Kolikokrat
danes slišimo o tem, kako so nekateri pač »drugačni«. Pa, kako je treba to
sprejeti oz. jih tolerirati, biti strpni do njih... Vemo, da je v teh primerih
govora o določenih skupinah ljudi v naši družbi, ki se ravnajo po drugačnih
normah, ki jih ne zavezujejo več tiste tradicionalne vrednote, ki živijo nekoliko
bolj moderno. Toda, danes je »živeti drugače« moderno, »in« je imeti neke svoje
zakone ali si le-te po svoje razlagati. Nekaj običajnega je ne imeti nad seboj
nobene avtoritete, temveč odgovarjati zgolj in samo samemu sebi.
Če tako
pogledamo, smo tisti, ki smo drugačni, kristjani. Vsaj bili naj bi, če smo res
zvesti Bogu, Cerkvi in sami sebi. Kristjani naj bi bili prav tisto, kar pravi
Jezus – da smo od tega sveta, hkrati pa tudi nismo od tega sveta. Naše obzorje
se namreč ne konča le pri tem zemeljskem življenju, temveč naj bi imeli nek
pogled »čez«, neko »perspektivo večnosti«, s pomočjo katere bi naj gledali na
življenje.
Je biti
kristjan danes moderno, spoštovano in še kaj drugega? Ne, temu ni tako. Pa
zaradi tega ne bomo jokali, kakor tudi ne bomo igrali neke vloge žrtve, ker smo
potem že v štartu izgubili. Ne biti od tega sveta namreč pomeni tudi to, da na
vse skupaj gledamo drugače, da veljajo za nas drugačne prioritete, drugačne
vrednote. Da so naše moči drugače usmerjene, kakor je drugače usmerjena tudi
naša ljubezen.Tako se trudimo živeti, ne glede na nasprotovanje, preganjanje, zasramovanje... To je treba vzeti v zakup, saj mnoge moti in jih vedno bo, da ne trobimo v isti rog s svetom. Smo nek kamen spotike - skándalon, če vzamemo grški izraz, a dokler to smo, imamo svetu kaj povedati.
Za nas velja
tista osnovna zapoved, da smo najprej v ljubečem in zaupljivem razmerju z
Bogom, saj nas to odpira tudi k ljubezni do bližnjega in pravemu odnosu do
sebe. Šele ta pogled »čez« dela nas kristjane res kristjane. Samo s pomočjo
takšnega pogleda lahko sprejemamo takšne in tako zahtevne zapovedi, kakršne so
nam »naložene«, ker se zavedamo, da smo na tej poti k popolnosti, na poti k
svetosti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Pa
to zdaj ne pomeni: »Poglej me, kako sem jaz dober in fajn, ti pa ne.« Ne, to
pomeni, da ta svet ni vse, kar obstaja, da ni vse usmerjeno samo v: »Jejmo in
pijmo, saj bomo jutri umrli« (Iz 22,13), kakor nam pravi prerok Izaija. To
pomeni, da smo kristjani tisti, ki ne živimo le zase, temveč živimo nekomu
drugemu in za druge.
Svoje
življenje jemljemo kot neke vrste »posojilo«, pa čeprav je danes, ko smo tako grdo zlorabljali razno razna finančna posojila, ta beseda postala že kar malo psovka. Bog nam je življenje poveril, mi pa mu
ga moramo skozi celotno zemeljsko življenje na nek način vračati. Seveda, ne
tako, da si ga prisvojimo, temveč, da ga res živimo, ga obogatimo,
oplemenitimo: »Pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil« (Mt 25,20).
Usmerjeni
smo proti »nebeškemu Jeruzalemu«, proti večnemu veselju, kamor pa ne moremo, če
se ta »sol zemlje« izpridi, če izgubimo svojo istovetnost. Jezus je, kakor smo
slišali, eno s svojim Očetom. Mi danes zelo radi pozabimo na to bistveno
povezavo. Če gradimo življenje le na svojih človeških gotovostih, gradimo na
pesku, nasprotno pa gradimo na skali, če ostanemo povezani z Bogom. Lahko
pridejo takšne in drugačne preizkušnje, a se bomo nekako rešili, če bomo to vez
ohranili, če bomo zaupali v Boga. Vsa materialna in finančna gotovost nam v tej naši perspektivi kaj dosti ne koristi, kvečjemu nam zadeve otežuje, saj človeka tisti zunanji blišč lahko kaj hitro omreži. Vsakdo ima danes doma hladilnik, poln hladilnik, smo pa tudi mi postali nekoliko podobni tem polnim hladilnikom, ki hrepenijo po tem, da bi bili polni teh materialnih dobrot, imajo pa hladno srce.
Govorim namreč o tem, da danes radi pozabimo na duhovno hrano. Saj veste za tisti slogan: »Lačen si ful drugačen.« Ja, brez duhovne hrane, smo mi kristjani "ful drugačni", nismo več kristjani, ker izgubljamo svoje bistvo. "Ne delajte za jed, ki mine," pravi Jezus. Morali bomo začeti spet kaj več vlagati v duhovno zakladnico. Potrudimo se, da bo po naših družinah več molitve. Raje kot pred televizijo, se usedimo skupaj k molitvi. Le-ta nas združuje, tista škatla nas med sabo odtujuje. Gojimo osebno molitev. Zakonci, molite skupaj in drug za drugega. Starejši, molite za mlajše. Učimo otroke in mlade moliti. Brez vezi z Bogom, se namreč načnejo in skrhajo tudi medčloveške vezi.
Govorim namreč o tem, da danes radi pozabimo na duhovno hrano. Saj veste za tisti slogan: »Lačen si ful drugačen.« Ja, brez duhovne hrane, smo mi kristjani "ful drugačni", nismo več kristjani, ker izgubljamo svoje bistvo. "Ne delajte za jed, ki mine," pravi Jezus. Morali bomo začeti spet kaj več vlagati v duhovno zakladnico. Potrudimo se, da bo po naših družinah več molitve. Raje kot pred televizijo, se usedimo skupaj k molitvi. Le-ta nas združuje, tista škatla nas med sabo odtujuje. Gojimo osebno molitev. Zakonci, molite skupaj in drug za drugega. Starejši, molite za mlajše. Učimo otroke in mlade moliti. Brez vezi z Bogom, se namreč načnejo in skrhajo tudi medčloveške vezi.