Hoja za Kristusom, ta srednjeveška mojstrovina duhovnega pisanja, nas vabi k premišljevanju Kristusovega trpljenja, da bi se ob njem krepili in se rešili. Naša rešitev gre namreč preko križa in nič drugače. Evangelist Luka vabi vsakega izmed nas k osebni odločitvi, da bo vzel križ na svoje rame in Kristusu sledil na njegovi poti. Simon iz Cirene nam je lahko v tem zgled, saj ni bil le nemi gledalec pasijona, ampak so „mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom“. Tudi mi smo poklicani, da „vsak dan nosimo svoj križ“ in gremo za Gospodom.
Najpomembnejše pa se mi zdi tisto sporočilo spreobrnjenja in odpuščanja Kristusovega pasijona po evangelistu Luku. Slišali smo namreč, kako so se žene najprej tolkle po prsih in jokale zaradi njega. To tolčenje po prsih se ob koncu pripovedi ponovi, saj so se množice in žene tolkle po prsih, ko so odhajale s Kalvarije. Dejanje je znak kesanja in spreobrnjenja teh ljudi, ki so sledili Jezusovemu povabilu naj jokajo raje nad seboj. Toda nekaj se je moralo takega vendarle zgoditi, da so lahko napravili v sebi takšno pot, nečemu so morali biti priče, da se je to lahko zgodilo.
Priče so bili velikemu Božjemu usmiljenju, ki se je odigralo na lesu križa, kjer je za Cerkev izhodišče in vir zakramenta sprave. Poglejmo si malo, kako se je odvijalo to dogajanje na križu. Najprej je Jezus molil k Očetu: „Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo,“ kako resno so njegovi učenci vzeli ta zgled odpuščanja, jasno vidimo pri prvem mučencu Štefanu, ki je, medtem ko so ga kamenjali, molil k Bogu prav iste besede.
Imamo pa še nek dogodek, ki ga najdemo samo pri evangelistu Luku - pripoved o dveh razbojnikih, ki nam lepo oriše Božjo ljubezen, darovanje in odpuščanje, ki gre do konca. Ob velikem daru Božjega usmiljenja imamo dve možnosti: prva je možnost enega razbojnika, po izročilu je bil to levi razbojnik, ki do zadnjega ni mogel skriti svojega ponosa in se pred Bogom pokazati kot majhnega in nevrednega - kot grešnika. Boga je celo preklinjal, saj je mislil, da je vsega konec in mu več ni pomoči. Nekako v smislu Jobove žene, ki je ob preizkušnji svojemu možu dejala: „Boga prekolni in umri!“ Odločil se je torej za nič.
Vendar pa nam pasijon pokaže še drugo možnost. Zgled nam daje drugi, po izročilu desni, razbojnik, ki najprej Jezusa spozna za Boga in Odrešenika, pred njim prizna svojo krivdo in grehe, se jih pokesa in Jezusa prosi odpuščanja. Izreče mu tiste čudovite besede: „Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!“ V svoji prelepi evharistični pesmi „Molim te ponižno“, nas sv. Tomaž Akvinski vabi, da ponižno tudi mi Jezusu izrekamo isto gorečo prošnjo – da nas, skesane grešnike, nekoč sprejme v rajski dom. To nam lahko ponudi neizmerno Božje usmiljenje, katerega izvir je Jezusova daritev na križu – razbojnik je prvi prejel dar sprave iz tega čudovitega izvira: „Danes boš z menoj v raju!“ Dar sprave je eden od velikih velikonočnih darov, ki nam jih je Gospod zapustil in po svojem vstajenju ga je izročil po apostolih svoji Cerkvi, ko jim je dejal: „'Prejmite Svetega Duha! 'Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.'“
Tu imamo vabilo za to, da ponovno odkrijemo zakrament sprave – Bog je tisti, ki s svojim usmiljenjem prehiteva vse naše grehe, Jezus je tisti, ki nam vnaprej odpušča. Mi mislimo, da nam Bog odpusti, če spremenimo svoje življenje, res pa je ravno obratno: ker sprejmemo pretresljivo Jezusovo odpuščanje, zato spremenimo svoje življenje. Zakrament sprave nam torej nudi možnost, da začutimo to neverjetno Božjo ljubezen in usmiljenje ter ob tem notranje rastemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Skupaj z jeruzalemskimi ženami ne jočemo več nad grehi in težavami drugih, ampak nas Božja ljubezen in usmiljenje tako spremenita, da se skesamo svojih lastnih grehov in napak ter gremo očiščeni s kraja Gospodove daritve v novo življenje.
- G. Ravasi, Secondo le scritture Anno C. Piemme. Casale Monferrato 1994, 98-99.
- C. Schönborn, Duhovnikova sreča. MKSBD. Ljubljana 2009, 36-37.