ponedeljek, 25. maj 2020

Kakor feniks iz pepela?

Skozi drugačno prizmo (26)

Pred nekaj tedni smo lahko brali pismo bergamskega duhovnika, nekdanjega semeniškega vzgojitelja, ki je izpostavil nekaj zelo pomembnih vidikov. Četudi ste ga zagotovo nekateri bralci že prebrali na spletu, pa velja neke vsebinske poudarke podati in jih komentirati, da bi lahko še drugi dobili malo vpogleda v vsebino tega kvalitetnega pisma našega sobrata. 

Ta naš župnik se je še z drugimi pogovarjal in dogovarjal glede tega, kaj napraviti z otroki, ker bodo poleti starši delali, oratorijev in skavtskih ter drugih možnosti pa ne bo. Potem je omenil, kako je Cerkev na družbenem področju pomagala, kakor je le lahko, pa kako je ubogala in močno omejila bogoslužno življenje, kakor je znano. Škofje so na vse možne načine sodelovali s politiki in strokovnjaki, tako da so bili duhovniki prepričani, da bo končno mogoče na neki, četudi še vedno omejeni način, obhajati zakramente, najbolj seveda sveto mašo. Vemo, kaj se je potem zgodilo in kaj se dogaja, bolj pa je pomembno sporočilo italijanske vlade italijanski Cerkvi, ki je zelo poučno za vso katoliško Cerkev. Takole pravi naš sobrat: »Za italijanske politike je potrebno biti hvaležni italijanski škofovski konferenci (CEI) samo za pomoč na socialnem področju. Možnost bogoslužja za vse milijone katolikov (ki se jim pridružujejo še druge veroizpovedi in verstva) … ni prioriteta«. Govori o vseh drugih zadevah, ki so pomembnejše. Kakor katoliški pravnik, ki je imel velike težave, da je šel molit v cerkev, mu pa orožniki ne bi rekli nič, če bi šel po zavojček cigaret, zato je sklepal, da je Bog pač manj pomemben od ene cigarete. 

Naš sobrat pa pravi, da katoliki v družbi – sedaj bom dal zraven tudi tiste katolike, ki nismo v Italiji – nismo pozabljeni, ampak se nam zahvaljujejo, nekaterim smo simpatični, nismo pa relevantni! Pomeni, da nimamo nobene vloge. On sicer pravi, da smo relevantni za pogrebe v družbi, ki nima več kaj reči, ko se sooči s smrtjo, kakor tudi za to, da poskrbimo poleti za otroke in za to, da nahranimo tiste, za katere ne poskrbi država. No, rekel bi, da smo samo koristni, ne pa relevantni, če presojam, kako se na nas gleda tu v Sloveniji. Država, vsaka, privarčuje precej denarja tako, da Cerkvi daje drobtinice, saj v Italiji dobi petkratnik tega, kar daje, pri nas v Sloveniji naj povedo drugi, a je srčika problema ista. Država ima manj organizacijskih težav in veliko privarčuje. 

Sobratje našega župnika so še pred nekaj leti govorili, ko so se pričele zadeve spreminjati in so pričele občine vse bolj »parcelirati« socialna sredstva takole: »Občine bodo razumele, da mi dajemo srce v to, kar delamo!«. Naš župnik pravi, da ne bodo razumeli, ker jih ne zanima, ampak jih zanima samo, ali naredimo neki »servis« ali ne. In tako nas razume velika večina – smo servisna služba. Pravi, da smo vselej mislili, da oznanjamo evangelij in zanj pričujemo tako, da se ukvarjamo s socialo, da to delamo s stilom in z željo, da bi iz tega sijal evangelij. Tako so padli duhovni poklici na minimalne številke, saj 25-letnika ne vleče, da bi se odpovedal vsemu, da bi postal socialni delavec na trgu številnih ponudb. Cerkev namreč sedaj ima vse manj monopola na socialnem področju, sedaj pa je ponudba med mnogimi, sploh če govorimo o ukvarjanju z otroki in mladino. Četudi postanemo še takšni strokovnjaki in profesionalci, smo le eni od mnogih na trgu socialne pomoči. Sam bi tu dodal tudi razne svetovalne in terapevtske službe. 

Naš sobrat spregovori tudi o »metanju na trepalnice« za to, da bi po birmi še kdo ostal v Cerkvi, a je bilo vselej bolj važno vse drugo, ne pa molitev, zakramenti in katoliški nauk, ker je treba paziti, da nismo preveč vsiljivi. Ker smo bili tako »fajn«, čakamo, da se bo kdo nekega dne spomnil, kako »zakon« smo bili, a tisti dan ne pride nikoli. Ti otroci in mladi se ne poročijo,ne pridejo v cerkev, ne dajejo krstiti otrok… Duhovnik navadno ni sovražnik, ampak imajo do njega neko simpatijo in si naš sobrat želi, da bi bili le neke vrste sovražnika, da bi vsaj gojili neka čustva do nas, a vlada neka apatičnost. No, če si malo bolj zahteven, jim niti to veliko ne spremeni, če smo pošteni. Pravi naš sobrat, da si tisti, ki si jim v poletju, ko so šli s šolo tri tedne v London, v Grčijo z družino in v Berlin s prijatelji, omogočil, da so šli še na Svetovni dan mladih. En od mnogih na trgu, zato pa hitro pozabljen. Tisti manj premožni se te spomnijo, ker si jim omogočil, da so šli enkrat toliko na letalo in daleč stran, ker sicer ne bi mogli nikamor, a potem niti tega ni v cerkvi. Naredil je statistično primerjavo in ugotovil, da nas mladi sicer posnemajo, vendar se odločijo za »laično« različico socialne pomoči, tudi zato, ker nas vidijo tja vložiti največ časa in moči. 

