Razmišljanje o TV seriji
Gregory
House je nenavaden in ekscentričen zdravnik, ki po nekaterih lastnostih
spominja na legendarnega detektiva Sherlock-a Holmes-a. Da bi lahko izkoristili
njegovo genialnost, so v bolnišnici Princeton-Plainsboro Teaching Hospital v
New Jersey-u morali ustanoviti oddelek za diagnostiko, ki ga nobena druga
zdravstvena ustanova nima. Ta oddelek deluje kot nekakšna specialna enota, ki
razreši primere, ki jih nihče drug ne more. Za razliko od ostalih oddelkov
Houseov oddelek sprejme le en primer na enkrat. Kateri primer bodo obravnavali,
pa je odvisno le od tega, kateri predstavlja večji izziv. Dr. House namreč,
tako kakor detektiv Holmes, obožuje le najbolj zapletene uganke. Zaradi tega pa
pogosto svojih pacientov ne obravnava kot ljudi, marveč kot sestavljanke, ki
jih je potrebno sestaviti. Svoje paciente in njihove sorodnike sprejema s
sarkazmom, saj se najraje sploh ne srečuje osebno z njimi.
Dr. Housea
odlikujeta učinkovitost in neomajnost, ko pa govorimo o morali, je skorajda
simbol nemoralnosti. Odvisen je od zdravil za lajšanje bolečin, pogosto noč
preživi s prostitutkami, da bi prišel do rezultatov, pa prekrši marsikatero
pravilo in velikokrat računa le na svoj občutek. Zaradi svojih metod je stalno
v sporu s sodelavci, njegova nemarnost do pravil pa v škripce spravlja tudi
direktorico bolnišnice dr. Liso Cuddy. Vse spoštovanje, ki si ga na področju
zdravstva pridobi s svojimi rezultati, namreč pogostoma kmalu izgubi na račun
svoje osebnosti. Edini prijatelj, ki ga ima, je dr. James Wilson, vodja
onkološkega oddelka, tudi to prijateljstvo pa je daleč od običajnega.
Serija
postavi kar nekaj moralnih vprašanj. Med drugim tudi: Ali je prav, da zdravnik
prečka vse meje, da ozdravi svoje paciente? Ali Hipokratova prisega velja le
toliko, kolikor dopuščajo pravila in protokol? Imamo raje zdravnika, ki je z
nami vedno prijazen, ali hočemo takega, ki nas bo ozdravil? Večina ljudi bi se
verjetno odločila za drugo, a bi verjetno ob prvem srečanju imeli pomisleke,
saj bi se kaj hitro naveličali sarkazma in cinizma. Če isto situacijo postavimo
v restavracijo: osebje je lahko še tako prijazno, a če hrana ni užitna, lokal
ne bo dolgo posloval. Sicer pa tudi ne moremo, da se ne bi vprašali, ali bi v
resničnosti takšen zdravnik sploh bil sprejet na delovno mesto, potem ko bi se
na razgovoru norčeval iz izpraševalca?
V eni izmed
epizod se poraja vprašanje, ali je prav umoriti morilca. V bolnišnici se namreč
zdravi afriški diktator, ki ima na vesti na tisoče nedolžnih ljudi. Dr. Chase,
eden izmed zdravnikov na Houseovem oddelku, se namreč odloči sam soditi o
njegovem življenju. Takšno vprašanje je v ZDA, kjer se še vedno izvaja smrtna
kazen, še kako relevantno. Ali ni tisti, ki vzame življenje morilcu, prav tako
morilec? Ali ni to zgolj maščevanje?
Ali je
moralnost res tako črno bela? Ali je vse, kar je v mejah družbenih norm, vedno
dobro? Kakšna je cena človeškega življenja? … Še in še je vprašanj, ki jih ta
serija odpira, zato ogled vsem toplo priporočam.
Kljub
njegovi trdi in grobi »frajerski« zunanjosti, lahko ves čas vidimo njegovo
šibkost. Bodisi zaradi svoje odvisnosti ali dejstva, da, navkljub svoji
odtujenosti, vedno potrebuje ljudi okoli sebe. Simbol tega je tudi šibkost
njegovega telesa, saj so mu zaradi bolezni morali odstraniti polovico stegenske
mišice. Ne glede na to, da se vedno zanaša le na svoje racionalno razmišljanje,
se je še vedno sposoben zaljubiti in izgubiti nadzor nad sabo, saj je končno še
vedno le človek.
Jure Vončina
Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!' (Novi glas)