sobota, 16. februar 2013

Bogastvo puščave


Pomembne stvari v življenju vselej zahtevajo temeljito pripravo, kakor vidimo na vseh področjih življenja. Pripraviti se je npr. treba za test v šoli ali za izpit na fakulteti. Pripraviti se je treba na prihod novega člana v družini. Temu lahko primerjamo postni čas, v katerega smo pravkar vstopili. Odpravili smo se odločno proti Jeruzalemu (Lk 9,51). Smer je jasna, ker se globoko v sebi želimo srečati z Jezusom, a je za to srečanje treba skozi puščavo. 

Po svoji naravi je postni čas podoben puščavi, prvzaprav poti skozi puščavo, ki nudi osnovo evangeljskemu odlomku o Jezusovih skušnjavah. Spomnim se pripovedovanj našega škofa Jurija, ki je nekaj časa preživel z beduini v puščavi, ko je dejal približno takole: »Neverjetno je, kako malo pravzaprav človek potrebuje za preživetje v takšnem okolju.« Potrebno je le bistveno, to je tisto, kar tam zaznamuje človeka. Post tako zahteva odločitev. Odločitev, da odvečno odvržemo in se odločimo za bistveno, za osnovno. Kaj je tisto, kar je v mojem življenju osnovno?

Vrst puščave je seveda več – peščena, kamnita, ledena, pragozd… Tudi sodobni človek je pravzaprav sredi puščave in je zmeden. Gre za sodobno puščavo, v kateri se počuti, kakor bi ga v eno od prej omenjenih puščav spustili s helikopterja ali letala, in sicer brez ničesar, brez pripomočkov za orientiranje in osnovno preživetje. Težava je v tem, da se zdi, kakor bi tudi izgubil tisto osnovno hrepenenje po preživetju, po obstanku. Kaj po navadi delamo? Namesto, da bi si dejali, kako je pač treba v boj s krutim položajem (ki mu kot kristjani raje ne bomo rekli usoda, saj menimo, da nam je lahko še tako navidez brezupna situacija tudi v blagoslov, če znamo iti globlje), da bi prišli na bolje, "na zeleno vejo", začnemo preklinjati ta svoj položaj. Izhoda ni, scenarij je samo črn, namesto da bi se odločili čim bolje izkoristiti dane priložnosti, da bi se česa naučili in morda na novo zaživeli. 

Zlo je v življenju dejstvo, a ne bomo ničesar rešili, če se bomo spraševali: »Zakaj?« Ne, proti temu se je treba samo boriti. Je pa važno vedeti, da kristjani vendarle nismo brez opreme vrženi v puščavo, ampak imamo svoj kompas, zemljevid in podobne zadeve, s pomočjo katerih se lahko prebijemo skozi. Z nami je tisti, ki se je – v evangeliju beremo – skozi puščavo že prebil. Ta nekdo je Jezus Kristus in on je v naših življenjskih bojih vedno z nami. Zanj se je treba odločiti in ga poklicati na pomoč.

Najbolj nam v sodobni puščavi pride na pomoč po zakramentih, zlasti v spovedi in evharistiji. Zato je pomembno, da so postavimo tovrstne temelje. Zakramentalna osnova je za kristjana bistvena, to je tisti "komplet preživetja" za sodobno puščavo. Kadar enkrat napravimo red na tem področju, se lahko izboljša tudi naše molitveno življenje, kakor tudi naši odnosi, ki so prevečkrat ogroženi zaradi slabega duhovnega življenja. Pater Anselm Grün (v knjižici Utrujen sem)opaža, kako so ljudje, ki prihajajo k njemu na pogovor, izredno utrujeni, zlasti zaradi premajhnega poudarka na duhovnem življenju. Zakaj ne bi posta izkoristili za to, da si napravimo nekakšen red na tem področju? 

Najprej uredimo osnovno. Osnova je predvsem zakramentalna. Najprej je tu reden obisk nedeljske in praznične svete maše, na katero se tudi dajmo ustrezno pripraviti. To storimo tako, da se kak dan prej najdemo čas za to, da premislimo teden, ki je za nami - dobro in slabo, kakor tudi pomislimo na ljudi, ki smo jih srečali. Potem pa še preberimo vsaj nedeljski evangeljski odlomek, ki ga dandanes zares ni težko najti (tukaj npr.). Tisto, kar smo premislili o tedenskem dogajanju, položimo v mislih pri maši na oltar kot naš osebni dar. Ta na oltar položeni dar potem spremenjen in poveličan spet prejmemo, da nam je v blagoslov, kadar gremo k svetemu obhajilu. Za slednje pa se je treba tudi ustrezno pripraviti, saj ne gre za deljenje piškotov, ampak za samo Jezusovo telo. Zato vse povabim, da redno gremo tudi k zakramentu sprave, ki mu rečemo tudi sveta spoved, na katero se je treba prav tako temeljito pripraviti tako, da - podobno kot za nedeljo - premislimo tisto življenjsko obdobje, ki je minilo od zadnjikrat, ko smo bili. Tu pa vas povabim, da pomislite tudi na vse tisto, kar vam je dobro uspelo in ne le na tisto, kjer ste ga polomili. Pri spovedi vendarle Jezusu pripovedujemo svoje življenje (verujemo namreč, da je duhovnik le nujno orodje, po katerem nam podeljuje Jezus svoje ospuščanje) - vse svoje življenje, ki ni sestavljeno le iz slabih reči.