Ministrski predsednik Conte je tako v dveh minutah pred nekaj tedni povedal italijanski Cerkvi, pravzaprav pa vsej zahodni, da je njena pastorala v veliki meri pravzaprav pogubna. Da smo pridni in simpatični, smo slišali tudi v Sloveniji, kjer so pravzaprav že v samem začetku dejali, da se v naše delo ne vtikajo, za razliko od Italije, kjer so prekinjali bogoslužja in delili globe duhovnikom, vendar smo mi poskrbeli, da smo še naprej ostali pridni in simpatični. A pustimo. Naš sobrat iz Bergama pravi, da so kljub vsemu gnevu, ki ga na nas izlivajo mediji, premnogi ljudje imeli še nekega očeta v župnišču ali drugod in da smo imeli te ljudi resnično radi, brez nekih pričakovanj, pa da bomo s tem nadaljevali. Vendar pa še naprej govorimo o pastoralnem načrtovanju, kar so omenili tudi italijanski politiki, nihče pa nas več ne povezuje z evangelijem, evharistijo in Bogom. Prva beseda je »pastorala«, zato se ne gre čuditi. Tisto, kar je najvažnejše, je to, da je Conte v par minutah pokazal, da je konec Cerkve, ki bi imela kakršno koli družbeno vlogo. Smo ustanova, polna neke ponudbe in servisov, ki pa je povsem brez pomena v družbi in v absolutni manjšini glede osnovnih načel. Tudi v Sloveniji velja, da si zaslužimo manjše vlaganje časa in moči od denimo rekreativcev in podobnih. Naš sobrat pravi, da ni jezen na predsednika italijanske vlade, ki je Cerkvi nalil čistega vina, da pa misli, da se lahko iz pepela tudi vstane. Pravi, da je morda sporočil, da je čas, da bi se posvetili drugemu. Italijanski ministrski predsednik je vsej zahodni Cerkvi sporočil, da smo postali katoliki majhna in ne relevantna manjšina, ki pa za sabo vleče ogromno zgodovinskih ostankov. Pravi pa, na koncu, da je morda nastopil čas, da dobro izkoristimo karte naše manjšinske vloge.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 17. maj 2020

Spolnjevanje zapovedi


Misel na 6. velikonočno nedeljo

Gospod se še vedno poslavlja od svojih apostolov in jih uči pomembnih naukov, kmalu bomo namreč praznovali njegov vnebohod. Najprej jih uči, kako je ubogljivost ali poslušnost največji in najtrdnejši dokaz ljubezni do njega, kakor konec koncev vselej velja tudi v odnosu otrok do staršev. Današnji človek si domišlja, da je v resnici svoboden samo, če nad njim ni nobene avtoritete in, četudi bi slednja bila, da slednji ni poslušen v tistih rečeh, kjer bi bil dolžan. 

Tako je že nekaj časa sodobni katoliški kristjan, ne samo vernik, temveč tudi posvečeni, prepričan, da je pravo krščanstvo v tem, da si katolik »a la carte«, torej tak, ki si izbira, česa se bo držal in česa ne. Zasledil sem tudi, da se je kdo poimenoval kot liberalni katolik, četudi zadevi nikakor ne gresta skupaj, pa se je treba na koncu odločiti za eno ali drugo. Praktično vedno pa se v teh primerih izkaže, da ostane ogromno liberalnega, praktično nič pa katoliškega. Gre za zmoto historicizma, ko se zavrača preteklo, češ da je novo vselej bolje, zameša pa se tisto, kar je začasno, minljivo in spremenljivo s tistim, kar je večno in stalno, zato pa bistveno. Vse bi moralo biti samo moderno, beseda, ki v sebi vsebuje »modo hodierno«, kakor je lepo pojasnil liturgist, msgr. Nicola Bux, kar pomeni, da bi morali delati vse na sodobni način. Po tem prepričanju naj bi se tudi človek bistveno spreminjal, torej v samem svojem bistvu, zato pa naj nekateri zakoni in načela ne bi bila stalna, temveč se morajo spremeniti. Tudi nauk Cerkve naj bi se tako spreminjal in moderniziral, v nekem smislu evolucije, češ da je sedaj vse drugače. Kakor da Cerkve ne bi ustanovil sam Božji Sin, ampak samo neki človek, modri ustanovitelj. 

Če je temu tako, potem je katoliška vera seveda brez pomena, je samo neka folklora, ki malo poboža neka čustva, ni pa resnična. Kar je res oz. še bolj, odgovore na poslednja človekova vprašanja, nam daje znanost, ne vera. Tako da je znanost resnična, vera pa ti nudi dobro počutje in nič več kot to. Vstajenje od mrtvih je tako brezvezno, kakor tudi vnebohod in vse takšne reči. Če se gre ali ne k zakramentom, je vseeno, tako ali tako je to samo neko druženje, neki družbeni konsenz, ni pa nekaj bistvenega za naše življenje. Molitev je izguba časa, zakramenti nimajo pomena, moralno življenje je zastarelo, ker so si slednje tako ali tako izmislili zlobni cerkveni voditelji, vsega naj ne bi razodel sam Bog in zato naj ne bi bilo večno. 

V redu, vse to lahko sprejmemo in je lahko vse skupaj samo neko božanje duše, sicer pa zatekanje k znanosti, ki bi naj imela odgovore čisto na vse. Vidimo pa, kakšne težave ima že z odgovor na neki naravni virus, kakšne težave ima šele z odgovorom na tisti virus, ki doleti vsakega človeka in ima stoodstotno umrljivost, imenuje pa se smrt. Ostaneta samo dve možnosti – ali je odgovor Jezus Kristus zaupal svoji Cerkvi in se lahko dokončno z vsem zlom borimo samo tako, da spoštujemo njen sveti in stalni nauk ter da se poslužujemo svetih zakramentov ter živimo bogato duhovno življenje, ali pa je to samo en tak lepi okrasek življenja, ne pa bistvena sestavina, ki ne sme motiti našega uživanja. Ob smrti pa naj bi tako ali tako bilo konec vsega. Potrebno si bo odgovoriti na ta vprašanja. In res, nič ne bo več enako kot prej – ne bi smelo biti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 10. maj 2020

Očetova hiša

Misel na 5. velikonočno nedeljo

V zadnjih časih, mesecih in letih, smo večkrat slišali o tem, da naj bi naš skupni dom bila zemlja, kar pa ni v skladu s tem, kar poslušamo v Svetem pismu, še posebej s tem, kar poslušamo v evangeliju, kakor je z eno besedo označena celotna Nova zaveza. To nedeljo nam o našem pravem domu, nebesih, za katera je tudi bl. Slomšek dejal, da smo tam doma, spregovorita tako sam Gospod Jezus, kakor še prej apostol Peter, vemo, daje ta dom v videnju pred smrtjo videl tudi prvi mučenec, sveti diakon Štefan,ki je bil eden od sedmerih izbranih in posvečenih, lepo nam pa o nebeškem domu spregovori tudi apostol Pavel. Ravno nanj se lahko naslonimo, in sicer na to,kar nam govori v 2. Pismu Korinčanom (5,1-10), da ovržemo to zadevo o zemlji kot našem skupnem domu, saj je prav tako kot naše telo tudi ona »zemeljska hiša, ki je le šotor«. 

Sveti Pavel je vedel, o čem govori, saj je sam izdeloval šotore, tudi nam pa je zelo hitro jasno, kaj lahko naredi recimo s šotorom burja, za katero niti ni treba, da bi bila posebej močna, da bi uspela v svojem delu. Vse to nam je povedano, da bi se ne naslanjali na krhke in neobstojne reči, se ne nanje zanašali, si jih ne postavljali za končni cilj, ampak bi slednjega postavili drugam, v tisto hišo, ki je večna, to pa je Očetova hiša. 

Delček te Očetove hiše pa imamo že tu na zemlji, saj je Kristus na apostolskih temeljih postavil zgradbo Cerkve, o kateri lepo spregovori apostol Peter kot o zgradbi, sezidani iz živih kamnov. Rekel sem, da je to mali delček Cerkve, saj je ta vidna Cerkev, pa še te ne vidimo povsem, bodisi zaradi tega, ker ta staja, če se poslužimo podobe 10. Poglavja Janezovega evangelija, obsega ves svet, bodisi zato, ker skoraj vedno gledamo vse preveč s človeškimi očmi tudi na ta zemeljski del ali delček Cerkve, pa vidimo samo razpoke na njeni fasadi, ker gledamo na človeške napake njenih živih kamnov. Te napake seveda iz posameznih napravimo za univerzalne, kar pa ni prav in ne gre nikdar posploševati, četudi je seveda na tiste objektivne napake in javne grehe ter zmote potrebno opozarjati, tudi zato, ker je to duhovno delo usmiljenja oz. bratske ljubezni. 

Treba pa se je zavedati, da nam je bivališče v nebeški zgradbi že pripravljeno, od nas pa je, ko smo tu na zemlji, odvisno, ali bomo kdaj prevzeli ključe tega bivališča. Učenci so še vedno v določeni meri gledali človeško, zato so se tudi plašili in vznemirjali, češ kaj bodo sedaj, ko pa Jezus gre k Očetu, tako namreč napoveduje svoj vnebohod, a jih spomni, da bo na skrivnosten, a resnično in bistveno še vedno navzoč na zemlji. Po Svetem Duhu je namreč z nami vse dni do konca sveta, in sicer ne samo duhovno, temveč prav bistveno, ne samo resnično. Kristus je po Svetem Duhu namreč navzoč v svetih zakramentih, in sicer zato, ker je Bog, kar poudarja z besedami, da moramo verjeti vanj, kakor verujemo v Očeta. 

Vera, o kateri govori, ni samo človeško zaupanje in zaupljivost, temveč je precej več kot to. Človeško zaupanje in zaupljivost se dotikata samo končnih in minljivih stvari, še tako pa ne bi zaupali vsem in vsemu, določena pazljivost v tej smeri je celo na mestu. Vera, o kateri govori Jezus, pa se odpira onkraj tega obzorja k večnemu, vendar pa spet ne sme biti samo človeška, saj je človeška vera kakor lončene posode, kot nas opominja sv. Pavel. Na to človeško vero mora vedno prihajati tudi Božja milost, tista posvečujoča, ki jo pa dobimo zgolj in samo po svetih zakramentih.

Za začetek je potreben sveti krst potem pa zakrament pokore, sveta spoved po domače, ki jo cerkveni očetje pravilno imenujejo drugi krst. Pri tem zakramentu pa ne govorimo duhovniku, temveč Kristusu samemu, kateremu je duhovnik, vsak veljavno posvečeni duhovnik, orodje, da pride do skesanega človeka, kakor je slednji orodje tudi skesanemu človeku, da pride do Kristusa oz. vse Sv. Trojice, do Boga samega. Ponižnost in skesanost se kaže v naši sposobnosti globoke»samokritičnosti« svojega življenja glede na Božjo voljo, ki nam je razodeta v Svetem pismu in svetem izročilu, zadeva pa naše življenje v mislih, besedah in dejanjih. 

Da ne bo potem, ko bomo imeli spet prosti dostop do zakramentov, v Sloveniji se je to pravkar zgodilo, vse po starem, ko bi hodili veselo k svetemu obhajilu, ne da bi za to pripravili tisto hišo, ki bi naj bila svetišče Sv. Duha, naše telo. Tudi slednje je torej v določeni meri tudi že Očetova hiša in ni vseeno, kako z njo ravnamo na vseh prej omenjenih ravneh. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 03. maj 2020

Vrata v nebesa

Misel na 4. velikonočno nedeljo

4. velikonočno nedeljo imenujemo tudi »nedeljo Dobrega Pastirja«, kako je Gospod Jezus Kristus označen v 10. Poglavju Janezovega evangelija, navadno pa se na to nedeljo moli za nove duhovne poklice in za svetost ter stanovitnost poklicanih. Ko pa govorimo o začetku tega poglavja Janezovega evangelija, imamo še en pomemben simbol, ki je simbol vrat. 

Vedno imamo neke razdelitve, oddelitve, prav vrata pa so tista, skozi katera prestopimo prag v neko
drugo resničnost. Že v hišo normalno vstopimo skoznje, tat pa seveda raje poišče drug vhod ali pa vrata vlomi. Če bi sami lazili skozi okno v hišo ali stanovanje, bi izpadli vsaj čudno, če nas že ne bi kdo imel za tatove, ker pač ne bi šli normalno skozi vrata. V svetišče tudi vstopamo skozi vrata in imamo ta privilegij samo od Kristusa naprej, saj prej ljudstvo nikdar ni imelo vstopa v samo svetišče, krščanstvo pa je prineslo ne samo to, da lahko vstopi, temveč se celo pričakuje, da vstopi čim pogosteje v svetišče. Govorimo torej o ločnici med posvetnim in svetim, ko iz ene resničnosti stopimo skozi vrata v drugo. 

Ne bomo se sicer preveč s tem ukvarjali, a je dandanes prišlo do precejšnjega zabrisanja ločnice med eno in drugo resničnostjo, kar seveda ni prav. Podobno sicer velja tudi v samem svetišču, kjer imamo ločnico, kakor je bilo v templju, med svetim in presvetim, ki je t.i. prezbiterij ali »sanctuarium«, kakor je še druga označba. Tako pridemo do same ovčje staje, ki je bila na Bližnjem Vzhodu dobro ograjeni prostor, ki je varoval drobnico, kjer ima simbolno ovca dobro konotacijo, koza ali kozel pa slabo. Vseeno pa so se živali, kakor je razvidno tudi iz evangelija, skozi sezono pasle skupaj, na koncu pa jih je pastir ločil na ene in druge. Staja je tako podoba Kristusove Cerkve, v katero ni drugega vstopa, kakor samo skozi Kristusa, torej po svetem krstu oz. sveti birmi, če bi bili sicer veljavno krščeni, a ne bi bili del katoliške Cerkve, saj govori Dobri Pastir sam, da ima še druge ovce, ki niso del te staje, a želi, da bi bili. Tu seveda misli na vse ljudi, ker je odrešenje namenjeno vsem, a je dar potrebno sprejeti. 

