragim 'prišparali' tudi mi in tu smo Petru tako podobni.
Jezus izkušnje svojih učencev ne podcenjuje, ve, da je resnična, vendar jim želi pokazati, da ta slika življenja ni popolna, da je skrivnost življenja, trpljenja in smrti večja od njih.
Skupaj s tremi apostoli smo preveč skoncentrirani na črno. Ko profesor na belo tablo v predavalnici naredi črno piko, tudi mi vidimo samo to piko, ne vidimo pa bele podlage povsod naokrog. Zato tudi nas Jezus v življenju kdaj pelje na goro, da bi videli svetleči se obraz njegove ljubezni. To se zgodi vselej, kadar se nas dotakne lepota ali celo Lepota.
Radi bi, da bi taki lepi trenutki, ko se nebo dotakne zemlje, trajali večno. Radi bi tudi mi postavili šotor, radi bi jih spravili v žep, da bi jih po potrebi vzeli iz njega, pa to ni mogoče - kakor ni mogoče v kanglico zajeti celotnega morja.
Podobno tudi vstajenja ne moremo doseči kar tako 's tleskom', ampak je pot do njega dolga, sestavljena iz takšnih in drugačnih trenutkov, važno pa je, da znamo videti tudi svetle trenutke in pomembno je, da znamo tudi mi kdaj iti na goro - to je kraj srečanja z Bogom in kraj, kjer se človek sreča s samim seboj. Treba se je kdaj znati umakniti nad sivino oblakov, da lahko v našo temo posije žarek lepote.