petek, 4. december 2015

K kot klerikalizem (1)

Cerkveni in družbeni antislovar 12a

Pri črki “k” mi je prišlo na misel vse tisto, kar sem bral pri italijanskem blogerju Pietru, čigar spletni dnevnik se imenuje Traditio liturgica. Da ne bo pomote, ne gre za kakršnegakoli “tradicionalističnega” katoličana, pa naj to pomeni, kar hoče, temveč za pravoslavnega kristjana, ki pa je seveda odrastel v italijanskem kulturnem okolju, zato ga tudi dobro pozna, odlično pa pozna tudi zlasti grško sceno, sam je namreč strokovnjak za klasično filologijo, torej za grščino in latinščino, odlično obvlada tudi sodobno grščino, starocerkveno slovanščino in ruščino. Ponavlja tisto, kar je dejal že pravoslavni kristjan Alexander Kalomiros, da je namreč za Cerkev, tako zahodno kot tudi vzhodno, klerikalizem smrtonosna bolezen.
 
Ideja je preprosta – antični in srednjeveški model Cerkve, ki je slonel na meništvu in
kontemplativnosti, mističnosti, je zamenjal legalno-klerikalni model. Ta je nad prvim prevladal in ga delno tudi zadušil. Prišlo je do menjave mišljenja, načina gledanja, perspektive, kot rečemo s tujko. Premaknilo se je središče. Ne da bi seveda vselej tako želeli, se je nekje sprožilo gibanje, ki je nazadnje privedlo do sodobne sekularizacije, torej vdora posvetne miselnosti in gledanja na stvari tudi v Cerkev samo. Oba omenjena kristjana, Kalomiros je žal že pokojni in je želel na temo celo napisati knjigo, sta mnenja, da je sodobno stanje posledica starih napačnih izbir in odločitev. Naj bo torej najprej jasno, da ne govorimo o slabih namenih kogarkoli, ki je sprožil proces, ki je razmajal in celo sprevrgel nekdanjo uravnoteženost, saj je pogosto bilo treba kaj ukreniti – ni bilo druge izbire, dejstvo pa je, da je prišlo skozi stoletja do čedalje večjega odpiranja duhu sveta, zlasti pri dejavnih kristjanih, tistih torej, ki so “hodili v cerkev”, kot še danes pravimo. 

Sv. Avguštin je trdil, da je “kristjan s kristjani in škof zanje”, kar kaže na močno, tudi notranjo, povezanost med klerikom, torej posvečeno osebo, in laiki, torej “navadnimi” verniki oz. tistimi, ki niso posvečeni v duhovnike ali škofe. Stavek kaže, kako so bili vsi pravzaprav na isti ravni, čeprav vsak s svojo posebno nalogo in poslanstvom. V tej dobi in tem obdobju krščanstva je vsak član krščanske skupnosti, pa naj bo to vernik, škof, patriarh ali papež, v službi skrivnosti odrešenja, ki se konkretno odraža v Cerkvi. Nihče svojega položaja ni uporabljal za kak drugi namen, kot pa je odrešenjski namen, zveličanje duš. Sv. Pavel je zato dejal: “Nismo gospodarji vaše vere, temveč služabniki vašega veselja”, s čimer jasno kaže na pravkar omenjeno gledanje. Veselje, jasno, ni mišljeno v posvetnem smislu kot veselje tega sveta, temveč kot večno veselje, večna sreča, kot življenje kristjana v Kristusu. 

Zlasti v zahodni Cerkvi pa danes nima smisla uporabljati tovrstnih stavkov, ker je ozračje popolnoma drugačno, tako iz zgodovinskih razlogov kot tudi zaradi strukturnih izbir v Cerkvi. Z Luthrom je prišlo do dveh skrajnih izbir – po eni strani do popolnega zanikanja službenega duhovništva, kar je prevzel protestantski pol, po drugi strani pa do ozračja sumničavosti in na koncu do izključitve vernikov iz “kontrolne sobe” v Cerkvi. Če so v Nemčiji in drugih “reformiranih” deželah, lahko rečemo slikovito, vrgli iz Cerkve duhovnike, so po katoliških deželah duhovniki vrgli iz Cerkve laike, torej vernike. Prišlo je do preloma, saj vernik ni imel več nobene besede, nobenega pomembnega položaja, ni več odločal o ničemer. Pomemben položaj ima od takrat naprej v Cerkvi le še posvečena oseba, torej duhovnik ali škof. 

