četrtek, 22. oktober 2015

F kot FEMINIZEM

Cerkveni in družbeni antislovar (7)

Ko beseda nanese na feminizem, imamo navadno v mislih neke jezne in kljubovalne protestnice, borke za pravice žensk in še kaj, ampak po besedah sociologa Gianfranca Morre je to vse že zdavnaj za nami. Če smo v enem od preteklih zapisov omenjali borke proti poroki, družini in moškim, je danes drugače, saj mnoge ženske svojo svobodo živijo ob moškem in ne proti njemu, kakor tudi živijo v družini in ne proti njej, prav tako pa se njihovo seksualno življenje ne izključuje z materinstvom. Rečemo torej lahko, da imamo danes neko tretjo obliko ženske, žensko tretje generacije. Prvega modela, ženske kot pohlevne gospodinje, danes ni mogoče več ponuditi, če je ta mit o pohlevni kmečki gospodinji sploh resničen. Če bi malo povprašali, kakšne so bile v resnici te ženske, bi dobili drugačno sliko, je pa res, da tega kmečkega modela ni več, tudi zato, ker ni več tistega sveta, v katerem so bile doma, danes se pa ne bi znašle in se tudi ne znajdejo. 

Ni pa več niti ženske 2.0, če tako rečemo. Ni tega drugega tipa ženske, ženske druge generacije,
Obglavljeno grška boginja zmage - Niké
uporne in nasprotovalne, ki se je upirala moškim samo zato, da bi jih posnemala oz. prevzemala njihove vloge. Danes imamo tretji tip ženske, ki je hkrati enaka in različna v primerjavi z moškim. Svobodna, a ne svobodnjaška. Delavka in mati obenem, ki ji torej uspe združevati enakost in različnost. Sociologi tako ugotavljajo, da je prvo žensko odpihnila feministična revolucija, da pa je tudi druga, torej feministična, imela le kratko življenjsko dobo. Njena reakcija je sicer razumljiva, a je bila v bistvu sterilna. V najbolj razvitih deželah, tistih torej, ki so najbolj podvržene t. i. emancipaciji ženske, je tu že tretja ženska, ženska 3.0, ki postane svobodna ne tako, da je proti moškemu ali da ga posnema, ampak ugotavlja ter uveljavlja svojo žensko vlogo in posebnost v dopolnjevanju z moškim. 

Ne bomo se preveč ustavljali pri zgodovini, a nekaj stvari je treba povedati, ker je preveč potvorb. V kmečki družbi se tako ženska kot moški nista oddaljevala od hiše, kjer sta imela naloge lepo porazdeljene – moški je bil lovec, živinorejec, obdelovalec, ženska mati in gospodinja. Tako je bilo na svetu vse od neolitika, pa potem kakih deset tisoč let, s to razliko, da na krščanskem zahodu ženska družbena podrejenost moškemu nikdar ni postavljala pod vprašaj enakega dostojanstva ženske. Kar nekaj zgodovinarjev, izpostaviti pa velja Regine Pernoud, je dokazalo, kako so imele ženske v srednjem veku v bistvu več prostora kot pa v sodobnih časih. 

S t. i. industrijsko revolucijo se je začel uveljavljati drugačen model ženske. Ženska mora kot prvo uresničiti samo sebe, samo kot drugo lahko, če seveda želi, prevzame tudi vlogo žene in matere. Posebej v 20. stoletju vse bolj raste vpletenost žensk v sistem proizvodnje, ob tem pa pridejo še nove ekonomske in družbene (socialne) pravice. Zlasti med letoma 1960 in 1980 je na popolno zavrnitev prvega tipa ženske, ki je vendarle veljal tistih deset tisoč let, vplivalo feministično gibanje, ki je predlagalo tisti model ženske, ki smo ga označili kot drugi tip ženske ali drugo žensko. Ta je v popolnem konfliktu z ideali prve ženske kakor tudi z moškim, ki je bil prej njen “varuh” – spomnimo se na sv. Jožefa, ki je tudi varuh Sv. Družine. Tu so “pridobitve” tega obdobja, ki so znane – ločitev, kontracepcija, splav, enake možnosti… Vse to izraža ideale te druge ženske, ki je emancipirana, avtonomna, avtoreferenčna, uporniška. Ni bilo potrebno veliko časa, da so ugotovili, kako ta druga ženska v bistvu ni bila kaj dosti ženska, temveč bolj neke vrste “preoblečena” ženska. 

Tako je skrajni feminizem, ki je zahteval popolno osvoboditev ženske prepustil mesto manj radikalnim oblikam, ki se zavzemajo za emancipacijo ženske. Ta gibanja se danes seveda ne želijo odreči tistim prej omenjenim “pridobitvam”, jih pa ne uporabljajo več kot orožje proti družini in otrokom. Ni čudno, da razne “femen” izpadejo danes čudno in popolnoma “out”, ker spadajo k tipu ženske 2.0. Danes vsi vemo, ne le socialni psihologi, da praktično ni zaposlitve, ki je ne bi mogle opravljati tudi ženske, drži pa tudi, recimo, da so najboljši krojači, kuharji in frizerji moški, kakor so se tudi moški naučili najstarejše obrti na svetu, ki je bila nekdaj rezervirana le ženskam. Res pa je tudi, da razlika med moškim in žensko vendarle ni tako prepadno velika, vendarle razlika je, obstaja in je tako tudi prav. Že res, da so nekatere razlike tudi kulturno pogojene, imamo pa tudi določene stvari, ki so stvar narave. 

Med enakostjo in istostjo je seveda razlika, saj ženska ni in ne more biti isto kot moški, lahko pa je seveda enaka, enakovredna moškemu. Treba je priznati, da sta moški in ženska hkrati enaka in različna, pa tega ne trdi le Sveto pismo, ampak tudi znanost, tista resna in prava. Četudi nosi hlače, je torej ženska ženska. Razne politične in jezikovne potvorbe, ki zahtevajo par condicio, s tem ne upoštevajo narave stvari, naravnega zakona, ki je impar condicio. Politična korektnost s svojim besednjakom je do žensk krivična in žaljiva, saj praktično nimamo več možnosti, da bi strokovnjakinjo označili z žensko obliko poimenovanja – uporabljati je treba striktno moško. Tako imamo samo zdravnike in arhitekte, čeprav je veliko zdravnic in arhitektinj. Glede na to, da pa se prav v tistih deželah, v katerih se je najbolj razbesnela “ženska revolucija”, vračajo k prvemu modelu ženske, vendar prilagojenemu našemu času. Tu je torej tretja ženska, tretji tip ženske, ki upošteva posebnosti, specifičnost ženske. Še je upanje, da ni šlo vse k vragu.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 18. oktober 2015

Gospodovati ali streči?

Evangeljski odlomek govori o Zebedejevih sinovih, ki želita postati pomembna, a pomembna v zemeljskem smislu. Jezusovo bodoče veličastvo namreč pojmujeta in razumeta kot to, da bo Gospod imel neko zemeljsko kraljestvo, da bo vladar v zemeljskem, torej političnem smislu, da bo imel moč in oblast, lep delež pri tem pa bi rada imela tudi sama. Seveda nista razumela, da bo kraljestvo Gospoda Jezusa povsem drugačno, še bolj pomembno pa je, da bo povsem drugačne vrste njegova oblast oz. izvrševanje te oblasti. Očitno sta dobro razumela lekcijo, zlasti imamo za to dokaz pri apostolu Janezu, ki je avtor evangelija, pisem in knjige Razodetja, še prej pa je zelo pomembno pričevanje njegove vere pod križem in ob praznem grobu.

Odlomek ni tako nepomemben, kot bi si kdo mislil, saj govori o našem krščanskem življenju, ki ga lahko razumemo prav ali napačno. Najprej se tudi nam zastavlja vprašanje, kaj v resnici iščemo v življenju, kaj nas pravzaprav resnično zanima? Zemeljske ugodnosti vsem nam prijajo, prijajo nam razne tehnološke pridobitve, prijajo nam medčloveški odnosi in čustva, prijajo nam užitki. Tu še ni nič narobe, ker to velja za vse ljudi, žal pa se mnogi pri tem ustavijo in ne gredo preko. Vse našteto je lahko zelo koristno, a ne sme postati človekov cilj, temveč sredstvo. Kaj se zgodi, če je človeku vse skupaj odvzeto. Lahko je bil na še tako dobrem položaju, imel oblast, moč denar, pa to izgubi. Lahko izgubimo vse svoje imetje. Konec koncev lahko izgubimo tudi čustva in medčloveške odnose, potem pa v tem oziru ostanemo sami. To se lahko zgodi zelo hitro, saj za vogalom prežijo mnoge nesreče, zagotovo pa se za vsakega od nas to zgodi s smrtjo. Potem se pa postavi vprašanje, kaj smo imeli in za kaj smo se trudili, če nič od tega ne bomo mogli nesti s seboj?

Mnogih ne zanima tisto “nekaj več”, duhovnost oz., kot je bilo rečeno Mariji v evangeliju, “boljši del, ki nam ne bo odvzet”. Veliko lahko slišimo, kako pomembni, da so odnosi, vendar so v resnici medčloveški odnosi pomembni le do neke mere. Če že govorimo, potem je en drugi odnos, če mu lahko tako rečemo, veliko pomembnejši, ker je to vera v Jezusa Kristusa. Z njim živimo lahko že zemeljsko življenje na drugačni, duhovni ravni, slednja pa potem oplaja tudi vse naše življenje, tudi naše odnose. Če se imenujemo kristjani, potem bi nas prav to moralo še zlasti zanimati. Ker sicer vselej iščemo priložnost, kako bi v ospredje postavili samega sebe, ostale pa pahnili navzdol. Ostale in ostalo je treba nadvladati. Pride do gospodovanja. Če bi pogledali, potem dobesedno uporabljena grška beseda pomeni “biti popolni gospodar” – nad nečim in nad nekom.

Gospodovanje, ki je lahko v tem, da si želimo zagotoviti denar, moč, oblast in nadzor v materialnem smislu, a seveda je treba iti še naprej. Človek lahko namreč želi gospodovati nad marsičim in nad marsikom. Gre za razumevanje, da tisto, kar imam, kakor tudi tisti, ki jih imam, niso dar, temveč moja last, moj fevd. Družina, žena, otroci… Če pa govorimo o posvečenih – škofija, župnija… Gospodovanje je tudi obvladovanje oz. domišljanje, kako vse obvladam in ne potrebujem nikogar. Ni težava samo v tem, da se bojim, da mi bo drugi solil pamet, temveč to, da se v moj fevd pač nima kaj vtikati. Ne govorimo seveda, spet, le v gmotnem smislu, temveč širše. Nazadnje je še tisto prepričanje, da sem popolni gospodar svojega življenja. To ni nevarno le v tem oziru, da mi potem nihče in nič ne more preprečiti, da bi lahko z njim delal, kar pač hočem, temveč tudi zato, ker lahko želim postati gospodar tudi življenj drugih, tistih pač, ki jih imam ob sebi ali, kot sem v takšnih primerih zmotno prepričan, pod sabo.

Zato je pravilna drža v življenju drža tistega, ki se zaveda, kako so vse stvari v življenju dar in ni vseeno, kako se z njimi ravna. Vedno imamo nekoga nad seboj in vedno nekomu odgovarjamo, nikdar nismo izključni gospodarji. Da pa bi to razumeli, je potrebno spreobrnjenje in neprestani trud za duhovne dobrine ter za dober odnos z Gospodom Jezusom. Tako bodo uravnovešeni in dobri tudi naši medčloveški odnosi, tako ne bomo navezani na zemeljske dobrine, nam bodo slednje sredstvo in ne cilj.