sobota, 5. november 2011

Da nam ne bi zmanjkalo olja

Evangeljski odlomek o pametnih in nespametnih devicah je na vrsti ravno v času, ko si ljudje nabavljamo zimske gume. To je prvo, kar mi je prišlo na pamet, ker se najde kar nekaj ljudi, ki zavlačujejo tudi s tem, češ saj ni še snega, bomo še videli, kako bo s tem. Marsikdaj se res izide dobro in pretirane snežne odeje pozimi ni, zlasti na Primorskem, vendar pa tveganje ostane – lahko pride sneg, mi pa ogrožamo sebe in ostale v prometu, pa tudi sicer so zimske gume primernejše za nižje temperature, deževno vreme in spolzko cesto. Pa človek razume vse tiste, ki nimajo toliko denarja, da bi si vsakič lahko privoščili zimsko obutev za svojega jeklenega konjička, se nas pa najde tudi kar nekaj takih, ki si to lahko privoščimo, ki bi pravzaprav bili dolžni to storiti, pa zavlačujemo. Lansko zimo sem bil tudi sam namreč med temi. Pa tudi sicer marsikdo rad 'prišpara' ravno pri avtomobilskih gumah, ki pa so zelo pomembne za lastno in drugih varnost na cesti.

Primer, ki lepo ilustrira naše vztrajanje na stari poti, kako se nočemo odločiti za drugačno življenje, kako vedno znova in znova zavlačujemo in prelagamo na jutri na mnogih področjih, zlasti pa na področju naših odnosov, kjer največkrat to varčevanje zadeva prav naš odnos do Boga. Vse se zdi pomembnejše od tega, ker se tako mudi storiti in izpolniti vse drugo. Toda na ta način postanejo dejavnosti pomembnejše tudi od človeka – počasi nam zmanjka tako časa in moči zase, kakor tudi za odnos z drugimi, zlasti s tistimi najbližjimi, navadno je to naša družina. Zgodi se tudi nam, da nam zmanjka v svetilkah olja, da nam torej zmanjka življenjske moči, svetlobe in lepote v življenju, kar olje ponazarja.

Pri krstnem obredu imamo lep primer vsega tega, saj se novokrščenca kar dvakrat mazili – s krstnim oljem in sveto krizmo, da bi nakazali, kako pridobi novi kristjan potrebno moč, da živi v polnosti svoje življenje. Ampak to se zgodi takrat, kadar živimo iz svetega krsta, kadar se trudimo sodelovati z Božjo milostjo, ki nam jo Bog velikodušno podeljuje – v odnosu z njim nalivamo olja v svojo svetilko. Jezus je vselej našel čas za pogovor s svojim Očetom. Evangeliji poročajo, kako je pred vsakim pomembnim korakom na samem molil.

Mi velikokrat krivdo za našo živčnost, jezljivost, razburjenost in podobne zadeve radi valimo na druge, premalokrat pa se vprašamo, koliko smo sami storili, da bi bili mirnejši v sebi. Lahko si seveda domišljamo, kako bomo sami rešili vse življenjske težave, z lastnimi močmi, nevarno pa je za nas kristjane – zlasti za nas duhovnike -, da pridemo na kraj požara, razvijemo cevi, da bi gasili, nimamo pa v cisterni vode. Zato ne pustimo našim svetilkam, da ugasnejo, da jim zmanjka olja. Skrbimo zanje. Če morda dvomite v to, da se vaše svetilke napolnijo z oljem v odnosu z Bogom, naj vas še enkrat spomnim, kaj pravi apostol Pavel v pismu Galačanom: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a).

petek, 4. november 2011

Molitev kot zahvala

Zanimivo se je ustaviti ob velikih mislecih,  da utemeljimo tisto, kar smo zapisali v naslovu. Najprej pri avstrijskem filozofu Ludwigu Wittgensteinu. V svojih zapiskih v letih 1914-1916, pravi: »Molitev je razmišljanje o smislu življenja.« Kadar se namreč človek pogovarja z Bogom, kakor pravimo za molitev, ne skuša zgolj prodreti čim bolj v skrivnost Boga kot njegovega sogovornika, temveč skuša nekako priti čim globlje tudi v skrivnost svojega lastnega bivanja. Skuša najti v svojem življenju - in svojemu življenju - nek smisel in mu dati neko vrednost. 

Sv. Tomaž Akvinski pravi, da je molitev predvsem v izgovarjanju besed, kot sta 'prosim' in 'hvala', ker je zanj molitev enostavno pravi pogled na stvarnost – vse je dar. Prositi Boga tisto, kar želim in zahvaljevati se mu za to, kar sem prejel, je način, kako živeti v resnici. To pomeni, da odpremo oči in vidimo, kako je naš obstoj zastonjski dar, ker smo, kljub temu, da nas lahko tudi ne bi bilo. Zato molitev ni nič drugega kot eno samo zahvaljevanje našemu Stvarniku za vse darove: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139,14). 

Prav v tej smeri lahko povzamemo besedno igro še enega vélikega filozofa 20. stoletja, Nemca Martina Heideggerja, ki je nekoč dejal: »Denken ist danken,« kar pomeni nekako: »Misliti je zahvaljevati se.« Kadar molimo, mislimo na Boga, torej se mu, na nek način, tudi zahvaljujemo. Po Abrahamu J. Heschelu pa je molitev tudi »vélika nagrada človekovega bivanja«.

Objavljeno v tedniku 'Novi glas'.

ponedeljek, 31. oktober 2011

Ni vse tako slabo

Praznik Cerkve bi lahko dejali današnjemu dnevu, ker posebej poudarja povezanost tiste zemeljske Cerkve, tistih Božjih otrok, ki smo na tem svetu, in skupnost tistih, ki so že v Božji slavi, ki ji pravimo nebeška Cerkev. Vse prevečkrat napačno pojmujemo izraz Cerkev, saj pomislimo samo na papeža, škofe in duhovnike, na cerkveno hierarhijo torej. To je le del, majhen del Cerkve, ki ne more obstajati brez tistega ostalega dela, brez Božjega ljudstva in brez 'občestva svetih'. 

To občestvo svetih danes goduje, praznujemo pa tudi mi, ker smo na poti k njim, ker je vsak od nas potencialni svetnik, vsakdo ima to možnost. Z možnostmi pa je tako, da se ponujajo, na nas pa je, da jih izkoristimo ali ne. Vsak dan se nam tako ponuja nova možnost, nov začetek. Vsak dan smo povabljeni, da se odločimo za eno ali drugo pot, o katerih govori že eden od prvih krščanskih spisov, t.i. 'Nauk dvanajsterih apostolov', Didahé: »Dve poti sta: pot življenja in pot smrti.« Evangelij nas vselej vabi na to pot življenja, na pot blagrov, ki smo jih danes spet slišali, pa jih je vedno znova lepo poslušati.

Ob tem poslušanju se namreč v mislih preselimo v nek svet, kjer vlada dobrota, nenasilje, iskrenost, poštenost, solidarnost. Vsak od nas si seveda kmalu reče: »Zbudi se, nehaj sanjati, saj takega sveta sploh ni!«

Res je, če bi gledali samo na to, kar nam vsak dan prinašajo novice, bi se morali popolnoma strinjati s tem, da takega sveta ni. Zdi se, da res živimo v takšnem svetu, kjer vlada načelo, da je 'človek človeku volk'. Če pa je vse okrog nas res takšno, potem res danes obhajamo 'dan mrtvih'.

Vsebina današnjega praznika pa je vendarle drugačna, saj nam pravi, da ni vse tako črno, da obstaja tudi veliko dobrega, vendar pa je treba na zadeve gledati drugače, treba je spremeniti pogled. Praznik vseh svetih nam pravi, da na naši življenjski poti, v naših odločitvah nismo sami. Kot prvo imamo že tu na zemlji mnoge, zaradi katerih je svet lepši, zaradi katerih je lepše naše življenje. Kot v reklami za 'Top shop' pa: »To še ni vse.«

Imamo še prej omenjeno 'nebeško Cerkev', vse svete. To so tisti, ki so tako prijatelji človeštva kot tudi Božji prijatelji, ki jih sicer prevzema večna sreča, pa vendar so tudi zaljubljeni v ta svet, v ta naš čas, ki ni lahek. Podpirajo nas, da nadaljujemo tisto, kar so počeli že sami, da skrbimo za to, da bo svet lepši, plemenitejši, da bo v njem več ljubezni.

Pa naj še kdo reče, da Bog molči. Še kako govori, a to niso tiste običajne besede, saj govori po svojih prijateljih. Njihove dobre, lepe, plemenite besede so tudi Božje besede, po njihovih dobrih, lepih, plemenitih dejanjih deluje Bog. Po nežnostih, ki si jih med seboj izkazujemo, se razodeva Božja nežnost. Vidimo, da je bilo takšnih ljudi pred nami že ogromno, da jih je tudi sedaj na svetu veliko. Navadno jih bomo zastonj iskali po novicah, kar pa ne pomeni, da jih ni.

Naš pogled se mora razširiti, naučiti se moramo 'gledati onstran'. S takšnim pogledom nas bodo vedno znova pomirile evangeljske besede: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).

nedelja, 30. oktober 2011

Služiti v resnici


Če hočemo zares živeti, da temu lahko res rečemo življenje, da se želimo res iskreno spopasti s tem izzivom in se ne zapreti pred svetom, potem neizogibno živimo z ljudmi, smo vpeti v medčloveške odnose. Pred nami sta dva izziva, s katerima se moramo spopasti. Prvi izziv je izbira med biti in zdeti se, drugi pa je naša želja po moči in oblasti.

Najprej me Jezus izziva in sprašuje o tem, ali je zame pomembnejša oblika, zunanji okvir, ali mora le-ta imeti tudi pravo vsebino. Lahko se še tako 'okinčamo' na zunaj, da bi nas drugi lahko opazili, lahko tudi v ta namen delamo 'dobra dela', lahko sami sebi postavljamo spomenike. Lahko postanemo zvezdniki, delamo v svojem športu vse mogoče vragolije. Vse to in še več lahko smo oz. se zdimo, se pojavljamo. Kaj pa, ko ugasne soj luči? Če je človek samo 'oblika' in ne tudi 'vsebina', če nima srca in tistega, kar dela, ne dela s srcem, ampak se zgolj skriva za svojim videzom, je vreden vsega pomilovanja. Jezus tu ne graja tistih, ki se trudijo in padajo. Gospod je vedno usmiljen in milostljiv do krhkih, ceni trud takšnih ljudi in je podoben lončarju, ki ob neposrečeni vazi ne obupa, ampak ta kup gline toliko časa oblikuje, dokler ne uresniči svojega načrta.

Jezus obsoja tiste 'pobeljene grobove', ki se zgolj pretvarjajo. Ne prenaša hinavcev, tistih, ki nosijo masko, ki so torej igralci (hypokrítes (ποκρίτης) namreč izvorno pomeni prav gledališki igralec) in ne kažejo svojega resničnega obraza. Skrivajo se za temi zunanjimi oblikami in zahtevajo čedalje strožje zakone, a le za druge. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, so to tisti cerkveni možje, se čuti toliko bolj blizu Bogu, kolikor je oster in neprizanesljiv do drugih, v resnici pa je tak človek sam, prazen, daleč od sebe, bližnjega in tudi Boga. To ni pravi oznanjevalec – njegovo pravo podobo nam v drugem berilu lepo predstavi apostol Pavel, ko reče, da so naslovnikom »hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje« (1 Tes 2,8). Kristus lahko spregovori srcu drugega človeka samo po srcu oznanjevalca. To pomeni, da se mora Jezusov učenec bližnjemu predstaviti kot človek, v vsej svoji majhnosti in krhkosti. Predstaviti se mora takšen, kot je, neposreden in iskren, ne pa, da želi z zvijačo nekoga prepričati. Obnašanje, ki se želi prikazati kot krepostno, lahko v končni fazi ljudi pripelje do tega, da dvomijo tudi v tiste, ki so zares krepostni, dobri in iskreni.

Jezus pa obsodi še drugo napačno vedenje – željo po oblasti. Njegovi učenci smo med seboj bratje in sestre, smo na isti ravni, nihče se ne sme zaradi svojih morebitnih nazivov ali položaja čutiti nad drugimi. Vsi imamo isti cilj in vsi služimo evangeliju. Jezusu pa to še ni dovolj – največji je tisti, ki streže. Največji je tisti, ki zna najbolj ljubiti. Svet za svoje cvetenje namreč ne potrebuje bogastva, temveč ljubezen. Gospod nam pove, da je vsak od nas velik toliko, kolikor je veliko njegovo srce, kolikor se zna upodabljati po njegovem srcu. On je namreč prišel, da bi stregel, ne da bi mu drugi stregli, da bi se razdal, se žrtvoval. Bogu zato želim služiti, ker je on kot prvi postal moj služabnik.