četrtek, 9. september 2010

Biti duhovnik ni lahko 3

Pre Toni pravi zase, da k sreči ne pripada 'duhovniški' družini ali rodbini, gre za tiste, ki jim je Cerkev vedno predstavljala središče njihovih čustev in zanimanj, ob tem pa v vsaki generaciji dale tudi po vsaj enega duhovniškega predstavnika. Ni napravil neke cerkvene kariere, bolj so ga tolerirali kot sprejemali v škofiji, vseeno pa zase pravi, da je napravil neke vrste kariero - zanj je to pomenilo ostati svoboden v cerkveni strukturi videmske nadškofije.

Ko je prišel v Karnijo, je ugotovil, da je bil njegov način gledanja na svet, ki si ga je pridobil v semenišču, popolnoma zgrešen. Ni mogel najti iste valovne dolžine z ljudmi, zdelo se je, kot da pripadajo dvema različnima svetovoma ali da govorijo dva med seboj nerazumljiva jezika. Potem ko je takoj odvrgel nadutost in domišljavost tistih, ki vse vedo in morajo druge le učiti in opominjati, je skušal razumeti razloge ljudi, njihovo logiko stvari, njihova kulturna in verska merila. Iz izpraševalca je postal izprašanec in iz sodnika tisti, ki se mu sodi. 

Neprehodna stena je bila Cerkev - ne tista, ki ubogim prinaša veselo oznanilo, slepim odpira oči, gluhim ušesa, temveč Cerkev kot klerikalna struktura, ki se sistematično in pogubno postavlja na stran velikih, mogočnih, torej proti navadnemu človeku. Ko je opozarjal na to napačno držo, je seveda naletel na nasprotovanje, saj je cerkvena struktura vedno oblastna - seveda je spet tu govora o tisti Cerkvi, ki ukazuje, ne o tisti brez imena, o Cerkvi majhnih. Cerkev, ki ukazuje, pravi, da je treba izkazovati ljubezen ubogim, tem pomaga priti do nebes, ne pomaga pa jim priti iz revščine. Sposobna je tudi prirediti lepe in ganljive pogrebe, ljudem pa ne daje moči, da bi lahko živeli v tem svetu. Lahko te celo navaja k temu, da si zatiskaš oči pred resničnim življenjem, da pred njim celo bežiš, da bi sledil obljubi večnega življenja (to pa vendar ni le v prihodnosti, ampak je že sedaj, če ne sploh ne moremo govoriti o večnem življenju, kot bi dejal Ivanov, op. prev.). 

Cerkev ne sme učiti, da rečemo vedno "da". Jezus je navajal tudi k upiranju, k temu, da rečemo tudi "ne". Prav je, da Cerkev govori o solidarnosti, vendar pa se mora posluževati drugačne politike od državne, da bi jo ljudje pozorno in z naklonjenostjo poslušali. Biti mora drugačna in alternativna. Ljudem z goratih predelov, z obrobja, odrinjenim in prizadetim zaradi današnje centralistične in globalistične politike, mora znati ponuditi drugačno pozornost in terapijo, kot jo ponuja država, ki zapira šole, trgovine, jih sili, da se pomaknejo v centre, jih pušča brez cest (kako to pričakujejo naše manjšine v sosednjih državah in kako to potrebujemo Primorci ipd., op. prev.). 

Cerkev se ne sme obnašati kot država. Če namreč ni kritična in alternativna, postaja dodaten motiv poniževanja. Dva gospodarja sta preveč, kadar je več kot preveč že en sam, če je neobčutljiv in prepotenten.

nedelja, 5. september 2010

Izročiti se Kristusu. Popolnoma.

Preselimo se nekoliko v okolje današnjega evangelija. Kar predstavljamo si ogromno množico ljudi, ki potuje skupaj z Jezusom. Najbrž bi se na tem mestu vsakdo vprašal, kako to, da mu sledi toliko ljudi: najbrž so s slišanim in videnim zadovoljni – vse je revolucionarno novo, toda do sedaj nikomur ni bilo treba napraviti nič posebej zahtevnega – vsi so bili doslej le gledalci in površni poslušalci. 

Jezus se odloči iti na novo raven. Trikrat izzveni stavek: »Ne more biti moj učenec…« Kaj je tisto, kar je treba storiti, da postanemo pravi Jezusovi učenci? Bolj ali manj pasivno gledanje in poslušanje nista dovolj, treba je nekaj več, treba se je nečemu odpovedati in treba se je za nekaj odločiti. 

Odpovedati se je najprej treba vsem svojim gotovostim in se podati po poti vere, podobno kot je storil Abraham, v negotovost. Treba je iti iz varnega zavetja domačega ognjišča, treba je pustiti za seboj ves tovor preteklih odnosov in ljubezni, treba se je odpovedati dosedanji lastnini in se, osvobojeni teh vezi, prepustiti Bogu, da nekaj naredi iz nas in iz našega življenja. Enostavno, svoja srca je treba v celoti in ne le delno izročiti samo Kristusu, saj edino on ve, kaj v vsak izmed nas resnično potrebuje v svoji notranjosti. 

Mislim, da nam vsem kmalu postane jasno, kaj to povleče za seboj: ta, ki mu moramo izročiti svoja srca, ni le človek ali zgodovinska osebnost, modri učitelj, ki deli zanimive nauke, ampak moramo priznati Jezusa Kristusa za Gospoda, za Boga. Če bi pri Kristusu šlo le za nekega filozofa, modreca, učitelja, potem sprejetje njegovega nauka, njegove poti ne bi bilo nekaj obvezujočega – če mi je všeč, sprejmem, če ne pač ne, kakor niso sprejeli Pavlovega nauka Atenci na areopagu, ko so dejali: »O tem bi te poslušali kdaj drugič!« 

Odločiti se za hojo za Kristusom pomeni radikalno odločitev, ki zahteva od nas odpoved samemu sebi, svojemu življenju, sprejetju križa. To seveda ni lahko, to ni nikakršna romantika. Pomeni, da na svoje življenje gledamo iz drugega zornega kota – iz perspektive večnosti, kjer velja, da kdor svoje življenje izgubi zaradi evangelija, ga pravzaprav najde. 

Če pa svoja srca popolnoma izročimo Gospodu, pridobimo veliko. Postanemo svobodni, svobodni v Kristusu. Ni res, da bi v njih več ne bilo prostora za mater, očeta, brata, sestro, ženo, moža… nikakor ne, še več prostora zanje nastane na ta način. In predvsem ni res, da naše življenje na ta način izgubi svoj smisel – ne, če tega ne storimo, naše življenje sploh nima nobenega smisla, ker samo v Kristusu pridobi smisel celo naš križ.