Kristus pa je tudi vrata v večnost, v nebesa, ki so, kakor je povedano že na samem začetku, ločena od zemlje, a je potrebno skozi vrata, vemo pa, da so po človekovem padcu slednja bila zaprta in zastražena. Samo po Kristusu tako pridemo v raj. »Vrata nebeška« pa po pravici pravimo tudi njegovi deviški Materi Mariji, ki jo bomo v tem mesecu še posebej slavili. Ona je tista, ki nas vodi k edinim pravim vratom, vendar pa vemo, da nam odpira poti, kjer so zaprte oz. nam pokaže, da obstaja vselej še možnost, dokler živimo na tem svetu, dokler dihamo, kakor nam je dejal sv. Avguštin. 

Izven Cerkve torej ni rešitve, kakor pravi pravilo, saj četudi bi se kdo rešil, se to vselej zgodi po Cerkvi in po Kristusu, le da to ni redni način, ampak izredni. Samo Bog ve za tiste, ki se rešijo po tej poti. Torej ne samo po Kristusu, ampak tudi po njegovi Cerkvi, saj vemo, da ne more biti glave brez telesa. Misijonska dejavnost vseh članov oz., še bolje, členov Cerkve, je še kako pomembna, zato je treba svojo vero tudi kazati, najpomembneje, a tudi o njej govoriti, jo oznanjati. Tako se vračamo k pomembnosti tega prostora ali zgradbe, kjer so ovce. Seveda moramo paziti, da na Cerkev gledamo v celoti, kjer je nevidni del slednje še precej večji in številčnejši od vidnega dela, a vendar je vidnost ključnega pomena. Zato imamo papeža in škofe, ki so nasledniki apostolov in zato največji pastirji, ki nam jih Gospod daje, zato pa imajo tudi pastirsko škofovsko palico, potem pa imamo še duhovnike, ki s(m)o pastirji na bolj lokalni ravni, po župnijah, svetiščih in drugih cerkvenih resničnostih. Vsi seveda morajo in moramo slediti pravemu pastirju. 

A ko govorimo o vratih, je zlasti pomembno, da s(m)o posvečeni varuhi in delivci sredstev odrešenja, ki so pa sveti zakramenti. Zakramenti so Kristus sam in so vrata do nebes, ker po njih lahko prejmemo Božjo milost, seveda ob ustrezni pripravljenosti. V tem času zato goreče molimo, prosimo, se postimo, se mrtvičimo in zadoščujmo, da bi lahko čim prej spet imeli normalen dostop do zakramentov, naredimo čim več, da jih bomo dostojno in vredno prejemali, kakor tudi molimo za svetost in stanovitnost vseh pastirjev.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 26. april 2020

Mi pa smo mislili

Misel na 3. velikonočno nedeljo

Poslušamo odlomek, ki ga tradicionalno poslušamo na velikonočni ponedeljek, ko »gremo v Emavs«, kar pomeni obisk sorodnikov, da bi jim voščili. Letos je bil ta obisk v precejšnji meri okrnjen. Vredno je morda poudariti prav to, kako prazniki, pa seveda še prej nedelje, ne smejo biti samo neka čustva in samo neko skupno zbiranje, ker sicer od vsega skupaj ne ostane nič, ko nam je to druženje odvzeto. Pa četudi ne bi bilo te virusne krize in kar spada zraven, vseeno tovrstno pojmovanje in tolmačenje vere nasploh, ne samo našega bogoslužja, praznovanja, nedelj in praznikov, nima prav nič kaj povedati ali ponuditi. Pride huda preizkušnja in ostanemo prazni ter nemi. 

Znanost se sicer ponuja kot tista, ki ima odgovor prav na vse, a so si potem znanstveniki kontradiktorni, protislovni in še ne vem kaj, napovedujejo prihodnost, pa se potem še zdaleč ne zgodi tisto, kar napovedujejo. Tiste presežne odgovore bi naj nam dala vera, ampak temu dandanes ni tako, ker je znanost resnična, vera pa je namenjena dobremu počutju. 

Tako smo podobni učencema, ki ob hudem pripetljaju ostaneta popolnoma razočarana, na robu obupa, če že ne silita preko tega roba, saj ta Jezus iz Nazareta po človeški plati ni izpolnil tistega, kar sta pričakovala onadva in kar so vsi pričakovali – končno osvoboditev iz jarma suženjstva, v tem primeru rimske nadvlade. Morda se je nekaterim ta nevojaška Jezusova rešitev, ki jo je ponujal še boljša v tej smeri, ki jo opažamo tudi danes, da od tistih, ki so mu sledili, ne bi zahtevala nobenega posebnega truda. Konec koncev je s čudeži ta veliki človek celo dokazal, da bi lahko samo tlesknil in bi se zgodilo podobno kot nekoč z Egipčani. A se to ni zgodilo. 

In tako se vrši življenje sodobnega katoliškega vernika, po možnosti nedeljnika. Če se pride k sveti maši samo zato, da se imamo tam »fajn«, sicer pa se ne dogaja nič drugega kot neke vrste razlaganje pisem in lomljenje kruha, se seveda ni nič zgodilo, zlasti v njegovi notranjosti. Bilo je neko druženje, neko človeško opravilo, malo »mi se imamo radi«, potem pa se vrnemo v svoj sivi in žalostni vsakdan. Morda smo šli celo k sveti maši samo zato, da malo bežimo od tega. Ampak potemtakem niti ni tako pomembno, kam bežimo. Zato bo moj faran peljal ženo k maši, sam pa šel v sosednjo vas po kruh in v bar na kavico, ker itak ni važno, če gre k maši ali ne. Pravijo, da je tako ali tako dober mož, četudi ne mara za sveto mašo, molitev in tako naprej, v garaži pa ima oltarček posvečen določenemu predsedniku, umrlem pred 40-imi leti. 

Učenca sta sicer bežala od Jeruzalema, kar delamo tudi mi, da bežimo od vsega, kar je težko in boleče, a kaj ko je Jeruzalem z vso svojo krvavo dramo prišel za njima v kakih 11 kilometrov oddaljeni trg Emavs. Tako tudi nas preganjajo vse te reči, ker še niso poveličane, še niso odrešene. Pa tega ne more rešiti noben človeški terapevt ali zdravnik, ker je to na koncu bolezen duše, to lahko reši samo Božji zdravnik Jezus Kristus, a tega ne more storiti brez naše privolitve, brez našega odgovora. Ta naš odgovor pa je v žrtvi samega sebe, v darovanju svojega življenja tistemu, ki je daroval za vse nas svoje življenje, pa čeprav mu ni bilo treba. Ljubezen je v požrtvovalnosti in odpovedi samemu sebi in svoji volji, v žrtvovanju te svoje volje v korist drugega, a zaradi Jezusa. Brez njega namreč ta žrtev nima smisla, je prazna. 

In zato vse naše skakanje, kolovratenje, kričanje in še ne vem kaj, kar se dandanes dela pri svetih mašah ne bo pomagalo prav nič, dokler ne bomo spoznali, da sveta maša ni samo razlaga pisma in lomljenje kruha, temveč je to vzpon s križem na Kalvarijo, z vsemi udarci, zasramovanjem in trpljenjem, smrt na Kalvariji, ki je odrešenje in poveličanje, ter sestop s te gore, a napolnjeni in odrešeni. Ne gre za virtualno žrtev svojega življenja, ampak za dejansko in ne gre samo za telesno žrtev, temveč za duhovno žrtev, saj nima nihče večje ljubezni kot ta, ki da svojo dušo za svoje, kakor nam v izvirniku pove Gospod Jezus po evangelistu Janezu. Zato virtualnih maš nimamo samo prek takšnih in drugačnih ekranov, ampak jih imamo pogosto po župnijah, kakor imamo tudi virtualne naše medsebojne odnose. Prav to je opozoril tudi sveti oče.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 19. april 2020

Veruj in to povej svetu!

Misel na Belo nedeljo

Na Veliko noč samo smo se ozrli na zakrknjenost srca, ki pušča preveč prostora svojim lastnim razumarskim fantazijam, zato pa je mnogim tako težko verovati. Ugotovimo, da tista ovira ni Bog, temveč je človek sam sebi največja ovira, in sicer prav tedaj, ko se ne zaveda svoje majhnosti in krhkosti, ko se torej ne opira na neskončno večje in trdnejše temelje. Tako pride kak izredni dogodek in človeka takoj premaga strah, medtem ko je še malo prej bil najvažnejši in najpogumnejši na svetu, nekako tako so se znašli apostoli, brez Tomaža, ki so se zaklenili v strahu pred Judi, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ob vseh dogodkih bi namreč, po njihovem prepričanju, kaj lahko prišlo do preganjanja. 

Ker pa naključij ni, so apostoli podobni nam danes, ki se prav tako bojimo in se zapiramo v nekem
strahu – če pustimo, da nam je v določeni meri to tudi ukazano in naročeno, pa pač ubogamo, a bolj ciljamo na drugačne vrste zapiranje, na tisto, ko se človek zapre vase, v svoj svet, ki si ga zgradi iz nekih paranoičnih strašnih predstav in fantazij. Določene tovrstne predstave so se sicer vrtele v glavi tudi Gospodovim učenkam, vendar je treba tudi reči, da se one niso razbežale, temveč so mu sledile vse do križa in še naprej do pokopa. 

Skratka, v dvorani zadnje večerje se zgodi izredni poseg Božjega veličastva in milosti in kakor je malo prej Božja moč odvalila kamen z groba, tako sedaj ne prodre samo skozi zaprta vrata dvorane, temveč tudi skozi zaprta vrata človekovega srca, če tako hoče. Kot rečeno, pa je to izredni poseg, redno tega Bog ne počne, vendar pa tu potrebuje priče za največji čudež, ki je vstajenje. Učenci se seveda razveselijo oz. se vzradostijo, saj edino Božja navzočnost v naša srca prinaša pravo veselje, ki ni samo človeško čutenje in lepa čustva. Gospod jih sicer pozdravi z običajnim judovskim pozdravom, vendar pa ima sedaj vse skupaj čisto drugačen pomen, saj je on, Božji Sin, tisti, ki prinaša vselej pravi mir v naša srca, zato je sprožena ta radost, o kateri smo pravkar govorili. Gospod želi, da se učenci, vsi po vrsti, dotaknejo njegovih ran, tako da ni nič čudnega, če je to hotel tudi apostol Tomaž, ki ga tam ni bilo, saj je to bilo nekaj potrebnega za njihovo trdno prepričanje in nazadnje vero, kar je Gospod vedel. 

Prikazal se je torej še enkrat, ker je on začetek in konec oz. še bolj vir in vrhunec vsega, zato pride prvi in osmi dan, da pokaže, kako iz njega vse izvira in se vanj vse izteka. Tudi nam sporoča, kako je on Gospodar zgodovine in našega časa, nobena kruta usoda ali zlo mu nič ne moreta, ker on lahko še tako veliko tragiko obrne v dobro, obrne v še večjo Božjo slavo. Ko pa človek spozna ta dejstva, ko se mu razodene Božje veličastvo in v njem več ni ovir za priznanje vsega tega, ostane brez pravih besed, lahko samo zavzdihne: »Moj Gospod in moj Bog!« 

To je torej vsa velikonočna drama, ki smo ji priča vsakokrat pri sveti maši, kjer se izvrši prav Kristusova krvava žrtev, nato pa se nam ob povzdigovanju prikaže kakor učencem, s poveličanimi ranami svojega trpljenja in smrti – če smo seveda tam, pa ne le fizično, ampak res v celoti. Zato nismo Tomaži samo tedaj, ko nismo fizično prisotni pri (nedeljski) sveti maši, ker je to samo vrh ledene gore, temveč je ta »biti z njim« vprašanje vsega kristjanovega življenja. Kot smo namreč videli, vstalega Kristusa štiri stene, mišljeno tako in drugače, ne ujamejo. Žal pa je današnji kristjan zmotno prepričan ravno v to, da je Kristus ujet in omejen samo med zidove cerkve in da ga ne pošilja, da bi sveto mašo, torej celotno velikonočno skrivnost, po kateri se tema čudežno spremeni v največjo svetlobo, ponesel v svet. Samo pripravljeno srce pri sveti maši in drugače razume tamkajšnje sporočilo velikega četrtka, ki je v tem, da je treba Kristusovo žrtev ponesti v svet, začenši pri vseh, ki so del našega življenja. Četudi učenci sami fizično tako niso bili navzoči pod Kristusovim križem, kjer je bilo njihovo mesto, tako Gospod v svoji vsemogočnosti poskrbi, da to lahko še vedno storijo. Prav to pa omogoča tudi vsem nam, ko se nam daje v svetih zakramentih, posebej v sveti pokori in sveti maši.

Objavljeno v tedniku Novi glas

ponedeljek, 13. april 2020

Kamni na naših grobovih

Misel na Veliko noč

Na Veliko noč beremo Janezov evangelij velikonočnega jutra, ki nam predstavi to, kar so izkusili številni Gospodovi učenci, začenši pa z ženami. Čeprav namreč Janez govori le o Mariji Magdaleni, pa samo še dopolnjuje tisto, kar so ostali evangelisti že povedali, glede na to pa, da so pod Jezusovim križem stale številne žene, ki so tam naštete, so slednje tudi prve priče vstajenja. Podobno velja tudi za apostola Janeza, da je prvi prišel h grobu, vendar pa zaradi spoštovanja Petrove avtoritete ni vstopil. 

