nedelja, 27. december 2020

Očiščenje za Božje darove

Misel na nedeljo sv. Družine

Na nedeljo po Božiču tokrat poslušamo Lukov odlomek o darovanju deteta Jezusa v templju. V prevodih sicer najdemo, da so se končali dnevi Marijinega očiščevanja, ampak nam grški izvirnik nudi čisto drugačno različico, da so se končali namreč dnevi »njihovega očiščevanja«, torej celotne sv. Družine. Še eno drobno seme, ki nakazuje Marijino brezmadežnost in devištvo, zaradi česar se ji pred Bogom seveda ni bilo potrebno očiščevati, se je pa po judovski postavi zdela nečista, zato je zadostila judovski postavi, ki je seveda še vedno veljala do nove zaveze v krvi na križu. Niti Jezus ni potreboval biti odkupljen in darovan Bogu v templju pred Bogom, a je vendarle bilo tudi temu zadoščeno. 

Tako zasije podoba sv. Jožefa, katerega leto je bilo razglašeno, ki napravi svojo dolžnost kot poglavar sv. Družine, kakor ga imenujejo tudi njegove litanije, bil pa je seveda tudi duhovnik sv. Družine in je poskrbel za vse potrebne obrede. Čistost družine je tako stvar obeh zakoncev, za to si je treba prizadevati, ko pa je potrebno izvesti očiščenje, je tu naloga očeta, ki vse člane spodbudi, da se stvar naredi. Kakor tudi to, da se redno obišče svetišče, ko smo to dolžni storiti oz., da se otroka, ko se rodi, pravočasno krsti. Kot duhovnik, župnik svoje družine, ima tisto trojno službo vsak družinski oče, in sicer ima vodstveno, poučevalno in predvsem posvečevalno službo. Jožef je seveda vse to kot pravi mož vršil do potankosti, zato bi ga morali vsi možje in fantje posnemati. 

Dandanes svet seveda vabi v ravno nasprotno smer, zato pa se je potrebno boriti po Jožefovem zgledu in njegovi priprošnji proti tovrstni miselnosti. Mož mora točno vedeti, kakšna in katera je njegova nenadomestljiva vloga in to lahko stori prav ob Jožefovem zgledu. Dekleta in žene po drugi strani vidijo Marijin zgled. Sveta Mati bi se lahko postavila, češ da pa njej te reči niso potrebne, pa tega ne stori, ampak popolnoma spoštuje svojo vlogo, ki jo ima kot žena in mati. Nasprotno torej feminističnim nasilnim težnjam, ki ženske odtujuje samim sebi, kakor je lepo povedala nemška strokovnjakinja Christa Meves. Ko ženska  prevzema vloge, ki niso po naravi ravno njene, izjeme kakih vdov in podobnega sicer potrjujejo pravilo, pa vse to privede do kastracije in dodatne poženščenosti moškega, kakor da bi že ne bilo slednje dovolj zaradi dejstva, da moški in fantje ne opravljajo svojih nalog in dolžnosti. 

Tako lahko rečemo, da je seveda duhovno in zakramentalno očiščenje, h kateremu mora po zgledu sv. Jožefa poglavar družine voditi celotno svojo skupnost, najbolj važno, je ključno. Vendar pa ne more biti milosti, če nima najprej naravne podlage, zato mora biti vselej tudi očiščenje od vsega ideološkega balasta sveta, ki človeka dela manj človeka, ga razčlovečuje. Razčlovečeni človek pa seveda ne odseva niti podobe Boga. Kakor pravi sv. Irenej, je Božja slava živi človek. Je pa res, da tisti človek, ki ni živ v Bogu, ki ne skrbi za svoje očiščenje in posvečevanje, v resnici ni živ, kakor nas lepo opozarja tudi sv. Janez v zadnji knjigi Svetega pisma.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 25. december 2020

Jaslice in sveta maša

Božično premišljevanje

"Bliža se božični praznik in na mnogih krajih že postavljajo jaslice, kakor na Trgu sv. Petra. Majhne ali velike, enostavne ali bolj dodelane, jaslice predstavljajo družinsko in zelo jasno upodobljen izraz Božiča. Gre za element naše kulture in umetnosti, predvsem pa je to element vere v v Boga, ki je v Betlehem prišel »prebivat med nas« (Jn 1,14)." Tako se je v nagovoru po molitvi Angelovega češčenja 12. decembra 2004 obrnil sveti papež Janez Pavel II. na otroke in mladostnike, ki so prinesli na glavni vatikanski trg k blagoslovu svoje Jezuščke, ki so jih nato postavili kasneje v jaslice po rimskih župnijah, šolah in družinah. Če pomislimo, je to bilo še zadnje adventno in božično praznovanje poljskega papeža med nami, ob prebiranju teh besed pa so se mi takoj v misli prikradle prav podobe s Poljske, kjer v jaslicah Dete leži na prtiču, ki se imenuje korporal oz. telesnik po slovensko. 

S tem ta katoliški srednjeevropski narod kaže, kako resnično veljajo Gospodove besede s konca Matejevega evangelija: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« (Mt 28,20). Pazimo, ne gre le za nekaj virtualnega in ne gre za zgolj duhovno navzočnost, kakor je rečeno in mišljeno pri: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Gre za resnično navzočnost v presvetem zakramentu, ki se uresniči pri spremenjenju pri sveti maši, kjer kruh in vino postaneta Jezus sam, resnično navzoč, četudi je ta navzočnost nad človeškimi čuti in je zato presežna. Seveda niti ta navzočnost še ni tista polna in dokončna, saj se tista uresniči šele z gledanjem Božjega Sina iz obličja v obličje, ki pa ni od tega sveta. Vemo tudi, da čeprav bi naša duša po smrti uspela priti do tega, tudi to še ni do konca uresničeno popolno srečanje z našim Odrešenikom, saj se mora naši duši ob koncu časov pridružiti še poveličano telo. Takrat bo šele za vse dokončno rešene spet uresničena prvotna bogopodobnost, kakor temu pravimo. 

Imamo torej jaslice, ki so podoba tega čudeža, da je Bog postal človek, nase je prevzel človeško naravo, s tem pa omogočil prav to, da mi lahko spet postanemo podobni prav Njemu, ki je Bog in večni Kralj. To čudovito ponazarja molitev duhovnika ob prilivanju nekaj kapljic vode v vino v kelihu, kjer mašnik Boga prosi za vse verne, da bi bili deležni te milosti. Tesna povezanost podobe jaslic s sveto mašo, kjer občudujemo podobo ljudske umetnosti, ki nam kaže to čudovito skrivnost, ki pa gre ali je šla prevečkrat mimo nas pri sveti maši, ko se nismo dovolj potrudili, da bi stopili še bolj odločno na to pot upodabljanja po Bogu tako, da ga spustimo v svoje prebivališče in nismo podobni tistim, ki zanj in njegove starše niso našli prostora na sam Božič. 

Ob jaslicah lahko pridno v molitvi vadimo, kako lahko našemu Odrešeniku pri sveti maši izročamo svoje življenje. Jaslice so podoba, pred katero molimo, prav kakor so molili pastirji, sveti Trije Kralji in ostali, to pa je seveda zelo lepo delo, sploh če to dela družina skupaj. Kot smo pa dejali, jaslice kažejo tja, kjer se vse to dogaja »v duhu in resnici«, to pa je sveta maša, kjer sicer svoje življenje Bogu izročimo sicer na duhovni način, pa vendarle tudi resnično, navzoči smo pri resničnem spremenjenju ubogih in preprostih prvin v Kristusovo Telo in Kri, resnično so z nami vsi nebeščani, z Marijo na čelu, z nami so resnično navzoče verne duše, povezano smo še z drugimi verniki na zemlji, ki se trudijo isto delati drugod pri sveti maši. Jaslice so tako pravzaprav kakor Janez Krstnik, ki nas je spremljal v adventnem času, saj kakor on kažejo na »Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta« dejansko pri svetih zakramentih, posebej pri sveti spovedi in sveti maši. Če mu bomo pa v svoji revščini in nevrednosti znali odpreti svoja srca, bo z veseljem prišel in prebival med nami.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 20. december 2020

Nosilci in prinašalci Kristusa

Misel na 4. adventno nedeljo

Na zadnjo adventno nedeljo imamo obrazec maše »Rosite«, v latinščini »Rorate«, ki se ga tudi skozi advent lahko uporabi za zorno mašo oz. za mašo v čast Devici Mariji v adventu, še zlasti v božični devetdnevnici, v kateri smo. Ta maša je še posebej značilna za srednjeevropski prostor, kamor naj bi spadali tudi mi, čeprav se v zadnjih desetletjih ta prostorska in kulturna pripadnost zelo izgublja. Kakor je veljalo za številne vigilije, je tudi za tovrstno mašo, ki se imenuje po vstopnem spevu, veljalo, da so jo ljudje obhajali le ob soju sveč, kakor se še vedno dogaja recimo na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano kot en primer tega. 

Poleg te zelo pomenljive igre luči in teme, ki simbolizira tisti prečudoviti dvoboj, ki ga bijeta smrt in življenje po velikonočni pesmi slednici, nam ta maša pokaže tudi siceršnjo marijansko naravnanost adventa. Kaj to pomeni? Da spremljamo naše skrivnosti odrešenja po Mariji. Četudi pa posvečamo največjo pozornost Božji Materi, pa še vedno seveda ni ona osrednji akter, ampak vedno kaže na Boga kot tistega, ki vodi vso zgodovino in vse stvarstvo. Simbolično tako vsak advent gremo od Gospodovega oznanjenja, pa do Gospodovega rojstva, še posebej to simbolično storimo prav z božično devetdnevnico, ki ni običajna devetdnevnica. Prične namreč 17. Decembra in je, če bi izključili Božič, pravzaprav osemdnevnica, vendar pa v tem primeru praznika Gospodovega rojstva ne moremo izključiti, zato je božična devetdnevnica edina v cerkvenem letu, ki vključuje še sam praznik, šele vključno z Božičem tako imamo božično devetdenevnico, seveda pa potem praznik Gospodovega rojstva tudi traja, kot se spodobi, osem dni, a to je že snov za prihodnji teden. 

Kakor pa rosijo nebesa Gospoda, Pravičnega, tako moramo vselej pravih darov pričakovati zgolj in samo iz nebes, so torej Božji dar. Če se ozremo na hvalospev za praznik Kristusa Kralja, potem lahko vidimo, kateri so nekateri od teh darov, saj so značilni za njegovo kraljestvo: resnica in življenje, svetost in milost, pravičnost, mir in ljubezen. Naj si človek še tako prizadeva za vse to in še drugo, ne bo nikoli sam po sebi dosegel nobenega od teh darov, ampak vedno zgolj in samo neki človeški približek, nikdar pravo stvar. Pogosto pa pride človek, ker je grešen, do pravega nasprotja teh darov, kar se potem zrcali v naši družbi, v naših odnosih. Neapeljski katoliški filozof je zato govoril o teoriji »heterogeneze ciljev«, ki je pravzaprav ravno v tem, da si človek prizadeva ali naj bi si prizadeval za nekaj, doseže pa ravno nasprotno. Če seveda skuša doseči vse le s svojimi lastnimi močmi, brez Boga. 