Blagoslovljen post vam želim.

nedelja, 10. februar 2013

V znamenju ribe

Najstarejše krščansko znamenje je tisto, ki označuje današnji evangelij, čeprav je res, da je simbolov še kar nekaj, kot recimo čoln in "morje" (uporablja se isto besedo za jezero in morje). Križ je začel kristjane označevati pravzaprav šele v 4. stoletju, od cesarja Konstantina naprej, ki je prepovedal to okrutno morilno orodje, prej pa je bil njihov simbol riba. Res simbol, ki pomeni nekaj dati ali zbrati skupaj, saj so skupaj zbrane prve črke - v grščini, seveda - tistega, kar je vsebina naše vere: Jezus Kristus, Božji Sin in Odrešenik (Ichthýs - Iesoùs Christòs Theoù Hiòs Sotèr). To je torej tisto, kar najgloblje označuje kristjana - globoko, intimno prijateljstvo z Jezusom, Božjim sinom in Odrešenikom. Kdor se odloči za tega Gospoda, se ne zanaša več samo na lastne moči, ampak se izroča njemu - z njegovo pomočjo je mogoče vse. Pa ne govorimo o tem, da premagamo s to pomočjo le tiste življenjske ovire - tudi to. A je še bolj pomembno tisto "več", kar nam je obljubljeno - premaganje zla, greha in zlasti smrti, ki ji nihče ne uide. Vendar pa riba kaže še na nekaj izredno pomembnega.

Riba kaže na evharistijo, na sveto mašo. Če pogledamo nekoliko bolj pobliže evangeljski odlomek, potem vidimo, da je pravzaprav zgrajen po mašnem obredu, ko nas Jezus najprej hrani s svojo besedo, potem pa tudi s svojim mesom. In smo omenili zgoraj čoln, ki simbolizira skupnost - torej ne samo apostoli, ampak smo tu mišljeni vsi kristjani, celotna Cerkev. Evangelisti vedno mislijo širše, mi smo pa nasprotno tisti, ki gledamo precej ozko. Evangelist bi lahko videl samo tistih par ribičev in bi ne "gledal preko", prav tako pa mi navadno pri maši preveč gledamo izredno ozko - cerkveno občestvo bi naj bili samo tisti, ki so se udeležili tiste svete maše. Pa ni tako, kakor je lepo dejal nek srbski pravoslvani duhovnik, ki je slovesno maševal, čeprav je bila cerkev skoraj prazna: "Ovde je čitav Kozmos". Tako je, pri maši je vselej na nek način prisotno vse stvarstvo, vidno in nevidno. Ko govorimo o Cerkvi, je prisotna v celoti, v svojem vidnem in nevidnem elementu. Pri strani vidite ikono, ki jo je ob moji novi maši napisala (ikone se namreč piše, ne slika ali riše) Albina Nastran. Ikone vedno kažejo tudi na tisto, kar se ne vidi, so okno v presežno, v drugi svet. Jezus sicer stopa v moje in tvoje življenje, a istočasno v celotno svojo Cerkev. To se zgodi pri vsaki sveti maši - Jezus pride v moje življenje, pa tudi v svojo Cerkev nasploh - nebo in zemlja se združita. 

Res je, naše mreže so prazne, a ravno to je tisto, kar hoče Jezus od nas - izročiti mu moramo svoje življenje, tudi z neuspehi in zablodami, ko smo se preveč zanašali le na svoje lastne moči. Riba vedno kaže na čudež pomnožitve. Iz skromnega, praktično ničnega našega daru, lahko Jezus naredi neizmerno veliko, več kot si mi sploh lahko predstavljamo. In to dela pri vsaki sveti maši, kjer je naša reakcija, naš odziv, če smo zares pri stvari, Petrov odziv: "Pojdi od mene, ker sem grešen človek!" In vendar Jezus ne gre stran, saj bi brez njega ta grešni človek ne mogel in ne zmogel nič. Drža je pri tem izrednega pomena, to pa je drža klečanja. Pred tako veliko in skrivnostno ter čudovito silo lahko samo pokleknemo in častimo. Tej drži rečemo z latinsko tujko "adoracija". Ta čudež je tako velik in skrivnosten, da nas sili na kolena. Da smo se tako zlahka klečanju odpovedali, češ da je človeka nevredno, je nezaslišano in nesmiselno. Kakor je namreč vselej veljalo, ni obhajila, torej prejema daru, če ni prej adoracije. Tako pa smo danes prišli celo tako daleč, da mislimo, kako smo do maše in svetega obhajila upravičeni, da je torej to naša pravica. Pa temu ni tako, ampak je vse to vselej milost, kakor je milost tudi odpuščanje grehov. To so vendarle takšne vrste darovi, ki si jih nihče od nas ljudi ne more "zrihtati" sam, ampak jih lahko prejme samo po Jezusu Kristusu in samo v okviru zakramentov. 

Tako je torej vse nasše krščansko življenje v znamenju ribe, ki kaže na pomnožitev darov, ki jih prinašamo Jezusu, kakor tudi znamenje, kako milostno deluje po zakramentih svoje Cerkve, kjer nam deli svoje usmiljenje in številne milosti. Nazadnje je riba tudi simbol pričevanjske in oznanjevalne Cerkve, saj vsak kristjan, nadaljuje s sveto daritvijo tudi v svojem vsakdanu, kjer oznnanja Kristusa z besedo in zgledom. To se kaže tudi v tem, kako prenaša vsakdanje težke trenutke, kakor tudi bolezni in trpljenje - svoje in bližnjih.