Čokolada je droga! Jo boste še jedli?

Med znanstvenimi raziskavami in stereotipi

Spet je prišla ven ena od številnih znanstvenih raziskav o čokoladi, ki jih je bilo v zadnjih desetletij že pravo morje. Še dobro, da nimamo samo tistih “proti”, temveč tudi tiste “za”, kakor velja npr. tudi za kavo in druge podobne “razvade”. Pri znanstvenih raziskavah pa je vedno tudi tisti pozitivni vidik, ki se nanaša na pravkar povedano, da se jih da povečini tudi ovreči – razen, če obravnavajo moško plešavost (tu sem neposredno vpleten, pa ne zato, ker bi bil raziskovalec, ampak zato, ker sem pač plešast). Morda prav v tem tiči razlog, zakaj se sladkosnedi vsega sveta ne ozirajo kaj preveč na te razno razne študije in statistične podatke o čokoladi, ter se pridno in z zadovoljstvom še naprej sladkajo. Zadnji podatki pa ne zadevajo našega trebuha ali bokov, ki naj bi se zaradi čokolade nezadržno večali, ampak govorijo o vplivu te slaščice na možgane. Kaj se je zgodilo? V laboratorij so zaprli podgane (lahko bi jih prišli nekoliko poloviti okrog našega župnišča, da ne bi toliko skrbelo župnika, da bi katera vdrla v hišo). Niso pa jih hranili z običajno hrano, temveč z znanimi bomboni M&M’s. Prišli so do izsledkov, da se nevroni tistih, ki jedo čokolado, tako sprožijo, kot bi uživali kako drogo. Možgani debelih ljudi (vem – sem politično nekorekten, ker bi moral napisati, kako imajo “prekomerno teleseno težo” ali, kakor je pisalo na bratovem izvidu – “prekomerno prehranjenih”) se na čokolado odzovejo, kakor da bi osebek kadil opiat, nevrotransmiterji pa sprožijo proces odvisnosti.

Kaj naj rečem na to? “Stari, vsi smo zadrogirani!” Zato bodo najbrž vsi tisti starši, ki bodo tole prebrali, svojim otrokom prepovedali jesti čokolado, kakor jim tudi najbrž ne bodo več dovolili namazati si na kruh Nutello, saj bi to bilo, kot bi jim dovolili skaditi “špinel”. Sam sem že sklenil, da vuredništvo ne bom več nosil čokolad in "čokolatinov", ker ne bi rad izpadel “diler” … Dobro, če damo šalo na stran, se večina ljudi najbrž ne bo preveč obremenjevala s tovrstnimi študijami, saj bo tudi to raziskavo uvrstila med stereotipe o čokoladi.

Stereotipov je seveda veliko, tudi takšnih, ki bi se radi izkazali za znanstvene, pa to v resnici niso. Pa jih poglejmo nekaj. Nekaj časa so govorili, kako čokolada pomaga hujšati in kako jo lahko celo uvrstimo v uravnovešeno dieto. To je seveda mogoče, vendar mora to biti košček čokolade, ki je še boljše, če ga pojemo po nekaj urah zelo konkretnega športnega udejstvovanja. Toda, ali ni čokolada afrodiziak? Najbrž je večji afrodiziak denar, ki ga ima tisti, ki si lahko privošči tovrstne igrice – namreč, mazanje telesa s čokolado ali celo čokoladna kopel. Bolje je ljubljeni osebi kupiti škatlo čokoladnih bombonov, za katere velja, po besedah Forresta Gumpa, da nikdar ne veš, kaj najdeš notri. Je, s tem v povezavi, čokolada kinematografska? Povejmo iskreno, da je “Chocolat” še lepši in boljši, ker v njem igra Johnny Depp, ne zato, ker se mažejo po telesu s čokolado – kdo od vas je sploh gledal ta film? “Bela čokolada ni prava čokolada.” Seveda je, lahko se zanesete. “Čokolada je dobra le, če ima visoko vsebnost kakava”. To je predvsem modna muha, ko mora biti v čokoladi vsaj 70, 80 ali 90% kakava. Takšna čokolada se seveda v ustih ne topi kaj preveč, okusne brbončice pa razdraži slabše od kislega limona. Osebno raje ostanem pri klasični mlečni čokoladi, kadar jo pač vzamem. Seveda tudi ni nobenega dokaza, da čokolada res zdravi ljubezenske rane, kakor prijateljice prepričujejo Bridget Jones. Osebno se na te razno razne znanstvene in manj znanstvene raziskave ne oziram. Čokolada bo še naprej zvesta spremljevalka mojega ustvarjanja. Treba pa se bo seveda potruditi, da v zmernih količinah.

Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek!'

Med resničnim in virtualnim

Tokratna evangeljska zgodba je zgodba o dveh pogledih na življenje, ki je tudi naša zgodba. Gre za nasprotje med realnim in virtualnim pogledom na svet in na življenje. Ob kratkem pogovoru v pripravi na nedeljo, mi je naša župljanka dejala, kako premalokrat v naših pridigah sliši kaj o smrti. Zadeva daje misliti. Sama je o njej v teh dneh razmišljala, ker so pokopali prijatelja, ki je umrl prezgodaj – za naše predstave seveda. Kaj to pomeni prezgodaj? Seveda, smrt želimo premakniti v prihodnost, čim bolj daleč, se ji izogniti. Želimo jo pregnati, jo izgnati, da ne rečem celo »eksorcirati«.

In vendar je del našega življenja, vsak posameznik bi jo moral vključiti, jo vkomponirati vanj in jo imeti pred očmi. Sicer ne živimo v realnem svetu, temveč v svetu sanj in iluzij. Seveda, je čas odraščanja in mladosti, ko ne moremo brez sanj, saj nas tudi te ženejo naprej, vendar pride tudi čas, ko se je treba soočiti z resničnostjo. Ta je tudi kruta, kakor jo pogosto označujemo, a nas hkrati tudi obdrži z nogami na tleh, da ne zletimo v neko fantaziranje o nekem »velikem« svetu tam nekje.

Tudi kariero, o kateri so sanjarili apostoli, lahko uvrstimo v tovrstno fantaziranje, ne pa v nekaj resničnega. Pri don Camillu, ki ga počasi prebiram (skupaj je to kakih 3000 strani) vselej najdem kako življenjsko modrost, ki jo je veliki Giovannino Guareschi položil v usta svojemu podeželskemu župniku. Tokrat gre za besedni dvoboj z nekom, ki je prav tako smrt prelagal nekam v nedogled, ko se je v svojem malem pehal za malo boljšim zaslužkom za vsako ceno. Župniku don Camillu je to opravičeval takole: »Treba je misliti na svoje preživetje.« Nakar mu je župnik odvrnil: »Treba je predvsem misliti na svojo smrt.« Težke, a resnične besede. Se še spomnite, kaj je ob koncu evangelija dejal zadnjič Jezus? »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35).

Ne živimo v nekem namišljenem »velikem« svetu, temveč živi vsakdo v svojem malem svetu. Tudi Guareschi govori o »Malem svetu« - tam se odvijajo dogodivščine don Camilla in Pepponeja. Vsakdo ima ta svoj mali svet. To je kraj, kjer živi, njegovo okolje, njegovo delovno mesto. Pravo življenje se odvija tu, ne po nekih bleščečih dvorih in podobnih zadevah, kjer bi se nam vsi klanjali. Nihče se nam ne bo klanjal, prej bo veljalo obratno. In ne, nihče mi ne bo dajal odgovora, temveč sem jaz tisti, ki bom dajal odgovor. Nadrejenim, zlasti pa Bogu.

Zato je pomembno, da mislim na svojo smrt. Tako bom namreč lahko res živel, živel v polnosti. Videl bom, da nisem jaz najpomembnejši, ampak drugi oz. Drugi. Vera je namreč to – odpiranje drugemu in Drugemu. To me naredi zares močnega, ne pa slava, kariera ali karkoli drugega. Biti moram kot otrok. Ta se zaupljivo prepušča očetovim rokam. Če se tega v življenju naučim, potem mi misel na smrt ne bo nekaj, česar se je treba znebiti, temveč mi bo nekaj prijetnega in nujnega, da bom bolj polno živel sedanjost. S pomočjo tistega »pogleda čez« bom vselej izhajal iz resničnosti in ne iz virtualnosti - iz "kaj bi bilo, če bi bilo".