četrtek, 29. december 2016

Kristus ali kdo drug? Eno in isto.

Današnja družba in božično praznovanje

Ob letošnji pripravi na Božič še posebej opazujem družbo, v kateri živimo. Zagotovo je ob teh adventih, ki so se raje spremenili v “veseli december”, pravih žurkah ob priložnosti prižiganja prazničnih lučk in podobnih neumnostih, neko spoznanje zelo jasno – naša družba ni več ista, kot je bila prej. Ko o tem govorimo, ne mislimo na tisto pred sto leti, temveč je dovolj, če gremo nazaj morda samo za kako desetletje. Spomnim se, kako se nam je zdelo vsem, ki smo vendarle prihajali s “province” v glavno mesto, Ljubljano, nekaj močno čudnega, ko so tam praznovali “veseli december”, zdaj je zadeva že vsesplošna. 

Ob iskanju materiala, ki bi mi služil za podlago pri pisanju, sem našel reklamni plakat, ki je lani visel
v Vidmu, mestu torej, ki nam je precej blizu, tako da se kdaj pa kdaj tja tudi odpravimo. Na plakatu torej najdemo postavljeno na praktično isto raven praznovanje dveh rojstev, eno je Mohamedovo, drugo pa Kristusovo. Snov tega plakata nam tako daje vpogled v družbo, v kateri živimo. Nekoč, v bistvu še ne pred dolgo leti, pa četudi smo v političnem smislu živeli v komunističnem sistemu, je vseeno veljala neka tako kulturna kot tudi verska enoznačnost, v smislu pač, da smo bili precej enotni kot Slovenci in katoliki, podobno pa bi veljalo reči za drugo stran meje, pa če govorimo o Italijanih ali Furlanih, lahko pa tudi o Avstrijcih, če komu bolj ustreza. Vsekakor je zdaj že nekaj let tako, tudi v Sloveniji, da je ta “uniformnost” izginila, namesto nje pa je prišel neki pluralizem, ki je vse bolj pisan, pa človek ne ve več, ali samo iz leta v leto bolj, ali pa celo vsak dan bolj. 

Odzivi so lahko različni, vsekakor pa bi napačno bilo tisto, da bi se skušali “vrniti nazaj”, kot pravimo. V trenutnem položaju to ni mogoče, ker je vseeno treba “iti naprej”, vendar je pri tem treba imeti določena načela in kriterije, ne pa samo z improvizacijo, ki je seveda več kot očitna in vse večja pri politikih, a kaj, ko podobno gibanje najdemo tudi drugod, lahko rečemo, da v celotni družbi, zato pa tudi v Cerkvi. Imeti bi torej vseeno morali določene kriterije, vsi, sicer plujemo brez smeri, brez kompasa. 

Eden prvih kriterijev bi tako moral biti tisti, po katerem bi razlikovali zlasti dva vidika – čisto človeški vidik in verski vidik. S čisto človeškega vidika ima vsak človek pravico, da ima spoštovanje in da je zadoščeno njegovim potrebam v tisti meri, v kakršni je neka družba to sposobna. Tu mora vladati načelo skupnega dobrega, ki mora vselej biti dobro vseh, ne pa samo dela prebivalstva. Vendar, kam pridemo, če tu ne upoštevamo tudi verskega vidika? Neko ljudstvo ima namreč tudi neko lastno kulturo, ki so jo v veliki meri oblikovale tudi verske okoliščine, zato ni mogoče, da bi gledali na to brezbrižno, celo indiferentistično, sploh pa tega ne smemo delati tisti, ki se prištevamo k nekemu verstvu. 

Tu nimamo prostora, da bi natančneje šli v same zadeve, vsekakor pa smo prišli do tega, da se postavljajo na isto raven vsa verstva, tako da ni nobene težave v tem, da se na isto raven postavlja Kristusovo in Mohamedovo rojstvo. Zanimivo je zlasti to, da so kristjani ob tem danes bodisi brezbrižni bodisi to celo odobravajo. Zanimivo pa, da tako delajo tudi verske oblasti, saj je potem lani generalni vikar videmske nadškofije dejal, da bi oglas “lahko bil dobra stvar”. Če pa je tako zmedena, brezbrižna ali celo odobravajoča cerkvena oblast, kaj bo šele veljalo za vernike? Kako je mogoče, da je danes vse na isti ravni? Ker je v današnjega človeka, tudi kristjana, prišel neki pogled na svet, ki je močno počlovečen, tako da današnji človek nima praktično nobenega notranjega in duhovnega uvida. Res je samo tisto, kar se vidi, sliši in čuti. Tako je danes za mnoge verovati v Boga nič več kot le to, da delamo dobro in se ogibamo slabega, pa seveda, da se imamo radi med seboj. Nič več kot to. 

V takšnem kontekstu je postal Kristus neki družbeni delavec, neka moralna in načelna osnova, neki zgled, pa nič več kot to. Zato pa je na isti ravni z Ghandijem, Martinom Luthrom Kingom in drugimi. Za veliko večino katoliškega sveta Kristus pravzaprav ni več Bog, temveč le še zelo dober človek. Če ga tako postavimo na isto raven s prerokom, ne le Mohamedom, ampak lahko tu govorimo o katerikoli religiji, ni v tem nobene težave, niti za duhovščino, v tem primeru videmsko. Hkrati smo vse bolj priča temu, kako se mnogi, ki so bili krščeni v katoliški Cerkvi, od te oddaljujejo, ker ne najdejo v njej ničesar, kar bi jim lahko koristilo za življenje, kaj šele, da bi jih dvignilo na višjo versko ali duhovno raven. V bistvu sporočajo, da med Kristusom in lučkami, katerih prižiganje se tako slavi, ni nobene razlike. 

Ne vem vam, a meni se zadeva zdi zastrašujoča. Tako ni težko dobiti nekdanjih katolikov, ki so postali muslimani, hinduisti, budisti, protestanti in karkoli že, če niti ne govorimo o vseh tistih, ki so enostavno odšli, pa ne spadajo nikamor. Krščanstvo, ki se odreže od svojih korenin, postane le še neka humanistična filozofija z neko blago religiozno noto. Tako bo tudi letos za veliko večino Božič le še neki “družinski” praznik, v smislu, da se družina pač dobi skupaj. Vprašanje, ali se res dobi skupaj ali pa je to samo nekaj fizičnega, sicer pa je vsakdo oddaljen v svojem virtualnem svetu. Komu tako pomaga Božič, ki je le še neka “lepa misel”, “bleščeče lučke”, “prijetna čustva”. Koliko vse to zares razsvetljuje in greje človeka? In, v primeru, da to velja, koliko časa to traja? Še se spomnim nekdanjih veroučencev na Krasu, ki so dejali, da je v bistvu vse, kar pričakujejo, samo novo leto, da pa so že dan potem le še prazni in razočarani, kot sicer vsak dan. Materiala za razmišljanje je tako dovolj, vendar pa nam to ne bo prav nič koristilo, če ne bomo naredili koraka naprej, če se ne bomo vsaj malo notranje in duhovno poglobili.

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas