sobota, 4. december 2010

biti duhovnik ni lahko 9

Se splača boriti? Zakaj bi se trudili in trpeli, če se nekdo ne strinja z našimi idejami? Če nekdo kart nima, čemu bi igral? Pre Toni na to takole odgovarja: "Nekdo je dejal: 'če že moram umreti, je bolje, da umrem dobro rejen, kot pa, da umrem od lakote.' V svojem življenju ima vsakdo tisto, kar išče. Zahtevati, da bi nek narod bil mučeniški, je prevelika zahteva. Zahtevati, da bi se vsi naši ljudje vsemu odpovedali zdaj, ko imajo možnost priti do kakega bankovca več v žepu, do motorja, do tega, da gredo v diskoteko, da napravijo kakšno neumnost, je prevelika zahteva. "

Vselej, ko govori o Furlanih, vidimo, da imamo z njimi pravzaprav veliko skupnega: "Nekateri o Furlanih slabo govorijo. Bodimo pošteni: ko je prišlo obilje tudi k nam, se nismo ravno izkazali. Obnašali smo se kakor Italijani. Ko je bila pri nas revščina, če ne celo beda, smo se obnašali veliko bolj dostojanstveno in pozitivno. Prvič v vsej naši zgodovini imajo naši ljudje malo več denarja v žepu. Kupijo si lahko, kar želijo, zato pa denar pogosto slabo porabijo, ker ga niso vajeni. Vedno nosim v srcu spomin, ki mi ga je moja mati zapustila o svojem otroštvu. Takrat niti ni potrebovala denarnice, saj je tisti drobiž, ki ga je imela, spravila kar v robec, napravila vozel in ga shranila v prsih. Jaz, njen sin, pa kronološko sicer živim eno samo generacijo kasneje, ekonomsko pa naju z mamo ločujejo stoletja, da ne rečem tisočletja. Jaz torej imam svoj blokec s čeki in kreditno kratico in seveda takoj nekaj kupim, če to želim.  Naenkrat smo naredili prehod iz generacije bede, ko so ljudje imeli eno stranišče "na štrbunk" zunaj ali v hlevu, v generacijo, ki ima kopalnico v hiši. Najdejo se celo hiše s tremi, štirimi kopalnicami - zgodi se celo, da je v hiši več kopalnic kot ljudi (zdaj, ko sem sam v Tolminu, moj brat pa v Ljubljani, je v naši hiši dvakrat več kopalnic kot ljudi - 4:2, subjektivna op. prev.). Nihče se ne bi mogel upreti tovrstnemu izzivu.

Prepričan sem, da to ne bo trajalo v nedogled. Ni pravično, predvsem pa ni mogoče. Treba je počakati, morda pa se bomo umirili in se spametovali. Spomnim se, da ga je moj oče rad malo srknil, kakor mnogi drugi - ni bil edini. Ko je umrl, dejansko zaradi tega ni propadla nobena gostilna. Koje prihajal domov malo okajen, mu je moja mati vedno jezno zavpila: 'Presneti lenuh! Osel grdi! Da bi te vrag pocitral!' Na to se je on malo nasmehnil in šel spat. Čeprav sem razumel in se strinjal z materino reakcijo, sem si vseeno večkrat dovolil reči: 'Ne huduj se zdaj nad njim, ker te ne sliši. Samo sebe žreš, ne da bi kaj dosegla. Med drugim bi se lahko tudi zgodilo, da bi se vrnil tja, kjer je bil doslej. Počakaj, da ga mnie, jutri pa mu boš napravila pridigo.'

Pridigati mlademu človeku ob nepravem trenutku, je pogosto izgubljen čas, če se že ne zgodi, da se grdo odzove. Po navadi te taki niti ne poslušajo, ker imajo npr. slušalke v ušesih, denar v žepu in so torej v vsem preskrbljeni. Imej potrpljenje in počakaj, da ga mine, da pride pravi čas, v katerem bo bolj dovzeten za poslušanje, ker ga bodo manj raztresale druge stvari in puhlosti. Kaj je treba medtem storiti?

To, kar so počele naše mame in none - treba je ohraniti stanovanje toplo in razsvetljeno, treba je napraviti tako ozračje, ki lahko ogreje telo in srce. Prišel bo čas, ko se bo otrok vrnil in poslušal, kar mu imamo povedati. Če pa v peči ne bo našel niti malo žerjavice ali prižgane sveče in nekoga, ki bi ga čakal in bdel, molil, jokal, ne bo prišel več blizu. Isto velja tudi za Cerkev."

nedelja, 28. november 2010

Bogato pričakovanje

V začetku tega svetega časa je prav, da se nekoliko ustavimo ob pomenu samega poimenovanja. Beseda advent prihaja iz latinščine in pomeni prihoda ter pričakovanje nekega dogodka, v tem primeru nekega prihoda. Pričakovanje je izraz upanja. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

O tem času pričakovanja danes govorimo le še v povezavi z božičem. To sicer drži, a le delno. Ta naš advent nas spominja na prvega, to je na tisto dolgo pričakovanje Mesija, ki se je dovršilo s Kristusovim rojstvom.

