Nekoliko daljši je nedeljski evangelij, vendar je izredno bogat, kakor je pravi zaklad celoten t.i. "govor na gori", katerega del je tudi ta odlomek. Četudi bi se še tako trudili, nam bo vedno nekaj ušlo od tega bogastva, kar pomeni, da se velja ob Matejevem govoru na gori, kakor tudi posameznih delčkih tega govora, ustaviti večkrat v svojem življenju. Ustaviti in premišljevati je treba, ker nam daje čudovite usmeritve v našem življenju.
Prvo vprašanje pri današnjem odlomku je to, kdo je tisti, ki govori. Hitro bo kdo rekel, da je to Jezus, a s tem ni povedano še nič. Kdo vendar je ta Jezus, ki govori? Označen je bil za "novega Mojzesa", ker je tudi on na gori in daje ljudstvu Postavo. Treba je pa paziti, da se ne bi ustavili le pri Jezusu kot človeku, ker nam evangelist noče predstaviti Jezusa kot človeka, temveč nam govori, da je Jezus Postavodajalec (ja, z veliko začetnico), torej Bog, saj je rečeno, da ni prišel spreminjati postave. Kaj bo vendarle spreminjal nekaj, kar je on sam, ki je večna Beseda, ki je izšla iz Očeta, nekdaj dal ljudem? Tudi ni prišel kaj dodajati ali odvzemati Postavi, torej Božjim zapovedim, ni prišel ničesar dopolnjevati - tu imamo težavo, kako prevesti izvirnik, ki bi rad povedal, da je prišel Jezus postavo prikazati v njeni polnosti, v vsem sijaju, v njeni polni luči. Če bi namreč moral nekaj Božjega še dopolnjevati, potem Bog ne bi bil popoln, ker ne bi dal nekaj popolnega ljudem. Pa seveda temu ni tako, saj drži tisto, kar pravi psalmist: "Gospodova postava je popolna in daje življenje" (Ps 19,8).
Predstavljamo si lahko, da je imel Mojzes v rokah neki predmet, ki je zlat, a je prevlečen z določeno barvo, tako da ne on ne drugi ne morejo vedeti, kaj se skriva pod to barvo. Priti mora nekdo, ki je sposoben to barvno plast odtraniti, da predmet zasije v svojem popolnem sijaju. Noben človek tega ne more storiti, ampak to lahko stori le nekdo, ki je večji od človeka. Jezus tako zapovedi prikaže v polnem sijaju. Te zapovedi pa zahtevajo tudi precej večjo pravičnost od zgolj človeške, ker je Božja pravičnost. K tej popolnosti in pravičnosti moramo stremeti. Kakor nam mora biti iz prebranih besed jasno, h kakšni ljubezni, zvestobi in resnici moramo stremeti. Nič od naštetega ni zgolj človeško, temveč je večje od človeka. Če bi stremeli samo k človeški pravičnosti, ljubezni, zvestobi in resnici, potem ne bomo nikdar zares živeli ali zaživeli, ampak bomo samo preživeli. Ljudje smo namreč vselej v nevarnosti, da gledamo na zadeve legalistično in "uokvirjeno", "vkalupljeno", ker bi radi vse zreducirali v nek svoj sistem, v neke svoje okvirje, tudi sočloveka. Toda, človeška zakonodaja zagotavlja le moralni minimum, kakor pravi pravilo klasičnega prava ("Lex est minimum morale."), medtem ko seveda ne more za človekovo življenje veljati samo moralni minimum, temveč moramo stremeti k maksimumu, k popolnosti.
Gre za bistveni preobrat ali spreobrnitev od nomadskega k romarskemu načinu življenja. Mojzes in izraelsko ljudstvo so bili v puščavi nomadi, so blodili po puščavi in vemo, da so bili daleč od pravega načina življenja. Težava je nastala, ko so želeli tudi potem, ko so se ustalili, ohraniti nomadski način življenja in mišljenja, pa seveda ne gre tako. Dostikrat smo jim tudi mi podobni, ko smo danes tu in jutri tam, ko danes za nas velja eno, jutri pa drugo. Ko imamo danes radi nekaj ali nekoga, jutri pa nekaj drugega ali nekoga drugega. Ko pred seboj pravzaprav nimamo resničnega cilja, temveč prav po nomadsko tavamo naokrog in se le začasno nekje zaustavimo, potem pa naprej. Kristjan ne more biti nomad, temveč je romar. Slednji ima pred sabo jasen cilj in ve, katera je prava pot do tega cilja. Ker smo ljudje grešni, lahko seveda od te poti tudi skrenemo, toda nikdar ne sme priti do tega, da bi izgubili zavest svojega bistva, svoje identitete, da smo romarji in ne nomadi. Pomagajmo si med seboj, da bomo ohranjali to svojo zavest in identiteto.