Zakaj ne dovolijo?

Zdaj pa smo spet pri težavi, zakaj Cerkev ne dovoli kontracepcije. Seveda velja najprej popraviti vprašanje in se vprašati, zakaj je za cerkev sprejemljiva le naravna oblika kontracepcije? To zanimivo vprašanje se postavlja že kakih štirideset let. Vse, odkar je izšla okrožnica Humanae vitae. To okrožnico je večina sveta brž obsodila in jo najbrž še vedno obsoja. Vendar pa je ta dokument še vedno aktualen. Pa poglejmo, zakaj.

Najprej gleda na človeško osebo kot celoto. Gre tudi za človekov poklic, ki ni le zemeljski, ampak tudi nadzemeljski. V tej luči je torej treba gledati tudi življenje v dvoje. To življenje je tudi nekam usmerjeno, k Bogu.

Ljubezen med dvema je treba gledati v celoti, ne samo kot telesno in duševno, torej človeško, ampak tudi kot duhovno, torej izhajajočo od Boga kot njegov dar. Ta ljubezen pa se ne zapira navznoter, ne išče svojega, ampak se odpira (D)drugemu. Takšna ljubezen pa je odprta za življenje. Namen zakona je namreč posredovanje življenja, kar zahteva od zakoncev odgovornost in odprtost. Hkrati je tudi treba spoštovati naravo. Treba je tudi upoštevati dvojni vidik zakona, povezovalni in stvarjenski, ki nista ločljiva eden od drugega. Nazadnje je treba spoštovati Božji načrt, ki je predvidel, da je zakon zato, da posreduje življenje.

Zato pravi okrožnica, da so umetne metode kontracepcije nedovoljene, dovoljena pa je naravna metoda.

Umetne metode so nedovoljene zato, ker so naravnane na direktno preprečitev ali odstranitev posledic naravnega procesa oploditve. Najprej je tu mišljen splav, čeprav bi bil storjen v začetni fazi, saj gre za nespoštovanje človekovega dostojanstva vse od spočetja. Zatem so nedovoljene tudi druge metode: začasna ali trajna sterilizacija ter druga kontracepcijska sredstva. Nitii dober cilj ne more posvečevati sredstev. Dopušča se seveda manjše zlo, v primeru ko bi bilo ogroženo človeško življenje (da bi bilo recimo za ženo smrtno nevarno, če bi zanosila).

To je le nekaj smernic okrožnice, izdane že leta 1968, ki pa je še vedno na marsikaterem področju aktualna. Še zdaleč nisem omenil vsega, kar okrožnica pravi, ker bi zahtevalo preveč prostora, pa tudi časa, zato vas vabim, da si jo preberete. Videli boste, da je Cerkev kdaj rekla tudi kaj pametnega, predvsem pa je gledala daljnovidno. Posledice našega neodgovornega ravnanja so tu, kriviti Cerkev, da nas ni opozorila pa bi ne bilo prav, ker nas je.

Vaša razmišljanja so seveda dobrodošla, a naj bodo argumentirana. Za izhodišče je torej okrožnica Humanae vitae, ki jo dobite na: http://www.vatican.va/holy_father/paul_vi/encyclicals/

O cepivu in vzgoji staršev...

V torek smo se pogovarjali o tej tematiki pri Primorski študentski skupini. Kot neko izhodišče smo si prebrali objavo Cepivo, ki ste si jo lahko že prebrali. Ob vsem tem in ob komentarjih, ki sem jih dobil, bi rad dodal še par stvari, ker mislim, da je dobro, če se razprava nadaljuje, odprla pa so se še nekatera področja.

Med moškim in žensko je potrebna, kot smo že ugotovili, resnična zrelost, da ugotovita, kdaj je pravi čas za marsikaj, tudi za spolni odnos. Moje osebno prepričanje, ki zori ob raznih stvareh, od predavanj do knjig, molitve, pogovorov s prijatelji, zakonci... je, da se mora mlad par najprej popolnoma spoznati, biti med seboj popolnoma iskren. Popolna iskrenost velja tudi do Boga, ki potem taki zvezi daje svoj blagoslov. Dva ne hodita skupaj za vedno in konec debate, ampak se kdaj dogaja, da se stvar tudi konča. Hvala Bogu, če dva ugotovita, da ne bo šlo. Hvala Bogu pa tudi za odnos, ki se v težavah še bolj utrdi in raste. Govora je o čustveni zrelosti, ki bi ji morda dodal še duhovno.

Za vse to pa ni dovolj ne šola ne papež ne škofje ne župniki... ampak je tu na prvem mestu vzgoja, ki smo je deležni doma. Pri zakonskem pravu smo se učili, da je vzgoja v družini daljna priprava na zakon. Te daljne priprave pa je vse manj. Starši svoje otroke pošiljajo v cerkev (najprej prinesejo), da bi naredili, kar je pač potrebno, saj jim tako ali tako ne bo škodilo. Zakramente na nek način kupujejo kakor v trgovini, duhovnik pa je prodajalec velike trgovske mreže, ki se ji reče Cerkev.

Tu je po mojem mnenju že prva težava. Cerkev naj bi bila občestvo vseh krščenih. Tako pa ni, ker se je že zdavnaj začela neka anomalija, ko starši niso krščansko vzgajali svojih otrok, ki niso vzgajali svojih otrok, ki niso vzgajali svojih otrok... Tako se začarani krog nadaljuje. Kadar in če bodo starši spoznali, kako zelo pomembni so pri vzgoji svojih otrok, potem se bo lahko kaj spremenilo.

Tako pa otroci nimajo prave predstave o odnosu med dvema, ker ne živijo v ljubečem okolju. Že njihovi starši so najbrž za to okolje bili prikrajšani, to celo vedo, a začaranega kroga ne prekinejo, ker bi to najbrž od njih terjalo preveč. Težko se je odpovedati marsikateri stvari.

Največja težava je ta, to sem slišal že marsikje, da ljudje o spolnosti niso dovolj poučeni, ampak o njej le govoričijo. Kar se na tem področju tiče Cerkve, bi najbrž že bil čas, da preneha s preveliko količino besed 'de sexto' (o šesti zapovedi) in raje začne še več govoriti, pridigati, prigovarjati, vsiljevati, karkoli že hoče, staršem, da bi se ti že enkrat zavedli svoje nezamenljive vloge in odgovornosti, ki je s to povezana. Cerkev staršev žal (oziroma k sreči) ne more zamenjati. Ko v šoli toliko besedičijo o poklicih, naj že enkrat tudi povedo, da je na prvem mestu poklic starševstva!

Razprava se nadaljuje v naslednji objavi...

Cepivo

Včeraj je bil dan boja proti AIDSU. Že prej se je marsikaj napovedovalo in se je dalo marsikaj prebrati. Najbolj zanimivo mi je bilo branje prijateljevega bloga, saj je bilo mnenje, ki sem ga tam našel nekonvencionalno in nekoliko drugačno od tistega, ki ga slišimo vsak dan. Bilo je katoliško! Tudi moje mnenje naj bo zato takšno.

Cerkev gleda na človeka kot celoto, sestavljeno iz treh ravni: telesne, duševne in duhovne. Ko torej dva prideta skupaj, se morata ujeti na vseh treh ravneh. Tudi ko med njima pride do popolne medsebojne podaritve v spolnem odnosu, je po mnenju Cerkve tako.

Spolni odnos tako postane nekaj več. Dva postaneta eno telo, ena duša in en duh. Komunikacija med njima je popolna. Vendar, če ni prave ljubezni in moški in ženska nista eno tudi v duši in duhu, potem je spolni odnos le na telesni ravni. Na ta način pa pride do zlorabe, ker drug drugega izkoristita le za zadovoljitev ali celo potešitev svojih fizičnih potreb, svojih nagonov. Lahko se seveda tudi zgodi, da moški izkoristi žensko in obratno, kar je vse bolj pogostno. No, naj nadaljujem. Če se spolni odnos zgodi le na fizični ravni, potem se odpovemo svojemu človeškemu dostojanstvu in se spustimo na raven živali (čeprav živali svojih zarodkov ne pobijajo, preden so sploh rojeni).

