torek, 01. december 2020

Kaj se sme povedati in kaj ne

Skozi drugačno prizmo (32)

Zadnje čase smo najbrž vsi še posebej dobro opazili, kako zanimivo deluje cenzorska služba na družabnih omrežjih. Če pa se danes temu še smejemo, tudi s pomočjo določenih »memov«, ki se posmehujejo sporočilom omrežja tistega, ki se piše po sladkem hribu, češ da manjka ozadje, polna slika, dejstva itd., se bomo kaj lahko jutri že jokali nad izgubljeno svobodo govora in izražanja. Že tako ali tako je zadeva kar precej omejena v medijih, pa da ne bo pomote, na eni in na drugi strani, vse pa gre v smeri tega, da bomo izgubili še tiste malo svobode izražanja, ki je je ostalo. Tu seveda ne govorimo o izražanju, ki vsekakor ne spada v javnost, če se upošteva tradicionalne norme za presojo tega, ampak govorimo o tistem, kar naj ne bi več spadalo v javnost, ker ne upošteva in spoštuje novih norm, ki pa so nam bile bodisi vsiljene bodisi vcepljene v glavo. Kar je bilo včeraj normalno, danes torej ni več, ker so se pač norme spremenile. 

Tako se o določenih temah, argumentih in podobnem ne sme več na glas govoriti, treba je biti tako ali drugače korektni, nazadnje pa to ne koristi nam, ker še vedno uživamo strup oz. strupe, le da je vse tako ali drugače zapakirano, da se nam ne bi zdelo, da uživamo v resnici »škodljive snovi«, čeprav to počnemo. Iz ZDA že desetletja vse skupaj prihaja k nam, tako da cenzura še kako lepo deluje, kakor pa smo večkrat že rekli, obstaja tudi določena religiozna korektnost, ne samo politična. 

Za to, kako deluje cenzura v ZDA, je simptomatičen primer knjige Abigail Shrier, 'Irreversible Damage: The Transgender Craze Seducing Our Daughters' ('Nepovratna škoda: transgenderistična norost, ki osvaja naše hčere'). Knjiga je namreč postala žrtev bojkota in poskusov umika iz prodaje genderističnih aktivistov v ZDA. Iz prodaje so bile npr. umaknjene s strani največjega knjižnega prodajalca npr. vse elektronske različice knjig dr. E. Michaela Jonesa, če podamo en konkreten primer, to se je zgodilo po njegovi kritiki neke serije iste firme, zanimivo pa, da se lahko recimo kupi elektronsko verzijo Hitlerjevega 'Mein Kampf'. Papirnate različice dr. Jonesa pa na isti strani dosegajo vrtoglave cene. Tudi to je cenzura. 

Skratka, omenjena Abigail Shrier je dejala, kako njena knjiga sploh ne želi biti polemična, ampak želi samo raziskati nenaden dvig pojava samoidentificiranja med mladostnicami kot »transgender«. »Kar želim kot novinarka doseči, je raziskati kulturne fenomene, v tem primeru pa sem našla enega, ki ga velja raziskati – med letoma 2016 in 2017 se je število žensk, ki so zaprosile za operacijo za menjavo spola v ZDA, početverilo. Na tisoče mladostnic po vsem zahodnem svetu si samodiagnosticira disforično stanje, ki ga po vsej verjetnosti sploh nimajo, v mnogih primerih pa pridejo do hormonov in kirurških posegov na podlagi zelo površnih diagnoz,« pravi naša avtorica. Ki nato pove, kako obstaja neki mrežni dogovor in tovrstno sodelovanje učiteljev, terapevtov, zdravnikov, kirurgov in zdravstvenih organizacij, da pridejo ti mladostniki karseda hitro do hormonov in/ali operacij za spremembo spola. Kdor se pritožuje, je »transfob«, četudi je vse več dokazov, da bi velika večina teh mladostnikov kasneje namero opustila. 

Dejansko je vse bolj prepovedano povzdigniti glas, da bi povedali eno zelo preprosto dejstvo, da premnogi mladostniki danes niso sposobni marsikatere trezne presoje in odločitve zaradi okoliščin in travm, v katerih živijo. Skratka, raziskovalno delo Shrierjeve je doletela ista usoda del dr. Jonesa in še drugih. Tudi naša avtorica se je poslužila alternativnih kanalov. Nastopila je v tako v podcastu z Joeom Roganom, kjer sta ugotavljala, kako vse večje število traziskovalcev skuša razumeti, kako je lahko prišlo do tako velike družbene okužbe, kjer cele skupine mladostnic v en glas vpije, da so v resnici fantje… Avtorica je dobila ogromno spodbudnih in zahvalnih sporočil staršev, pa tudi »transseksualnih« odraslih, kar sploh dokazuje, da nekaj tu ne štima. Najbrž je odveč dodajati, da so bili ogromni pritiski, da bi bil podcast umaknjen, a platforma ni popustila pristiskom. 