Zato smo še posebej poklicani, da bi se zgledovali po naši nebeški Materi Mariji, saj moramo tudi sami v srcu spočeti, potem pa roditi Gospoda Jezusa Kristusa ter ga ponesti v svet. Večni kralj je namreč tedaj prišel kraljevat tudi na svet in kjerkoli kraljuje, je to »osvobojeno ozemlje«, pa čeprav bi kraljeval v enem samem človeku, ki posnema Devico Marijo in prinaša Kristusa svetu. Tako prihaja Božje kraljestvo med nas in je kakor v nebesih tudi na zemlji. To se dogaja po nas, Kristusovih učencih. Zelo resna, zahtevna in odgovorna naloga, vendar izvedljiva z Božjo milostjo ter Marijino pomočjo in priprošnjo. Ključna je torej molitvena in zakramentalna povezanost z Bogom, Marijo, angeli in svetniki, z vernimi dušami ter ostalimi brati v veri. Če smo bili do zdaj v tem slabi, ne dovolj dobri, malomarni ali še kaj, je zdaj čas, da se začne drugače. Kakor pravi Izaija, hodimo v Gospodovi luči.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 13. december 2020

Angeli in pričevalci

Misel na 3. adventno nedeljo

Tudi to nedeljo se letos zaustavljamo pri Janezu Krstniku, in sicer je zanimiva povezava med evangelistoma Janezom in Matejem, ki sta sicer bila tudi apostola. Pri obeh je, čeprav malo drugače, razloženo, da Janez seveda ni pričakovani odrešenik, ampak je to Jezus iz Nazareta. Janez je označen v izvirniku in latinščini kot »angel«, torej res glasnik, vendar posebne sorte, pri Janezu pa je v Prologu označen še kot »pričevalec luči«, ker ni on luč: »Ni (bil) on luč - pričeval naj bi o luči«. V obeh primerih se lahko z njim poistovetimo in smo celo k temu poklicani v svojem poklicu k svetosti, ki ga je poudaril lepo zadnji vesoljni cerkveni zbor, pa tudi sv. Janez Pavel II. je to še kako rad ponavljal. 

Najprej smo poklicani k temu, da smo »angeli«. Dal sem v narekovaje, ker seveda nikdar ne bomozelo inteligentna duhovna bitja, pametnejša od človeka, kakršna so angeli, žal pa tudi padli angeli, ki so demoni. Smo pa lahko tisti, ki svetu prinašajo evangelij, ki svetu oznanjajo Boga, ki je k nam prišel kot Odrešenik Jezus Kristus. Angel je tudi tisti, ki počne vse tisto, kar je zaobseženo v prvih treh duhovnih delih usmiljenja oz. bratske ljubezni: svariti grešnike, učiti nevedne, dvomljivcem prav svetovati. 

Potem pa imamo tu še zgled pričevalca, ki se sicer najbolj zrcali v voljnem prenašanju krivic in preganjanja, vendar pa to seveda še ni vse, čeprav vemo, da je tudi tu sv. Janez Krstnik šel do konca in bil ne samo zadnji starozavezni prerok, temveč tudi nekako že novozavezni mučenec, četudi se ta Nova zaveza kronološko še ni izvršila. Vendar pa Bog nima človeške ure, je nad človeško zgodovino, zato je Janezovo trpljenje in mučeniška smrt v Božjem času za Kristusovima. Pričevalci pa smo tudi še drugače, saj pričujemo za Kristusa še kako, če žaljivcem od srca odpustimo, prav tako pa pričujemo s svojimi tolažilnimi besedami, kar pa ne pomeni, da slednje prirejamo iz neke korektnosti. Samo prava in resnična beseda zdravi in tolaži, četudi morda na daljši rok. 

Seveda pa nihče ni pričevalec, ki ne bi bil človek molitve, posta in zadoščevanja, kar je bil primarni cilj Janezovega bivanja v puščavi. Iz tega je črpal vse svoje gorivo, da je lahko ljudi spreobračal in jih vodil k Božjemu Jagnjetu, začenši z mojim prvo-poklicanim zavetnikom Andrejem in s samim apostolom Janezom. To je torej tisto prvo, kar moramo v adventu, pa tudi sicer, poglobiti, da bi bili pravi pričevalci in »angeli« po zgledu sv. Janeza Krstnika.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 6. december 2020

Kratek čas življenja

Misel na 2. adventno nedeljo

Zelo prav nam pridejo besede apostola Petra v tem prvem delu adventnega časa, ko nas opozarja, sklicujoč se na psalmistove besede (Ps 90 (89),4), kako drugačen je Božji oz. milostni čas od človeškega. Tudi evangelist Marko pričenja Gospodovo delovanje, o čemer bomo imeli priložnost spregovoriti, sklicujoč se na ta drugačni čas. Pri času namreč ne gre za to, da ga merimo, ampak ravno za njegovo polnost, ker je to dobri čas. Človeški čas je relativen, saj je kaj lahko lažen, v smislu, da se tista vrednost, ki jo izmerimo, ne izraža tudi v času, ki ga preživljamo. Lahko se namreč neka stvar odvija le par minut, pa se nam zdi, da se neizmerno vleče, ker je, kakor pravimo, dolgočasno. Po drugi strani pa smo lahko v dobri družbi po več ur, pa čas zelo hitro mine, kot da bi bili le nekaj minut tam. 

Zanimivo, kako nas še vedno želijo prepričati, kako moramo svojo pozornost posvečati samo fizični razsežnosti vsega tudi, ko govorimo o znanosti. V resnici pa sodobna znanost temelji na čisto drugačnih predpostavkah, ki kažejo onkraj tega fizičnega in materialnega sveta, kakor lepo pravi italijanski vrhunski znanstvenik in nekdanji dolgoletni predsednik Svetovne zveze znanstvenikov, Antonino Zichichi, sicer verni katolik. V glavnem, toliko se ukvarjamo s tem zemeljskim, materialnim in še čem, da se pa ne ukvarjamo z nekim dejstvom, ki nam ga prvak apostolov ponovno stavi pred oči – da bomo namreč umrli. S tem svojim pisanjem nam govori, da četudi Gospodovega prihoda v slavi še ni bilo, da to ne pomeni, da ga tudi ne bo. Kot smo pa zadnjič dejali, ta prihod v slavi ni nekje tam daleč v prihodnosti, ampak se bo to srečanje s Kristusom kot sodnikom zgodilo takoj po naši smrti, da vsakdo prejme svoje plačilo (2 Kor 5,10). 

Ljudem je namreč določeno enkrat umreti, nato pa biti sojeni (Heb 9,27), takrat pa ne bomo vprašani po kronološkem času, ampak, kako smo izkoristili milostni čas, ki nam ga je v svoji ljubezni podaril Gospod. Najbrž nam je že jasno, da pravzaprav nima nobenega pomena, koliko let nekdo preživi v tem kronološkem smislu oz. bo to imelo zelo relativni pomen. Kakor nam je dejal sv. Janez od Križa, ki smo ga pred kratkim slavili, pa bo vsak od nas ob smrti sojen po ljubezni – ljubezni do Boga in bližnjega. Dela, o katerih pogosto govori Sveto pismo, pa so ravno v vršenju Božje volje, ne pa svoje volje, ki pelje v samoljubje. Mi ljudje zapravimo ogromno tega podarjenega časa, misleč pri sebi, da je življenje tako ali tako dolgo, pa v resnici temu niti ni tako. Apostoli nas radi opozarjajo, lepo pa v ušesih odzvanjajo tudi Prešernove besede: »Dolgost življenja našega je kratka…«. Spreobrnimo se torej in stopimo na pot luči za Gospodom.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 1. december 2020

Kaj se sme povedati in kaj ne

Skozi drugačno prizmo (32)

Zadnje čase smo najbrž vsi še posebej dobro opazili, kako zanimivo deluje cenzorska služba na družabnih omrežjih. Če pa se danes temu še smejemo, tudi s pomočjo določenih »memov«, ki se posmehujejo sporočilom omrežja tistega, ki se piše po sladkem hribu, češ da manjka ozadje, polna slika, dejstva itd., se bomo kaj lahko jutri že jokali nad izgubljeno svobodo govora in izražanja. Že tako ali tako je zadeva kar precej omejena v medijih, pa da ne bo pomote, na eni in na drugi strani, vse pa gre v smeri tega, da bomo izgubili še tiste malo svobode izražanja, ki je je ostalo. Tu seveda ne govorimo o izražanju, ki vsekakor ne spada v javnost, če se upošteva tradicionalne norme za presojo tega, ampak govorimo o tistem, kar naj ne bi več spadalo v javnost, ker ne upošteva in spoštuje novih norm, ki pa so nam bile bodisi vsiljene bodisi vcepljene v glavo. Kar je bilo včeraj normalno, danes torej ni več, ker so se pač norme spremenile. 

Tako se o določenih temah, argumentih in podobnem ne sme več na glas govoriti, treba je biti tako ali drugače korektni, nazadnje pa to ne koristi nam, ker še vedno uživamo strup oz. strupe, le da je vse tako ali drugače zapakirano, da se nam ne bi zdelo, da uživamo v resnici »škodljive snovi«, čeprav to počnemo. Iz ZDA že desetletja vse skupaj prihaja k nam, tako da cenzura še kako lepo deluje, kakor pa smo večkrat že rekli, obstaja tudi določena religiozna korektnost, ne samo politična. 

Za to, kako deluje cenzura v ZDA, je simptomatičen primer knjige Abigail Shrier, 'Irreversible Damage: The Transgender Craze Seducing Our Daughters' ('Nepovratna škoda: transgenderistična norost, ki osvaja naše hčere'). Knjiga je namreč postala žrtev bojkota in poskusov umika iz prodaje genderističnih aktivistov v ZDA. Iz prodaje so bile npr. umaknjene s strani največjega knjižnega prodajalca npr. vse elektronske različice knjig dr. E. Michaela Jonesa, če podamo en konkreten primer, to se je zgodilo po njegovi kritiki neke serije iste firme, zanimivo pa, da se lahko recimo kupi elektronsko verzijo Hitlerjevega 'Mein Kampf'. Papirnate različice dr. Jonesa pa na isti strani dosegajo vrtoglave cene. Tudi to je cenzura. 

Skratka, omenjena Abigail Shrier je dejala, kako njena knjiga sploh ne želi biti polemična, ampak želi samo raziskati nenaden dvig pojava samoidentificiranja med mladostnicami kot »transgender«. »Kar želim kot novinarka doseči, je raziskati kulturne fenomene, v tem primeru pa sem našla enega, ki ga velja raziskati – med letoma 2016 in 2017 se je število žensk, ki so zaprosile za operacijo za menjavo spola v ZDA, početverilo. Na tisoče mladostnic po vsem zahodnem svetu si samodiagnosticira disforično stanje, ki ga po vsej verjetnosti sploh nimajo, v mnogih primerih pa pridejo do hormonov in kirurških posegov na podlagi zelo površnih diagnoz,« pravi naša avtorica. Ki nato pove, kako obstaja neki mrežni dogovor in tovrstno sodelovanje učiteljev, terapevtov, zdravnikov, kirurgov in zdravstvenih organizacij, da pridejo ti mladostniki karseda hitro do hormonov in/ali operacij za spremembo spola. Kdor se pritožuje, je »transfob«, četudi je vse več dokazov, da bi velika večina teh mladostnikov kasneje namero opustila. 

Dejansko je vse bolj prepovedano povzdigniti glas, da bi povedali eno zelo preprosto dejstvo, da premnogi mladostniki danes niso sposobni marsikatere trezne presoje in odločitve zaradi okoliščin in travm, v katerih živijo. Skratka, raziskovalno delo Shrierjeve je doletela ista usoda del dr. Jonesa in še drugih. Tudi naša avtorica se je poslužila alternativnih kanalov. Nastopila je v tako v podcastu z Joeom Roganom, kjer sta ugotavljala, kako vse večje število traziskovalcev skuša razumeti, kako je lahko prišlo do tako velike družbene okužbe, kjer cele skupine mladostnic v en glas vpije, da so v resnici fantje… Avtorica je dobila ogromno spodbudnih in zahvalnih sporočil staršev, pa tudi »transseksualnih« odraslih, kar sploh dokazuje, da nekaj tu ne štima. Najbrž je odveč dodajati, da so bili ogromni pritiski, da bi bil podcast umaknjen, a platforma ni popustila pristiskom. 

Abigail Shrier pa takole zaključuje: »Tako deluje cenzura v ZDA v 21. Stoletju. Ni več vlade, ki bi ti poslala domov policijo. Danes so to oligarhični mogotci iz Silicijeve doline (Silicon Valley), ki odstranujejo zadeve (dobesedno pravi, da naredijo »blackout«, op. a.) in pomirijo viharje družbene pravičnosti … Sile cenzure pa zmagujejo. Ne samo zato, ker skorajda ne puščajo sledi svojih naporov cenzuriranja, ampak zato, ker se je, vse do zdaj, velika večina Američanov prilagodila temu, da so se praktično odpovedali vsem svoboščinam zato, da bi uživali luksuz, da so jim vsi produkti dostavljeni na dom. Večina se bo veselo podredila vladi Velike Tehnologije vedno in kadar bo lahko še naprej gledala Netflix«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 29. november 2020

Budnost in pripravljenost

Misel na 1. adventno nedeljo

Novo cerkveno ali bogoslužno leto vselej začenjamo z adventnim časom, tisti prvi del adventa pa je vselej usmerjen k poslednjim človekovim rečem in poslednjim časom. Gre pravzaprav, če se ozremo na cerkvene očete in učitelje, za tri prihode, zato pa je tudi ta Gospodov prihod ob koncu časov tretji prihod, če imamo pred tem tisti prihod v človeškem času oz., s sv. Bernardom, »v mesu«, potem pa še drugi prihod, ki je duhovni Gospodov prihod v življenju vsakega človeka. Novoimenovani kardinal in papeški pridigar Cantalamessa lepo pravi v delu 'Marija, ogledalo Cerkve', da je vsakdo poklican k temu, da v duhovnem smislu spočne in rodi Gospoda, s tem pa se upodobi po Božji Materi Mariji. 

Tretji Gospodov prihod seveda ni tam nekje daleč, ampak konci časov za vsakogar pomenijo njegovo

ločitev s tega sveta in ločitev njegove duše od telesa, torej smrt. Nihče od nas seveda ni mogel vplivati na prvi Gospodov prihod, tisti v mesu, lahko pa vsak od nas marsikaj stori za ta drugi Gospodov prihod, da bi tako bil pripravljen na tretjega, ki hkrati pomeni tudi prehod v novo stvarnost, kakor nas lepo opozarja mašni hvalospev pri mašah za rajne, da se namreč s smrtjo naše življenje spremeni, ne pa uniči. Ta hvalospev pa nam ob resnih tonih in barvah tovrstne maše tudi sicer kaže tisto še kako potrebno luč na koncu predora, nam vliva prepotrebno upanje. Evangelij namreč govori ravno o tej naši dolžnosti, saj gospodar predstavlja prav našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki je šel k Očetu, a nam zapustil to nalogo stalne priprave, hkrati pa nam dal tudi potrebna sredstva, da jo uspešno izvršimo. 

Vsak Gospodov prihod je seveda Božji milostni dar, pa vendarle dar ostane nekje v zraku, če ga nekdo ne sprejme, bodisi ker ga noče sprejeti bodisi ker se za to ni pripravil. To drugo je tisti greh opustitve, na katerega je na t. i. »svetovni dan revežev« opozoril tudi sveti oče. Teh opustitev je v našem krščanskem duhovnem življenju zares ogromno. Dejal sem v duhovnem življenju, saj ni nujno, da bi na telesni in materialni ravni stali križem rok – kaj lahko po tisti plati storimo marsikaj, pozabimo pa na tisto eno, ki je edino potrebno, kakor opozarja Gospod kasnejšo svetnico Marto v Betaniji. Tako zanemarjamo svojo molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma, duhovno branje in poglabljanje, šepa naše versko znanje, za izobraževanje v katoliškem nauku pa ne storimo kaj dosti, verniki in posvečeni, nazadnje pa šepa še naše zakramentalno življenje, kjer naj ne bi bilo tako nujno, če je seveda mogoče, biti redno in dobro pri nedeljski in praznični sveti maši, za spoved pa tako ali tako velja, da naj bi bila že preživeta. Žalostno je, da tudi iz posvečenih ust slišimo, kako naj oboje ne bi bilo tako nujno… 

Tako torej lahko zelo dobro razumemo, kako budnost in čuječnost ni tista newagevsko propagirana zadeva, ki je v svojem bistvu še vedno zelo zemeljska in materialistična, ker govori o človeškem času. Ko Sveto pismo govori o tem, govori v navezavi na Božji, milostni čas. Že znanost sama, če je resna, kaže, kako relativno lahko človek spoznava vso resničnost, saj se, ko že misli, da je prišel do dna čisto vsemu, odpre pravo morje novih vprašanj. Nekdanji dolgoletni predsednik mednarodnega združenja znanstvenikov, prof. Antonino Zichichi je lepo povedal, kako nenavezane na čas, maso in prostor so merske enote recimo subatomske znanosti, s katero se tudi sam ukvarja, pa kažejo simbolno na to, da obstajata še drugačna čas in prostor od naših. To je le še ena spodbuda za vse nas, da ves duhovni napor nikdar ni zaman in ni stran vržen, tisti, ki pa trdijo, da naj Bog ne bi odgovarjal na njihove prošnje in molitve, naj pogleda na primer sv. Monike, brez katere ne bi bilo sv. Avguština.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 22. november 2020

Slavni Kralj sodi žive in mrtve

Misel na 34. nedeljo med letom

Tema zadnje nedelje v cerkvenem letu je poslednja sodba, še zlasti tista skupna, ki se bo zgodila ob koncu časov. Potem ko smo bili posvarjeni k budnosti, nas Gospod opominja o tem, da bomo sojeni, ker je tako prav in pravično. Če se človeška sodišča še tako trudijo, pa se ne morejo izogniti pristranskosti. Te nima edinole pravi Sodnik, tisti, ki bo prišel v vsej svoji kraljevski slavi in v spremstvu angelov (2 Tes 1,7) ter bo razsodil med samo dvema kategorijama ljudi – med dobrimi in slabimi. Nekdanji ameriški policist, sedaj pa veliki katoliški evangelizator, Jesse Romero sicer lepo pravi, da razlikujemo v tem času med tremi kategorijami ljudi – med dobrimi, grešnimi in zlimi. Razlika med grešnikom in zlim človekom je po njegovem v tem, da zli človek hoče v svoja grešna dejanja povleči še druge. Po eni strani se tako dobi opravičevanje, normalizacijo in celo poveličevanje pregrehe v družbi, bolj pa je problematično to, če nekateri ljudje zavestno druge vlečejo v prepad s seboj. 

Grešnik, pa naj bo še tako velik, se lahko spreobrne, sv. Avguštin nam pričuje, da lahko celo postane eden od velikih cerkvenih očetov Cerkve, kar je pa izredno težko ponosnemu in napuhnjenemu človeku, ki je raje ubral pot zla. Tako bo ob koncu časov med dobrimi precej spreobrnjenih grešnikov, med slabimi pa vsi tisti, ki se v življenju ne spokorijo od svoje krive poti in ne zadostijo ne samo za svoje grehe, ampak tudi za to, da so po krivi poti vodili druge. 

Kristus je predstavljen v tem Matejevem odlomku kot Vsevladar ali Pantokrator, nič manj pomembno pa ni niti njegovo družbeno kraljevanje, za katerega bi si morali vselej prizadevati. Kaj lahko se izgubimo v tej misli, da je vse skupaj nekje daleč, krajevno in časovno, nima pa nič opraviti z mojim in družbenim vsakdanom. Lepo se reče, da je sodni proces, proces pa nujno traja nekaj časa, za človeka vse življenje. Gospod sam nam pravi, da smo »že sojeni«, ne pravi pa, da smo obsojeni. Obsojeni bomo po koncu posebne sodbe, kar bo potem potrjeno še ob koncu časov, ko se bo tudi pred vsemi ljudmi vseh časov izkazalo prev navedeno dejstvo, da je Kristus Kralj vsega, tudi naše družbe, čeprav slednja tega noče priznati ali priznavati. Ne gre pa za to, da bi nas moralo biti strah živeti, ker je Bog pač sodnik, Kristus pa je pravi Bog, torej tudi pravični sodnik, ampak gre za to, da živimo življenje v vsej njegovi polnosti in odgovornosti. 

Neki grški menih je, ko govorimo o razdelitvi ljudi, napravil razdelitev na podlagi dveh žuželk – dejal je, da imamo ljudi-čebele in ljudi-muhe. Govorimo o menihu Paiziosu Atoškem. Dejal je, kako je glavna lastnost muhe ta, da jo privlači umazanija, medtem ko je glavna lastnost čebele v iskanju lepote, dišečega in dobrega. Kako dobro primerjavo lahko izpeljemo tu za naše duhovno življenje! Menih je sicer šel bolj v medčloveške odnose, nam pa je, ko govorimo o poslednjih rečeh, še bolj važen naš odnos do našega Gospoda, edinega pravega Kralja. Dal nam je, kakor smo ugotovili zadnjič, vse potrebno, da bi iskali tisto, kar je dobro, lepo, da bi bili delavni, vztrajni in tudi podjetni, seveda v pravem in dobrem smislu besede. Seveda je potreben trud in garanje, vztrajnost, tudi trpljenje in kaj lahko smo deležni zasmehovanja in preganjanja, vendar pa je nagrada nadvse sladka in ta sladkost je trajna. Ker pa je lažje in nezahtevno, gremo raje po poti muhe in hlepimo po vsej umazaniji sveta, ki pa nam je predstavljena kot nekaj najlepšega in najboljšega. Smrad nam diši. Kot rečeno, nihče ne zanika, da lahko iz še tako smrdečega gnoja nekega zraste izredno lepo dišeča cvetlica, ampak le pod pogojem, da ostane se odvečno količino odstrani, saj mora velika večina vseeno biti dobre zemlje. Ne gre pa brez moči in pomoči našega Kralja, ki daje tej cvetlici rast, da bi, pravilno oprašena po Sv. Duhu z Božjo milostjo, ob koncu našega življenja dala ustrezen sad.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 15. november 2020

Izrabljanje izročenih nam talentov

Misel na 33. Nedeljo med letom

Celoten mesec november je še posebej posvečen misli o poslednjih človekovih stvareh, torej smrti, sodbi, nebesom in peklu, pri čemer si lepo pomagamo z berili in evangeliji, ki so nam predloženi. Prilika o talentih tako v resnici govori o Kristusu kot gospodarju, ki je najprej ustanovil Cerkev in zakramente, kakor tudi zapustil svoj nauk, katerega del je bil zapisan (Sveto pismo), del pa ustno posredovan naprej (izročilo), oboje pa je Božja beseda, nato pa se vrnil k Očetu. 

Besedo »talent« se, kakor je znano, uporablja za človekove sposobnosti, za katere vemo, da ima prav vsakdo vsaj katero. Vsekakor govorimo o ogromnih količinah in vrednostih, če pogledamo samo talent kot tak, tako da je seveda pomen, ki gre onkraj same vrednosti. Gre za Božje darove, a jih slednji deli neenako med ljudi, pač glede na naše sposobnosti, kaj lahko s temi darovi naredimo. Ponovno povezava na 5. Poglavje Pavlovega pisma Galačanom, kjer je omenjenih precej sadov Duha, ki jih človek obrodi, če sodeluje z darovi Duha, ki so splošno zaobseženi v sedmerih. Gre torej za sodelovanje z Božjo milostjo, ki nam je dana po Sv. Duhu, da bi obrodili duhovne sadove – to Gospod vzporeja človekovemu trgovanju. 

Na Bližnjem Vzhodu je res mogoče videti, kako spretni so v umetnosti trgovanja tamkajšnji ljudje, pa ne čudi, da je Gospod Jezus uporabil to podobo. Vidimo pa, da so ti talenti, ki jih je Gospod zapustil ljudem, še kako konkretni in so trije: Cerkev, zakramenti in nauk Božje besede. Brez te »trojice« človek sam po sebi ne more nič. Cerkev najlepše predstavlja čoln, če izskočimo iz njega, pa to pomeni takojšnjo duhovno smrt, zelo nevarno pa je, da to pripelje do večne smrti, torej pogubljenja. Potem imamo tu svete zakramente, ki so sredstva Cerkve za zveličanje, brez katerih smo prav tako duhovno mrtvi. Nazadnje je tu še Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in izročena v nauku Cerkve, ki nas prav tako oživlja. Vse skupaj je pravzaprav Kristus sam, brez katerega ne moremo v polnosti živeti, pravzaprav ne moremo storiti ničesar (Jn 15), zlasti pa ne premagati zla v vseh njegovih vidikih, še zlasti v razsežnosti smrti. 

Pravzaprav pa zaradi našega padca nismo sposobni kaj pametnega, če bi bili prepuščeni sami sebi, svoji padli naravi, ker bi potem počeli le »dela mesa«, ki jih je prav tako nekaj naštetih v Gal 5. Božja milost je tista, ki nam, pa če se zavedamo ali ne, pomaga k temu, da kljub vsemu mislimo, rečemo ali naredimo kaj dobrega, kakor nas lepo uči sv. Tomaž Akvinski. Ampak ni seveda dovolj le narediti »kaj pametnega«, torej kaj dobrega storiti na naravni ravni, ampak je treba narediti več – treba se je čim bolj upodobiti po Bogu, v čemer so nam zgled tisti, ki smo jih slavili na prvi novembrski dan, svetniki. Potrebujem premišljevanje Božje besede in katoliškega nauka, potrebujem zakramente in potrebujem Cerkev, ki pravilno razlaga sveti nauk in Božjo besedo ter deli zakramente. 

Bolj ko bom delal na tem, da bom svet, bolj bom v edinosti celotne Cerkve, bolj bom v tem občestvu svetih. Manj se bom na ta način bal smrti in sodbe ter svoje končne destinacije, ki seveda ne bo turistična, ker konec mojega zemeljskega življenja ne bo predstavljal tako strašnega prepada, ampak tisti nujni prag, tisto nujno stopnico v polnost tistega, kar sem v določeni meri že živel in izkušal. Vsak človek torej ima možnost, živeti življenje v polnosti, a tega ne more delati brez izrabljanja danih »talentov«. Ne moremo torej pričakovati, da bi nas Kristus na koncu poznal, če nismo mi njega spoznavali v času življenja na zemlji.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 7. november 2020

Naša pozornost in budnost

Misel na 32. Nedeljo med letom

Prilika o pametnih in nespametnih devicah, torej o tistih prijateljicah, ki so nevesto spremljale v ženinovo hišo, je lastna evangelistu Mateju, je pa zelo primerna za mesec november, ko nas Cerkev vabi, da posebej premišljujemo o poslednjih človekovih rečeh. V teh časih so še kako na mestu besede sv. Avguština, da olje v svetilkah pomeni dobra dela v čistem kristjanovem srcu. Ne gre torej toliko za ugajanje svetu oz. še bolj ljudem, temveč za ugajanje Bogu. Vendar pa spet ne smemo tega razumeti kot to, da smo pridni fantje in dekleta, ampak gre res za to, da je v našem srcu prostor za Boga. Kdor ni čist v srcu, nam je dejal eden od blagrov, nima prostora za Boga, ne vidi Boga. 

Posebno prizadevanje bi torej moralo iti vselej našemu duhovnemu prijateljstvu – s Troedinim Bogom, še posebej z Božjim Sinom, z Devico Marijo, angeli in svetniki. Četudi morda nismo fizično navzoči pri sveti maši, kakor velja sedaj pri nas v Sloveniji, imamo vselej možnost za očiščenje in ozdravljenje srca, saj lahko opravimo sveto spoved, potem pa nas lahko obišče ženin naše duše, sam Gospod Jezus Kristus, ki pa seveda nikdar ne dela sam, ampak v edinosti z Očetom in Sv. Duhom, smo pa tudi spet vključeni v občestvo svetnikov, zato pa še bolj povezani, smo v edinosti, z Marijo, angeli in svetniki. Te povezave seveda brez očiščenja srca ni, naše srce je v tem primeru kakor svetilka brez olja. 

Ni toliko pomembna tako možnost prejema svetega obhajila, kakor je pomembna možnost spovedi, zakramenta svete pokore. Dandanes bi vsi šli k svetemu obhajilu, ne bi pa se zanj pripravili. Zato nam Gospod v teh primerih zapira vrata in nam govori, da nas ne pozna, ker najprej mi njega nismo spoznali. Tudi nam govori kakor Samarijanki: »Če bi poznal/a dar…« Resnično ne spoznavamo tega daru, ki nam je dan v Svetem Rešnjem Telesu, za katerega si moderni kristjan, da ima pravico, da ga prejme. Bomo tudi ob koncu našega zemeljskega življenja tako nepripravljeni, brez olja v svojih svetilkah, zahtevali svoj prostor na nebeški gostiji? Bl. Anton Martin nam je polagal na srce, naj kadar grešimo, hitro tečemo k sveti spovedi, a kaj, ko se je v naših časih greh tako zrelativiziralo. 

Oni dan je nekdo očital, sicer ne ravno meni, prevelik poudarek na grehu, pa premajhen na odrešenju. Pustimo primero, ki sem mu jo podal, sprašujem pa, kakšno vlogo sploh ima odrešenje, če ni več kaj odrešiti, v tem primeru odpustiti? V stilu nominalizma, da torej imamo le še neka prazna imena za stvari, v resnici pa nimajo nekega pravega pomena, ampak je pomen odvisen od primera do primera, od posameznika do posameznika, so tudi ključni izrazi naše vere le še prazne besede. Lahko sicer prodajamo ljudem kot hrano »sirove luknje« ali, kot rečejo Italijani, »pohan zrak«, ampak samo s tem, da bomo govorili tisto, kar bi sodobni človek rad slišal za »čehljanje ušes« (prim. 2 Tim 4,3). S tem ne bodo dobili ljudje olja za svoje svetilke, nazadnje pa bodo ostali praznih rok pred zaprtimi vrati. Tedaj se bo res Bog ukvarjal z njihovimi grehi, kakor smo lahko slišali, in sicer prav zato, ker se sami v času svojega zemeljskega življenja niso hoteli.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 6. november 2020

Politična korektnost ni pravi odgovor

Komentar po napadih v Nici

Ob napadih v Nici, čeprav je bilo potem še nekaj teh napadov, nihče ni povabil k podobnemu dejanju, h kakršnemu so vehementno vabili ob nemirih v ZDA, da bi namreč kdo upognil koleno, seveda levo in ne desno, v spomin na katero od treh žrtev napada. Katoliški sociolog in pisec Giuliano Guzzo je zato svoj zapis naslovil prav: 'Na kolena za Simone Barreto Silva', eno od žrtev iz katedrale. Če pogledamo njeno sliko, potem vidimo, da je bila naša umorjena sestra po veri temnopolta, a je imela zraven še marsikaj, zaradi česar se koleno vseh, ki smo okuženi z »naprednimi« zahodnimi strupi ne bi kar tako uklonilo. Bila je mati treh otrok, katerim je namenila tudi svoje zadnje besede pred smrtjo, imela je pa tudi vero, zaradi katere se je vsako jutro podala k sveti maši v stolnico v Nici, preden je šla v službo. Redkost v umirajoči Evropi, na katero je, nas spominja Guzzo, »opozoril njen največji duhovni virolog, Joseph Ratzinger«, ki se počasi poslavlja od nas, zato nas je njegov tajnik prosil, naj ga spremljamo v molitvi. 

Naš sociolog pravi, da si ta žena, namreč Simone, ne zasluži raznih besed pomilovanja, temveč si
zasluži besede občudovanja, ki pa jih zaradi tega, kar je bila, ne bodobila, vsaj v širšem evropskem in svetovnem kontekstu ne. Zaslužila si je, poleg nekih krokodiljih solza, le nož atentatorja, ki še enkrat več dokazuje, kako zmotno in pogubno je politično korektno gledanje na muslimansko verstvo, ki so ga že cerkveni očetje in učitelji označili za najbolj pokvarjeno krivoverstvo. Gre namreč resnično v osnovi za krščansko krivoverstvo, kjer ni več prave podobe Boga, ker je izmaličena. Prav zato je Marcello Veneziani opozoril, da v teh primerih tisti, ki ubija v imenu Boga – tu križarske vojne, o katerih se navadno ve samo izkrivljeno verzijo iz šol in medijev, nimajo prav nič! – pravzaprav ubije Boga. 

Naj navedem lep odstavek iz njegovega odličnega zapisa, ki se zgraža nad umorom na svetem kraju, kjer ljudje niso molili in častili »svojega boga«, kakor žal vse prepogosto slišimo iz modernih, tudi posvečenih, ust, ampak Boga: »Ljudje, ki ste jih zaklali v katedrali v Nici niso žalili vašega Boga in vašo vero, niso se posmehovali ne vašemu Bogu ne kateremu drugemu. Bili so tam, da bi molili Boga, ki so ga spoznali v svojem življenju, vse od prvega otroštva, Boga, ki so ga vselej molili, kakor so jih naučili njihovi očetje in matere, njihova vera in njihovi duhovniki; Boga izročila, v katerem so se rodili in živeli. Prav kakor vi«. Vidimo torej, kako se nimamo kaj slepiti, kakor je lepo opozoril duhovnik Ariel S. Levi Di Gualdo, ki ga lahko kdaj vidimo tudi pri novinarju Paolu Del Debbiu v studiu, da bi bil Bog muslimanov »Bog miru in ljubezni«. Ponovno, ne govorimo, da bi šlo za drugega Boga, ker je Bog eden, gre za strašansko popačenje podobe Boga, ki je oče in ljubezen, vendar pa k njemu ne pridemo drugače kakor po Sinu – še eno dejstvo, ki se ga v modernem poučevanju katoliške vere želi kar malo potihniti, če se mu že ne želi odpovedati. 

Zato zelo lepo pravi Veneziani: »Za verne velja, da nas je Bog ustvaril, da smo vsi Božji otroci, zato pa nihče ne more odločati o življenju ali smrti drugega, noben smrtnik ne more nadomestiti Božje volje ali zahtevati, da bi namesto njega, v njegovem imenu odločal o življenju ali smrti drugih. Ni Boga, ki bi bil rezerviran za nekatere, partizanski Bog; ni en naš Bog, ki bi bil boljši od njihovega – Bog je od vseh ali od nikogar«. In seveda od vedno drži, da smo, glede na stvarjenje, med seboj bratsko povezani in imamo istega Očeta, ki je tudi gospodar življenja. Tu se seveda ne bomo ukvarjali z bolj natančno opredelitvijo bratske povezanosti, a moramo poudariti, kako je slednja v polnosti šele po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, vidimo pa, kam pripelje, če se Kristusa zavrača, pa niso muslimani ne prvi ne zadnji, ki to počno, žal pa tistega, ki je Logos, zavrača prav tista celina, ki ga je nekoč v celoti sprejela za svojega, vse to pa se potem odraža na vsem svetu, ki je s Staro celino povezan. 

Sodobni človek Zahoda in sveta, ki je s tem sodobnim Zahodom kakorkoli povezan se zato odpoveduje svoji (zdravi) pameti, ker se odpoveduje najprej logosu z malo začetnico, v končni meri pa Logosu z veliko začetnico. V tej zaslepljenosti še vedno sledi jeziku politične korektnosti, ki bi mu lahko dodali še religiozno korektnost, vendar pa lahko rečemo, da je slednja žal le podzvrst prve. Če se bomo v tej miselnosti tako še naprej udinjali nareku tistih, ki vlečejo niti, zavrgli pa svojo istovetnost in svoje izročilo, potem se nam ne piše nič dobrega. Potrebujemo torej prava zdravila, kakršno je zdrava pamet, ki predstavlja logos z malo začetnico, in potrebujemo Kristusa, Logos z veliko začetnico, ki je postal meso, Bog z nami. Vsa druga psevdo-zdravila, kot je recimo politično korektno izražanje, ki ločuje med grdimi islamo-fašisti in drugimi, imajo samo placebo efekt za propagandiste kulture smrti, kakor jo je označil sv. Janez Pavel II.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 1. november 2020

Naše nezdrave navezanosti

Misel na Vse svete

Proti koncu cerkvenega leta precej premišljujemo o onstranstvu, nebeškem kraljestvu in o poslednjih rečeh, vendar dobimo vedno znova opozorilo iz očenaša, da je pravi cilj: »kakor v nebesih tako na zemlji«. Kristus tako ne kraljuje samo v nebesih, temveč tudi na zemlji, podrobneje bomo o tem sicer še imeli priložnost razmišljati. Z blagri, ki začenjajo njegov »govor na gori« (5.-7- poglavje Matejevega evangelija) naš Gospod poudarja sicer res duhovno naravo nebeškega kraljestva, vendar tudi, da mora vse naše zemeljsko delovanje stremeti k duhovnim ciljem. V krščanstvu pa to nikdar ne pomeni zanemarjanja telesnega, ampak vključitev vsega tega v neki širši načrt, kjer je vse usmerjeno ne samo v nebesa, temveč konkretno v tistega, ki v nebesih kraljuje, to pa je najprej Kristus, vendar pa Sina nikdar ni brez Očeta in Svetega Duha. 

Naš cilj je postati Božji, čim bolj se »priličiti« Kristusu, zato pa nam blagri predstavljajo najboljši povzetek krščanske morale, v tem času pa so kot nalašč, da bi lahko videli in gledali onkraj vsega tega, kar se nam dogaja, ker seveda ni absolutno vse tisto, kar nas pesti, ampak tisti, ki vse drži v svojih rokah, to pa je Bog. Ravno v takšnih časih je še toliko bolj pomembno »povzpeti se na goro«, ki ponazarja kraj Božje bližine. Mi smo tisti, ki moramo priti bliže Bogu, saj je on že tu pri nas, trka na naša srca in želi stopiti v odnos z nami (Raz 3,20), vendar pa spoštuje našo svobodo in čaka, da bomo mi tisti, ki bi mu odprli. Gospod izpostavi drugačnost s tem, po čemer hrepeni ali celo hlepi svet s tistim, po čemer naj bi hrepeneli Kristusovi učenci. 

Tako nas prvi blagor uči nenavezanosti srca na stvari tega sveta. Sv. Tomaž Akvinski nas uči, kako naš strah izhaja prvenstveno iz naše ljubezni, kjer je ljubezen mišljena najprej kot tisto prav najosnovnejše človeško čustvo navezanosti. Navezani smo pa ne samo na ljudi, temveč tudi na stvari tega sveta, proti temu pa nas opozarja prvi blagor. Večkrat omenjeni ameriški eksorcist, g. Ripperger je pred par tedni lepo opozoril, na kaj vse je navezan današnji človek, poleg ljudi, za katere se boji, da jih bo izgubil, morda sedaj toliko bolj za kako babico ali dedka oz. starejšega sorodnika. Ampak seveda to ni edino in danes je bolj težava v tem, da se sicer potem pričenjamo bati tudi zase in za ljudi, kako bo, a smo hkrati precej navezani še na marsikaj drugega, zato pa smo ujeti v tem svojem svetu navezanosti. Tako vidimo danes navezanost na živali, ki je postala že skoraj bolestna, a imamo še druge navezanosti. 

Ripperger pravi, da če smo navezani na nekaj, iz tega potem izhajajo vsa druga čustva, tako strah, kot tudi žalost, jeza in podobno. Tega dandanes res vidimo ogromno in je resnično postalo sobivanje ljudi zelo težavno, sedanja kriza pa je stvari še zaostrila. Če tako pogledamo na te navezanosti, je po mnenju ameriškega duhovnika-eksorcista želja po dobrem počutju, po domače povedano, da bi nam nič ne manjkalo, ampak bi vse imeli na dosegu roke. Tako je tudi tista osnovna želja po biti zdrav že prešla v neko navezanost, kjer pa se, kot smo že dejali, vidi predvsem željo po tem, da bi ne imeli telesnih bolezni, da ne bi imeli bolečin, trpljenja in podobnega. Na duhovno plat zdravja se pa kaj dosti ne gleda, saj v resnici ni najslabša stvar ne zboleti, pravzaprav niti umreti, a ne znamo videti onkraj tega. Radi bi samo bili večno zdravi, verjetno tudi večno mladi in fit, da nas ne bi prav nič skrbelo za karkoli drugega: »Duša, jej, pij in bodi dobre volje« (Lk 12,19). To je težava, ne neko zdravo hrepenenje po nekem osnovnem zdravju in dobrem počutju, vendar seveda ne smemo absolutizirati. 

Vse to mora torej biti sredstvo in mora biti usmerjeno naprej od samo telesnega. Navezani smo tudi na »normalno« življenje, za kar smo pripravljeni storiti marsikaj, da se vanj spet vrnemo. Potem se zlorablja našo navezanost na informacije, da se nam ponuja vnaprej pripravljene asociacije, da bi spodbujali vsa ta naša osnovna čustva in nagone. Lahko samo omenimo naše politične navezanosti, naše cerkvene navezanosti in podobno, o čemer bomo še imeli priložnost govoriti. Vse to je potrebno premagati in biti res čim bolj ubogi v duhu, da bi bili podobni vsem tistim, ki so v nebesih, nekoč pa se jim tudi mi pridružimo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 24. oktober 2020

Dve vstopnici za nebesa

Misel na 30. Nedeljo med letom

O evangeljskem odlomku razmišljamo ob tem, ko smo že zaprti in svetih maš več ne smemo obhajati z verniki, še malo nazaj pa je bilo število tistih, ki so lahko bili navzoči samo devet ljudi. Bilo je torej skoraj tako, kakor bi slednji morali potrebovati vstopnice za sveto mašo. Imamo pa zato omenjeni, če nam je dovoljeno, tisti dve vstopnici, ki sta nam potrebni za zveličanje, zato, da pridemo v nebesa – to sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Seveda nista samo tisti, ki nam bi nekaj zagotavljali le ob koncu našega zemeljskega življenja, temveč nam celovitost življenja zagotavljata že sedaj, tu na zemlji. 

Ta svet danes zlasti zagovarja biološko plat življenja s samo telesnim zdravjem, še tu pa je

mišljena predvsem odsotnost telesnih bolezni, kakor me je pred osmimi leti prav lepo opozoril pokojni terapevt Bogdan Žorž, katerega čast sem imel poznati in imeti za prijatelja. Vseh so polna usta tega, kako da je človek »bitje odnosov«, potem pa se te odnose ruši. Ne samo, da je bitje odnosov, ampak človek tudi izhaja iz odnosa, pravzaprav vse stvarstvo izhaja iz odnosa, in sicer tistega, ki je v Bogu. Proti slednjemu se pa tako ali tako svet že lep čas odkrito bori. Za ponazoritev naših dveh vstopnic, kakor smo ju označili, lahko vzamemo razlago cerkvenih očetov, ki so jo podali ob priliki o usmiljenem Samarijanu, ki jo sicer najdemo pri evangelistu Luku. Tam ta tujec namreč gostilničarju da dva denarija za ubogega potolčenega oropanca, ta dva denarija pa po svetih očetih označujeta ravno ti dve zapovedi ljubezni, do Boga in do bližnjega. 

Kakor Judje v Jezusovem času niso bili enotni glede tega, katera zapoved je največja, tako zagotovo velja tudi danes. Takrat so se prepirali o pomembnosti med 613 zapovedmi, kjer je bilo 248 zapovedi in 365 (za vsak dan ena) prepovedi, kjer je nekdo rekel, da je večja tista o soboti, spet drugi katera druga... Podobno torej potekajo razprave danes o tem, kar je najpomembneje, kjer razumljivo tudi politiki podajo svoje mnenje, pa imajo do neke mere tudi prav. Vseeno pa je Božja avtoriteta tista, ki je nad vsemi drugimi in je tudi edina, ki ob izbiranju ene zapovedi postavi, seveda ne po enakosti, ampak po podobnosti, na prvo mesto dve zapovedi. Tista o bližnjem je namreč tisti o Bogu podobna, ne pa enaka. Kot je dejal stari rek, se pogosto prevajalec izkaže kot izdajalec. 

Vračamo se na pojem »podobe« s prejšnje nedelje. Človek je Božja podoba, zato je potrebna ljubezen do njega, vendar zaradi Boga. Če hočemo pravo ljubezen do bližnjega, le-ta ni mogoča brez najprej ljubezni do Boga, podobno pa lahko izhajamo iz tega, kakor recimo dela apostol Janez, da se razodeva naša ljubezen do Boga iz ljubezni do bližnjega. Mera ljubiti Boga je ljubiti ga brez mere, potrebno pa je nato ta odnos prenašati v naš odnos, v našo ljubezen do bližnjega. Potem pa sicer velja, da je bližnji vsak človek, prijatelj ali sovražnik, vendarle pa velja, lepo pa je to kodificiral sv. Tomaž Akvinski, hierarhija ljubezni. Gremo od najožjega kroga navzven. Tako se izkaže, da mora biti nekaj narobe v obeh odnosih tistega človeka, ki bi bil lahko sicer zelo družbeno aktiven, a zanemarja svoj odnos z domačimi, še posebej z zakoncem in otroki. Kot je jasno, lahko podobno rečemo, da smo zelo aktivni v družbi, recimo v kaki karitativni organizaciji, pa zelo slabo živimo svoje molitveno in/ali zakramentalno življenje, skratka svoj odnos z Bogom. 

Ko se tako izbira pomembnost, je vselej neka hierarhija, saj je sicer anarhija, je pa res, kot smo dejali, da sta obe zapovedi dve plati enega kovanca in gresta z roko v roki. Če smo pa postavljeni pred izbiro med Bogom in bližnjimi, damo prednost slavi in časti Bogu, a le-to mu dajemo skupaj s svojimi bližnjimi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 20. oktober 2020

Naše slabe kupčije

Misel na 29. Nedeljo med letom

Na misijonsko nedeljo poslušamo znani odlomek o davku, kjer pa imamo zelo pogosto težavo pravilnega razumevanja, pa se poslužujemo načela ločevanja med eno in drugo stvarnostjo, kar pa ni katoliško načelo. Tako je oni dan na družbenih omrežjih neki ameriški katoliški intelektualec in plodoviti pisec lepo napisal, da rožni venec ni »neka magija«, da ni »nadomestil pogumnih mož, ki so se z običajnim orožjem v rokah borili proti Turkom v bitki pri Lepantu«. Mnogi so žal stvar razumeli kot napad na rožni venec, vendar pa je bila izjava le poudarek pravila sv. Benedikta, na katerem je zrastla zahodna civilizacija, katoliška kultura. Pravilo se glasi: »Moli in delaj«. Ni torej »ali-ali«, temveč »in-in«, pravilo, ki ga tako rad močno poudari tudi italijanski katoliški pisec Vittorio Messori. 


Tako podobno ni dileme med cesarjem ali Bogom, saj je vsakemu potrebno dati, kar mu gre. Vsak oblastnik in vladar bi se seveda moral zavedati, kam spada in da mu ne gre nikdar absolutna oblast, katera gre edinole Bogu, vsekakor pa gre oblastniku tista dolžna čast in pokorščina, ki smo jo sicer dolžni tudi svojim predstojnikom, v prvi vrsti pa staršem. Četrta Božja zapoved, pač. 

A najprej zmoti nekaj drugega, in sicer kupčkanje farizejev s sicer osovraženimi Herodovci samo zato, da bi dosegli svoje podle namene ali cilje. Za dosego slednjih torej sploh ne pomišljajo o izbiri sredstev – vsa so dobra. Vendar nikdar ne bi smelo biti tako – kristjan mora imeti tako dobre namene in cilje, kakor mora izbirati tudi prava in pravilna sredstva, da do njih pride. Prav tako moti skrivaštvo tistih farizejev, ki je pa lahko navzoče tudi pri nas. Naj jih pač slišijo drugi, so si mislili, ali pa naj se drugi osmešijo, mi pa bomo ohranili svoje dostojanstvo. Vsaj navidezno. 

Težava je potem, da nihče ne da pozornosti na Gospodovo besedo, ki jo uporabi, to pa je »podoba«. Čigava podoba je na novcu? V resnici je tam Božja podoba, ker je tudi cesar človek, slednji pa je Božja podoba. Ni cesar na vrhu vsega, temveč Bog. Oblast je legitimna, ampak posredna, deleži pri oblasti edinega pravega Kralja. Noben vladar ali oblastnik si tako ne bi smel dovoliti, da gre preko meja, pa tu lahko govorimo recimo o davkih, kakor je rečeno v evangeliju, lahko pa tudi še o čem drugem. Davki tako ne smejo biti oderuški, ker je sicer vodeno telo slabo oz. celo krivično vodeno, ampak morajo biti ustrezni, pravšnji. V krščanski dobi je bila vsa t. i. ekonomska dejavnost podrejena katoliški morali, zato je bilo oderuštvo pojmovano kot greh, ki k nebu vpije po maščevanju, podobno kot kateri drug greh – dovolj je, da pogledamo, kam je tovrstne uvrstil Dante. 

Evangelij pa nikakor ne zagovarja t. i. ločitve med Cerkvijo in državo. Oboje se razlikuje, gre za različni ravni – fizično in duhovno, kakor imamo telo in dušo, ni pa nikdar stvar ločena. Ko se duša loči od telesa, slednje umre. Oboje je torej povezano in samo z obojim skupaj je celostno poskrbljeno za človeka in družbo. Zelo enostavno. Se pa je naša sodobna družba resnično ločila od svoje duše, ločila od Boga, zato pa je mrtva. Tako tudi v teh časih velja, da je potrebno poskrbeti za človeka tako in drugače. Četudi se težave pojavljajo potem še celo na telesni ravni, kjer se po ločitvi od Boga ne gleda več niti celostno na telesno plat človeka, kamor spadata še duševno in mentalno zdravje. Marsikaj k temu pripomore tudi dejstvo, da človek ni individuum, temveč je družbeno bitje in bitje odnosov. To so torej tiste naše slabe kupčije, ki se jih gremo in so pogubne.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

nedelja, 11. oktober 2020

Pripravljeni na svatbo

Misel na 28. Nedeljo med letom

Ko Gospod govori prilike, nam razlaga “mehanizme” nebeškega kraljestva, torej to, po kakšni logiki deluje nebeško kraljestvo, torej Bog sam. V očenašu molimo, naj to kraljestvo pride in naj bo na zemlji kakor v nebesih. To nam govori, da se moramo čim bolj oblikovati po Božje, darovati oz. žrtvovati svojo voljo, da bi se zgodila Božja, saj to vzpostavlja Božje kraljestvo na zemlji. Najlepša združitev neba in zemlje pa se zgodi pri sveti maši, tam sta Kristus in njegova nevesta, Cerkev, resnično, a skrivnostno, združena v eno (Ef 5,23 sl.). Resnična svatba ali gostija bo šele v nebesih, a neki predokus že imamo tu na zemlji, podoba slednjega pa je zlasti sveto obhajilo, kjer se tudi pripravljena duša združi s svojim Gospodom. 

Vendar pa tudi v tej priliki vidimo, da pravega praznovanja ali gostije ni brez žrtve. Kristusova žrtev na

križu združuje nebesa z zemljo, je zaveza v krvi, potem pride veselje vstajenja in vnebohoda k nebeški gostiji. Po prihodu Svetega Duha se potem vse to odpre še za ljudi. Možnost vstopa na nebeško gostijo je torej po eni strani v prihodnosti, ob koncu življenja, pa je potrebno biti za vstop nanjo pripravljeni, vendar pa tu, kakor smo dejali, ne govorimo o naši logiki, temveč o Božji, zato tudi ne govorimo o človeškem času, ampak o Božjem, torej o večnosti. Sveta maša je sicer predokus tega, kar bo, ampak nas hkrati tudi, če jo jemljemo resno, spodbuja ne samo k stalni pripravljenosti, ker ne vemo ne dneva ne ure, temveč tudi k življenju v milosti in občestvu z Bogom in Cerkvijo. Tu ni govora le o biološkem ali čustvenem življenju, o samo zemeljskem življenju, o naravnem življenju, temveč o nadnaravnem, o večnem življenju, življenju v polnosti. Človeku ni dovolj, da je samo človek, ampak mora biti kristjan, torej Kristusov. Po njegovih žilah se ne sme pretakati le človeška, temveč Kristusova kri – v njem mora biti ne le človeško življenje, temveč Božje življenje, kar je posvečujoča milost. To seveda, če človek želi živeti v polnosti. 

Zato je krst nekaj tako nujnega. Bog je večkrat klical svoje izvoljeno ljudstvo – po prerokih, po sv. Janezu Krstniku in pos svojem Sinu, a se Judje niso odzvali. Zato pa je potem poslal apostole, da vabijo v sveto Cerkev vse druge ljudi. Po krstu in drugih zakramentih se torej vključujemo v sveto Cerkev, ki je vir Božjega življenja, vir milosti. Potem pa je treba v tej milosti, posvečujoči milosti, tudi umreti, da bi prišli na večno gostijo. Seveda bo takrat predvsem pomembno, da bo pripravljena naša duša na srečanje z Gospodom, vendar pa imamo pri sveti maši že resnični in ne samo simbolni predokus nebeške gostije, kjer ni pomembna samo notranjost, temveč tudi zunanjost, celota torej. Za vredno udeležbo nebeške gostije na zemlji, kar je, kot smo rekli, sveto obhajilo pri maši, a je prej še žrtev, moramo biti pripravljeni tako zunanje kot notranje – in-in, ne ali-ali. Ne sme biti razacapana ne naša duša niti ne sme biti razcapano naše telo. 

Za k maši se zato pripravimo tako notranje kot zunanje, se uredimo v obeh ozirih. Med sveto mašo pa je potem zelo pomembno naše obnašanje in so pomembne naše drže ter kretnje. Izrednega pomena je namreč, kaj izraža naša urejenost in na kaj kažejo drže in kretnje. Obleka, obnašanje, drže in kretnje, vse to mora biti uglajeno, dostojno in dostojanstveno, kakor se spodobi za Kralja kraljev. Standardi morajo biti visoki. Zato ni vseeno, kakšni so liturgični paramenti in kakšno je sveto posodje (materiali in dostojna lepota), kakšna je liturgična glasba, kako so oblečeni in urejeni potem tudi verniki, kakšno je obnašanje, kakšne so drže in kretnje ter kako se jih izvaja. Še bi lahko naštevali. Duša se seveda pripravi na mašo in obhajilo z dobro sveto spovedjo, verniki v srcu obnovijo namen maše – svoje zahvale, prošnje, obžalovanja. Ker se pa maša nadaljuje v vsakdanu in ker se pripravljamo na dokončno srečanje, naj bi se vse čim bolj preneslo tudi v človekov vsakdan.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 4. oktober 2020

Delo v novem vinogradu

Misel na 27. Nedeljo med letom

V evangeliju rožnovenske nedelje poslušamo priliko o vinogradu in viničarjih, kjer je zaobsežena zgodba judovskega ljudstva. Slednje se je, kakor se je izkazalo v prejšnji priliki o dveh sinovih, uprlo Bogu, ni poslušalo prerokov in je ubilo Božjega Sina, kakor je povedano tokrat. Čakajo jih določena usoda in kazni, Bog pa napoveduje postavitev nove stavbe, Cerkve, katere vogelni kamen je Kristus, o čemer govorita tako apostol Peter kot Pavel. 

V Pismu Efežanom nam sv. Pavel govori, da smo sezidani ne le na temelju apostolov, ampak tudi prerokov, tistih, ki jih je izvoljeno ljudstvo zavrglo (Ef 2), ponovno pa poudarja pomembnost tega, da smo del te zgradbe, ker se tako vzidavamo ne samo v občestvo svetih, ampak se tudi zedinjamo z Gospodom samim, prav tistim, ki so ga Judje zavrgli, Bog pa je v svoji modrosti in previdnosti stvari obrnil drugače. Vinograd je namreč dal v najem drugim ljudem, vendar smo tudi mi, ki smo poklicani k delu v njem in k vzidavanju v to duhovno zgradbo, prav tako poklicani k odgovornemu življenju po veri. 

Da je gospodar pravično ravnal, so priznali tudi prvaki judovskega ljudstva, a niso razumeli, da Gospod ne govori o Rimljanih, temveč o njih samih. Prav tako se utegnemo zmotiti tudi mi, ki si domišljamo, da je čisto prav, da kazni in posledice doletijo druge, ne bi pa radi razumeli, kako Gospod k odgovornosti kliče tudi nas in kako tudi nam grozi, da neodgovorno ravnanje s seboj pač prinaša posledice. Potrebno se je truditi za čistost svojega srca, ki jo pa dosežemo in vzdržujemo samo v naročju svete Cerkve in ne drugače. 

Apostole in preroke poslušamo s poglabljanjem v Sveto pismo in sveto izročilo, ki je pravzaprav nespremenljivi nauk Cerkve, ki so nam ga izročili sami apostoli, da se redno spovedujemo svojih grehov, tako v vsakovečernem pregledu svojega dne, kakor tudi v pogosti in redni sveti spovedi, pa seveda, da se, kakor je ponovil tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, “polno, zavestno in dejansko” udeležujemo svete maše (actuosa participation pač ne pomeni “dejavna”, temveč bolj “dejanska” udeležba). To ne pomeni, da bi kdo ve kaj delali pri samem bogoslužju, ampak je zlasti to, da smo ne samo s telesom, ampak tudi s srcem, z vso osebo, udeleženi pri sveti daritvi. Kakor poje 2. Kitica pesmi ‘Mogočno se dvigni’: “Darujemo vdano ti svoje srce: dejanja, besede, vse misli, želje”. To je tisto glavno delo v “vinogradu”, da tako slavimo in častimo Boga, potem pa da je “v korist tudi nam in celotni sveti Cerkvi”, a začenši pri tistih, ki so ob nas vsak dan, nato pa se širi še naprej na druge.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 27. september 2020

Dve vrsti odzivanja

Misel na 26. Nedeljo med letom

Poslušamo evangelij o dveh sinovih in njunem odzivu na očetov poziv k delu v vinogradu. Vinograd je Božje kraljestvo, ki ni samo “blizu”, kakor je prevod, ampak je že med nami in smo v neki meri lahko že del njega. Gre za Kristusovo Cerkev, kjer je glavno to, da jo sestavljajo na vseh treh ravneh tudi spreobrnjeni grešniki, če govorimo o svetnikih in blaženih, vernih dušah in drugih spokorjenih grešnikih tu na zemlji. Sveti Matej, katerega praznik smo v ponedeljek obhajali, lepo pove, da imamo sedaj novi  Izrael, ker stari ni sprejel Božjega Sina in se spreobrnil, ta novi Izrael pa je Cerkev, Božje ljudstvo Nove zaveze. 

Ko govorimo o posameznem človeku in njegovem duhovnem življenju, gre tu za napuh in ponos na eni

strani, potem pa za iskrenost in ponižnost na drugi strani, ki sta osnova za spreobrnjenje. V očenašu molimo, naj pride Božje kraljestvo, naj bo kakor v nebesih tudi na zemlji, a vse začne na osebni ravni vsakega, da bi se potem lahko širilo. Imeti nebesa v sebi, imeti Boga v sebi, imeti njegovo milost – to je tisto, kar je pravzaprav naša dolžnost. Je pa seveda to delo in garanje, ni samo govorjenje. Ker pa je delo v cerkvi, vsega skupaj ni izven nje, torej ni izven njenega liturgičnega, zakramentalnega in molitvenega življenja. Napuhnjeni in ponosni človek ne potrebuje nikogar in ničesar, ker si vse omogoči sam, svoje življenje vodi sam. Tak človek ne potrebuje spreobrnjenja in ne potrebuje Božje milosti. Sam ima vsega več kot dovolj in vse obvlada, vse ve in zna. Toda, ali vse dela le, da bi ga ljudje videli, ali dela zaradi Kristusa in ljubezni do njega? 

Koliko je vredna samo teoretična vera, najbrž dobro kaže tudi kriza, v kateri smo se znašli, sploh če je vera bila samo v tem, da se imamo “fajn”, v nekih dobrih čustvih, občutkih, v druženju, všečnosti… Kristjan je kristjan v Cerkvi in v njenem življenju, ali pa ga ni. Kristus je namreč v Cerkvi, ker ne more biti ločen od svoje neveste. Samo zemeljska in človeška raven sta premalo, potrebna je višja raven, tista večnostna. Brez Kristusa in Cerkve pa se vse, kar smo in kar imamo, kar delamo in živimo, ne izteka tja. Torej naše življenje potemtakem niti ne izhaja iz Boga niti se k njemu ne vrača. Kdor je krščen ni več navadni človek, ampak je kristjan, nosi Kristusovo ime. Zato potrebuje tisto, kar slednji daje ljudem po svojem Duhu, ampak vse to daje po Cerkvi in v njej. 

Zato se tisti, ki pravi, da lahko moli tudi doma, krepko moti. Ta molitev namreč še zdaleč ni tako učinkovita, kakor je tista v resnični navzočnosti Boga in njegovih svetih. Pomaga mu na tej naravni ravni, da lahko kolikor toliko dobro naravno živi, saj Bog daje vsem ljudem svojo pomagajočo ali dejansko milost – brez Božje milosti tako ali tako ničesar in nikogar ne bi bilo, a se vse tam konča. Ni nadnaravne razsežnosti, ni posvečujoče milosti, samega Božjega življenja, oživljajočega duha. Človek tako nima varnosti na ladnji rešitve, ki je Cerkev, ampak se slej ko prej v svoji zagledanosti vase utopi v morju življenjskih nevarnosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

četrtek, 24. september 2020

Medijsko poročanje naših časov

Skozi drugačno prizmo (30)

Na to, kako v naših časih poročajo mediji, lahko pogledamo skozi dva zločina, ki sta se v Italiji dogodila, obenem pa velja opozoriti še na poseben seminar za novinarje, ki je potekal v Cortini, na Visoki šoli za novinarsko formacijo, seminar za korektno poročanje o koronavirusu, kakor mu po domače pravimo, a se bomo slednjemu posvetili v prihodnjem delu naše rubrike. 


V zgoraj omenjenih zločinih iz črne kronike, v Caivanu, kjer je bila umorjena Maria Paola Gaglione, in v Comu, kjer je bil ubit duhovnik Roberto Malgesini, se je iskalo »popolno novico«, in sicer takšno, ki bi ustrezala politično korektnim smernicam. 

V prvem primeru se je naredilo vse, da bi prikazali par kot nova Romea in Julijo, ker se je namreč pokojna skregala s svojo družino, to je prva sestavina za popolni recept. Druga pa je, da je bila ena od para transseksualka, mediji pa so ves čas vnašali zmedo v ljudi, ker so jo klicali Ciro, tako da nihče dobro ni vedel, ali gre za žensko ali moškega, mnogi so namreč razumeli, da je Paola imela zvezo z nekim moškim, ki se je čutil žensko, pa je vendarle šlo za homoseksualno zvezo. Da bi bilo vse stereotipno, je bila Paola neverjetno lepa, hkrati pa je bil par ne samo v konfliktu z njeno družino, temveč celo reven. Na svojem skuterju je par bežal pred predsodki in nerazumevanjem, dokler tega teka ni prekinil zlobni mož, ki tudi ne sme manjkati v nobeni takšni romanci – v tem primeru je šlo za zlobnega brata. Spet se bolje ne bi moglo izbrati. Zadnji element pa najdemo v t.i. »transfobiji«, ker partnerica Paole ne bi smela hoditi z njo, pa ne zaradi tega, ker bi bilo kaj narobe s homoseksualno zvezo, ampak zato, ker se je ona čutila on. 

Preidimo na zgodbo o duhovniku iz Coma. Šlo je namreč za »pravega« duhovnika. Pravega duhovnika namreč ne zanimata liturgija in katoliški nauk, ampak je duhovnik »zadnjih«, kakor se je spet slišalo. V glavnem naj bi bil don Roberto samo poistovetenje evangelija zato, ker je pomagal ubogim, brezdomcem, brezposelnim, migrantom. To je sicer res počel, a bomo videli, kako, poleg tega pa poznamo še veliko drugih duhovnikov, ki z veseljem vršijo tudi telesna dela usmiljenja, pa morda nikdar ne bodo kaj dosti izpostavljeni v medijih, a pustimo. Tajnik lombardske stranke Komunistične prenove je izrekel besede, ki veliko povedo o tem: »Sam nisem veren, a mislim, da so duhovniki, kakršen je bil g. Roberto, edini, ki uresničujejo tisto, kar piše v evangeliju«. Tudi v tej zgodbi pa imamo zlobno figuro, ki pa ni neregularni migrant, morilec duhovnika, temveč desnosredinska občinska uprava, ki je duhovniku pred časom izdalo kazen, ker je hranil brezdomce in še so naštevali, da bi ja prišli do črno-belega scenarija. Piko na –i tako predstavlja, da je umor izvršil prav eden od ubogih, ki jim je duhovnik pomagal. 

Vse to pa je v resnici le pesek v oči, ker so dejstva, kot se pogosto dogaja, drugačna, da je resničnost drugačna od fantazije, čeprav bi današnji virtualni svet kar najrajši vztrajal v tej virtualnosti. Tako se dejstva nekoliko popravi, ravno prav, da bi lepo zvenela. V Caivanu naj bi tako brat žrtve nalašč podrl skuter, kar je pa potrebno jasno dokazati, da je temu res bilo tako. Eno je hipoteza, drugo gotovost. Druga stvar je v tem, da zgleda, da par ni imel čelade, kar je bolje zamolčati, tudi zato, ker žrtev mora biti žrtev, brez tega pač ne bi bilo zgodbe ali novice. 

V Comu je duhovnika umoril neregularni migrant in ne kak desničarski skrajnež. Problem je, da je ilegalec imel več dekretov za izgon iz države, ampak so zadevo lepo zavili v celofan – imel naj bi psihične motnje, kakor sta dejala predsednik Caritas v Comu in predsednik Hiše Ljubezni (Casa della carità), sicer tudi duhovnik. Pustimo posladkane besede, ampak ponovno je resnica drugačna. Četudi ne bi bila, ni kar tako drugotnega pomena, da je šlo za iregularnega migranta z večkratnimi dekreti za izgon iz države, po narodnosti Tunizijca, ampak bi naj to »očistilo« njegovo psihično stanje. Kvestura iz Coma pa je v zapisniku lepo napisala, kako se problematika psihične narave »ne kaže niti iz zdravniške dokumentacije niti iz poizvedbe pri socialnih službah«. Psihične motnje so torej, kot kaže, izmišljotina, da bi osladili grenko tableto, ki kaže vse nekaj drugega. Kaže na zgodbo, ki je podobna tisti očeta Hamela v Franciji – katoliškega duhovnika je namreč ubil musliman. Seveda je potrebno še vse dokazati, a naj povemo, kako je eden od muslimanskih zidarjev, ki je hodil na Karitas, in ki jim je poveljeval moj so-pevec, le-temu mrtvo-hladno rekel nekoč, ko ga je motilo zvonjenje v solkanski cerkvi, da naj samo reče in zvonik vrže v zrak. 

Tudi don Roberto pa v resnici ni ustrezal sliki tipičnega »duhovnika zadnjih«, če smo pošteni. Najprej vsega ni obešal na veliki zvon, kot drugo pa je najprej živel bogato duhovno življenje, v katerem je, ob strežbi ubogim, ure in ure preživel pred Najsvetejšim. Za konec naj velja, da kdor je zločina zagrešil, mora plačati, ker sta bili odvzeti dve nedolžni življenji. Je pa, po drugi strani, dovoljeno grdo grešiti z lažjo, če gre za delo v prid vladajočih ideologij, v teh dveh primerih mavrične in pauperistične. Kakor je dejal Chesterton, ljudje, ko ne verujejo več v Boga, ni res, da bi ne verjeli več v nič in nikogar, ampak verujejo v vse. Pri Platonu že izvemo, da je resnica mnenje tistih, ki imajo oblast.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 20. september 2020

Bog gleda drugače

Misel na 25. nedeljo med letom

Že prejšnjo nedeljo smo ugotavljali, kako si je treba privzeti drugačno mišljenje, ki nam pri naša drugačno gledanje. Gre za odpoved človeški oz. zgolj človeški logiki, da bi čim bolj gledali z Božjo logiko. Kakor so lepo učili srednjeveški cerkveni učitelji, sloneč na nauku cerkvenih očetov pred njimi, Bog svojo milost nasloni na človeško naravo, slednje pa ne izniči ali uniči, temveč jo izpopolni, jo dvigne na višjo raven. Padla človeška narava sama po sebi ne more kaj prida dobro delovati, kakor nam pove apostol Pavel v pismu Galačanom (Gal 5,16-21). Pravi, da mi sicer želimo delati stvari tako, kakor Bog hoče, torej po Božjem Duhu, vendar pa meso, torej naša padla narava, temu nasprotuje. 

Kakor nas lepo uči katoliški nauk, že na splošni človeški ravni karkoli dobrega mislimo, želimo,
govorimo in delamo le zato, ker nam to omogoča tista splošna Božja milost, ki se ji zaradi tega reče dejanska ali pomagajoča. Tako je učil tudi sv. Tomaž Akvinski, dejansko pa do tega lahko pride vsak človek. To je tudi tista milost, ki človeka more pripeljati do spreobrnjenja, da bi živel po posvečujoči milosti v naročju svete matere Cerkve, tako da se hrani z zakramenti in molitvijo. 

Govorimo torej o življenju po naravnem zakonu oz. temu, kar dr. E. Michael Jones imenuje »nižji logos«. Gre za zakone, ki jih je Bog postavil v naravo samo, a seveda ta raven sama po sebi še ni dovolj za celostni razvoj in življenje človeka, je le osnova. To smo videli zadnjič glede odpuščanja in povračila za slaba dejanja, a tudi tokrat ni kaj dosti drugače. Priliko o delavcih v vinogradu, ki prihaja ravno o pravem času, ima samo apostol in evangelist Matej, da bi še dodatno razložil zadnji stavek iz prejšnjega poglavja: »Mnogi prvi pa bodo zadnji in mnogi zadnji prvi.« (Mt 19,30). 

Spet torej spopad dveh logik, ki se med seboj, kakor nas v omenjenem poglavju pisma Galačanom opozarja sv. Pavel, tolčeta med seboj. Sveti Krizostom nam lepo pravi, da gre za to, da bi morali delavci biti predvsem osredotočeni na svojo nalogo, šele nazadnje na svojo hrano, za katero tudi dobijo svoje plačilo, a v priliki sami vidimo, kako se že med delom ukvarjajo predvsem s plačilom oz. s tem, kakšno bo. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali tudi ti, ki so cel dan v vinogradu, pravzaprav resnično delajo, ali so torej res pri stvari? Bog vidi v človeška srca, zato se nazadnje izkaže, da so pravzaprav vsi delali približno enako časa oz. so zadnji delavci najbrž morali narediti še več, saj so se, kakor nas opozarja omenjeni cerkveni oče, sramovali časa, ki so ga preživeli brez pravega dela, ko so vstopali v hišo po plačilo. Zato pa nas sprašuje takole: »Kako se ne bi ti sramoval vstopiti v cerkev in stati pred Božjim obličjem, ko pa nisi naredil nič dobrega v Božjih očeh?« 

Ljudje zapravimo ogromno časa ali ga porabimo v napačni smeri prav zato, ker ne živimo v zavesti te Božje navzočnosti in Božje sodbe, pri kateri so tudi Marija, angeli in svetniki. Z njimi bi se morali primerjati, kako kaj živimo. Vendar mi o tej stvarnosti in resničnosti ne razmišljamo kaj preveč, ne takrat, ko gre v vsakdanjem življenju za duhovno stvarnost, ne takrat, ko gre pri svetem bogoslužju za resnično navzočnost. Kakor torej v življenju potrošimo in zapravimo ogromno časa in moči po nepotrebnem, tako potem velja tudi v cerkvi, če sploh tja gremo… Če hočemo tako priti do bolj Božjega pogleda in logike, bo treba pošteno garati, da stvari v potrebnem redu in režimu v svojem dnevu in tednu postavimo na svoje pravo mesto. Kot rečeno pred nekaj tedni, se duša najde samo, če se izgubi v Kristusu in njegovi podobi, ki je naš bližnji, v tem zaporedju, če pa se najde drugod, se izgubi. A dokler živimo, nam sporoča evangelij, se da še poskrbeti, da se ne bi večno izgubila in torej pogubila.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 6. september 2020

Skupnost in občestvo

Misel na 23. Nedeljo med letom

Na angelsko nedeljo ob evangeljskem odlomku razmišljamo o skupnosti in občestvu. Razloček je potreben, saj je eno cerkvena skupnost ali skupnost verujočih, drugo pa je potem občestvo svetih, ki ga izpovedujemo v veroizpovedi ob nedeljah in slovesnih praznikih, kadar molimo veroizpoved. Oboje je premalo v zavesti današnjih kristjanov, saj se pojmujemo preveč osamljeno in individualistično, ne pa kot del neke skupnosti in nekega občestva. 

Brat je namreč tisti, ki z nami deli isto vero, a je lahko v zmoti ali pa pade na poti zveličanja, zato je včasih potrebno nekoga posvariti, da bi se vrnil na pravo pot. To je celo eno od duhovnih del usmiljenja oz. bratske ljubezni, na katera pa radi pozabljamo, misleč da so pomembna samo telesna dela. Deformacija sveta, v katerem živimo. Imamo namreč, kakor smo imeli priložnost razmišljati prejšnjo nedeljo, dve vrsti življenja – zemeljsko in Božje življenje, kakor tudi pravimo posvečujoči milosti. Zemeljsko življenje vsakdo dobi po svojih starših, a še zdaleč slednje ni zgolj materialno, temveč vsakdo po starših dobi tudi neumrljivo dušo. Božje življenje dobimo pri svetem krstu. Potem je pa vprašanje, na koga ali kaj to dušo usmerjamo in navezujemo. Kakor je zadnjič povedal Gospod Jezus, je pridobljena šele tedaj, ko se izgubi v njem. 

Ljudje namreč radi zamenjujemo sredstva in cilje, pa dušo raje navezujemo na tisto in tiste, ki bi morali biti sredstva. Konec koncev je tudi naš bližnji sredstvo, saj po njem služimo Kristusu, ki je naš cilj. A vrnimo se k tokratnemu. Zelo pomembno, celo ključno je, da smo resnični bratje in sestre v Kristusu, saj smo vsi udje enega in istega telesa, kakor nas opozarja apostol Pavel. Sveti papež Janez Pavel II. nas, ko razglablja o Kajnu in Abelu, prav tako opozarja, kako smo vselej varuhi svojega brata, da se te odgovornosti ne moremo znebiti. Ni nam zato vseeno, kako živi naš brat, ker mu želimo, da se zveliča. Skrbi nas njegova večna usoda. Druga pomembna stvar pa je, kot smo dejali, občestvo svetih. 

Gre za zavest, da smo neprestano v posebni duhovni navzočnosti Boga, Marije, angelov in svetnikov ter blaženih. Angelska nedelja nas opozarja na naše posebne prijatelje, angele varuhe. Slednje Bog lepo naklanja vsakemu, potem vsaki družini, novo posvečenemu, državi in tako naprej po podobnem načelu. Občestvo svetih je na skrivnostni način resnično navzoče pri sveti maši in svetih zakramentih, vendar je pomembna tudi njegova  stalna duhovna navzočnost. Lepo in potrebno je, da vsakdo moli sam, a še pomembneje je, da moli skupaj z drugimi, kjer nikakor ni mišljeno ločevanje med tem, da se moli v cerkvi in tem, da se moli drugod. Oboje se ne izključuje, še več, dejali bi, da drugo zares ne more obstajati brez prvega, saj gre za nadaljevanje svete maše v življenju. Poleg molitve sta seveda zraven še orodji askeze in miloščine, torej bratske ljubezni. Skupna molitev je učinkovitejša od osebne, molitev v občestvu celotne Cerkve, torej pri svetih zakramentih pa je najbolj učinkovita, še zlasti pri sveti maši.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 14. avgust 2020

Ognjeni zublji in menjava paradigme

Skozi drugačno prizmo (29)

V preteklih dneh smo vsi videli požar v še eni od izrednih gotskih katedral v Franciji, tisti v Nantesu. Zelo viden napad je to ne samo na krščanstvo kot takšno, ampak na same korenine Evrope, na katoliško kulturo. V letu 2019 je bilo takšnih in drugačnih protikrščanskih dejanj dokumentiranih vsaj 286, od tega se je eno znano zgodilo v Trstu na Veliko noč, kakor je najbrž znano, a smo že pozabili. 

Kako je z vsem tem v Franciji, nam najbolj izčrpno poroča stran christianofobie.fr, katere zemljevid

pa je bil takoj deležen ne samo velike pozornosti, temveč je bila temu na najbolj znanem socialnem omrežju takoj prilepljena priponka s “preverbo dejstev”. Veliko ljudi je namreč zadevo pogledalo, kar je očitno nekatere motilo, saj naj bi se ne dogajalo nič posebnega. Stran je sicer zelo ažurna in napade razvršča po kategorijah: kriminalni zažig, vandalizem, umor ali napad, tatvina, atentat, odstranitev. Naj povemo, da je samo v prvi polovici tega leta prišlo v Franciji do kar 54 tovrstnih dokumentiranih dejanj. 

Zdaj pa gremo na zanimive misli Giannija Silvestrija, ki pravi, da gre za zadevo, ki se vleče že desetletja, je pa znak protikrščanske miselnosti, ki seveda ni tuja niti, kakor smo videli, našim krajem, pa naj govorimo o FJK ali Sloveniji. Silvestri našteje nekaj dejstev, ki veljajo za Zahod: 1. Vere se več ne sprejema kot luč življenja, ampak se v imenu neke “laičnosti” hoče ugasiti tisto luč, ki je stoletja vodila Evropo in je ni naredila samo veliko, ampak edinstveno med celinami sveta; 2. Preganjanih kristjanov, bodisi fizično bodisi kulturno preganjanih, se ne ščiti – zgraža se nad vsem, od polarnih medvedov do čebel, vlada pa neverjetna tišina glede preštevilnih preganjanih kristjanov, zlasti na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Aziji; 3. Ne ščitijo se torej niti cerkve, saj je strogo varovanje rezervirano za novega boga ali bogove. No, izjeme so, seveda, saj se, recimo, v Rimu strogo varujejo glavne bazilike in cerkve, drugod po državi pa se tudi najde ponekod strožje varovanje. 

Ko se pa glede Francije vprašamo o tem, kdo zažiga cerkve, le stežka ne bi pomislili na protikatoliško, ne le protikrščansko, razpoloženje, saj v teh primerih ne prihaja do kraj ali tatvin. Zelo nas lahko skrbi, ker bi lahko kmalu podobne zadeve videli tudi pri nas, glede na to, kar se dogaja tudi v ZDA. V Sloveniji se je tudi že zgodilo kaj v tej smeri, če govorimo o uničevanju znamenj, kipov ali o mazaških dejanjih. Dejstvo je, da povsod vladata moralna dekadenca, degeneriranost. Pred tem si radi zatiskamo oči, vendar bomo morali to dejstvo najprej zavestno sprejeti. Potem pa bomo morali prenehati svojo ravnodušnost do naslednjih reči, ki bi nam morale biti svete: do naše katoliške vere, naše zgodovine, naše kulturne dediščine v materialnem ali nematerialnem smislu in naše civilizacije. Ta civilizacija je krščanska, pravzaprav katoliška. Dejstvo je, da, če se ji bomo odpovedali, bo to zamenjala druga civilizacija oz. civilizacija drugih. 

Ta t. i. laicizem pušča za seboj veliko praznino, praznino načel in vrednot, vendar pa je vsaka praznina usmerjena k zapolnitvi, dolgo časa ne obstane. Kako je z našimi cerkvami, vidimo. V drugih deželah že na veliko zapirajo, prodajajo, rušijo in zažigajo cerkve, pri nas sicer še ne, je pa dejstvo, da jih je precej v žalostnem stanju ali pa jih je izredno težko vzdrževati ali obnavljati. Čedalje težje. Vemo, kaj se gradi namesto njih, in sicer v mestih in krajih, kjer teh stavb prej ne samo ni bilo, ampak si nihče ni niti zdaleč mislil, da bodo – govorimo o mošejah. Kdo bo v prihodnosti še lahko varoval, v vseh ozirih, naše cerkve? Za državne vrhove se to ne zdi verjetno, tistih nekaj pokoronskih kristjanov, ki še hodimo v cerkev, pa dolgo več ne bomo zmogli. Kaj, če bo potrebno privatno plačevati še varovanje naših cerkva? 

Ti primeri iz tujih držav so zelo hudi, pa če govorimo o Franciji, ZDA ali še kateri drugi državi. Opozarjajo nas, da ne gre le za usodo stavb, ampak za usodo naše civilizacije, torej nas samih. Kultura spoštovanja in sodelovanja je zrastla iz krščanske bratske povezanosti, ne od drugod. Bolj ko bo ta vera usihala, manj bo te t. i. evropske ali zahodne kulture, česar pa mnogi nočejo razumeti. V Nantesu so katedralo zidali 450 let, potrebno je precej malo, da se to uniči. Zdi se, da je Zahod izgubil ne samo svojo dušo, ampak razloge za življenje, za boj, za obrambo svoje zgodovine, zgodovinskega spomina in zavesti, o čemer napadi v ZDA zgovorno pričajo. S Silvestrijem se strinjamo, da se lahko naučimo nekaj pomembnega: brezbrižnost večine je tista, ki dopušča uničevanje s strani manjšine. Sv. Avguštin pa pravi, da se je zlo razpaslo tam, kjer dobri niso naredili dovolj, da bi se mu zoperstavili. Corruptio optimi pessima.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 9. avgust 2020

Skala vere za trdne korake

Misel na 19. Nedeljo med letom

Nadaljujemo s 14. poglavjem Matejevega evangelija, kjer po pomnožitvi kruha in rib Jezus takoj prisili učence v čoln. Ljudje so namreč imeli napačno predstavo Mesija, pa so ga hoteli v triumfu peljati v Jeruzalem, da bi ga postavili za kralja (prim. Jn 6,15). Tudi apostoli so bili še precej polni tovrstnih idej, pa je obstajala upravičena bojazen, da bi se pridružili množici in idejo uresničili. Jezus jih je tudi, kakor se zdi, hotel naučiti, naj bežijo daleč stran od prazne slave (sv. Janez Krizostom). 

Mar nimamo tudi danes podobnih težav? Mislimo, da ko bomo dobila »kruha in iger«, da bo poskrbljeno za vse, tisti, ki bi poskrbel za to in samo za to, pa je pravi voditelj. Ob zaprtju v domove smo se po eni strani sicer nekaterih reči obvarovali, a na dan so skočile druge težave, ki so tlele pod pepelom. Prijateljica, ki dela na tem področju, me je opozorila, kako zelo je poskočilo število ločitev, in sicer na geografskem področju, kjer dela, za več kot petdeset odstotkov. Tem ljudem najbrž ni manjkalo telesne hrane, najbrž niti sodobnih udobnosti, kakor najbrž niti elektronskih pripomočkov. Ko so bili prisiljeni živeti bolj skupaj, pa je počilo. 

V našem odlomku vidimo, kako dela vera v Kristusa čudeže, pa je tudi Peter lahko celo hodil po vodi. Pravijo pa cerkveni očetje, da je potem, ko svojega pogleda ni imel več usmerjenega v Gospoda, njegovo vero brez težav odpihnilo. Ko je človek usmerjen le v samega sebe, potem vse skupaj tudi gradi na sebi, torej so tudi temelji zgradbe takšni, kakršen je on sam – krhki in minljivi. Ni potrebna velika sila, da se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart ali kakor grad iz mivke (prilika o dveh hišah, Mt 7,24-27). Zato je tako pomembna povezanost z Bogom, kar nam Kristus pokaže s svojo napotitvijo na goro, ki pomeni kraj Božje navzočnosti. 

Potrebna je ne samo molitev, ki je seveda kristjanova vsakdanja hrana, vsak verni laik pa naj bi molil vsaj petnajst minut dnevno v osebni molitvi, prav toliko pa naj bi bilo še skupne molitve, temveč resnična Božja navzočnost v zakramentih, posebej sta mišljena zakramenta pokore, ki je drugi krst po svetih očetih, in osrednjega zakramenta presvete evharistije. V tej moči potem namreč stvari v življenju uspevajo, tam se pa tudi učimo tistega, kar naj bi potem, kakor smo zadnjič dejali, ponesli v življenje. Učimo se samoodrekanja, trpljenja, odpuščanja, umiranja sebi, da bi potem tudi vstali in vse to ponesli v svet. Na ta način tudi prepoznavamo Božje delovanje v svetu, pa smo po tej plati podobni veliki začetni veri apostola Petra, hkrati pa moramo skrbeti, da ne bi tudi naše vere odpihnilo, kakor je njegovo. Pa seveda ne gre nujno za velike čudeže, ampak za tiste male vsakdanje čudeže, ki nam vlivajo dovolj moči, poguma, upanja in vere za to, da hodimo pogumno naprej po sicer težki poti življenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas