ponedeljek, 12. maj 2008

Kako je Sveti Duh storil, da je vsak slišal svoj jezik...

Ob zanimivem nedeljskem berilu iz Apostolskih del so se mi sprožile mnoge misli. Nekoč se je pač zgodil Babilon, ko so se jeziki pomešali, potem pa je Sveti Duh to zmešnjavo uredil. To njegovo delo pa je nadaljevala Cerkev, ki se je v oznanjevalnem smislu rodila prav tisti dan. Pa poglejmo - najprej enotnost s pomočjo grščine, potem se ji je pridružila latinščina (Karel Veliki in njegov čudoviti projekt - bi kar rekel, da je imel Sveti Duh prste vmes), pa Ciril in Metod s slovanskim jezikom. Ta zadnji je praktično poenotil slovanski svet, v pravoslavju in vzhodnem katolištvu pa ga ta svet še vedno uporablja. Tudi razodetje črkopisa, ki naj bi ga doživel sv. Ciril, se mi zdi čudovito delo Sv. Duha. Drugi vatikanski koncil je poskrbel, da vsakdo sliši Boga govoriti v svojem jeziku, kar nas spet pripelje v Jeruzalem in je argument proti tistim, ki pravijo, da po Cerkvi ne deluje Sv. Duh. Lahko pa nastane pri bogoslužju velika zmešnjava kadar si določeni jeziki privzamejo pravico nadvlade nad drugimi, ti jeziki pa niso ne grški ne latinski ne starocerkveno slovanski. Kljub pestrosti narodov pri maši, želi mesto teh jezikov prevzeti angleščina, francoščina, italijanščina, nemščina - velikokrat pa gre zgolj za napuh in željo po nadvladi. Milim, da ima v tem primeru latinska evharistična molitev velik smisel, nenazadnje se je uporabljala latinščina pri vseh mašah še dobrih štirideset let nazaj - na tak način se prepreči nekaj napuha tem jezikom. Velika zmešnjava nastane tudi pri podvajanju pri liturgiji, ko npr. očenaš molimo najprej v enem jeziku, potem še v treh drugih. Dogaja se tudi, da je evharistična molitev, ki naj bi bila enotna, izrečena kar v treh do štirih različnih jezikih, kar prinaša prej zmedo kot pa razumevanje. Po mojem je najbolje, če se pri maši ravnamo glede na število vernikov določene narodnosti, da bi nek jezik ne napuhnjeno prevladal nad drugim. Sveti Duh pač zbira in ne raztresa, združuje in ne ločuje. Zato je treba tudi v zvezi z jezikom iskati skupne imenovalce. Sem spada tudi jezik. Treba je ljubiti in spoštovati svoj jezik, spoštovati pa velja tudi jezik svojega bližnjega. Posebno mesto med jeziki pa zavzemajo še vedno trije zgoraj navedeni jeziki, ki se jim morajo pokoriti tudi veliki svetovni jeziki.