sobota, 19. marec 2011

Malo nametano ob prazniku sv. Jožefa

  • Jožef – ni bil nek revež, ampak ga lahko označimo kot uspešnega obrtnika ali 'privatnika'. Se pa ni zanašal le na poklicni uspeh, ampak je znal združiti z delom tudi molitev – kakor egiptovski soimenjak je tudi on zaupal svojim sanjam in je znal pokazati svoja čustva. Sanje kažejo na njegov intimen odnos z Bogom, iz česar je črpal moč za svoje življenje in za svoje odločitve.
  • Bil je odločen, značajen človek in bil se je sposoben bojevati. Vztrajal je na začrtani poti. Pokazal nam je, da ko človek enkrat stopi v odnos, se nima več kaj umikati, ampak mora naprej. Vzponi in padci spadajo zraven, ampak vse to bo na koncu pripomoglo k naši rasti, hkrati pa obogatilo tudi druge ob nas.
  • Oče je v družini izredno pomemben, ker je tisti, ki daje trdnost, gotovost, ki otroku, fantu ali punci 'napravi hrbtenico'. Če te svoje naloge ne izpolni, ti ne morejo nikoli odrasti. Oče je tisti, ki mora otroka naučiti življenjskega boja, ker ga je sam izkusil in se pretolkel skozi. Vsakdo se mora spopasti, drugače ne more napredovati, odrasti in se utrditi.
  • Pravi oče si mora vzeti čas za otroke. Lahko upravičeno sklepamo, da če si je znal Jožef vzeti čas za molitev, si je znal vzeti čas tudi za svojo družino. V službi lahko oče na hitro opravi svoje obveznosti in hiti, doma pa se je treba usesti in si vzeti čas za družino. Za ljudi in stvari, ki so res pomembne v življenju (to si moramo zjasniti, kaj je), si moramo vedno vzeti čas – ura nas ne sme preganjati, zato to ni običajni čas (gr. krónos), ampak milostni, dobri čas (gr. kairós). Ta čas nas ne utesnjuje, ampak nas osvobaja – »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve« (2 Kor 6,2).
  • Oče je tisti, ki v dobi odraščanja predstavlja zgled tistega, kaj je prav in kaj ne v življenju, kaj je v življenju pomembno. Ob njem se mladostnik tudi nauči bojevati se za vrednote in ideale. Je tisti 'modrec', na katerega se otroci obračajo za razne odgovore, tudi verske. Ob njem si mladostniki lahko izoblikujejo lastno prepričanje, začnejo razmišljati s svojo glavo in vzpostavijo nek osebni odnos z Bogom.
  • Jožef nas uči pomembnosti tišine. Ko spregovori, je to nekaj zelo pomembnega, nekaj bistvenega za družino.
  • To je le nekaj razlogov, zaradi katerih se moramo na Jožefa obračati kot na zavetnika družinskih očetov. Bog je hotel Jožefa za 'tatu' svojega sina, kar kaže, da imata tako mati kot oče vsak svojo nezamenljivo vlogo v vzgoji otrok. Ko družba ne daje potrebnega poudarka obema staršema, si sama sebi žaga vejo.

torek, 15. marec 2011

Najprej zdravje, potem človek

Manj znana zgodba ujetih rudarjev v Čilu

Rad bi vam predstavil lep primer “zdravstvene korektnosti”, ene od različic “politične korektnosti”. Tovrstna ideologija je v današnjem svetu zelo razširjena, po njej pa človek in njegova usoda sploh nista pomembna, ampak je pomembno predvsem to, da se držimo Svetega Načela.

Vsi se najbrž še dobro spominjamo avgustovske nesreče v čilskem rudniku, ko je pod zemljo ostalo ujetih kar 33 rudarjev. Preko listka, ki so ga nalepili na iskalno sondo so sporočili, da so živi in kje se nahajajo. Hitro so organizirali pomoč in v ZDA našli stroje, ki so lahko zvrtali poseben predor, po katerem so potem lahko v neke vrste košari iz rudnika na dan potegnili rudarje. Seveda ne vseh naenkrat, ampak enega po enega. Med kopanjem tega predora pa so po ozkem jašku lahko ujetim rudarjem dostavili vodo, zdravila, prehranske dodatke, celo igralne karte, NASA pa je priskrbela liofilizirano hrano (kakršno imajo v vesolju astronavti).

Vendar pa je vsaj dvajset rudarjev bilo tudi kadilcev – torej so prosili za cigarete. Severnoameričani so pripeljali svoje drage pripomočke za reševanje, ob tovrstni prošnji pa njihov obraz ni bil prav nič več prijazen. Znano je, da so “Jenkiji” najprej pol sveta naučili kaditi (samo spomnimo se, kako so njihovi vojaki povsod delili Lucky strike cigarete, ki jim jih je zagotovila vladna propaganda), potem pa so postali veliki duhovniki v boju z novim satanom, najvišjim zlom z imenom tobak. Nezaslišano je bilo torej, da bi si lahko tisti “grešni” rudarji prižgali cigareto. Težavo je tudi predstavljalo “pasivno kajenje”, ki bi ga bili deležni tisti, ki tam spodaj niso imeli te preklete razvade. Izpod zemeljskega površja so nesrečneži takoj pojasnili, da je spodaj več kilometrov rovov, kakor tudi več kadilnic, kjer bi si grešniki lahko prižgali cigaret kolikor bi hoteli, ne da bi kakor koli motili svoje krepostne, “tobacco-free”, tovariše tam spodaj. Pa nobeno pojasnilo ni pomagalo, da bi prepričali “zdravstveno osveščene” Američane.

Prav zaradi te osveščenosti velja stroga prepoved kajenja tudi po ameriških prepolnih kaznilnicah, kjer obsojenci čakajo na izvršitev smrtne kazni po več let, celo desetletij. Umreti pa morajo s čistimi, neasfaltiranimi pljuči. Tudi čilski rudarji so bili v smrtni nevarnosti, ko bi se lahko v trenutku znašli na “onem svetu”, a bi se morali tja preseliti, ne da bi se še kdaj dotaknili tistih “nečistih” belih paličic, polnih nikotina. Prav nič niso pomagale prošnje, če ne že kar rotenje južnoameriških reševalcev, ki so očitno bili bolj razumevajoči in strpni – ideologija je pač neusmiljena. In vendar so se tudi Severnoameričani omehčali in so velikodušno naklonili nikotinskim zastrupljencem dozo njihovega strupa. Poslali so jim žvečilne gumije z nikotinom. Šele tik pred tem, ko so rudarje začeli vleči na plano (po dveh mesecih in pol) so, najbrž zaradi splošne evforije, tistim trdovratnim in nepoboljšljivim kadilcem poslali škatlico Marlboro cigaret.

Gre seveda za žalostno zgodbo, pa vendar se je tovrsten razplet dalo predvideti. Treba je le poznati fanatizem sodobnih ideologov, ki po drugi stran obtožujejo katoliški moralni nauk kot nečloveški.

Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek (Novi glas).