Abigail Shrier pa takole zaključuje: »Tako deluje cenzura v ZDA v 21. Stoletju. Ni več vlade, ki bi ti poslala domov policijo. Danes so to oligarhični mogotci iz Silicijeve doline (Silicon Valley), ki odstranujejo zadeve (dobesedno pravi, da naredijo »blackout«, op. a.) in pomirijo viharje družbene pravičnosti … Sile cenzure pa zmagujejo. Ne samo zato, ker skorajda ne puščajo sledi svojih naporov cenzuriranja, ampak zato, ker se je, vse do zdaj, velika večina Američanov prilagodila temu, da so se praktično odpovedali vsem svoboščinam zato, da bi uživali luksuz, da so jim vsi produkti dostavljeni na dom. Večina se bo veselo podredila vladi Velike Tehnologije vedno in kadar bo lahko še naprej gledala Netflix«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 29. november 2020

Budnost in pripravljenost

Misel na 1. adventno nedeljo

Novo cerkveno ali bogoslužno leto vselej začenjamo z adventnim časom, tisti prvi del adventa pa je vselej usmerjen k poslednjim človekovim rečem in poslednjim časom. Gre pravzaprav, če se ozremo na cerkvene očete in učitelje, za tri prihode, zato pa je tudi ta Gospodov prihod ob koncu časov tretji prihod, če imamo pred tem tisti prihod v človeškem času oz., s sv. Bernardom, »v mesu«, potem pa še drugi prihod, ki je duhovni Gospodov prihod v življenju vsakega človeka. Novoimenovani kardinal in papeški pridigar Cantalamessa lepo pravi v delu 'Marija, ogledalo Cerkve', da je vsakdo poklican k temu, da v duhovnem smislu spočne in rodi Gospoda, s tem pa se upodobi po Božji Materi Mariji. 

Tretji Gospodov prihod seveda ni tam nekje daleč, ampak konci časov za vsakogar pomenijo njegovo

ločitev s tega sveta in ločitev njegove duše od telesa, torej smrt. Nihče od nas seveda ni mogel vplivati na prvi Gospodov prihod, tisti v mesu, lahko pa vsak od nas marsikaj stori za ta drugi Gospodov prihod, da bi tako bil pripravljen na tretjega, ki hkrati pomeni tudi prehod v novo stvarnost, kakor nas lepo opozarja mašni hvalospev pri mašah za rajne, da se namreč s smrtjo naše življenje spremeni, ne pa uniči. Ta hvalospev pa nam ob resnih tonih in barvah tovrstne maše tudi sicer kaže tisto še kako potrebno luč na koncu predora, nam vliva prepotrebno upanje. Evangelij namreč govori ravno o tej naši dolžnosti, saj gospodar predstavlja prav našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki je šel k Očetu, a nam zapustil to nalogo stalne priprave, hkrati pa nam dal tudi potrebna sredstva, da jo uspešno izvršimo. 

Vsak Gospodov prihod je seveda Božji milostni dar, pa vendarle dar ostane nekje v zraku, če ga nekdo ne sprejme, bodisi ker ga noče sprejeti bodisi ker se za to ni pripravil. To drugo je tisti greh opustitve, na katerega je na t. i. »svetovni dan revežev« opozoril tudi sveti oče. Teh opustitev je v našem krščanskem duhovnem življenju zares ogromno. Dejal sem v duhovnem življenju, saj ni nujno, da bi na telesni in materialni ravni stali križem rok – kaj lahko po tisti plati storimo marsikaj, pozabimo pa na tisto eno, ki je edino potrebno, kakor opozarja Gospod kasnejšo svetnico Marto v Betaniji. Tako zanemarjamo svojo molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma, duhovno branje in poglabljanje, šepa naše versko znanje, za izobraževanje v katoliškem nauku pa ne storimo kaj dosti, verniki in posvečeni, nazadnje pa šepa še naše zakramentalno življenje, kjer naj ne bi bilo tako nujno, če je seveda mogoče, biti redno in dobro pri nedeljski in praznični sveti maši, za spoved pa tako ali tako velja, da naj bi bila že preživeta. Žalostno je, da tudi iz posvečenih ust slišimo, kako naj oboje ne bi bilo tako nujno… 

Tako torej lahko zelo dobro razumemo, kako budnost in čuječnost ni tista newagevsko propagirana zadeva, ki je v svojem bistvu še vedno zelo zemeljska in materialistična, ker govori o človeškem času. Ko Sveto pismo govori o tem, govori v navezavi na Božji, milostni čas. Že znanost sama, če je resna, kaže, kako relativno lahko človek spoznava vso resničnost, saj se, ko že misli, da je prišel do dna čisto vsemu, odpre pravo morje novih vprašanj. Nekdanji dolgoletni predsednik mednarodnega združenja znanstvenikov, prof. Antonino Zichichi je lepo povedal, kako nenavezane na čas, maso in prostor so merske enote recimo subatomske znanosti, s katero se tudi sam ukvarja, pa kažejo simbolno na to, da obstajata še drugačna čas in prostor od naših. To je le še ena spodbuda za vse nas, da ves duhovni napor nikdar ni zaman in ni stran vržen, tisti, ki pa trdijo, da naj Bog ne bi odgovarjal na njihove prošnje in molitve, naj pogleda na primer sv. Monike, brez katere ne bi bilo sv. Avguština.

Objavljeno v tedniku Novi glas