Ta spolni odnos na zgolj fizični ravni pa ni odprt življenju, ampak ima zanositev za neprijeten spodrsljaj, ki ga je treba preprečiti, ali pa odpraviti posledice tega spodrsljaja. Da bi spodrsljaj preprečili, je na voljo vrsta sredstev, od katerih se najpogosteje uporablja kondom. Uživaški svet, ki ni odgovoren in odprt za življenje, tako pride na svoj račun.

Kar me je pa včeraj najbolj zmotilo pa ni bilo toliko to propagiranje uživaštva in kulture smrti, kolikor hinavska laž. Študent medicine, ki je namreč prišel na oder je izjavil, da imajo oni cepivo proti AIDSu in, da so 60.000 takih cepiv tudi delili (seveda na stojnicah niso manjkali niti umetni penisi, na katerih so lahko demonstrirali natikanje gumijastega "cepiva"). Sami vejo in znanstveno je dokazano, kako kondomi niso zanesljivi preprečevalci spolnih bolezni, še posebej ne AIDSa. Za vse razloge najbrž že veste, glavni od njih pa je ta, da je virus te bolezni skoraj petsto krat manjši od moške spolne celice. Poleg tega pa kri raztaplja lateks, iz katerega so kondomi sestavljeni.

Mislim, da vem, zakaj so medicinci to rekli. Pri nas je možnost okužbe sorazmerno majhna, hkrati pa bi radi propagirali hedonizem in kulturo smrti. Cilj je preprečitev zanositve, in ta cilj posvečuje vsa sredstva, tudi hinavščino in laž. Ta kultura, ki se jo na prvi december tako propagira pa je svetu AIDS tudi prinesla, a danes tega noče priznati. Če bi po svetu Zahod raje nosil Kristusa in posledično krščansko kulturo, potem o AIDSu najbrž danes sploh ne bi govorili.

O da bi predrl nebo...

Ker je začetek adventa, smo najbrž že vsi naredili adventne venčke, da bi pričakali Gospodov prihod. Moje vprašanje pa je, kakšni so ti venci? Predstavljam si naše srce, ki bi moralo pričakovati Gospoda, ki bi moralo po njem hrepeneti, kakor jelen (Ps 42,2). Namesto tega pa se je obdalo z nekim čudnim vencem, "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša dela kakor umazana obleka", pravi Izaija. Naše srce se je torej obdalo z nekimi črnimi oblaki, ker pa je srce središče človeka, je mračen tudi naš pogled.

Po eni strani je treba poudariti, da smo otroci svojega časa, zato se raznih umazanij hitro navzamemo. Vendar pa to, da se teh umazanij navzamemo še ni največja težava. Problem je v tem, da se dandanes kar predamo - usedemo se na križišču odločitve in se jočemo nad seboj. Ne odločamo se, to je tista velika težava. Četudi bi se namreč slabo odločili, nam Bog vselej daje novih in novih možnosti, a ne, še enkrat poudarim, brez naše odločitve.

Adventni čas je zato velika priložnost. Če se odločimo, smo lahko glina in se pustimo Gospodu v tem času še posebej oblikovati (Iz 64,7). Edino on lahko predre oblak, ki je okroga našega srca. Ta oblak se imenuje sivi vsakdan in je mešanica brezčutnosti, lenobe, samoljubja... Kako naj bomo budni (Mr 13,33-37), ko pa nas ta oblak tako zelo uspava. Če pa spimo, gre vse mimo nas, še največji čudež v zgodovini človeštva, kar Gospodovo učlovečenje zagotovo je. Ali ni škoda življenja, da bi ga ne živeli? Zato pa vas vabim, da se v adventnem času odločite za Gospoda, kajti on prihaja naproti tistim, ki se ga spominjajo na svojih poteh. Ali ga bomo srečali, je pa odvisno od nas, od naše odločitve. Blagoslovljen adventni čas!