Tisto, kar je sv. Benedikt dal v svoje redovno pravilo, da torej Bog lahko spregovori tudi po najbolj nepomembnem bratu, zato mora opat poslušati vsakogar, ni veljalo več. Na eni strani smo tako imeli Cerkev, ki poučuje, na drugi Cerkev, ki se uči. Eni ukažejo, drugi ubogajo. Najbrž ni treba dodatno poudarjati, kako je isti model pričel veljati tudi znotraj samega klera, kot se reče s tujko, ko označujemo vse posvečene osebe ali tiste, ki so na poti do posvečenja. Višji kleriki ukažejo, nižji morajo ubogati. 2. vatikanski cerkveni zbor je skušal zadeve omehčati, namen je bil dober in pravi, vendar pa je v resnici prišlo, to si je treba priznati, do nekaterih rezultatov protestantskega sveta, duhovščina pa se je postopoma “laicizirala”, postala posvetna. V bistvu je položaj tako slabši kot prej, saj se napačno danes jemlje kot cerkveno tisto, kar je posvetno, in za evangeljski duh tisto, kar je le duh sveta.

se nadaljuje...

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 29. november 2015

Dvignimo pogled

Adventni čas začenjamo, priznajmo si, kar zaspano, brez pravega žara. Zato je kot na mestu tisto starodavno vabilo, da bi se pa v tem času zbudili iz spanja. Potrebno je poživiti najprej osebno skrb, kakor tudi skrb družine, da bi ta čas dobro izkoristili in obhajali. Na ta način lahko prebudimo tudi vsaj delček širše skupnosti. Najbrž je to edini način, da se zoperstavimo tistim strupom, ki v adventnem času še bolj prežijo na nas, skrivajo pa se v takšni in drugačni preobleki. Vsekakor za to obleko drži da je “mikavna za oči in vredna poželenja” (1 Mz 3,6), a ravno to je za človeka izredno nevarno tudi zato, ker ga to brez težav lahko zapelje proč od bistva božičnega praznika, na katerega se v adventu kristjani pripravljamo.

Prvi del adventa nam zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev ter katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. 

Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa, srednjeveški kanonik v Chartresu, pravi: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

V evangeljskem odlomku smo slišali vabilo, da bi se vzravnali, dvignili pogled. Dvigniti je treba pogled od zemeljskih stvarnosti ter ga usmeriti bolj k nebeškim. Ne pomeni, da bi človek zavrgel materialne dobrine, svoje telo, čute in čustva, temveč da ne bi svojega življenja utemeljeval na tem, ker je vse skupaj končno in minljivo. Vera v Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa je tista, ki nam daje drugačen pogled, večnostni pogled, ki gre preko teh končnih stvarnosti. Kaj pomaga vse skupaj, če bo pa minilo - edino en način je, da bi se naše življenje in naše medsebojne vezi ne uničile, temveč le spremenile, to pa je vera v Jezusa Kristusa. Seveda pa je vera brez del mrtva, zato je treba to vero gojiti, jo hraniti z malo večjim naporom in skrbjo za svojo duhovno razsežnost. Potrebnega je veliko zlasti intelektualnega in duhovnega napora. O veri se je treba dobro poučiti. Ob tem je seveda vseskozi hrana molitve: "Čujte torej ves čas in molite...". Najpomembnejša in najmočnejša molitev je sveta maša. Najpomembnejši zakrament ozdravljenja sta sveta pokora in evharistija skupaj - brez prve ni druge, vsaj ne v polnosti. Izrednega pomena je skupna družinska molitev ob večerih. Kot smo ugotovili z našimi starši, se da lepo to skupno molitev izpeljati v okviru večerje, da torej skupaj pojemo, se pogovorimo in potem zmolimo. Potrudimo se in prenesimo potem ta advent v vsakdanje življenje.