Vendar pa gre v resnici ta čas še dlje, za kar dobimo potrditev v Božji besedi. Advent gradi most med časom v katerem živimo in daljno prihodnostjo, koncem časov. Zavesten kristjan je pravzaprav »adventen« človek in Cerkev je »adventna« skupnost. Oba sta na poti h Kristusu, ki čaka na koncu poti.

Torej ne gre samo za čas pred božičem, ampak je za nas, dokler smo na poti, vedno advent.

Da bi nam prikazal, kaj pomeni biti na poti, nas evangelij popelje v Noetove čase. Očakovi sodobniki gotovo niso bili adventni ljudje. Zemeljsko življenje jih je popolnoma posrkalo vase. Njihov pogled in njihova pozornost sta bila usmerjena samo v tisto življenje »takoj in zdaj«. Mislili so, kako bi jedli pili in se poročali. En sam žur, kaj drugega jih ni zanimalo. Pred vsem ostalim so si zatiskali oči. Bežali so pred resničnostjo, vprašanja o prihodnosti pa si niso zastavljali.  

Pa vendar je bil potop šele napovedan in se še ni uresničil. Podobno je tudi Gospodov prihod bil oznanjen, pa se še ni uresničil.

Stvarnost, konkretnost zemeljskih reči in tistega, kar trenutno doživljamo se nam zdi neprimerljivo bolj resnično od Gospoda, ki je oznanjen. Če nam je nekaj samo oznanjeno, ni pa doživeto, se nas prav nič ne dotakne. Spolzi kakor kaplje po dežnem plašču.

Kakšen pomen pa ima potem sploh priprava na in praznovanje Gospodovega rojstva? Razčistiti moramo vprašanje, kakšen pomen ima za nas, za naše življenje ta Gospodov prihod. Ali to sploh zadeva naše življenje? Kako si konec koncev sploh predstavljamo svoje življenje? Je to tavanje, podobno tistemu v »veselem« decembru od stojnice do stojnice ali po nakupovalnih središčih? Ali pa je naše življenje romanje, ki ima cilj?

To ni obrobno vprašanje. Gre za ključno vprašanje, sploh v tem času, ko se več ne govori o Gospodovem rojstvu, ampak o čim bolj bleščavih lučkah, okičenih drevescih. Vse drugo je bolj važno, stvari tega sveta stopijo na mesto bistvenih.

Temeljna življenjska zadeva pa so odnosi. Toda odnose ima človek z z ljudmi, z osebami, ne pa s stvarmi. Za osebe pa se je treba ustaviti, si vzeti čas, poslušati. Tudi Jezus je oseba in zanj velja prav isto, kar smo pravkar našteli.

Rekel sem oseba, ne osebnost. Osebnosti so mrtve in z njimi komunikacija ni mogoča. Kristus pa živi in zato z njim lahko imamo odnos. Če namreč Kristus ni vstal od mrtvih in ne živi, potem so vse lučke, venčki, sladkarije in vsa šara popolnoma brez smisla. Tudi božič nima smisla. Adventni venčki postanejo podobni vsemu drugemu – postanejo zgolj okras.

Pa niso zgolj okras. Vsi mi si želimo, da bi namreč Gospod prišel k nam, da bi nas dvignil iz naših grobov, nas zbudil iz spanja. Želimo si, da bi izboljšal in zacelil naše odnose, da bi povezal naše družine. Po tem hrepenimo.

Vzemimo zato skrajno resno ta letošnji adventni čas. Vzemimo skrajno resno tudi adventni venec. Njegovo mesto je na družinski mizi, naše mesto pa je vsak dan ob njem. Ta venček je namreč znamenje zmage. Mi verujemo, da bo naše življenje izpolnjeno, če bomo čakali na prihod Jezusa Kristusa in mu pustili stopiti v hišo, ko bo potrkal.  Venček naj bi povezal vse, ki se posedejo okrog njega. Kaže na željo, da bi bila družina povezana in nihče ne bi izpadel iz kroga te skupnosti.

Dobro je, da imate pred adventnim venčkom pred vsako ali na vsako nedeljo majhen družinski obred. Pri njem lahko preberemo prvo berilo iz nedeljskega bogoslužja. Obljube prerokov, ki jih beremo, nam želijo pokazati, da bo Bog preobrazil in obnovil tudi naše življenje. Če je le mogoče, skušamo skupaj zapeti kako adventno pesem. Lahko si tudi zavrtimo kako primerno glasbo, bistveno pa je, da smo skupaj.

V tem času naj bodo naše položnice za elektriko manjše. To pomeni, da bosta televizija in računalnik bolj mirovala. Tudi za to je potrebna zavestna odločitev. Zastavite si družinsko adventno akcijo, ki naj bo dobrodelno naravnana. Predvsem pa se pogovarjajte. Ko se pogovarjate, prižgite svečko na venčku. Prižgite jo tudi, ko pride kdo na obisk. S tem še ponazorite svojo pripravljenost na nek še pomembnejši in imenitnejši obisk.

Blagoslovljen adventni čas!