nedelja, 20. marec 2011

Žarek lepote v našo temo

Kristusov obraz na gori je kakor "Cvet luči v naši puščavi" (Turoldo). Obraz je pisava srca, zato nam tisti sončni obraz zagotavlja, da je bilo vsakemu človeku dano majhno seme luči in ne temno srce - to je naš skriti obraz, ki ga je treba odkriti. Naša pot je pot napredovanja. Življenjska pot vsakega človeka je kot še nedokončana ikona - zlata podlaga je že narejena, to je naša podobnost z Bogom, ostalo mora še biti napisano. Življenje ni nič drugega kakor vsakdanji trud, da bi se tudi na obrazu vsakega od nas zasvetili luč in lepota, ki sta bili vsejani v nas. Zato je v tem trudu tudi veliko veselja in radosti.

S Petrom tudi nas zanima, kako naj bi izgledalo to vstajenje, ta poveličani Jezus. učenci vedo samo to, kaj bi to bilo trpljenje in kaj naj bi to bila smrt, ne pa, kaj je to vstajenje. Zato je tudi Prvak apostolov Jezusa želel obvarovati pred trpljenjem in smrtjo. To bi radi svojim dragim 'prišparali' tudi mi in tu smo Petru tako podobni.

Jezus izkušnje svojih učencev ne podcenjuje, ve, da je resnična, vendar jim želi pokazati, da ta slika življenja ni popolna, da je skrivnost življenja, trpljenja in smrti večja od njih.

Skupaj s tremi apostoli smo preveč skoncentrirani na črno. Ko profesor na belo tablo v predavalnici naredi črno piko, tudi mi vidimo samo to piko, ne vidimo pa bele podlage povsod naokrog. Zato tudi nas Jezus v življenju kdaj pelje na goro, da bi videli svetleči se obraz njegove ljubezni. To se zgodi vselej, kadar se nas dotakne lepota ali celo Lepota.

Radi bi, da bi taki lepi trenutki, ko se nebo dotakne zemlje, trajali večno. Radi bi tudi mi postavili šotor, radi bi jih spravili v žep, da bi jih po potrebi vzeli iz njega, pa to ni mogoče - kakor ni mogoče v kanglico zajeti celotnega morja.

Podobno tudi vstajenja ne moremo doseči kar tako 's tleskom', ampak je pot do njega dolga, sestavljena iz takšnih in drugačnih trenutkov, važno pa je, da znamo videti tudi svetle trenutke in pomembno je, da znamo tudi mi kdaj iti na goro - to je kraj srečanja z Bogom in kraj, kjer se človek sreča s samim seboj. Treba se je kdaj znati umakniti nad sivino oblakov, da lahko v našo temo posije žarek lepote.

Biti duhovnik ni lahko 14

Misli iz knjige-intervjuja s furlanskim duhovnikom pre Tonijem Belinejem (1941-2007) 'La fatica di esser prete' (2007).

»Tovarna duhovnikov se imenuje semenišče (seminarium), kar prihaja iz latinskega glagola seminare (sejati). Daje oz. moralo bi dati idejo nekega rastlinjaka, kjer z vso skrbnostjo in ljubeznijo gojijo tiste privilegirane rože, ki jih Bog seje po svetu.«

Semenišče in semeniščnike ter bogoslovce so jim v času šolanja pre Tonija prikazovali zelo slikovito: »Semeniščniki so najlepše rože človeške vrste, ki so vsajene v Gospodovem rastlinjaku, da bi tam  bujno rasle, ogrete z evharističnim soncem, pod dežjem milosti in pod varstvom Nebeške Mame. Nekega jutrišnjega dne bodo s svojim prijetnim vonjem radostili Božje srce, za premnoga srca pa bodo spodbuda za krepostno življenje. Tako je pisalo v uradnem molitveniku. Toda, če je Bog te rože posejal po svetu, zakaj jih ne bi pustili rasti in dozoreti v njihovem naravnem okolju, kamor se bodo med drugim potem po letih vzgoje morali vrniti?

Ko še danes v Janezovem evangeliju v velikonočnem času berem: 'Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega' (Jn 17,15), mi v spomin pridejo leta mojega 'oblikovanja' in pridige v zvezi z le-tem 'o duhu sveta, ki se s pestmi bojuje s Kristusovim duhom' in potem blodnje o 'posvetnih' ali 'zemeljskih' ljudeh. O 'posvetnih' dekletih se nikdar ni govorilo, ker so bile prenevarne za nas (uporabljena je beseda 'mondana', ki lahko pomeni posvetna ženska ali prostitutka, op. prev.). Za naše predstojnike svet ni bil nič drugega kot velika javna hiša, kjer je kar mrgolelo prostitutk, vključno z našimi materami in babicami.

Na eni strani je torej bil sveti svet, ograjen vrt (hortus conclusus), v obzidju katerega ni smelo biti niti najmanjše špranje, sicer bi vanj lahko prodrl 'kužni duh sveta', satanov svet, kjer je ljudi naprej vodila samo ena skrb – grešiti od jutra do večera, še bolj pa od večera do jutra. Šlo je za dva povsem ločena in med seboj nespravljiva sveta.

Nič čudnega, če so potem nekateri duhovniki nadaljevali s takšno napačno interpretacijo evangelija, kar je imelo včasih tudi tragične posledice, pripeljalo pa je do neumne in pristranske pastorale.«

To niso zadeve izpred petdeset let, »ampak so še danes aktualni, tudi zaradi anagrafskih dejstev, saj je večina duhovnikov stara nad šestdeset let. Če se o tem ne govori, to ni zato, ker bi duhovniki spremenili mnenje, ampak zato, ker se je spremenila družba in ne sprejema kar tako nekritično določenih neumnosti.«

Kaj pa mlade moči? »Poleg tega, da so v manjšini, se tudi oni čutijo poklicani k temu, da 'rešijo svet' pred ateizmom, sramoto potrošništva, pred materializmom in uživaštvom… Čutijo se alternativa temu svetu.

O kakšnem svetu govorimo? »To ni evangeljski svet. To bi seveda bila alternativna drža, če bi ideja 'sveta', ki jo najdemo v evangeliju bila enaka tisti, ki jo ima duhovniška struktura in torej tudi 'nove moči'. 'Svet' v evangeliju je svet nadutosti, nasilja, strukturirane kraje, zatiranja, laži. To je svet, kjer se vera izrablja za manipuliranje z vestjo ljudi ali za poniževanje ljudi. To je svet, kjer red služđi za skrivanje nereda. Na kratko povedano, gre za 'satanovo kraljestvo', ki se lahko posluži tudi cerkvene strukture, če je ta naduta in popačena.«