Pre Toni pravi zase, da k sreči ne pripada 'duhovniški' družini ali rodbini, gre za tiste, ki jim je Cerkev vedno predstavljala središče njihovih čustev in zanimanj, ob tem pa v vsaki generaciji dale tudi po vsaj enega duhovniškega predstavnika. Ni napravil neke cerkvene kariere, bolj so ga tolerirali kot sprejemali v škofiji, vseeno pa zase pravi, da je napravil neke vrste kariero - zanj je to pomenilo ostati svoboden v cerkveni strukturi videmske nadškofije.
Ko je prišel v Karnijo, je ugotovil, da je bil njegov način gledanja na svet, ki si ga je pridobil v semenišču, popolnoma zgrešen. Ni mogel najti iste valovne dolžine z ljudmi, zdelo se je, kot da pripadajo dvema različnima svetovoma ali da govorijo dva med seboj nerazumljiva jezika. Potem ko je takoj odvrgel nadutost in domišljavost tistih, ki vse vedo in morajo druge le učiti in opominjati, je skušal razumeti razloge ljudi, njihovo logiko stvari, njihova kulturna in verska merila. Iz izpraševalca je postal izprašanec in iz sodnika tisti, ki se mu sodi.
Neprehodna stena je bila Cerkev - ne tista, ki ubogim prinaša veselo oznanilo, slepim odpira oči, gluhim ušesa, temveč Cerkev kot klerikalna struktura, ki se sistematično in pogubno postavlja na stran velikih, mogočnih, torej proti navadnemu človeku. Ko je opozarjal na to napačno držo, je seveda naletel na nasprotovanje, saj je cerkvena struktura vedno oblastna - seveda je spet tu govora o tisti Cerkvi, ki ukazuje, ne o tisti brez imena, o Cerkvi majhnih. Cerkev, ki ukazuje, pravi, da je treba izkazovati ljubezen ubogim, tem pomaga priti do nebes, ne pomaga pa jim priti iz revščine. Sposobna je tudi prirediti lepe in ganljive pogrebe, ljudem pa ne daje moči, da bi lahko živeli v tem svetu. Lahko te celo navaja k temu, da si zatiskaš oči pred resničnim življenjem, da pred njim celo bežiš, da bi sledil obljubi večnega življenja (to pa vendar ni le v prihodnosti, ampak je že sedaj, če ne sploh ne moremo govoriti o večnem življenju, kot bi dejal Ivanov, op. prev.).
Cerkev ne sme učiti, da rečemo vedno "da". Jezus je navajal tudi k upiranju, k temu, da rečemo tudi "ne". Prav je, da Cerkev govori o solidarnosti, vendar pa se mora posluževati drugačne politike od državne, da bi jo ljudje pozorno in z naklonjenostjo poslušali. Biti mora drugačna in alternativna. Ljudem z goratih predelov, z obrobja, odrinjenim in prizadetim zaradi današnje centralistične in globalistične politike, mora znati ponuditi drugačno pozornost in terapijo, kot jo ponuja država, ki zapira šole, trgovine, jih sili, da se pomaknejo v centre, jih pušča brez cest (kako to pričakujejo naše manjšine v sosednjih državah in kako to potrebujemo Primorci ipd., op. prev.).
Cerkev se ne sme obnašati kot država. Če namreč ni kritična in alternativna, postaja dodaten motiv poniževanja. Dva gospodarja sta preveč, kadar je več kot preveč že en sam, če je neobčutljiv in prepotenten.