Za prijetnim vonjem Marijinih dišav

Danes duhovniki in redovniki v hvalnicah molimo takole: "Trahe nos, Virgo immaculáta, post te currémus in odórem unguentórum tuórum." - "Pritegni nas, o brezmadežna Devica, za teboj bomo tekli v vonju tvojih dišav." Prosimo torej našo nebeško Mater, da nas prav povleče k sebi. Kakor prav irek - zgledi vlečejo. Lepšega zgleda od tega pa ni nikjer. Kakor se poje v devetdnevnici, nas vabijo Marijine kreposti, zato za njo tečemo in hitimo, ali naj bi to kristjani delali. Kakor nam lepo pojasni sv. Pavel, je to tekmovanje naše življenje in tečemo oz. naj bi tekli, da bi ne prejeli neko človeško pohvalo, minljivo slavo, temveč, pravi, nevenljivi venec slave. Kako lepo je vključeno vse to v ta prvi del adventa, ki, kakor smo ugotovili, posebej govori o človekovih poslednjih rečeh.

Vidimo pa, da to niso neke oddaljene stvari, ampak ko govorimo o Marijinih kreposti in o naših krepostih, govorimo o njenem vsakdanjem in našem vsakdanjem življenju. Marija je seveda vsa sveta, vsa lepa, mi to nismo, vendar imamo pred seboj tisto, ki je vse to živela, nam bila v zemeljskem življenju živi zgled, sedaj pa nam na vspo moč pomaga, s to neverjetno močjo, ki ji jo je Gospod naklonil. Že res, da ne more nič biti brez našega pridonosa, vendar pa s takšno pomočnico, ki nam, kakor potem kasneje moilimo, daje moč zoper sovražnike (Da mihi virtutem contra hostes tuos), moremo zmagovati v življenjskih bojih. Pa seveda, kakor so vedno klicali, po Mariji pridemo k Jezusu! Treba se je torej vsak dan z Marijo ob strani boriti v teh bojih. "Češčena Marija, izprosi nam to, da dušni sovražnik nas zmagal ne bo!"

Zares imamo vsak dan zno va priložnost in možnost, in sicer vsakokrat, ko se pred nas postavi izbira za eno ali drugo. Bomo nekaj naredili, kar smo dolžni, kar moramo, kar bi mogli ali bi lahko storili? Se bomo nečesa ognili, nečesa ne naredili, čemur bi se morali ogniti, česar bi ne smeli narediti? Pa saj vidimo - že zjutraj se postavlja pred nas, ali bomo vstali, lepo molili svojo dolžno molitev, se lepo umili in uredili, lepo pozdravili, vračali hudo z dobrim, sprejemali voljno, kar pride, se upriali skušnjavam, naredili kako delo ljubezni - telesno in duhovno... V vsem tem se tudi nam ponuja priložnost, da rečemo Bogu, da sprejmemo in naj se zgodi, kakor on hoče. Biti Gospodovi služabniki po Marijinem zgledu - težko je začeti, lažje pa je seveda kasneje nadaljevati, ko enkrat na mesto razvad postavimo dobre navade. Večkrat rad poudarim, kako je prav to ponavljal pokojni psiholog Bogdan Žorž, ki je bil po Božji dobroti tudi moj prijatelj. Današnji udobni človek, kar smo tudi mi, bi seveda raje ne sprejel, bi odklonil, bi preklinjal ta križ, ki ga Gospod daje, vendar pa je ravno v voljnem sprejemanju tega križa zveličanje. V tem je vršitev Gospodove volje. V tem je tudi nekaj, kar danes več ni moderno - zadoščevanje. Za posledice svojih grehov moramo namreč zadoščevati, plačati odkupnino. Duhovne rane se morajo ozdraviti. Za to celjenje pa imamo vsak dan znova priložnost, ki jo lahko, po Marijinem zgledu, zgrabimo, ali tudi ne. Današnji človek raje celjenje teh ran odlaša in prenaša na kasneje - ne ve se, kdaj bo to.

Tu imamo priložnost pregovoriti o tem, kako imamo z Marijino pomočjo za nekaj, o čemer se več ne govori - da živimo vice že tu na zemlji. Priznam, še posebej o tem govorim, ker pripravljam duhovno obnovo za naše vernike, vendar ne bo nič narobhe, če se poslužim malo tega materiala. Nekoč je nekdo patra Pija vprašal: „Oče, kako lahko trpim vice tu na zemlji, da bi lahko šel neposredno v raj?“ Pater mu je odgovoril: „Tako, da sprejmeš vse iz Božjih rok in mu vse daruješ z ljubeznijo in zahvaljevanjem. Le tako moremo iz smrtne postelje preiti v raj." Po zgledau sv. Frančiška, ki je ravno tako govoril, kako je v tem pravo veselje. Njegove cvetke so tiste vsakdanje male žrtve, ki seveda sprva niso lepe, so pa zagotovo kasneje. Tu je sodelovanje z Marijo, tu je sodelovanje z Božjo milostjo, da bi sadovi bili že sedaj, predokus teh sadov, ki jih bomo v polnosti uživali potem v večnosti. Prav je seveda, da si redno izprašujemo svojo vest, da se kesamo, da delamo svoje trdne sklepe in se redno in dobro spovedujemo svojih grehov, tako vsak dan v molitvi, še bolj pa pri spovedi, pri zakramentu pokore. Vendar je na roki pet prstov, peti pa predsstavlja pokoro ali zadoščevanje.

Če v desko zabijemo žeblje in jih potem izrujemo, ostanejo vendarle luknje od žebljev, ki jih je potrebno zadelati. Kadar si nekaj naredimo, zdravnik in zdravstveno osebje že naredi svoje, vendar pa moramo potem tudi mi delati po njihovih navodilih, da se rane zacelijo - previjati, uživati zdravila, razgibavati, delati terapije in podobno. Sicer se zadeve ne ozdravijo ali zacelijo, oziroma je potrebnega še veliko več časa. Prav tako je tudi z zakramenti, kjer Božji zdravnik svoje naredi, a moramo še mi narediti svoje.

Pri spovedi ali sveti pokori se temu reče zadoščevanje ali vršenje pokore. Vsi naši grehi – v mislih, besedah in dejanjih – pač imajo svoje posledice, kar je potrebno popraviti. O tem lepo govori p. Giovanni Cavalcoli v svoji knjigi ‚Perché peccando ho meritato i tuoi castighi‘ (‚Ker sem s svojimi grehi zaslužil tvojo kazen‘). Danes bi seveda vsi radi živeli tako, da bi ne bilo nobenih posledic, zlasti seveda slabih, a ne gre tako. Posledice vedno so – za dobro dobre in za slabo slabe. Kdor jih ne sprejema, pač ni odgovoren, ne želi odgovarjati. No, pokora in zadoščevanje je tisto, ki potem izbrisuje posledice naših grehov, ki zdravi naše duhovne rane. Zato se moli, pokori, posti, daruje miloščino in še bi mogli naštevati. Poleg skeasnosti mora biti še drža spokornosti, za kar se je nekoč prosilo, ponekod se še vedno, v litanijah vseh svetnikov za duha spokornosti. Spokorni časi nas še močneje na to spomnijo. Pokora je kakor pristna narda še ene druge Marije, ki je Gospodu mazilila noge. Kako lepo zdravi rane našega srca. To mazilo torej dobro dene. Zato naj nam naša brezmadežna Devica izprosi prav tega spokornega duha in nam pomaga ozdraviti vse naše rane.

Živeti v pričakovanju

V začetku tega svetega časa je prav, da se ustavimo pri pomenu samega njegovega imena. Beseda „advent“ izhaja iz latinske besede „adventus“, v latinščini pa ne pomeni le dogodka ali prihoda, temveč tudi pričakovanje dogodka, že to pa nam pove nekaj več o tem, kaj advent pravzaprav je. V tem našem malem razmišljanju bomo videli, da mora biti advent v praksi celotno naše življenje. To naše življenje mora biti vsekakor pričakovanje, vendar budno in ne le neko udobno čakanje križem rok. Resnično pričakovanje je izraz upanja in je zato prepletanje premišljevanja in delovanja, molitve, predvsem pa čaščenja, z delom in predanostjo. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

Danes o tem času pričakovanja praktično govorimo le še v povezavi z božičem, kar je tudi res, vendar le deloma. Ta naš advent nas spominja na prvega, na dolgo, več tisočletno čakanje na Zveličarja, ki se je dopolnilo s Kristusovim rojstvom.

V resnici pa ta čas sega še dlje, kar nam potrjujejo tudi branja, ki jih poslušamo v prvem delu adventa. Ta sveti čas gradi most med časom, v katerem živimo, in daljno prihodnostjo, koncem časov. Dva izraza sta vam zagotovo poznana: prvi je „čuječnost“, drugi pa „adventist“. Prvo besedo najdemo dandanes na naslovnicah številnih knjig, ki pa so 'new age' blodnje, druga pa označuje osebo, ki je pripadnik protestantske ločine. Vendar se mora človek, ki je resnično tak, zavedati svoje identitete in usode - od kod prihaja in kam gre. Prav zato bomo rekli, da mora biti oseba, v narekovajih, „adventist“, in podobno mora biti Cerkev kot skupnost, spet v narekovajih, „adventistična“. Obe pravzaprav izhajata ali izvirata iz Kristusa in sta na poti h Kristusu, ki je začetnik poti Cerkve in naše poti, ki pa nas tudi vse čaka na koncu tega potovanja.

Kot dobro razlaga sveti Bernard iz Clairvauxa, imamo tri vrste adventa ali prihoda: advent "v mesu", kakor se je izrazil, ki se je zgodil že pred 2024 leti v Betlehemu, in ga praznujemo vsako leto 25. decembra. Potem imamo advent v Duhu, ki je potreben vsakemu kristjanu, da bi se pripravil na tretji advent, tj. na prihodnji Gospodov prihod, ki pa najprej pomeni osebno srečanje z njim ob koncu zemeljskega romanja vsakega posameznika. Zato govorimo o posebni ali osebni sodbi, ki čaka vsakega od nas. Potem pa seveda pričakujemo tudi splošno Gospodovo sodbo, ki jo izpovedujemo v veroizpovedi, saj je to člen naše katoliške vere, vsekakor, vendar se mora pri izgovarjanju teh besed vsak od nas dobro zavedati precej kratkega trajanja človeškega življenja, to je kratkega trajanja svojega lastnega življenja. Saj veste, kako je lepo rekel dr. Prešeren: "Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka…" In tako naprej - dobro si je večkrat prebrati in/ali zrecitirati Prešernov Memento mori. 

Tu nam torej apostol pravi: „Bratje! Vemo, ura je že, da od spanja vstanemo." Zato se moramo prebuditi, to pa pomeni, da živimo to življenje adventno, torej v polnem zavedanju, da izhajamo iz Boga in se k njemu vračamo. Če torej vse primerjamo s tremi prihodi, lahko rečemo, da je bil prvi, tisti v zgodovini, naš krst, v katerem smo po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu postali Božji otroci. Drugi prihod pride z dobrim krščanskim življenjem, zakramentalnim in molitvenim življenjem - s tem Kristus po svojem Svetem Duhu prihaja v naša srca, in sicer najprej duhovno, v dobro opravljeni spovedi in vrednem svetem obhajilu pa tudi resnično. Tako so nam dobro razumljive besede svetega Pavla: „Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa.“ Kot smo že rekli, bomo le s takšnim življenjem, torej zares kot dobri kristjani, se bomo vsekakor zavedali resnosti svojega in tega sveta zadnjega dne, vendar pa bomo tudi živeli polni vere, zaupanja in krščanskega upanja.

15 točk večje katoliške pristnosti tradicionalne maše

Katerih je 15 točk za razumevanje, kako je tako imenovana „tridentinska“ maša bolj pristno katoliška?

1. Pri maši starega obreda duhovnik obhaja ob vznožju oltarja, ki je dvignjen nad ravnjo vernikov, saj mora predstavljati hrib Kalvarije. Tako je že iz tega jasno, kaj je v resnici maša.

2. Duhovnik je obrnjen proti Bogu, s hrbtom proti ljudem, saj deluje kot drugi Kristus (in persona Christi), ki večnemu Očetu prinaša žrtev.

3. Verniki so nižje, saj se (na neki način) poosebljajo z Marijo in sv. Janeza ob vznožju križa.

4. Celotno obhajanje maše  je torej vertikalno, od spodaj navzgor, od človeka k Bogu; vse je usmerjeno k večnemu Očetu, tako verniki kot duhovnik.

5. Besedilo posvetitve nedvoumno poudarja aktualnost žrtvenega dejanja in duhovnikovo vlogo drugega Kristusa. Na primer: pisava (s krepkim tiskom) in ločila (s piko) v evharistični molitvi ali mašnem kanonu jasno kažejo, da se pripoved razlikuje od posvetitve kot resničnega dejanja in sedanjega udejanjanja skrivnosti. Celo položaj („globoko sklonjen nad“) in ton duhovnikovega glasu („skrivoma“) se spremenita od trenutka, ko duhovnik posnema Jezusove gibe in tako uresniči čudež transsubstanciacije (spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri). Tako se razlikuje od enovitega tona, ki bi namesto tega lahko dajal vtis preproste pripovedi o dogodku in ne njegove reaktualizacije.

6. V posvetitvi je besedna zveza „Kadarkoli boste to delali, boste to delali v moj spomin,“ vsekakor jasnejša od izraza „To delajte v moj spomin,“ ki ga je lažje razlagati kot preprost spomin. Tudi izraz „ta kelih“ in ne samo „kelih“ je pomenljiv. Kazalni pridevnik „ta“ dejansko pomeni, da kelih, nad katerim duhovnik izgovori posvetilno formulo, ni le kakršenkoli kelih, ampak je na skrivnostni način isti kelih, ki ga je držal v rokah Jezus, ko je posvečeval, tako kot je duhovnikovo posvetilno dejanje na skrivnostni način eno in isto z dejanjem Jezusa, ki je posvečeval.

7. Duhovnikov poklek takoj po posvetitvi vsake od obeh podob izraža vero v transsubstanciacijo, ki se je zgodila zaradi pravkar izrečenih posvetilnih besed. V novem obredu duhovnik poklekne samo enkrat, in sicer ne takoj po posvetitvi, ampak šele potem, ko je dvignil vsako od obeh podob, da ju pokaže navzočim vernikom. Poklek takoj po posvetitvi pomeni, da je Evharistija prava, četudi ni (kot trdijo protestanti) udeležbe vernikov, ampak je izključno v duhovnikovi službeni moči mašništva.

8. Duhovnik, čeprav ne najde možnosti nekoristnega protagonizma, se pokaže kot to, kar je: Božji služabnik, ki ima ontološko lastnost, ki je preprosti verniki nimajo. V tem obredu ni prostora za zmedo med skupnim duhovništvom vernikov ter službenim in hierarhičnim duhovništvom tistega, ki obhaja (celebranta). Primer: začetni Confiteor (kesanje) najprej izreče duhovnik, nato pa strežnik v imenu ljudstva. To razlikovanje jasno označuje razliko med celebrantom in verniki.

9. Verniki se pripravijo s Confiteorjem in s tem, da ne samo enkrat, ampak trikrat izrečejo svojo nevrednost, natančneje s temi besedami: „Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in bo rešena moja duša.“ Izraz „pod mojo streho" je sicer podoben v slovenščini izrazu "k meni“, a je jasnejši, da poudari, resnični Kristusov prihod v notranje prebivališče vernika, ki ni le nekaj čustvenega v protestantskem smislu, ampak vstop pravega in živega Jezusa v vernike.

10. Obhajilo se prejema kleče, neposredno v usta, v položaju adoracije ali češčenja, s čimer se poudarita spoštovanje in češčenje do evharistije, kakor se tudi lažje razume resnico o stvarni (substancialni, ne le resnični) navzočnosti in službenem duhovništvu. Tako po eni strani razumemo neizmerno veličino Boga, ki se je naselil v naši majhnosti, po drugi strani pa ni možnosti za napačno razumevanje, če mislimo, da je evharistija le simbol, „kruh, ki nas mora spominjati“, to pa je tudi to.

11. Maša se ne konča takoj po obhajilu. S tem je jasno, da zahvaljevanje ni stvar presoje vernikov, ampak je dolžno in temeljno dejanje, da bi bilo obhajilo samo rodovitno.

12. Po obhajilu se duhovnik ne usede, kar je dejanje, ki ni „vzgojno“, saj bi lahko vernike, ki so prejeli obhajilo, spodbudilo k podobnemu dejanju.

13. "Besedno bogoslužje", če mu tako rečemo, ne traja dlje od "evharističnega bogoslužja" (oba izraza sta pokoncilski skovanki), ki je središče in vrh maše, pa obhajilo ni prestavljeno v zadnjo fazo obreda.

14. Latinščina ima funkcijo svetega in svečanega jezika in vernikom pomaga razumeti veličino skrivnosti, ki se uresničuje - izjemnost dogajanja na oltarju-Kalvariji je poudarjena prav z uporabo izjemnega jezika (izven običajnega), ne vsakdanjega (imamo seveda še druge t.i. "mrtve" jezike, ki so bili dokončno kodificirani in se ne spreminjajo, kot je recimo cerkvena slovanščina in drugi, v katerih se tudi more obhajati sveta maša, pa niso vsakdanji ali običajni). Pij XII. je v Mediator Dei zapisal: "Uporaba latinščine je jasno in plemenito znamenje enotnosti (med katoličani po vsem svetu, pa naj bodo italijanski ali nemški, beli ali črni) in učinkovita protiutež vsem krnitvam čistega nauka. Latinščina je premagovanje "prostora" in "časa". Premagovanje prostora, saj je jezik vselej enak, ne glede na to, kje se nahajate. Preseganje časa, ker je latinščina jezik, ki se ne razvija, in zato lahko bolje izraža trdnost dogme. Poleg tega se je treba vprašati: je potrebno mašo razumeti ali živeti? Danes imamo paradoks: vsi razumejo besede maše, nihče pa ne ve več, kaj je maša. Bili so časi, ko ljudje niso razumeli besed maše, vendar jih je veliko več vedelo, kaj je maša.

15. Trenutki molka ustrezno pojasnjujejo, da naloga vernikov ni toliko „glasno“ sodelovati, temveč "z vsem svojim bistvom“ sodelovati. Vzor par excellence je Devica Marija, ki ob vznožju križa ni govorila, ampak je premišljevala in darovala. Kdo drug kot ona je poskrbel, da je ta dogodek obrodil sadove? Skratka, da bi skrivnost maše obrodila sadove, je treba deliti in se prikrivati, ne pa se kazati.

vir: Il cammino dei tre sentieri

Kako je teologija osovoboditve osvobodila Brazilce od katoliške vere

Brazilski novinar Marcelo Musa Cavallari je povzel besede p. Clodovisa Boffa, servita in brata bolj znanega Leonarda Boffa, nekdanjega frančiškanskega duhovnika. Oba sta seveda bila prvaka teologije osvoboditve v Južni Ameriki, ki je pred kratkim izgubila enega od svojih glavnih predstavnikov, ko je 22. oktobra umrl Perujec Gustavo Gutierrez. No, tudi p. Clodovis je bil do leta 2007 pomemben predstavnik "teologije osvoboditve", vendar se je potem od nje obrnil stran. Skratka, še vedno p. Boff, saj je brat Leonardo bil laiziran, krivi dolgoletno prevlado teologije za propad katolištva v Braziliji.

Teologija osvoboditve je gibanje, ki je postalo priljubljeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in poudarja osvoboditev od revščine in zatiranja kot ključ do odrešenja ali zveličanja, ampak je seveda vse skupaj gledano materialno, sredstva za dosego cilja pa niso pomembna. Vendar pa si poglejmo kar primer našega servita. Clodovis Boff je leta 2007 naredil potezo, ki ga je odtujila od slavnega brata, ko je objavil članek „Teologija osvoboditve in vrnitev k osnovam“, v katerem je teologe osvoboditve obtožil, da so v središče teologije namesto Jezusa Kristusa postavili revne. Zdaj je Boff mlajši napisal knjigo, v kateri poziva k ponovni osredotočenosti latinskoameriške katoliške Cerkve na Kristusa. „Potrebno je, da Cerkev ponovno poudari Kristusa kot duhovnika, gospodarja in Gospoda, in ne le boja proti revščini in podnebni krizi,“ je dejal ob predstavitvi knjige 'Kriza v Katoliški Cerkvi in teologija osvoboditve', ki jo je napisal v sodelovanju s patrom Leonardom Rasero in je nedavno izšla pri založbi Ecclesiae.

Seveda se p. Clodovis ni povsem odvrnil od vprašanj, s katerimi se ukvarja teologija osvoboditve: „To so pomembna vprašanja," pravi, „toda če se ne napajamo pri Kristusu, ki je vir, vse usahne, vse umre,“ je dodal Boff. Lahko bi rekli, da je naredil pomemben obrat in se tudi dokaj distanciral, vendar še vedno ne povsem. 

Sedaj pa pojdimo lepo k številkam, tokrat brazilskim, da vidimo, o čem kritično piše p. Clodovis Boff. Konec šestdesetih let 20. stoletja, ko je teologija osvoboditve pričela svojo dolgoletno prevlado nad verskim mišljenjem v Braziliji, je bilo več kot 90 % Brazilcev katoličanov. Od takrat se je delež katoličanov med brazilskim prebivalstvom zmanjšal in zdaj znaša 51 %. Vidimo torej, da relativno število tistih, ki so se izrekali in se danes izrekajo za katoličane, nekako sovpada med Brazilijo in Slovenijo.

Obisk cerkva za bogoslužje je mizeren, saj brazilski katoličani zelo slabo obiskujejo cerkve. Raziskava, ki jo je lani v 36 državah izvedel Center za uporabne raziskave apostolata (Center for Applied Research in the Apostolate - CARA) Univerze Georgetown, je pokazala, da le 8 % brazilskih katoličanov ob nedeljah gre k maši. V isti raziskavi zasledimo, da naj bi v Sloveniji bilo še 24% slovenskih katoličanov nedeljnikov. Tu je treba povedati, da je gotovo resnična številka povsod še manjša, če upoštevamo, da se v teh raziskavah navadno gleda udeležba vsaj enkrat mesečno - iz prakse vem, da bi bila številka, če bi striktno gledali obisk vsako nedeljo (da torej nekdo ne gre k maši samo iz res objektivnih razlogov, kot je recimo bolezen in podobno), še precej manjša. Ta stopnja je bila tretja najnižja med analiziranimi državami, malenkost slabša, ampak približno enak odstotek katoličanov hodi k maši v Franciji, najslabše, za en dostotek, pa je na Nizozemskem. 

Boff in Rasera menita, da je upad obiska cerkva posledica tega, da se zaklad vere ne prenaša naprej. Kar se seveda strinjamo in je jasno. Pri teologiji osvoboditve je „vera instrumentalizirana v smislu revnih“, piše Boff v knjigi. „V odnosu do Božje besede in teologije na splošno zapademo v utilitarizem ali funkcionalizem,“ nadaljuje. Pravi, da se teologija osvoboditve „sklicuje na ideje, kot sta ‚rob brezplačnosti‘ in ‚eshatološka rezerva‘, da bi potrdila svoje spoštovanje transcendence vere. Dejansko je delež presežnosti v tej teologiji najmanjši in najmanj pomemben del, 'levji delež' pa, kot vedno, pripada 'osvobodilnemu branju' vere.“ Po mnenju patra Boffa to mnoge katoličane vodi v protestantizem, ezoteriko, neopoganstvo in celo satanizem.

„Vera v Kristusa še zdaleč ni izginila, to bi bilo absurdno trditi, ampak je še vedno referenca za Cerkev,“ je dejal redovnik servit na predstavitvi svoje knjige, v kateri je spregovoril na temo Kriza v 'Katoliški cerkvi: „Pomanjkanje vere, ideologije in posvetnost“'.

„Toda odločilno vprašanje je, ali je vera v Kristusa vaša osrednja, glavna, odločilna referenca,“ je dejal. „Ne gre za to, da bi Cerkev osrednje mesto Kristusa potrjevala le formalno in teoretično, ampak da ga potrjuje eksistencialno in operativno, kot utripajoče srce vsega svojega življenja in delovanja,“ je dejal redovnik.

„Doktrinarna potrditev Kristusovega prvenstva v Cerkvi ne stane veliko,“ je dejal. „Vendar pa eksistencialna potrditev, da je Kristus absolutno središče Cerkve, stane, in to veliko: To stane srce in dušo, kadar že ne stane solz in morda tudi krvi,“ je dejal. Clodovis v svoji knjigi govori o tem, kako je sodeloval z zagovorniki teologije osvoboditve v času pontifikatov papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Po njegovem mnenju je treba teologijo osvoboditve ponovno premisliti s Kristusom v središču in ne z revnimi, da bi bila „času primerna, koristna in potrebna“, kot je dejal papež Janez Pavel II. v pismu brazilskim škofom leta 1986. Vidimo, kaj pomeni, če se nekdo ne popolnoma odvrne od zmote, ampak bi rad, da bi bil volk sit in koza cela. P. Clodovis bi rad rešil teologije osvoboditve, kakor jo je hotel, kot smo videli, očitno rešiti tudi papež Janez Pavel II., pa tudi Benedikt XVI. Lahko rečemo, da je TUDI teologija osvoboditve delno sokriva, vendar pa je le eno od sredstev v pokoncilskem voznem parku, ki so pripeljala do tovrstnih rezultatov. Ne vem, zakaj bi Cerkev potrebovala teologijo osvoboditve, ko pa se je v svoji zgodovini vedno zgledno ukvarjala in spopadala z družbenimi vprašanji, ne da bi zato odstopila od pravega nauka.  

Kaj predstavlja duhovno branje?

Duhovno branje je zelo pomembno za življenje kristjana. Nikoli ga ne smemo zanemariti. Vsekakor nam ritem današnjega življenja pušča malo prostora, res pa je tudi, da danes obstajajo nova orodja, ki nam lahko pomagajo izkoristiti številne trenutke, ki bi jih sicer izgubili. Samo pomislite na dolg čas, ki ga v velikih mestih preživimo na avtobusu ali v podzemni železnici. Zakaj ne bi teh trenutkov izkoristili tudi za malo duhovnega branja?

Da bi razumeli, kaj je duhovno branje in kakšen je njegov pomen, preberimo iz knjige p. Roberta Quardta,  'Dan v samostanu': 

Duhovno branje ni preprosto branje verske knjige, ampak branje s posebnim namenom, tj. za izpopolnjevanje notranjega življenja, duhovni napredek in lastno posvečenje. Njegov pomen torej ni v tem, da bi um obogatili z novimi pojmi, ampak v tem, da bi okrepili voljo na poteh dobrega, da bi prišli neposredno do Boga.

Duhovno branje torej hrani duha, predvsem pa nam pomaga spoznati, kako zelo se v tem duhovnem življenju ne moremo voditi sami, ampak nas morajo spremljati mojstri, kot so avtorji dragocenih knjig, iz katerih moramo črpati.

Vir: Il cammino dei tre sentieri

Rast v Kristusovi moči

Dragi verniki, v teh dopolnilnih nedeljah je zanimivo gledati, kako nekatera mašna besedila ostajajo enaka, kot recimo velja za vse mašne speve, ki ostajajo enaki, spreminjajo se vsakokrat berila in zborne molitve. To moremo povezati s priliko o gorčičnem zrnu in o kvasu v testu, saj ni težko ugotoviti konkretnega zgodovinskega sklicevanja našega Gospoda na Cerkev. Najprej je tudi slednjo skril pod prispodobo, pa vendar je že jasna namera ustanovitve, kakor tudi imamo tu prerokbo o tem, kako se bo ta Cerkev razvijala, kako bo rastla in se utrjevala. Gre pa za drugačne vrste resničnost od človeške resničnosti, zato velja opozoriti na edinstvenost prilike, na katero smo navadno premalo pozorni. Iz razodetja, torej iz Svetega pisma in ustnega izročila, vemo, da je Cerkev novo izvoljeno Božje ljudstvo, novi Izrael. Prispodoba drevesa je zelo prikladna. Navadno so za starozavezni Izrael preroki uporabljali podobo mogočne cedre, tu pa je uporabljeno gorčično drevo, ki pravzaprav ni prav nič drevo, ampak največ par metrov visok grm. Nima torej nič opraviti z neko mogočnostjo, ni nič kaj kraljevsko. Vendar pa vemo, da Kristusovo kraljevstvo ni od tega sveta, zato pa je drugačno in ima nekatere zakonitosti povsem drugačne, v določeni meri pa ima čisto enake zakonitosti, kot pač veljajo v naravi in v svetu. 

Začetki Kristusove Cerkve so zelo skromni in majhni, če tako pogledamo. Jezus, ki je ustanovil Cerkev, se je rodil v skalnatem hlevu med živalmi, skromno in skrito živel ter delal v delavnici tesarja, ki ni bil preveč cenjen poklic, čeprav nepogrešljiv, potem pa je, zlasti med preprostim ljudstvom, samo tri leta pridigal svoj nauk, ki so ga mogli vsi, tudi nepismeni, razumeti. Vsi so tudi razumeli, da se sklicuje na vse prejšnje, a, kot smo videli, gre vendarle za drugačen nauk. Jedro te Cerkve je zelo skromno, saj je le dvanajst apostolov, zbranih okoli skromne žene, Marije, ki se jim lahko doda še tistih par desetin drugih učencev, vendar pa je to drobno seme, prav kakor govori prilika, tako močno, da zraste in se razprostre vsepovsod, najprej po širnih deželah rimskega cesarstva. Skozi stoletja to gorčično seme Cerkve, vsejano v srca Deviške Matere in apostolov, skromnih ribičev, cestninarjev in podobnih, zraste v mogočno drevo, ki se razprostre po vseh kontinentih in deželah sveta in pod njeno senco se zatečejo ljudje vseh narodov in ljudstev. Tako deluje to kraljestvo Kristusa Kralja in tako moremo tudi dandanes prepoznati resničnosti, ki temu v Cerkvi sledijo in pa tiste, ki so se od logike nebeškega kraljestva oddaljile. 

Oddaljitev od svetega izročila je oddaljitev od Kristusa in oddaljitev od poživljajoče moči nebeškega kraljestva. Tisto, kar so apostoli prejeli in izročili, tisto je Cerkev, kakor narekuje »vincencijanski kanon« sv. Vincencija Lerinskega, vedno, povsod in vse učila, prav tako pa se je to vedno, povsod in s strani vseh verovalo. Podaniki pač sprejmejo in naprej prenašajo tisto, kar jim kralj po svojih služabnikih izroča. Vsi poznamo igro telefona – če se izroča tisto in samo tisto, natančno tisto, kar nam je bilo povedano, potem bo  tudi zadnji člen v verigi mogel povedati tisto, kar je prvi dal v obtok. Kadar pa se misli, da znamo več in bolje od Kristusa in Cerkve skozi stoletja in tisočletja, se vse skupaj spremeni v nasprotje želenega. Eno je zanašanje na Kristusa in na njegovo milost ter previdnost, drugo pa je zanašanje na človeka. Najlepše je to teoretiziral neapeljski filozof Giambattista Vico, ko je govoril o »heterogenezi ciljev« - človek ima svoje namene in cilje, vendar pa se na koncu zgodi ravno nasprotno od tistega, kar je mislil in želel. 

Tako se je želena in napovedovana pomlad v Cerkvi spremenila v zimo, vendar ne povsod, kakor moremo videti. V naši Bratovščini ostajamo zvesti izročilu in temeljimo na Kristusu Kralju, kar je poudarjal ne samo nadškof Lefebvre, ampak tudi pokojni škof Tissier. V zadnjem intervjuju nam generalni predstojnik, don Davide, govori o našem apostolskem poslanstvu takole: »Od svoje ustanovitve Bratovščina to vlogo opravlja v posebnem kontekstu krize brez primere, ki je prizadela duhovništvo, mašo, vero in vse zaklade Cerkve. V tem smislu je opomin na resničnost teh zakladov in njihovo nujnost za obnovo vsega. Ne da bi se za to odločila, Bratovščina živi kot privilegirana priča izročila v razmerah, ko je izročilo zasenčeno. Dejstvo je, da se Bratovščina v tem smislu znajde v znamenju protislovja v korist cerkvenega izročila. Moč njene obrambe je edinstvena v tem, da je njena zavrnitev vseh liberalnih reform brezpogojna in ne dopušča nobenega kompromisa. Tako pa je njeno stališče neposreden in popoln odgovor na to, kar Cerkev v sedanjih razmerah potrebuje.«

Smo pa že poudarili, kako je le majhen delež ljudi članov katoliške Cerkve, manj kot petina prebivalstva, vidimo tudi, kako malo tudi tistih, ki se izrekajo za kristjane, živi svojo vero. Še bolj velja, da ogromna večina teh ljudi pravzaprav ne pozna pravega nauka, prave maše, pravih zakramentov, zakladov Cerkve. Zato ne smemo, kakor pravi don Davide, zaspati na nekih lovorikah, ampak moramo trdo delati za ras Božjega kraljestva na zemlji. Zato se moramo seveda truditi za krepostno, molitveno in zakramentalno bogato življenje, vendar to še ni dovolj. Pod duhovnim vodstvom mora vsakdo tudi pokazati svojo velikodušnost in narediti, kar more. Vsakdo da lahko tako ali drugače svoj prispevek in vsakdo je lahko pričevalec doma in v okolju, kjer se giblje. V vseh ozirih velja, da je žetev velika, delavcev pa malo. Na nas je, da z zgledom in besedo nudimo mladim pričevanje in oporo, da bi bili bolj velikodušni v vsem. Svoje sposobnosti in talente ter, po svoji presoji, tudi drugo, je treba dati na razpolago Kristusu Kralju in njegovi nevesti Cerkvi. Res je, v človeških očeh smo samo majhno grmičasto drevo na tem svetu, vendar pa ima to drevo neverjetno vitalnost in sposobnost dajati zatočišče številnim dušam. Hkrati pa vemo, da Cerkev ni samo ta ubogi grm na tem svetu, temveč najmogočnejša cedra v nebeškem kraljestvu, ki sije v luči Kristusa Kralja. Na koncu pa seveda v mesecu novembru ne smemo pozabiti na našo odgovornost za delo tudi za trpečo Cerkev – za duše v vicah, za katere nikdar nismo naredili dovolj. Molimo, darujmo za svete maše, obiskujmo pokopališča, kjer prižgemo PRAVO svečo, poškropimo grobove z blagoslovljeno vodo in molimo za rajne. Tudi to je veliko delo. Preganjanja, zasmehovanja, bolezni in trpljenje pa se tudi more nameniti za rast apostolata, pa bo tako lažje vse to prenašati.

Dolžnost ljubezni

Sveti Pavel nas na to dopolnilno peto nedeljo po Gospodovem razglašenju, ko se nezadržno bližamo koncu cerkvenega leta, opozarja na našo največjo krščansko dolžnost, to pa je dolžnost ljubezni. Pa boste rekli, kako ljubezen ne more biti dolžnost, da ne sme postati navada in podobno, pa da je ljubezen predvsem zapoved. Vendar bomo na to odgovorili, da so zapovedi ravno, za razliko od tega, kar pravi moderni svet, naše dolžnosti. Ko gledamo na seznam zapovedi, je to seznam človekovih dolžnosti. Za kristjana ne veljajo oz. ne bi smele veljati pravice kot takšne – krščanstvo pač ni deklaracija človekovih pravic, ne temelji na tej deklaraciji. Ni neki humanizem, kjer bi človek postavil neke zadeve sam od sebe, pa se potem na to sicer sklicuje, v resnici pa vedno išče, kako bi neke stvari, kot so recimo pravice, samo deklariral, ne bi se pa jih držal. Pa tudi, človek potem gleda le nase in zase govori, kako ima pravice, medtem ko bi drugi do njega morali imeti dolžnosti. Tu je razlika med ljubeznijo in egoizmom. Po prvi je človek obrnjen izven sebe, najprej k Bogu, potem pa na isti način tudi k bližnjemu. 

Tu nam sv. Avguštin lepo pravi v knjigi »Božje mesto«, da tak človek išče Boga in bližnjega tako goreče, da ugasne njegova ljubezen do sebe, njegovo samoljubje, pravzaprav. Nasprotno pa nam ta veliki cerkveni oče govori, da egoist tako goreče ljubi samega sebe in išče svojo korist ter pravice, da ugasneta tako Bog kot bližnji, da zanj pravzaprav ne obstajata. Do tega pripelje pomanjkanje čuta dolžnosti, do ljubezni najprej, da bi potem čutili dolžnost še do drugih kreposti, da jih namreč čim bolj skušamo živeti. Če imamo čut za dolžnost, da moramo, da smo dolžni ljubiti Boga in bližnjega, potem ne bomo iskali svojih pravic, ampak bomo pripravljeni na žrtev, da tako ugodimo Bogu in bližnjemu. Najprej Bog in potem bližnji imata namreč do nas pravice, mi pa samo dolžnosti, posebej do Boga, seveda. Tako je Giovannino Guareschi položil v usta svojemu don Camillu prav te besede, ko se je zoperstavil mlademu duhovnemu pomočniku, don Chicchìju, ki je začel na ves glas kričati, kakšne pravice da ima: »Mi nimamo nobenih pravic, imamo samo dolžnosti. Bog ima do nas pravice, mi do njega samo dolžnosti.« Zato smo se prav dolžni truditi živeti krepostno življenje, zlasti kar zadeva dolžnost ljubezni.

Kakor nam drugod, torej v 13. poglavju svojega 1. pisma Korinčanom namreč pravi sv. Pavel, nam brez ljubezni vse drugo prav nič ne koristi. V berilu svete maše nam pravi, naj si oblečemo obleko vseh drugih kreposti, predvsem pa obleko ljubezni, ki je vez popolnosti. Res je, vršili bomo najprej dolžnost in marsikdaj bo vse tudi navada, vendar dobra navada. Vseeno pa nas bo to delo sčasoma pripeljalo, da bo vse skupaj resnično preraslo navado in dolžnost, ker bo vse bolj prevzemalo podobo svete vezi ljubezni, ki je svetniška, angelska in Božja. Bolj ko se bomo upodabljali po ljubezni svetnikov, Matere Marije in angelov ter po ljubezni našega Gospoda Jezusa, bolj bo to podobno tisti ljubezni, ki je v Bogu samem, ki je med Osebami Sv. Trojice. Tam se vsaka Božja Oseba popolnoma izroča drugi in ne zadržuje nič zase – nazadnje nam v pismu Korinčanom sv. Pavel opisuje ravno to vez ljubezni, ki je mi ljudje nimamo, lahko nam pa je po milosti Božji podarjena. Vendar pa je ne dobimo, če svoje njive za to seme ne pripravimo. 

Kdor misli, da je lahko živeti neke odnose in podobno kot navado in kot dolžnost, pozablja, kako se je treba pogosto boriti že za prav osnovne reči, da bi naredili kot po navadi in da bi izvršili svoje dolžnosti. Za vse se je treba neizmerno truditi, se odrekati, se žrtvovati in se sebi odpovedovati. Kako težko človek redno dela neke reči, kot je to recimo molitev, obisk svete maše, duhovno in drugo branje, premišljevanje, redna spoved, če govorimo recimo samo o naših krščanskih dolžnostih. Kako težko je potem vršiti svoje stanovske dolžnosti – mož do žene, žena do moža, starši do otrok, otroci do staršev, svoje dolžnosti v službi in podobno. Spet in ponovno vidimo, da so zapovedi, sploh zapoved ljubezni, resnično seznam človekovih dolžnosti. 

Pa, seveda, da ne pozabimo na evangelij – človek je bil ranjen z grehom, pa mu je zaradi tega še težje te dolžnosti vršiti. V njivo srca ni nikdar zasejano le dobro seme, temveč tudi plevel, ljulka. Kako pogosto se tako zdi, kakor velja za ljulko, da se zdi ta strupeni plevel na las podoben dobrim žitnim rastlinam, vendar ni res tako. Ko pa Gospod govori o žetvi, je že res govora o poslednji sodbi ob koncu časov, vendar pa se moramo zavedati tudi, kako je tista najboljša sodba nad našimi grehi vselej pri dobri sveti spovedi. V pripravi za to dobro spoved ločimo žito od plevela, slednji, ki so pa naši grehi, se nato sežge v ognju Božje ljubezni. Zaradi te milosti se potem lahko reže bližnjemu in sebi kruh ljubezni, nekaj tega dobrega semena pa se spet poseje, da bi obrodili še več tega dobrega žita. Prav to prinaša ta skrb in trud ter dobro molitveno in zakramentalno življenje – da se more sad v nas še množiti. Božja milost se lahko v nas veča. Če bi ne skrbeli za vse to, bi plevel vse bolj dušil zdravo klasje, tako da na koncu ne bi bilo nič od njega, še tisto, kar pa bi od nas prišlo, bi bilo strupeno, kakor tudi velja za plevel ljulke. K temu delu smo torej, dragi verniki, poklicani vsak dan. Ne pozabimo, da nam Bog odpusti naše dolge toliko, kolikor smo jih mi odpustili svojim dolžnikom. Blagor usmiljenim, smo slišali na vse svete, kajti ti bodo usmiljenje dosegli – velja za vsak dan, ne samo na sodbi ob koncu zemeljskega življenja ali ob koncu časov.

Krmar v viharjih

 Ko danes premišljujemo v evangeliju o pomiritvi viharja na jezeru, nam Cerkev ponuja lep vstopni spev, kako ima Gospod misli miru in ne stiske ter da nas bo uslišal, ko ga bomo klicali in nas pripeljal iz ujetništva iz vseh krajev. Nadvse primerno za današnjega katoličana, ki je ravno tako maloveren, kakor so bili Jezusovi apostoli. Niso torej bili povsem brez vere, temveč so je imeli zelo malo, premalo. Že če bi je imeli nekoliko več, bi se dogajali čudeži takoj, ko bi prosili, kot je drugod v evangeliju povedano, tako pa je je tako malo, da se čudež sicer zgodi, a šele potem, ko rotijo Gospoda, da umiri vihar. Ko sveti očetje komentirajo Petrovo hojo po vodi po pomirjenem viharju kasneje v Matejevem evangeliju, se navežejo na vihar in pravijo, da se je prvak apostolov začel potapljati, ker je veter odpihnil njegovo vero. Tako je odpihnjena naša vera zaradi prevelikih skrbi tega sveta, kot je rečeno v priliki o sejalcu, da je zadušeno rodovitno seme iz istega razloga. Mi premalo zaupamo v Božjo previdnost, ki jo današnji mašni obrazci tako čudovito opevajo, pa zaradi tega tudi ne prav pristopamo k Gospodu, kadar molimo, isto pa velja tudi, ko se udeležujemo svete maše in zakramenta pokore – spovedi. Abraham nam je dan za zgled vere, saj veruje v prihodnjo izpolnitev obljub, torej v Odrešenika, ki bo prišel. Naša vera mora biti prav takšna, le da se mi oziramo nazaj na Odrešenika, ki je prišel, delal čudeže in zapustil Cerkvi pravi nauk za zveličanje, nato pa nas odrešil s trpljenjem in smrtjo na križu, kar nam je zapustil v sami sveti maši, da smo tudi mi lahko pod križem. Spet smo, vsakič ko smo tam, poklicani, da bi naša vera bila vsaj malo podobna veri naše nebeške Matere Marije, ki je ostala verna in trdna vsemu navkljub. Te vere ni nič omajalo, noben vihar, pa če je bil slednji še tako močan.

Katekizem nas uči, kakšna mora biti naša molitev in daritev. Ko molimo, moramo biti trdni in stanovitni, tako da molimo in se ne naveličamo, vdani moramo biti v Božjo voljo, da se torej prepustimo Bogu, kako in kaj bo napravil, vendar pa moramo biti tudi vselej trdno prepričani, da Bog naše molitve, če jih pravilno obrnemo nanj, vselej usliši. Seveda tako, kakor on ve, da je prav, ne pa po človeško. Tako nam pravi obhajilni spev – karkoli bomo prosili, nam bo dano. Mi smo preveč obrnjeni v to človeško, pa si domišljamo, kako bomo mi sami rešili stvari, vendar nam zbirna prošnja ali »collecta« lepo pove, da med vsemi nevihtami življenja zaradi naše krhkosti ne moremo obstati. Pravzaprav je tako, da brez Božje milosti tako ali tako človek sploh ne bi obstajal. To je tisto lažno in zmotno prepričanje, da je na prvem mestu ali v središču vsega človek, ampak je to seveda laž in zmota. Brez Božje ljubezni in milosti sploh obstajali ne bi in obstati ne moremo. Brez tega se tudi naše življenje ne bi moglo nadaljevati, vendar smo na praznik slišali, kako Bog zadržuje angele, ki so pripravljeni škodovati stvarstvu. Kako usmiljen in potrpežljiv je Gospod! Vendar mi še vedno ne zaupamo, pa si, preveč obremenjeni s temi skrbmi, domišljamo, kako nas Bog ne more uslišati in ne more nič narediti. Čeprav pa se v življenju večkrat izkaže, kako nastopi Božja milost in vsem, ki ponižno, skesano in iskreno ter z vero v srcu, kličejo k njemu, da še več od tega, kar so prosili. Poglejmo življenja svetnikov, kako so čudežno prejemali potrebne darove. Današnji človek je preveč podvržen temu naturalizmu, pa ima čudno vero v Boga. Nekako veruje, da Bog obstaja, hkrati pa misli, da Boga nič ne zanima za svet in človeka, da je oddaljen. Ni torej, po prepričanju današnjega človeka, Božje navzočnosti v svetu, zato pa tudi ne delovanja njegove milosti. Boga vzporejamo s sabo, ker nanj pozabimo, ko gremo na dopust, pa si tudi mi zanj predstavljamo, da je na ležalniku v tropskih krajih s sončnimi očali, pa srka koktajl ob morju. Zato tudi nimamo prave percepcije občestva svetnikov, da je torej z nami, poleg Troedinega Boga, tudi ta neizmerna množica zmagoslavne Cerkve v nebesih, ki jo je videl sv. Janez. Zato tudi, nazadnje, neke vrste fatalizem, torej vdanost v usodo, ko govorimo o vernih dušah v vicah. Zaradi tega pa se potemtakem premalo ukvarjamo s Troedinim Bogom, z Devico Marijo,angeli in svetniki, nazadnje pa tudi premalo z vernimi dušami.

Vendar pa smo poklicani ne k malovernosti in potemtakem k malodušnosti, temveč k veliki veri, potemtakem pa tudi k velikodušnosti, ki se ji reče ljubezen. Če bo velika naša ljubezen do Boga, Marije, angelov, svetnikov in vernih duš, česar seveda ni brez vere in upanja, ker tudi Božjih kreposti nikdar niso vsaka zase, ampak vse tri skupaj, potem se bo povečala tudi naša ljubezen do bližnjega, o kateri nam govori sv. Pavel v berilu, pa bo resnično postala velikodušnost. Velikodušnost ni nič drugega kot pripravljenost na žrtev – umiranje sebi v korist Boga, Marije, angelov, svetnikov, vernih duš in bližnjih. Pa ni treba skrbeti, saj Marija, angeli, svetniki in blaženi – kar postanejo tudi verne duše, ko se rešijo vic – nič ne zadržujejo zase, ampak podkrepljeno s svojimi priprošnjami izročajo Bogu. Treba je hoteti, če pa se hoče, se tudi more. Pripravljenost na žrtev pripelje do žrtve volje, ki pa potem pripelje do žrtve nasploh. Zavedati se moramo, da Gospod nikdar ne zares spi, ampak nad nami vselej bdi. Lord Byron nam ponudi glede tega lepo prispodobo ladje na morju, ki jo vihar in valovi premetavajo, ob paniki vseh pa je sredi krova zelo miren deček. Ko ga vprašajo, kako da je tako miren, odgovori, da je pač njegov oče krmar ladje, pa da mu povsem zaupa, da ga bo pripeljal na varno. Podobno moramo tudi mi verovati in upati v Gospoda, saj je on krmar naše ladje. Kakor je resničnost viharjev na Genezareškem jezeru pač dejstvo, tako velja tudi za viharje v našem življenju – vedno bodo. Važen je le način spopadanja z njimi – sami ne bomo uspeli, z Jezusom, Marijo, angeli in svetniki vedno!   

Sveti Dominik prisili hudiča, da pove, kje z grehom pridobi in kje izgubi

Ko se je sveti Dominik nekoč ponoči sprehajal po samostanu svete Sabine in varoval svojo čredo z budnostjo dobrega pastirja, je v spalnici srečal sovražnika, ki je hodil kot rjoveč lev in iskal, koga bi požrl (kakor duhovniki in redovniki molimo v sklepnicah); ko ga je prepoznal, je rekel: „Zlobna zver, kaj delaš tu?“ „Opravljam svojo službo,“ je odgovoril hudič, „in skrbim za svoje koristi.“ „Kakšno korist pa imaš v spalnici?“ je vprašal svetnik. „Precejšen zaslužek,“ je odgovoril hudič. 

„Na različne načine motim brate; najprej jemljem spanec tistim, ki hočejo spati, da zgodaj vstanejo za jutranjice (prvo jutranje molitveno bogoslužje, tudi matutinij); nato pa preobremenim s spancem druge, tako da ob zvonjenju zaradi utrujenosti ali lenobe ne vstanejo; če pa že vstanejo in gredo v kor, to storijo neradi in brez pobožnosti molijo bogoslužje.“ Nato ga je svetnik popeljal v cerkev in ga vprašal: „Kaj pa se okoristiš tukaj?“ „Precej,“ je odgovoril hudič. „Zaradi mene prihajajo bratje pozno in odhajajo zgodaj. Napolnjujem jih z odporom in raztresenostjo, tako da delajo neradi, karkoli morajo.“ „Kaj pa tu?“ je vprašal Dominik in ga peljal v refektorij (jedilnica v samostanu). „Kdo ne poje preveč ali premalo?“ je bil odgovor. “Tako žalijo Boga in škodujejo svojemu zdravju.“ Nato ga je svetnik popeljal v govorilnico, kjer so se bratje lahko pogovarjali z ljudmi iz sveta in se sproščali. Hudič se je začel zlobno smejati, skakati in prevračati kozolce, kakor da bi se zabaval, ter rekel: „Ta prostor je ves moj; tu se smejijo in šalijo ter poslušajo na tisoče praznih zgodb; tu govorijo prazne besede in pogosto tarnajo nad svojimi vladarji in nadrejenimi; karkoli drugje pridobijo, tu izgubijo.“ 

Končno sta prišla do vrat kapiteljske dvorane, kamor pa hudič ni hotel vstopiti. Skušal je pobegniti, rekoč: „Ta kraj je zame pekel; tu se bratje obtožujejo svojih grehov in prejemajo grajo in opomin ter odpuščanje grehov (ob koncu dneva se vsak redovnik posebej spove pred predstojnikov grehov ter prejme odvezo). Kar izgubijo na kateremkoli drugem kraju, tu spet pridobijo.“ Tako je rekel in izginil, Dominik pa se je zelo čudil pastem in mrežam skušnjavca; o tem je potem dolgo govoril bratom in jim oznanil, da morajo biti na preži.

Za nas je seveda sporočilo prav takšno, še bolj pa naj bo to povabilo, da se redno dobro in iskreno spovedujemo svojih grehov ter vršimo zanje pokoro. Posebej je sveto pokoro treba izkoristiti v prvih osmih dneh novembra, ko lahko pomagamo vernim dušam v vicah. Kar torej izgubljamo na različnih področjih življenja, spet prejmemo pri spovedi.

Podoba podobe

Na 22. nedeljo po Binkoštih že krepko premišljujemo o večnosti, o poslednjih človekovih rečeh, kakor se tudi spodobi ob bližini meseca novembra, ko še toliko bolj premišljujemo o človekovi poslednji usodi. V zavesti svoje grešnosti, krhkosti in majhnosti zato s psalmistom na začetku maše vzklikamo: "Če boš gledal na grehe, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 129). Grehi so dobesedno imenovani "krivice", gre za vse tisto, kar storimo v prvi vrsti proti Bogu, njegovi ljubezni in njegovi milosti, kar pa se, kot smo ugotavljali, nujno prenese na naš odnos do bližnjih, začenši z najbližjimi. To spoznanje grešnega človeka se nato ponavlja v Kyrie, zbirni prošnji ter v darovanjski prošnji, so pa seveda besede že bolj jasno polne zaupanja v Božje usmiljenje in v to, da nam Bog podarja potrebne milosti. Je pa to na to nedeljo, ko prosimo tudi za širjenje katoliške vere (Pro fidei propagatione) tudi sporočilo, ki ga je treba ponesti med ljudi. Tu je na mestu še vprašanje iz enega drugega psalma: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?" (Ps 8,5). Na to vprašanje odgovarja evangelij: človek je Božja podoba.  

Vendar pa se ta Božja podoba velikokrat zabriše. Po krstu sicer ostane neizbrisni pečat, ta Božja podoba globoko v nas, vendar se z našimi grehi izgubi bogopodobnost. Bog nas je ustvaril namreč po svoji podobi in podobnosti, kar kaže na dvojno učinkovitost zakramentov, na katero se sklicuje v berilu tudi sv. Pavel, ko pravi, da je prepričan, da bo Bog v nas začeto delo tudi dopolnil (Flp 1,6-11). Začeto je bilo Božje delo v nas s svetim krstom, ki je, kakor vsi zakramenti, učinkovit že sam po sebi, vendar pa je potrebna še druga razsežnost, namreč naše sodelovanje z milostjo, da se Božje delo v nas dopolni. Prav tu je zato pomembno, da pravilno razumemo Gospodovo vprašanje glede podobe na kovancu, saj bi sicer v življenju vse narobe razumeli. Ne gre namreč samo za vprašanje tiste vidne podobe, za katero vsakdo ve, čigava je, ker tudi piše. Gre za vprašanje presežnosti, zato pa je tudi na kovancu pravzaprav Božja podoba. 

Mnogi bi ločili, ne samo razločili. Pa ne gre tu le za zmoto moderne države, ki loči Cerkev od države, namesto da bi to razločila, temveč za težavo sodobnega človeka, tudi kristjana, katoličana, ki radikalno loči Boga od človeka. Gre za ta kvarni naturalizem, ko ljudje bežno sicer verujemo v obstoj Boga, smo o tem na neki način celo prepričani, vendar pa smo prepričani, da potem, ko je nekoč sprožil proces, po katerem je vse nastalo, tudi mi, nima nič več opraviti z nami, z našim življenjem. Bog torej v življenju sveta, torej seveda tudi v državi, kakor tudi v družbi in ljudeh samih, ni pričujoč, ni navzoč. Ne deluje. Vse torej ne iz njega izhaja in se k njemu ne vrača. To je ključna težava, ker gre za vprašanje delovanja Božje ljubezni, Božje milosti. Brez slednje pa nič ne bi niti obstajalo, bivalo, kakor niti mi nič ne bi mogli, kakor nam lepo pravi binkoštna pesem slednica: "Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje." 

Tako človek sebe postavlja za cesarja in kralja, K.u.K., svojega življenja, svojo podobo postavlja na kovanec in pravi, da se vse začne in konča tam. Kakor naj torej cesarjeva oblast in vse drugo, kar je in kar ima, ne bi izhajala od Boga, čigar podoba je v resnici, podobno razmišlja tudi človek in žal tudi kristjan. Človek je le Božja podoba, pa naj gre še za tako pomembnega človeka - gre mu tisto in toliko, kolikor smo mu dolžni dati in nič več. Absolutna oblast gre edinole Bogu, kateremu gre tudi absolutna poslušnost, pokorščina, ostalim gre vse to relativno, torej odvisno. Človek ni nikdar neodvisen, pa če si to še tako domišlja - ni neodvisen ne od Boga, kakor tudi ne od ljudi. Ima določeno svobodo, ki pa ni absolutna, temveč relativna, ima svoje meje in okvire. Zaradi tega napačnega razumevanja, ki nam je sicer bilo vsiljeno, vendar ga mi preveč nekritično sprejemamo, smo iz civilizacije dolžnosti prešli v civilizacijo pravic, ki pa so v resnici krivice. In se sklene krog, saj, če se spomnimo Boga prosimo v vstopnem spevu, naj ne gleda na krivice... Res je, Boga te od človeka izmišljene pravice prav nič ne zanimajo. Če se trudimo izpolnjevati svoje stanovske dolžnosti do Boga in bližnjega, po možnosti z radostjo in ljubeznijo, potem nam Bog daje še precej večje pravice od tistih človeških. To je dopolnjevanje dobrega Božjega dela v nas z našim sodelovanjem. Koliko lepše je, če krenemo še onkraj teh naših dolžnosti in preidemo v pravi ljubezenski odnos popolne podaritve in žrtve samega sebe... 

Toda ne, podobni smo raje farizejem in sklepamo čudne in podle kupčije, da bi dosegli svoje lastne ne preveč plemenite cilje. Ne želimo rešiti svoje duše in duše bloižnjih, ki so nam dani v življenju, želimo rešiti svoje človeško, zemeljsko življenje in vse, kar ga zadeva, čeprav ima vse to svoj rok trajanja oz. se tega ne da nesti na oni svet s sabo. Pri tem gre tudi za dozdevno ohranitev navzven lepe te svoje lastne podobe, ki ni in ne želi biti Božja. Farizeji so poslali vprašati Gospoda druge, da bi ohranili svoj domnevni ugled, status, dostojanstvo. Kako podobno današnjemu človeku in žal tudi kristjanu. Do vsega tega pripelje to ločevanje in zanikanje tega, da smo vsi ljudje nazadnje Božja podoba, ki jo je pa treba uresničiti, osvetliti. Edino tako bodo mogli tudi oni spoznati Boga in ga častiti, kakor nam drugod Gospod Jezus pravi. 

Čista vest - čisti računi

»Nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki.« Današnji evangelij 21. nedelje po binkoštih nam želi na osnovi ekonomije predstaviti obračun, ki nas vse čaka ob koncu našega sveta in naših časov, torej ob naši smrti. Rekel sem »konec našega sveta in naših časov«, ker danes tudi med dobrimi katoličani zasledimo preveliko ukvarjanje z neko narobe razumljeno apokaliptičnostjo. Mnogi namreč ves čas govorijo, kako smo gotovo blizu koncu sveta in  kako more edinole Bog še rešiti, kar se rešiti da, s svojim posegom, drugače pa se naj ne bi dalo. Ko so nekoč patra Pija vprašali, kateri so največji problemi tedanjega časa, je odgovoril: »Največji problem sem jaz sam!« S tem je podal na kratko zelo poučno sporočilo. Ljudje bi se namreč že tedaj, torej pred kakimi šestdesetimi leti, ukvarjali z reševanjem problemov sveta in z reševanjem celega sveta, ne pa toliko in ne dovolj z reševanjem svojega sveta, ki je njihova duša. Tudi danes je tako. Kako je torej z našim svetom, kako je z našo dušo, z našo vestjo? Je ta vest čista, ali pa je obtežena z grehi in bi jo veljalo očistiti?

Seveda je treba tu paziti, kaj mislimo s tem, ko rečemo vest. Namreč, ne smemo gledati v smislu zmotnega prepričanja, da je vest nekaj osebnega, subjektivnega, pa da se od človeka do človeka pojmovanje obteženosti slednje spreminja. V resnici gre za to, da iz razodetja, torej iz Svetega pisma in izročila vemo, kateri so grehi in kateri so objektivno veliki ali smrtni, tisto, kar pa velja za posameznika, je, katere od teh je zagrešil in katerih ne, kakor tudi, kolikokrat je kak greh storil. Zato pa pri spovedi nikdar ni treba dolgoveziti, ampak je treba svoje grehe spovedovati natančno glede na vrsto, potem pa še povedati število. Kar je potem še pomembno, so okoliščine, ki lahko naredijo neki greh težji ali lažji, ne morejo pa spremeniti dejstva objektivnega zla tistega greha. Ne gre torej toliko za krivdo, kolikor bolj za tisto, kar se je zadnja leta izgubilo skupaj s kesanjem, ko se je obrazec spreminjalo, gre namreč za večjo ali manjšo kazen za greh, ki se nekomu šteje. Tu pa že pridemo do Božjega usmiljenja, ki je veliko, če primerjamo, kot deset tisoč talentov. Seveda je to usmiljenje še precej večje, vendar je v evangeliju ogromna številka, da bi si neskončnost Božjega usmiljenja in odpuščanja nekako mogli ljudje predstavljati. Mi smo si zaslužili za svoje grehe precej veliko kazen, a nam Bog odpiše ogromne količine teh kazni, da bi potem plačali s svojo pokoro precej manj, skoraj nič, lahko pa celo nič. Odvisno od primera do primera. S svojimi grehi torej smo zaslužili Božjo kazen, ker je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je pa tudi neskončno usmiljen. Dandanes se seveda jemlje samo usmiljenje za vsako ceno, ni pa hkrati Božje pravičnosti, kakor pravi psalmist za Gospoda - da je oboje hkrati! Po Božji pravičnosti sem si torej zaslužil določeno kazen, če pa se iskreno kesam, napravim trdni sklep k poboljšanju in se spokorim, potem mi ogromno odpusti. Kakor je ob komentiranju evangelijev že pred več desetletji dejal sedanji Kardinal Ravasi, ki ga ne moremo ravno šteti k tradicionalistom, pravičnost v vsakem odnosu kaže na resničnost ljubezni.

Tu pa že pridemo na odslikavanje našega pravega ali izkrivljenega dojemanja Božje pravičnosti in usmiljenja, ki se nujno zrcali na naš odnos do bližnjega. Če bi bilo samo tako, kakor pravi evangelij, potem še ne bi bil tak problem, težava pa je, da se: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,« zrcali najprej na odnos do naših najbližjih – na odnos med zakonci, med starši in otroki, med brati in sestrami… Zato se vsi veliki problemi tega sveta resnično začnejo v naših srcih, v naši vesti. Slednjo moramo naravnati zares na Boga, da bi prav razumeli, kakšni smo do njega, kakor tudi, kako gromozanske dolge nam vsakokrat odpisuje. Slednje nas bo potem pripeljalo do večje odgovornosti v naših medsebojnih odnosih, kjer se, kot smo rekli, zrcali naš odnos do Boga. Z reševanjem svetovnih problemov moramo zato začeti pri svoji duši. Živeti je treba dobro zakramentalno in molitveno življenje ter se truditi za kreposti. V tem mesecu tudi še posebej potrjujemo, kako močno nam naša nebeška Mati Marija pri vsem tem pomaga.

Molitev lepa za vsak dan

Rožnovenska nedelja nam vsako leto ponuja priložnost, da se nekoliko bolj posvetimo tej čudoviti in vzvišeni ter zelo močni molitvi. Rožni venec je bil posebej izročen sv. Dominiku, ustanovitelju dominikanskega reda, kakor tudi še drugemu dominikancu, to pa je bil bl. Alan de la Roche (ki bi mu lahko po slovensko rekli Skalar). Oba nam, zlasti pa slednji, ponujata 15 rožnovenskih obljub Device Marije molivcem rožnega venca, ki si jih vsakdo more poiskati v tovrstnih knjigah ali na internetu, vendar pa bomo mi šli lepo po vrsti in pogledali najprej na izvor tega praznika.

Vsekakor ne moremo mimo bitke pri Lepantu, leta 1571, ki se je odločila prav na 7. oktober, sv. papež Pij V. pa je dal zvoniti k zmagi že vnaprej, ko slednja še ni bila dosežena, a vemo, da svetniki pač vidijo dlje. No, praznik se je zaradi te zmage najprej imenoval praznik naše Gospe od zmage, kasneje se je preimenovalo praznik v Rožnovensko Mater Božjo, kakor ga poznamo tudi še danes. Pomembno je pri tem reči, da so bile resda te zmage dosežene tudi z orožjem in vojaško strategijo, ampak tudi. Najprej je bila tu molitev. Ena najpomembnejših, zlasti ko govorimo o Lepantu, pa je bila prav molitev rožnega venca. Po tej molitvi je prišla čudežna pomoč iz nebes. Vemo, da se je kasneje še večkrat to ponovilo, tudi recimo v Avstriji, za katero po 2. svetovni vojni še ni bilo jasno, na katero stran železne zavese bo prišla. No, po molitveni kampanji rožnega venca ni prišla pod sovjetsko nadoblast. Skratka, molitev rožnega venca se nam kaže kot prvovrstno duhovno orodje in orožje. Pri njej ne gre toliko za napad na sovražnika, kolikor za neke vrste napad na nebesa, da bi prejeli potrebne milosti in pomoč. Treba je rožni venec moliti še bolj zase, kot pa za druge, saj je med grešniki najprej treba spreobrniti sebe. 

Poglejmo, kaj nam o načinu molitve pravi sv. Ludvik Monfortski v svojih šestih točkah. 

Najprej je treba biti v Božji milosti, ali vsaj imeti trden sklep, da bomo izšli iz grešnega stanja. Zato ga predlaga moliti vsem, pravičnim, da bi ostali v Božji milosti in jo večali, pa tudi objektivno grešnim, da bi zapustili grešno pot. 

Pod drugo je treba moliti pazljivo in zbrano, saj Bog bolj posluša glas srca, kot pa glas ust. 

Tretjič pravi, da se je treba boriti proti stvarem, ki nas begajo, zato se je treba boriti in moliti rožni venec z vztrajnostjo in precej večjo pobožnostjo, kot bi jo zahtevale druge molitve. 

Četrtič nam pravi, da je treba moliti rožni venec v skromnosti: "Dodal bi, da je treba rožni venec recitirati skromno, to je, kolikor je mogoče, na kolenih, s sklenjenimi rokami in rožnim vencem med prsti. Bolni pa naj ga molijo v postelji, tisti, ki potujejo, naj ga molijo med hojo (dandanes bi rekli - med vožnjo), tisti, ki zaradi slabosti ne morejo klečati, pa naj ga molijo sede ali stoje. Dobro je molitev izgovarjati tudi med opravljanjem svojega poklica, kadar slednjega ni mogoče prekiniti, ker to zahtevajo obveznosti zaposlitve; fizično delo ne preprečuje govorne molitve." 

Petič nam svetnik pravi, da je najbolje rožni venec moliti skupaj in, kolikor mogoče, v dveh zborih. Gre namreč za: "Boga najbolj hvalevreden, za dušo najbolj odrešujoč in za hudiča najbolj strah vzbujajoč način..." Gospod je namreč naročil učencem skupno molitev: "Bog ljubi zborovanja. V nebesih skupaj zbrani angeli in blaženi mu nenehno pojejo hvalnice; na zemlji, združeni v svojih skupnostih, pravični noč in dan skupaj molijo. Naš Gospod je apostolom in učencem izrecno svetoval, naj molijo v skupnosti, ko je obljubil, da bo, kadarkoli bosta dva ali trije ljudje zbrani v njegovem imenu, da bi molili isto molitev, on med njimi. Kakšno veselje je imeti Jezusa v svoji družbi! Da bi to dosegli, je dovolj, da se pridružimo molitvi rožnega venca." Tu gre poudariti, da gre seveda za duhovno navzočnost, ne pa za resnično in dejansko navzočnost, ki je seveda pri sveti maši in v najsvetejšem Zakramentu. 

Kakor pa nas uči za molitev na splošno katekizem, pravi v šesti točki tudi sv. Ludvik, da je treba moliti z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. "Rožni venec je treba recitirati z vero in se spominjati Jezusovih besed: 'Karkoli prosite, verujte, da ste to dosegli, in se vam bo izpolnilo.' (Mr 11,24). On vam bo rekel: 'Pojdite in zgodi se po vaši veri.' (Mt 8,13) ... Če komu od vas manjka modrosti, naj prosi Boga ... Prosi pa naj v veri, brez omahovanja„ (Jak 1,6), ob molitvi rožnega venca, in mu bo dano." Glede ponižnosti nam podaja svetnik zgled skrušenega cestninarja v nasprotju s farizejem. Da, treba se je zavedati, da smo veliki grešniki in zato moliti z vso ponižnostjo, tako na zunaj, kot tudi v srcu.  Zaupanju pa moramo pridružiti vztrajnost oz. stanovitnost, kakor se lepo reče po starem: Samo tisti, ki vztrajno prosi, bo prejel, v iskanju bo našel, v trkanju mu bo odprto.

Še enkrat poudarimo, da je treba moliti rožni venec najprej in predvsem zase - v spravo za grehe in vse druge namene, šele potem za druge. In treba je veliko moliti, da bi se naučili dobro moliti. Naš Gospod nikjer ne pravi, naj malo molimo, pravi pa, naj dobro molimo. Brez vaje v vseh naštetih točkah, veliko vaje, ne bomo dobro molili. 

Skratka, molimo radi rožni venec, predvsem naj bo to skupna in družinska molitev. Rožni venec se mora spet povrniti v naše Božje in domače hiše, kjer mu je mesto. Ob hitrem tempu, radijih in zaslonih seveda ni več mesta za to čudovito molitev. Naj torej kdaj te naprave lepo mirujejo, v korist molitve rožnega venca.

Lenoba - brezdelje ali lažna vrlina današnjih dni?

Prevajam in povzemam razmišljanje p. Luca M. Genoveseja (nekdanjega Frančiškana Brezmadežne) v 'Settimanale di Padre Pio', ki mu dodajam še svoje. Dandanes se namreč lenobo narobe razume, pa je potem to le neko brezdelje in podobno, samo izgubljanje časa, ko se nič ne dela. Videli bomo, da ni ravno tako. 

Če analiziramo besedo 'akedia', ki je grška beseda za glavni greh lenobe, tudi s pomočjo sodobnih slovarjev, odkrijemo, da gre za besedo z nasprotnim pomenom v posvetnem in krščanskem pomenu. Vsi mislijo, da akedia bolj ali manj ustreza lenobi, dolgočasju, naveličanosti in majhni želji po delu. To bi naj bila pregreha lenuhov in uživačev. Celo sodobni slovar italijanskega jezika navaja tole opredelitev: „Lenoba: odpor do dela, povezan z idejo dolgočasja in zanemarjanja [...]“.

Lenuh torej ne bi bil le tisti, ki ničesar ne počne, ampak tudi tisti, ki si daje videz, da počne nekaj pomembnega. Razgaljeni princ, torej, mitoman na delu.

Veliki antični svetnik, sveti Janez Klimak († 650), menih s Sinajske gore, gospodar cvetoče samostanske skupnosti in velik poznavalec človeške duše, daje povsem drugačno razlago akedije: lenuh je v resnici 'aktivist'. Toda s kakšno dejavnostjo se ukvarja?

„Pogosto se [akedia] rodi kot poganjek med vejami brezdelja [...] akedija je pareza duše, zaradi katere um postane počasen, askeza zanemarjena, poklic se sovraži. S poveličevanjem dobrin sveta omalovažuje Božje usmiljenje in človekoljubje, razrahlja napetost psalmodije in molitev naredi počasno, medtem ko vliva železno energijo za službe, skrb za ročno delo in grajo za poslušnost [...]“.

Lenoba tako nastane iz (lažnega) govorjenja, iz veliko zgovornosti, iz veliko govorjenja samo zato, da bi govorili in slišali govorjenje (prim. Apd 17,21). Klepetanje pogosto oživlja naše razprave in pogovorne oddaje, v katerih vsakdo pove svoje in vsakdo ostane pri svoji ideji, morda se celo vrže v žaljenje drugih, ki ne mislijo tako kot oni sami. Lenoba je hvalospev dejavnosti in sovražnik kontemplacije, uničevalec poslušnosti v imenu pravic in napredka.

Pri nas je Jožef II. ukinil kontemplativne samostane, v  Italiji so to storili Savojci, ko so zasedli katoliške države italijanskega polotoka. P. Serafino Tognetti je v tem oziru spomnil, kako je bil nekoč v samostanu na obisku neki škof, ki ga je na koncu takole zanimalo: »Dobro, pa kaj sploh delate v tem vašem samostanu?« Menihi se namreč trudijo živeti v samostanu sv. Sergija meniško kontemplativno življenje, zato mu je prior, p. Serafino, odvrnil: »Ekscelenca, tu ne delamo nič!« Nanašal se je prav na to napačno pojmovanje dela, na ta aktivizem. Napredek in empirična znanost sta bila za savojsko državo in za Jožefa II. sovražnika kontemplacije. Zato je bilo treba tiste, ki so molili, odstraniti, njihovo premoženje pa zapleniti. Lenoba je v resnici dogma nore in nesmiselne dejavnosti, ki se vrže v delo in proizvodnjo, da ne bi razmišljala o Bogu, njegovih zakonih in njegovi sodbi: nekakšna pijanost duše pred večnimi resnicami, ki se vse bolj približujejo.

Obstajajo tisti, ki se opijajo z alkoholom, da ne bi razmišljali o svojih odgovornostih, in tisti, ki se opijajo z delom, da ne bi razmišljali o Bogu in dolžni molitvi, končnem namenu svojega obstoja in potrebi po spreobrnjenju. Rezultat je življenjska nevroza. Živeti je treba vedno v gibanju, v akciji, ne da bi kdaj prišli na konec svojega potovanja, je podobno mitu o Tantalovem mučenju ali kazni titana Prometeja, ker se je uprl očetu bogov: mitološki titani so kot ljudje obsojeni na večni nič.

Navsezadnje so podobni tistim „nesojenim“, ki jih Dante umešča v predpekel v tretjem spevu Pekla. So nekako vmes, saj ne niti zagovarjajo zla niti ne zagovarjajo dobrega, zato ne morejo ne v pekel ne v nebesa. Govori o zelo dolgi vrsti ljudi, ki so pravzaprav velikokrat umrli, ki morajo početi to, kar so v življenju vselej počeli – pehajo se za nekoristnimi cilji, ne za večno obsojeni ne za večno blaženi. Ta dolga vrsta je pravzaprav človek tudi dandanes, ko koraka pod zastavo ideologije, gre za mitom znanosti in tehnologije, športa, politike, lepote, nečimrnosti sveta, hkrati pa popolnoma pozabi na Boga, namesto njega pa si izberejo tisto, za čemer se pehajo, to postane njihov malik, njihov osebni bog, danes bi rekli v orientalskem jeziku, njihova mantra.

Bog je pozabljen, poveličuje pa se tisti talisman, ki si ga človek izbere za lastno srečo: to je prava lenoba! Nočemo gledati z očmi razuma in srca, ker smo izgubili dobroto razuma, Avtorja vseh stvari in Odrešenje, ki nam ga je Kristus ponudil za ceno svoje lastne krvi.

Te stvari se zdijo prazne, medtem ko se tiste, ki so resnično prazne, zdijo polne!

Kako žalostna je današnja podoba krščanskih mladoporočencev, ki na svoj poročni dan mislijo le na fotografije, filme, zabavo, torto, celo na razuzdane predstave na svoj najpomembnejši dan, ne pomislijo pa na Kristusa, svojega Odrešenika in edini razlog svoje zveze.

Koliko otrok, ki jih krivi starši na dan prvega svetega obhajila delajo raztresene, misli na vse zunanje, da bi imeli lepo praznovanje skupaj z vsemi sorodniki, ki so morda prišli od daleč, sploh pa ne pomislijo na to, da bi ljubili in posnemali Kristusa, ki jim je tako blizu in za vse postane meso in prvič vstopi v njihova srca!

Resnična lenoba je nebrzdana aktivnost, počutnost, želja, da bi se prilagodili svetu in ga posedovali, pri tem pa pozabili na pravo dobro, ki se skriva za krepostjo molitve, pokore ter ponižne in iskrene ljubezni.

„Lenoba, ki je med najbolj smrtonosnimi glavnimi pregrehami,“ pravi naš menih, “ne najde, kam bi položila glavo pri tistih, ki so poslušni.

Pokorščina, tj. podvrženost Bogu, ki gre tudi Božjim namestnikom na zemlji (prava pokorščina, seveda, ki gre vsem namestnikom – od staršev do svetnih in cerkvenih predstojnikov), je prava zmaga nad lenobo, ki je bogokletnost aktivnosti, odpadništvo delovanja. Duhovna lenoba, pravzaprav pekel na zemlji, je dana s tem, da si ne prizadevamo za Boga, ampak za nekaj drugega. Gorečnost za posvetno vladavino sveta, človekova neodvisnost od Božjih zakonov, ki jo razglaša za pravico, nenehna želja po spremembi, zaničevanje svetih zgledov očetov, to je sedanja lenoba in sodobnost tone vanjo kot v lepljivo blato, iz katerega ne more več uiti: „Na meni je [govori lenoba], da spremenim mesto, da ne poslušam očeta, da pozabim na sodbo, da ne uresničim klica.“

Na koga se lahko obrnemo, da nas reši iz tega izgubljenega sveta, spričo današnjega opustošenja, ki ga povzročata bogokletje in odpadništvo lenobe? Samo k njej, ki ni nikdar spoznala madeža greha in se niti za trenutek ni podvrgla lenobi, tihemu bogokletju proti Bogu in njegovi volji. Brezmadežna Devica Marija, ki niti z mislijo ni užalila Boga, tega ni mogla storiti niti v svojem srcu in duši! Ona je zmagovalka nad vsako lenobo: tako nad sodobno aktivistično lenobo kot nad odrekanjem lenobi lažnih kontemplativcev.

Marijine bolečine in mi

To nedeljo po naših kapelah slovesno praznujemo sedem Marijinih bridkosti. Marija je tisto, kar je bilo vidno na Gospodovem telesu, trpela v svoji duši, v svojem srcu, zato navadno vidimo to njeno brezmadežno Srce prebodeno, v upodobitvah žalostne Matere Božje pa vidimo sedem mečev. No, starec Simeon je izrekel, kako bo njeno dušo prebodel meč, kar je označevalo vse trpljenje, ki ga bo morala prenašati ob svojem božanskem Sinu. V evangeliju poslušamo, kako sta ob Jezusovem križu stala Marija in Janez, kot pravijo komentatorji, tako blizu, da ju je mogel ogovoriti. Ogovoriti tako, da je žalostno Mater Božjo napravil pod križem za našo mater. 

Za nas je to bila čudovita zamenjava, v resnici pa ta zamenjava ni nič kaj prida, saj Jezusovo mesto privzamemo mi, ubogi grešniki, začenši z enim od teh, Janezom Evangelistom. Kot ostali, je tudi on zbežal, a se kasneje vrnil in stal pod križem, zato pa tudi bil obvarovan mučeniške smrti. Skratka, po sv. Janezu smo bili izročeni v Marijine roke, kakor Jezusa, pa tudi nas od tedaj daruje Bogu. Zato prav rad priporočam moliti ljudem četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, da bi molili prav za to Marijino darovanje ljudi Bogu. Njej je namreč potrebno ljudi izročati, žal pa to premalo delamo. Kako velika je njena ljubezen, ko namesto tolažbe zaradi izgube Sina dobi v skrb grešno človeštvo, ki ji s svojim grešnim življenjem raje zadaja rane, kot pa tolaži. In vendar ona to dela nadvse skrbno in z veliko ljubeznijo. Prvi od sedmih mečev tako že kaže na to prihodnjo zamenjavo na križu, zato pa ta tako smiselna postavitev praznika na dan po Povišanju sv. križa.

Drugi meč je beg v Egipt, ki kaže na to, kako Marija tudi nam pomaga ubežati sovražnikom oz. pomaga, nam izprosi, kakor radi pojemo, "da dušni sovražnik nas zmagal ne bo". Tu je zraven seveda tudi trepet hudobnih duhov, sv. Jožef, ki kot mogočni priprošnjik v tem boju prav tako pomaga. Tretja bolečina se kaže v iskanju nas, izgubljenih grešnikov, še posebej boleča je izguba tistih, ki se, za razliko od Marije, oddalijo od križa misleč, da bodo v življenju užitkov in brezskrbnosti ter daleč od Boga (in posledično Marije) sami sebe našli. To je zmotno prepričanje, ker na koncu ostanejo ljudje prazni, negotovi, na krhkih temeljih. Viharji in nalivi življenja so podobni tistim, ki te dni pretresajo srednjo Evropo. Tudi to je torej Marijina bolečina danes. 

V četrti bolečini sreča Sina na Kalvariji. Prav tako srečuje svoje uboge otroke na njihovih križevih potih, ki pa so pogosto žal neosmišljeni in preklinjani, saj pogosto ljudje ne znamo sprejeti svojega križa in ga voljno nositi za Kristusom, kakor nas je učila prav Božja Mati. Ona je popolnoma sprejela Gospodov križ, ga ponotranjila in osmislila, saj je verjela v Sinove besede, da zlo nima zadnje besede - on ga more preustvariti, zato pa moramo križ nositi za njim. Ne torej pred njim, naše mesto je za njim. Ne smemo se postavljati pred našega Učitelja, ampak za njim, tik za njim, tako blizu, kakor sta bila blizu križa Marija in Janez. 

Kako torej Marijo boli naše križanje in smrt, ki ju doživljamo in doživimo v duhovnem smislu. Prepustimo se toku in smo duhovno križani ter umremo, naša duša umre. Kakor pravi v Razodetju sv. Janez, imamo ime, da živimo, pa smo v resnici mrtvi. Ne sodelujemo ali ne sodelujemo dovolj z Božjo milostjo. Tako peti meč ponovno prebada Marijino srce. Kakor pa je Marija v šesti bolečini sprejela mrtvega Sina v naročje, tako sprejema tudi nas, ko se ji tako ranjeni izročimo, kot smo pa dejali, je še posebej pomembno, da druge izročamo v Marijino naročje, prav kakor so položili drugi Jezusa njej v naročje. Velikokrat bi radi mi sami, z našimi omejenimi človeškimi sposobnostmi spremenili ljudi, ko bi v resnici mi zdravniki morali najprej sebe ozdraviti. Raje izročajmo te ljudi v Marijine roke. 

V sedmi bolečini, ko premišljujemo položitev Jezusa v grob in Marijino osamljenost brez njega, se spet spomnimo na vse duhovno mrtve, ki so se v duhovnem smislu pokopali in se k Mariji ne zatekajo. Še enkrat velja povabilo, da bi se k Mariji zatekali in se ji izročali, ampak zares. Urški je naročila, naj ji okoliški ljudje na Skalnici postavijo svetišče in jo prosijo milosti - zelo preprosto. Vendar mi premalo to delamo. Treba je prostiti bolj intenzivno in se ji resnično izročati. Pa seveda, sebe s svojim življenjem ji je treba resnično izročati, ne pa da se pozabimo zahvaljevati, prositi, obžalovati ter slaviti in častiti. Če bomo to delali do Marije, se bomo zares naučili to delati tudi v odnosu z Bogom. Ne pustimo je torej same.   

Znamenja svete navzočnosti

Il Timone na podlagi francoskih poročil sporoča, da se je v Franciji, v cerkvi Saint-Omer, ki jo je uničil požar, rešilo Najsvetejše.

Požar je izbruhnil v ponedeljek, 2. septembra, plameni so požrli zgradbo, zvonik zgodovinske cerkve v Saint-Omerju na severu Francije, zgrajene sredi 19. stoletja in v celoti obnovljene med letoma 2015 in 2018, pa se je zrušil sam nase. Dinamika požara zelo spominja na Notre Dame v Parizu. Po poročanju časnika Le Parisien, so zvečer na dan požara prijeli moškega, kot je sporočil tožilec iz Saint-Omerja, Mehdi Benbouzid. Gre za 39-letnega moškega, rojenega leta 1985, ki naj bi bil v preteklosti že večkrat obsojen, in je oblastem že znan zaradi podobnih „uničevalnih dejanj z ognjem“.

Za pogasitev požara je bilo potrebnih 120 gasilskih enot. Pozitivno je, da nihče ni bil poškodovan, vendar je moralo 57 ljudi, ki so živeli v bližini cerkve iz previdnostnih razlogov zapustiti svoje domove. „Zelo sem čustvena in ne vem, kako naj to izrazim. Sina sem morala evakuirati z rjuho, ker je videl ognjeni dež, bilo je precej impresivno,“ pravi Angela. Približno deset sosedov se v ponedeljek zvečer ni moglo vrniti domov. Nekateri farani so se želeli spomniti svoje navezanosti na cerkev, tako kot Jacqueline: "Vse sem opravila v tej cerkvi, bila sem krščena, prejela sem birmo, prvo sveto obhajilo, poročila sem se." „Pravkar so jo obnovili, zato mi gre na jok,“ pravi Éric.

V zgodbi je še ena tiha pozitivna stvar. To pa je razvidno iz izjave duhovnika cerkve, Sébastiena Roussela, ki je izjavil, da je bila rešena „najpomembnejša stvar“. Prefektura je namreč izjavila, da je bila „aktivirana enota za varovanje sakralnih del“ in da je bilo „20 bogoslužnih predmetov“ najdenih in rešenih. „Najpomembnejša posodja so bila rešena,“ je še dejal župnik, „poleg tega najpomembnejša stvar, Najsvetejši zakrament, ni bila prizadeta, dobili smo ga nazaj in smo lahko Gospoda prenesli v drugo cerkev.“

V zadnjih urah je prišla novica, da naj bi Sébastien Roussel vstopil v gorečo cerkev, da bi s tveganjem za svoje lastno življenje rešil Najsvetejši zakrament iz tabernaklja. „Informacija se je razširila tudi v Združenih državah Amerike, vendar zgodba ni povsem točna,“ ponižno pojasnjuje župnik. “Res je, da sem prosil gasilce, naj zavarujejo Kristusovo telo, vendar nisem tvegal vsega. Nisem superjunak.“ 

Imeli smo že priložnost poročati o podobnih zadevah, ki jih je seveda vselej ogromno, a v medije pride le sem pa tja kako poročilo. Najboljši vir je še vedno christianophobie.fr, kjer najdemo poročila iz Francije in sveta.

Narobe bi bilo metati krivdo le na te posamezne vršitelje dejanj, kolikor je bolj treba opozoriti na protikrščansko ali protikatoliško miselnost, ki jo najdemo po teh nekdaj katoliških deželah, pa seveda tudi drugod. O vsem tem se lahko več prebere v enem od preteklih zapisov. Vsekakor pa moremo pohvaliti župnika in še koga, ki še imajo nekaj vere v resnično navzočnost, lahko pa tudi rečemo, da naš Gospod še vedno sporoča, da je med nami resnično navzoč in nas ni zapustil - to nam kaže prav po teh znamenjih. Ne smemo pozabiti, da sv. Janez besedo "znamenje" uporabi za čudež. 

Služba pasenja Gospodove črede

Po koledarju tradicionalne liturgije je 3. september praznik svetega Pija X., največjega papeža 20. stoletja. Mi obhajamo njegov praznik na nedeljo po 3. septembru, to pa zato, ker je zavetnik Bratovščine. Ne želimo se ga spomniti z življenjepisom (ki ga zlahka najdete na spletu), temveč z nekaj mislimi o tem, kako je ta sveti papež začutil nevarnost modernizma in se proti njemu odločno boril.

Z okrožnico 'Pascendi', leta 1907, je sveti papež Pij X. želel obsoditi modernizem. Nenavadno je, da je bilo to krivoverstvo odločno obsojeno, vendar pa ni umrlo, nasprotno - podobno kraški reki ponikalnici - se je modernizem skril v podzemlje in se nato na očiten način spet pojavil. Dejansko je nesporno, da so modernistične teze sestavni del tako imenovane nouvelle theologie - nove teologije, ki je v zadnjih desetletjih toliko prispevala k širjenju krivoverskih teoloških stališč. Ta tok nove teologije se je bolj ali manj podtalno razvijal v medvojnih letih, da bi potem po 2. svetovni vojni prišel bolj na plano, nekateri njegovi predstavniki so dobili celo kazni, vendar pa so jim kasneje bile umaknjene in lahko štejemo nekje leto 1960 za tisto, ko je ta kraška reka prišla na plano. Te stvari so nato študirali naši teološki profesorji, ki so potem to podajali in še podajajo slušateljem po semeniščih in teoloških fakultetah. Tudi sami smo to morali poslušati in brati.

Liberalno katolištvo je skušalo združiti katoliški nauk z moderno filozofijo. Papežu Leonu XIII. se je zdelo primerno, da je avgusta 1879 objavil okrožnico 'Aeterni Patris', v kateri je ponovno potrdil pomen „svetega nauka svetega Tomaža“ in predvsem to, da bi moral biti ta nauk temelj vsega katoliškega nauka. S tem je želel preprečiti prav navdušenje nad moderno filozofijo.

Vendar pa dokument Leona XIII. ni dosegel želenega učinka. Pomembne teološke fakultete (München, Tübingen, Leuven, Pariz, Strasbourg) so še naprej teoretizirale o možni združitvi katoliškega nauka in moderne filozofije. Prav ta želja po združitvi nezdružljivega pa je pripeljala do rojstva modernizma, ki je imel zelo natančen cilj: preoblikovati razodeto vero, zaupano cerkveni hierarhiji, v verski imanentizem, kar pomeni, da se vse odvija le tukaj in zdaj, onstranstvo in večnost pa nimata nobenega pomena, razvoj tega verskega tostranstva pa naj bi nadzorovala Cerkev z izrecno demokratično in ne več hierarhično strukturo.

Najpomembnejši predstavniki modernizma so bili: Francozi Loisy, Houtin, Laberthonnière, Sabatier, Le Roy; Nemec Schell, Avstrijec Von Hugol in Irec Tyrrel. Med Italijani se je treba spomniti predvsem Enrica Buonaiutija, Romola Murrija in pisatelja Antonia Fogazzara. Vsi ti so potem vplivali na druge po Evropi in po svetu.

Sveti Pij X. je zaradi svoje svetosti takoj dojel nevarnost, ki jo je predstavljal modernizem, in ga skušal na vse načine izkoreniniti. Odločil se je za dvojni ukrep: po eni strani je na indeks prepovedanih knjig uvrstil knjige, okužene z modernizmom, po drugi strani pa je spodbujal proti modernistični tisk, za katerega razvoj je bilo zaslužno delovanje monsinjorja Benignija.

Sveti Pij X. je posredoval tudi pri samih modernistih in najnevarnejše predstavnike te zmote prizadel z disciplinskimi ukrepi. Nekaj primerov: leta 1906 so Enricu Buonaiutiju prepovedali poučevati, istega leta je bil Francoz Loisy suspendiran a divinis, leta 1907 pa je bil obsojen Romolo Murri.

Posredoval je tudi pri duhovščini, saj je uvedel proti modernistično prisego. 

Nato se je sveti Pij X. lotil pisanja, da bi svojo obsodbo naredil uradno. Dne 17. julija 1907 je dal v časopisu Osservatore Romano objaviti dekret 'Lamentabili sane exitu', ki je vseboval obsodbo nič manj kot 65-ih modernističnih tez. Prava mojstrovina pa je bila okrožnica 'Pascendi Domini gregis', ki je bila objavljena 16. septembra (uradni datum pa je 8. september) 1907. Vse to je še dandanes zelo aktualno, saj v resnici ta "nova" teologija ni prav nič nova - modernizem je namreč, po besedah sv. Pija X., zbirni kanalizacijski kanal vseh krivoverstev. Tako v modernizmu današnjih časov slišimo krivoverstva vseh krščanskih stoletij, pa vse do danes, kjer so na podlagi teh zmot nastale še nove. Modernizem pomeni prvenstvo politike pred vero, zato se mora vera vselej prilagajati aktualni politiki. Zanimivo, kdo so danes največji konservativci - tisti, ki se zatekajo k tem krivim modernističnim in novo teološkim naukom in ki propagirajo t. i. koncilski duh – ker ostajajo vedno pri enem in istem že vsaj šestdeset let – iste ideje, isti slogani, ista glasba… V tem smislu so resnično konservativni. No, tradicionalna glasba, za katero si je v gregorijanskem petju zelo prizadeval sv. Pij X. je nad časom in vedno aktualna, tista propagirana, obenem z vsem ostalim, kar ni tradicionalno, ostaja v šestdesetih letih 20. stoletja in je vse to že kmalu postalo zastarelo. Zato pri t. i. »duhu koncila« ne gre za svež veter, temveč za plesniv zadah.    

Sveti Pavel pravi Tesaloničanom, da oznanja evangelij in ne skuša ugajati ljudem. Sveti Pij X., čigar praznik slavimo, se je v boju proti modernizmu lotil prav tega: ni mu šlo za to, da bi ugajal svetu, prav nasprotno. Tudi mi moramo ugajati Bogu ter oznanjati samo pravi nauk in vero - tega se moramo držati. V ugodnih ali neugodnih okoliščinah, kot pravi sv. Pavel Timoteju. 

Modernizem se pretvarja, da evangelij prilagaja svetu, tj. zgodovini, modi, modernosti. Sveti Pij X. se je upravičeno odločno boril proti njemu in ga označil za sintezo vseh herezij, kakor smo povedali. Kakor je dejal sv. Pavel, naj bo obsojen vsakdo, ki ne širi tistega čistega evangelija, kakršnega je on oznanjal. Zato se moramo poglabljati v pravo vero, ki jo je sv. Pij X. za vernike lepo zbral v svojem katekizmu, ki je povzetek rimskega katekizma tridentinskega koncila.