sobota, 19. december 2015

K kot KLERIKALIZEM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (12b)

Nadaljujemo s klerikalizmom, smrtno boleznijo ali “rak rano” Cerkve po zadnjič omenjenem blogerju, pa ne samo, saj dodajam tudi kako svojo misel. Kaj je pomenilo to, da so bili navadni verniki, laiki, torej neposvečeni verniki praktično izključeni? Vse bolj so se “posvétili”, torej so postali posvetni oz. se vse bolj sekularizirali, če uporabimo tujko. Tu je bila zadeva močno podobna protestantskemu svetu - tam so seveda želeli vernike karseda vključiti, s tem pa so sekularizirali Cerkev, saj so se tudi duhovniki spustili na raven laikov in v bistvu sploh ne govorimo več o službenem duhovništvu, temveč le o vernikih, ki imajo znotraj cerkvene skupnosti posebne naloge in službe. 

Dokler jim je uspelo, so katoliški duhovniki vzdrževali določeno izročilo (tradicijo, s tujko - tradere = izročiti), pogosto je šlo za vse bolj formalno ohranjanje tega izročila, zato pa se je le-to na koncu moralo podvreči uporabniški, funkcionalistični logiki, plodu racionalizma, ki je vse bolj obvladal katoliški svet. Izročilo je bilo potrebno zato spremeniti, ga reformirati, se prilagoditi svetu. S tem Cerkev ni bila več in ni več živa resničnost in uresničevanje Božje skrivnosti, kjer se dejavno in stvarno živi življenje v Duhu, ta pa vodi življenjski stil Cerkve, kakor tudi njene odločitve in izbire. Morda se jo še vedno kot tako pojmuje, se tako govori in uči, v resnici pa je prav lepa pravljica za lahko noč. Bog je le še neka oddaljena ideja, morda še to ne več, ne pa stvarna resničnost. 

Svet Cerkve danes je svet duhovnikov, ki s(m)o vase zaprti in, če rečemo s papežem, avtoreferentni. V bistvu gre za Cerkev znotraj Cerkve, kar pa se v resničnosti odraža pogosto kot ubijanje Cerkve kot “skrivnost Duha”, kakor so jo pojmovali v antični dobi cerkvenih očetov in v visokem srednjem veku, upoštevajoč vse meje, ki so jih ta obdobja imela. Bloger Pietro pravi, da se tudi pravoslavni (kar je tudi sam) ozirajo na katoliške in protestantske brate pri določenih cerkvenih strukturah, saj občudujejo njihove organizacijske in razumske sposobnosti. 

Razumeti moramo, da že nekaj stoletij stvari niso prave. Že dolgo traja ta klerikalizem, kjer določeni posvečeni vsiljujejo svoje osebne ideje in prepričanje drugim, misleč, da ne obstaja nobena drugačna možnost. Po tem prepričanju seveda po eni strani drug duhovnik, ki je na tej klerikalni lestvici nižje postavljen, nima v nobenem primeru prav, kakor bi se tudi moral obnašati tako, kot oni mislijo, da bi se moral. Tudi misliti in govoriti bi moral prav tako, delati vse po tistem vzorcu, gledati na vse tako kot oni. Laiki so seveda vredni še manj, saj so samo vir zaslužka, zastonjskih uslug in novih duhovniških moči. Tako ni bistvene razlike med, če tako rečemo, “tridentinskim” in sodobnim klerikalizmom, ki sta pravzaprav v tesnem sorodu. Prej namreč ni bilo tako pomembno izročilo Cerkve, kolikor bolj vse tisto, kar daje moč svoji lastni “stranki”, zavračali pa so vse tisto, kar je tisto “njihovo stvar” zasenčevalo, pa četudi bi prihajalo z vrha. V vsakem primeru imamo popolnoma uporabniško, utilitaristično, koristoljubno idejo upravljanja Cerkve, nemalokrat je mišljena seveda lastna korist. Če pa je še do včeraj obstajalo vsaj neko izročilo, so se tega izročila brez težav znebili takoj, ko se je izkazalo, da je tako bolj koristno, kar je znamenje, da izročilo kot razodevanje nadzemeljskih danosti, ki pa se izražajo v življenju Cerkve, še zlasti v njenem bogoslužju, sploh ni bilo pomembno, temveč so bile pomembne zgolj človeške kalkulacije. 

To je tako “rak rana” Cerkve, ki bi se je morali zavedati na eni in na drugi strani. Nima smisla se pritoževati nad tem, kako je svet sekulariziran, kako je Cerkvi obrnil hrbet, kako ga je potrebno, zlasti na Zahodu, spet evangelizirati. To je sicer že morda vse res, a kako lahko prenovi Cerkev cerkveni ambient, ki tudi takrat, ko govori o duhovnosti, v resnici sledi temu sekulariziranemu svetu, nad katerim se pritožuje, prava duhovnost pa mu je deveta briga? V pravi duhovnosti bogoslužje ni nekje tam daleč zadaj, kot zadnja in najbolj nepomembna stvar, na prvem mestu pa je vedno neka “pastorala” in je vse “pastoralno”, kar pomeni hkrati vse in nič. Na katerem mestu je v resnici tu Gospod?

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 13. december 2015

Zvestoba v vsakdanjih rečeh

Potem ko so od Janeza Krstnika ljudje slišali povabilo k spreobrnjenju, povabilo k temu, naj pripravijo odrešenju in Odrešeniku pot, so ga vprašali, kaj naj storijo - vsaka skupina posebej. Ker torej kar trikrat slišimo eno in isto, ne moremo kar tako mimo tega vprašanja in razmišljanja o njem in ob njem.

Priznajmo si, da tudi sami velikokrat sprašujemo, kaj naj storimo. Niso to samo posebne življenjske
okoliščine, temveč se to kar vsak dan sprašujemo, in to večkrat. To so tista standardna vprašanja: "Kaj pa sedaj?", "Kako naprej?"... Odgovori Janeza Krstnika so enostavni in konkretni, saj opozori sogovornike, da naj naredijo, kar so njihove stanovske dolžnosti - nič več in nič manj. Kot tista študentka, ki je rekla profesorju na izpitu, potem ko se je provokativno oblekla, da bi naredila karkoli, da bi naredila izpit. Tisti profesor ji je rekel: "Karkoli? Bi se torej za izpit učila?" Nobeno izumljanje tople vode ali odkrivanje Amerike, temveč to, da naredimo svojo dolžnost, smo pošteni in pravični. To je naročilo Kristusovega glasnika, največjega med preroki, to je naročilo tudi nam. 

Kot se namreč rado zgodi, tiste najbolj očitne in enostavne rešitve ne vidimo, ne le, da se je ne poslužimo - kot tisto, da je treba skriti Črnogorcu denar pod lopato, da ga ne zapravi. Mi enostavno ne vidimo, prevečkrat ne vidimo, kaj moramo storiti, pa če je še tako banalno, enostavno in še kaj. Zato potrebujemo nekoga, ki nam pove prav te očitne, banalne in enostavne reči, ki jih moramo storiti. Tudi zato, ker sicer vemo, da bi jih bilo treba storiti, pa se nam zdijo preveč enostavne, da bi jih naredili, saj je lepše, če je zadeva bolj komplicirana, kompleksna, umetelna... 

Pa še nekaj - vidimo že, da bi bilo nekaj treba, a čakamo druge, ali pa se nanje zgovarjamo, zvračamo krivdo. Zase sicer iščemo pravice, ne bi pa naredili dolžnosti, pošteni, pravični, širokosrčni pa bi morali biti drugi, in sicer zlasti do nas, do mene samega. Nihče se ne sme dotikati mojih pravic, to ja, a hkrati tudi nihče ne sme terjati mojih dolžnosti. Nasprotno, drugi imajo dolžnosti do mene. Janez pravi poslušalcem, da morajo oni konkretno storiti to in to, vsak od njih. Vsaka družba in institucija ima svoj človeški faktor in bo moralna toliko, kolikor bo v njej moralnih ljudi. To velja tudi za človeški del Cerkve. Vendar moram najprej jaz, sam pri sebi kaj narediti, da bom bolj moralen, potem bom lahko kaj zahteval od sebe. 

Danes je nedelja radosti, kar pomeni njeno latinsko ime, "Gaudete". Začenjamo tudi jubilejno leto usmiljenja. Sprašujemo se, kaj naj storimo, da bomo veseli, srečni, da bomo deležni usmiljenja. Spet se sprapujemo, kot bi ne vedeli, kaj je treba. Odgovor je zelo enostaven - potrebna so dela ljubezni oz. usmiljenja. In ne, niso drugi, ki jih morajo delati meni, temveč najprej jaz drugim. "Kdo od teh je bil bližnji tistemu človeku?" Seveda pa ne gre le za dela naših rok, temveč širše. Krščanstvo ni neka filozofija, skupek lepih misli, ideja, temveč je odnos z osebo. Imeti je treba odnos z Bogom in z bližnjim. Tako pravi največja zapoved. 

Pri rožnem vencu, ko in če ga molimo, pri častitljivem delu, ki ga molimo ob nedeljah in sredah, pri treh uvodnih zdravasmarijah molimo k Jezusu, da bi vodil naše misli, besede in dejanja. Z nekom imam torej odnos, če nanj in o njem mislim, če z njim in onjem govorim (seveda dobro, ne slabo!) in če mu dobro delam. To so naše dolžnosti, če želimo z nekom imeti odnos, če imamo nekoga radi. Danes je, ko govorimo o Bogu, Jezusu Kristusu, krščanstvu, dobrodelnosti, dobrih odnosih veliko preveč teoretiziranja, veliko preveč idej, kaj naj bi vse skupaj bilo, posledično seveda morje pričakovanj, kaj bodo drugi naredili, premalo pa osebnih konkretnih dejanj. Sv. Peter Krizolog zato pravi: »O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih.« Jezus sam pravi: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Kako pridemo, konkretno po omenjenem cerkvenem očetu, do tega usmiljenja? »Molitev, post in usmiljenje naj bodo za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Usmiljenje je tu nekaj zelo konkretnega, praktičnega, oprijemljivega. Mi bi o usmiljenju in odpuščanju zlasti veliko govorili in razpravljali, ne bi pa konkretno usmiljeni bili. Kristjani zato nimamo predloženih “besed usmiljenja”, temveč imamo “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna.

V tem adventu se zato potrudimo, da bomo glede Boga in bližnjega, začenši s tistimi, ki so vsak dan ob nas, dobro mislili, dobro govorili in dobro delali. Potrudimo se in ne bo nam žal. z majhnimi koraki v tej smeri pripravljamo pot in delamo prostor, da lahko nekdo pride k nam. Veliko je v tej smeri odvisno konkretno od mene samega, ne od sosedovega Franca, sitnega šefa, moža ali tečnega župnika.