Že igra teme in svetlobe nam pa pove nekaj zelo pomembnega, saj je Marija Magdalena šla h grobu še v temi, prišla pa je ob zori – svetloba premaga temo. Po poti tja so se žene spraševale, kakor nam pove evangelist Marko, kdo jim bo odvalil kamen od vhoda v grob (Mr 16,3), saj so nesle tja dišave, da bi Gospodovo truplo mazilile. Po Marku je bil kamen odvaljen, kar nam pravi tudi evangelist Janez, a sporoča nam, da Magdaleni še na kraj pameti ni prišlo, da bi lahko Kristus vstal od mrtvih, ampak je najprej pomislila, da ga je moral nekdo ukrasti. Kako daleč je torej človeku ta ključna skrivnost naše vere, ki jo izpovedujemo ob koncu naše veroizpovedi, namreč »vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku« ali, po apostolski, »vstajenje mesa in večno življenje«. Človek torej ve, da bo umrl, vidimo, kako naši svojci, prijatelji in znanci umrejo, več od tega pa ne vemo. Zato je to šele res tisti pravi kamen, ki je zavaljen na naša srca, ki pa ga človek sam ne more odvaliti. 

Človeška pamet lahko kolikor toliko ugotavlja, tudi preko znanosti, številne zakone našega bivanja, ampak bolj v tem fizičnem smislu, kamor spada tudi naše čutenje in kamor spadajo naša čustva, več od tega pa človek ne more. Sami torej nimamo ne odgovora, kaj je pred tem, niti odgovora, kaj je potem. Evangelisti nam vseeno povedo, da je Kristusovo vstajenje tudi zgodovinsko dejstvo, saj so priče jasno videle in spoznale, da je umrl, prav tako pa so priče spoznale, da njegovega trupla nihče ni ukradel, ampak je razlaga lahko samo ena, da se je res zgodilo vstajenje. Znanost tu lahko išče, kolikor pač hoče, a relikvije, kakor je recimo sveti Sindon, Torinski prt, predstavljajo samo znamenje, ki kaže naprej k neki višji stvarnosti. 

Zato pa nič ne pomaga, če je človek poln ponosa in napuha, češ da je on sam gospodar vsega. Če je tako, potem ni prostora niti za tisti prvi dve Božji kreposti, ki ju vsak od nas lahko prejme, če je le kolikor toliko rodovitne zemlje v njem, tudi v nepopolni obliki, to pa sta vera in upanje. Te zakrknjenosti se je najprej potrebno osvoboditi, da pride najprej v naša srca žarek vere in upanja. V nasprotnem primeru tudi Bog ne more nič, pa ne, da tega ne bi bil sposoben, ampak popolnoma spoštuje človekovo svobodno voljo. Tako zelo, da celo dopušča človeku, da si lahko domišlja, kako bo lahko rešil vse sam, tudi vprašanje trpljenja in smrti, z eno besedo zla, pač brez vstajenjske luči, ki pa prihaja le od Gospoda. Vse zlo prične pri tem človekovem napuhu, ki ga skoraj gotovo tudi ta kriza ne bo kaj dosti omajala, kakor ga niso že številne pred njo. Konec koncev nam sam Gospod, kakor nam poroča evangelist Luka, pove, da tovrstnemu človeku niti največji čudež ne bi nič pomagal, torej niti, če bi kdo vstal od mrtvih (Lk 16,31).

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 05. april 2020

Na poti za Gospodom

Misel na cvetno nedeljo

Vstopamo v Veliki teden Gospodovega trpljenja, ki ga bomo letos obhajali precej drugače, verniki po svojih domovih, duhovniki pa sami po cerkvah, a smo vendarle poklicani k  temu, da se poglobimo in premišljujemo odrešilno Gospodovo trpljenje. Preberimo si morda poročila vseh štirih evangelistov, saj nam vsak na drugačen način poroča o trpljenju in križu, mi bomo dali par smernic. To vse je priprava na Pasho, ki pomeni prehod, ker pa je velikonočno jagnje sam Kristus, postane ta prehod naša smrt, če le umremo v Kristusu, zato je ključnega pomena čim bolj živeti v pravičnosti, kakor nam Sveto pismo poroča o številnih osebah, kar pomeni, da poglobimo in vzdržujemo ljubeznivi odnos z našim Gospodom, njegovimi angeli in svetniki, najbolj seveda z njegovo Materjo, ki nam jo je na križu dal tudi nam za Mater. 

Kristus je vnaprej vedel, kaj ga čaka, kakor vidimo iz njegovih besed, mi pa ne vemo, prav zato pa
smo skozi ves evangelij pozvani k budnosti in čuječnosti. Ne smemo se bati, saj je Gospod z nami vseskozi, kakor nam pove na koncu evangelija, zelo dobro pa je, da si vzpostavimo neki red in disciplino tudi ali zlasti na duhovnem področju, ki ga nato vzdržujemo tudi po končanem »štiridesetdnevnem« obdobju, saj tudi »karantena« izhaja iz te številke. Vsak kristjan mora moliti osebno vsaj 15 minut, vsaj prav toliko pa bi naj bilo potem še skupne molitve. Oče je župnik domače cerkve, ki je družina, če pa naša skupnost še ni posvečena z zakramentom svetega zakona, potem oče seveda te službe ne more opravljati. Sklenimo, da to čim prej popravimo, da bo tudi naša ljubezen podobna Kristusovi in ne bo samo v nekih čustvih in »fiziki« ter »kemiji«, ampak bo tudi duhovna, kjer se bomo drug za drugega žrtvovali, da bi ga posvečevali, s tem pa tudi sebe, da bi se lahko nekoč vsi skupaj znašli v nebeškem kraljestvu, že zdaj pa prejemali milosti in blagoslove z neba. 

Kakor Kristus, smo tudi mi bili pri krstu in birmi maziljeni, namesto na nogah na srcu, da bi bili maziljeni vsi naši koraki in bi hodili v Kristusovi luči. Širimo prijetni Kristusov vonj povsod, kjer smo, začenši doma, zato je bila maziljena naša glava. Podobno kakor Juda Iškarijot v Janezovem pasijonu, so se tu učenci jezili nad potrato, a mi se zavedajmo, da potrošena in žrtvovana ljubezen nikdar ne gre v nič, če je le namenjena Bogu in bližnjemu. Vzemimo si čas za Gospoda in za naše domače, v tem pa nadaljujmo tudi potem. Gospod nas opozarja, da nam nikdar ne bo zmanjkalo priložnosti, da bi mu služili v ljubezni do bližnjih, vendar resnično opozarjamo, kako pomembna je tu hierarhija ljubezni, saj bi premnogi zelo radi bili kakor zdravnik v Bratih Karamazovih F. M. Dostojevskega in bi se dali teoretično tudi križati za človeštvo, v resnici pa nismo pripravljeni kaj dosti potrpeti in se žrtvovati za bližnjega, da ne govorimo celo o določeni mržnji, ki smo ji priča te dni. 

Kakor naš Gospod ni hotel bežati od križa, ki ga je čakal, zato so ga namreč apostoli vprašali, kje hoče, da bi jedel velikonočno jagnje. Tudi mi smo poklicani, da se ne bi bali »kot hudič križa«, temveč da svoje križe sprejmemo, vanje povabimo Kristusa, skupaj z njim pa spremenimo križe v milost in blagoslov – za nas in za vse naše. Konec koncev moramo tudi mi »preliti svojo kri« za svoje, kar pomeni darovanje svojega življenja, vendar, kakor nas uči apostol Janez, notranjega življenja, ker je precej bolj enostavno dati v fizičnem ali biološkem smislu, precej težje pa v notranjem, duhovnem smislu, ki pomeni darovanje svoje volje Bogu in bližnjemu. Kako težko se je odpovedati svoji volji in storiti kakor Kristus, da se zgodi Božja volja in volja žene, otrok itd., seveda v potrebnih stvareh, ne nekih kapricah. Tu se pravzaprav vse skupaj že zgodi, in potem fizična izvršitev le še potrdi in zapečati tisto, kar je že. Prav zato je tako pomembna zlasti priprava na zakramente. Če bomo ta čas izkoristili, da poglobimo svojo vero in odnos do Kristusa v zakramentih, potem bomo, ko bo vsega konec, slednje prejeli tako, kakor jih še nikdar nismo.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

nedelja, 29. marec 2020

Božja pomoč

Misel na 5. postno nedeljo

Na 5. postno ali tudi tiho nedeljo beremo pravzaprav o Jezusovem podpisu obsodbe na smrt, saj se je tu dokončno razodelo, da nekdo, ki naredi tako velik čudež, kakršnega je storil, apostol in evangelist Janez pa govori vselej raje o »znamenju«, ne more biti le človek. Takšna dejanja lahko stori edinole Bog. Tega ni težko doumeti otrokom pri verouku, a četudi bi morda kdo mislil drugače, je resničnost čudežev lahko precej dobro razumljiva tudi recimo našim dijakom, kakor sem imel priložnost ugotoviti, ko smo o tem malo razpravljali na podlagi seminarske naloge ob knjigi, kjer vselej zastavim paru dijakov po tri vprašanja, eno se je pa dotikalo prav čudežev. Res gre vselej za znamenje oz. neke vrste smerokaz od samo zemeljske stvarnosti in resničnosti k nadzemeljski in presežni, k nadnaravni. 

V teh časih bi se morali veliko več spraševati o tem, ali imamo ta večnostni pogled, o katerem je pogosto rad govoril Vittorio Messori, ali pa se naše obzorje začne in končazgolj in samo pri fizičnem, kjer naj bi bil človek sposoben marsičesa, skorajda vsega, če še ni, pa kmalu bo. Da bi se zaradi tega virusa na tem področju kaj dosti spremenilo, ne gre verjeti, se je pa bati, ob tem siljenju ljudi v virtualnost, takšno in drugačno, da bodo, ko bo stvar mimo, le še bolj virtualni in bodo še bolj živeli v iluzijah, značilnih za današnjega človeka. Pred leti smo že pisali o tem, da se kljub vsem trikom, ki se jih dandanes poslužujemo, ne da prevarati narave in da tehnološki napredek ni vsemogočen, tako da, prvo kot prvo, ne bomo vedno mladi, poskočni in privlačni, niti na zunaj, kakor niti ne, kakor si tudi anahronistično domišljajo nekateri, ki trdijo, da so »po pameti«, ampak so seveda zgolj nedorasli in otročji. 

Kje je, po drugi strani odgovor za mlade oz. v resnici, mlajše odrasle, ker smo povedali, da je tudi »mladost« vsiljena in precej mlada kategorija, ki so bili jasno in so še, posebej napadeni s premišljenimi sredstvi, da bi ne videli prihodnosti kot upanje, možnosti in podobno, ampak kot grožnjo, zato pa so v sebi utesnjeni in zagrenjeni, mnogi celo obupani? Vse se giba, torej začne in konča, samo sedaj, imamo torej posedanjenost. Hočem vse in hočem to zdaj, kot poje skupina Queen. 

Že začetek evangelija pa nam daje ime Lazar, ki je okrajšava imena Eleazar, le-to pa nosi bogat pomen: »Bog pomaga«, tudi Betanija pa se danes imenuje »Al-Eizariya«, Lazarjev kraj. V resnici je samo Bog tisti, ki resnično pomaga, ki zdravi celega človeka. Odgovora na končno ali dokončno resničnost ne dajeta znanost in medicina ali farmacija, ker človekovo življenje ni samo biološko. Zanimivo, da ko je omenjeno kot takšno, je mišljeno v evangeliju zlasti »imetje«, a je jasno, da se recimo uboga vdova ni zanašala na slednje, ko je v zakladnico templja dala ves ta svoj »bios«. Evangelij nam, skratka, sporoča, da ta svet nima zdravila za smrt, da pa je Božji Sin Jezus Kristus tisto pravo zdravilo. 

S tem ne omalovažujemo ali mečemo stran še kako potrebnega dela vseh zdravstvenih delavcev, ga le relativiziramo, torej postavljamo na pravo mesto, ki mu gre, torej v službo človeka na področju, za katero so ti delavci kompetentni. Kako lepo in rad se spominjam, kako sva šla z zdravnikom, sicer očetom duhovnika, k neki pacientki, da bi zdravnik telesa asistiral zdravniku duše, kakor je sam povedal in pojasnil tudi pacientom v sobi. Kar torej zadeva ljudi, je Jezus tu naredil največji možni čudež, a Lazar je še vedno umrl kot vsi mi. Tudi Božji Sin je umrl kot vsi mi oz. celo na najhujši možni način, a s tem uničil našo smrt, kakor pojejo bizantinski kristjani. Smrt je po novem prehod, katerega se ne smemo več bati. Bati se moramo samo enega Boga, a mora to biti strah Božji, ki je dar Sv. Duha. Ta pa je pravzaprav v tem, da ne pretrgamo odnosa z Bogom, ampak skrbimo, da je le-ta vse tesnejši. V tem je bila vselej pravičnost svetnikov, v teh dneh zlasti sv. Jožefa, ki naj nam pomaga v naših stiskah, še bolj pa k temu, da bi »po njegovem zgledu in z njegovo pomočjo mogli sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje v nebesih«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 27. marec 2020

V krizi delo za telo in dušo

Skozi drugačno prizmo (24)

Povzemam nekoliko besede kolega Alessandra Gnocchija, potem pa pisateljice, pesnice in prevajalke Vittorie Marie Angeliche Marcelle Cristine Guerrini, bolj znane pod psevdonimom Cristina Campo. Še kako velja starodavni rek, da če zdravimo le telo, ne dabi zdravili tudi dušo, dvakrat umremo. Zlasti se ta rek ponavlja v bizantinskem krščanskem svetu, saj je latinski na to dejstvo že kar pozabil. Toliko je bilo diskusij v zadnjih letih, če ne desetletjih glede cerkvenih zvonov, v teh dneh pa njihov zven ponovno zbuja ne samo upanje, temveč tudi vero in ljubezen, imamo torej pomemben zvok, saj je vera tudi lepo pretkan mozaik tihote in zvokov, kjer je zlasti pomembno zvonjenje in zvončkljanje, druga pomembna stvar pri veri pa je vloga vonja in prijetnih vonjav, kjer ima prvo mesto kadilo. Zvonovi obnemijo, če se noče več pogovarjati z Bogom, ali pa se nima več kdo z njim pogovarjati, če govorimo o kakih zapuščenih vaseh. Prav tako pa se kadilo več ne vije v nebo, če se več noče moliti. Psalm namreč pravi, da naj se naša molitev dviga k Bogu kakor kadilo (Ps 141,2), zelo lepo je poslušati ta psalm v bizantinski izvedbi, dejstvo pa je, da gre za srčno molitev spokornika. Cristina Campo je oba simbola obdelala v svoji knjigi »La tigre Assenza« ("Tiger Odsotnost"). 

Skratka, kdor se boji samo telesne smrti, nima časa, da bi se ozrl kvišku, zatorej umre dvakrat. V
težkih časih, kakor so sedanji, se vse preveč zdi, da je naše preživetje odvisno od znanja, znanosti in znanstvenega napredka zahodne civilizacije. Da ne bo pomote, delno seveda to drži, a vseeno, kaj je onkraj tega? Zato imamo ta čas, ki je milostni čas, da se spreobrnemo in se začnemo gibati proti središču vsega, to pa je Kristus. To je spreobrnjenje. Še kako prav ima zato menih Arsenije, da pa je naža družba »centrifugalna«, zato pa beži od svojega središča, svojega srca. 

Zvon naj bi se rodil po navdihu sv. Pavlina iz Nole, da bi nadomestili raglje z inštrumentom iz trdnega brona. Ker je zvok svetišča, je tudi zvok Boga, zato pa posrednik med nebom in zemljo. Gre za inštrument ne le hvale in klicanja nebeških sil, temveč je tudi pravi eksorcistični inštrument, njegov zven pa drobi slabe sile in »gromke duhove«, ki prežijo na področje svetišča in na duše vernih. Zato je Cerkev dolga stoletja zelo skrbno zvone ne le delala, ampak posvečevala svetnikom, jih blagoslavljala in posvečevala s sveto krizmo, kakor da bi šlo za živo bitje. Konec koncev je tako ravnala tudi z vodo, soljo in še drugimi prvinami. Na vsakem zvonu pa ni samo napis tistemu, kateremu je posvečen, temveč tudi neka formula prošnje za posredovanje, tako da s svojim zvonenjem zvon vedno kliče k tistemu svetniku. Skoraj vedno se za nove zvonove uporabi bron starih, tako da zvon preživi iz generacije v generacijo. 

Kadilo se je, kakor je izpričano, zagotovo uporabljalo v krščanskem bogoslužju že v 4. stoletju, vendar pa je skoraj gotovo, da se je uporabljalo že od začetka, glede na to, koliko elementov judovskega tempeljskega bogoslužja najdemo v katoliški liturgiji, kakor nam morda najbolje izpričuje James Meagher. Ker je bilo treba darovati kadilo cesarju ali malikom, so kristjani še bolj močno poudarili, kako je to dar Najvišjemu samemu. Bizantiski kristjani kadijo marsikaj, kot je recimo pregrinjalo keliha, preden ga pokrijejo, in oblačila škofa, preden mu jih nadenejo. V začetku mnogih bogoslužij pokadijo ikono po ikono celotno svetišče. Po starodavnih benediktinskih samostanih se je kadilo med nočnimi molitvenimi urami. 

Tradicionalna mistična razlaga kadila pravi, da se ga zažiga: 1. v daritev Bogu, ko njemu v slavo uničimo nekaj ustvarjenega; 2. da bi na zemlji posnemali to, kar delajo angeli v nebesih, saj je sv. Janez videl, kako so darovali Bogu mnoga kadila v zlatih kadilnicah; 3. da bi sveti prostor napolnili s prijetnim vonjem in iz njega izgnali vsakršni posvetni vonj, preden bi vanj stopil sam Bog; 4. da bi naučili verne, da bi tudi oni sami »zažigali« in »izrabili« svoje življenje, torej ga žrtvovali, ga popolnoma posvetili v Božjo slavo in da bi povsod širili prijetni Kristusov vonj, ki so ga prejeli pri krstu s sveto krizmo. 

Če Cerkev, poleg svetišča in svetih reči, kadi tudi žive in mrtve, to dela: 1. da bi počastila tista telesa, ki so s krstom postala živi udje Kristusovega Telesa in svetišča Svetega Duha; 2. da bi na vidni način žive spomnila, naj dvignejo svoje misli k Bogu; 3. da bi pokazalo, da kakor so verni mrtvi že napravili daritev svojega življenja, prav tako morajo tudi živi vsak dan darovati svoje življenje v prijetno žrtev Bogu, tako da mu služijo. 

Nazadnje je znano, da je navzočnost hudobnih duhov označena in simbolizirana s smradom, kot recimo pri obujenju Lazarja. Dišeče kadilo, ki ga duhovnik blagoslovi z znamenjem križa, se torej zoperstavlja tej zlobni navzočnosti in dela okoli sebe krog Božjega blagoslova, hkrati pa dela na področju vonja isti eksorcizem, ki ga zvon dela na področju sluha, blagoslovljena voda pa na področju tipa. Papež Inocenc tretji v »De sacrificio missae« namreč pravi: »Dim kadila pripomore, kakor verujemo, k izgonu demonov«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 25. marec 2020

Kaj bomo naredili s tem križem?

Razmišljanje ob virusni krizi

Kakor je lepo napisala moja sošolka s fakultete, Ana Jelovčan, smo bili sprva zaradi novega virusa mnogi precej zmedeni in smo prešli od tega, da se nam je zdelo vse precej smešno, pa smo kar malo zviška gledali na vse skupaj (kupovanje konzerv in podobno), kakor tudi, da je to itak na drugem koncu sveta, ali pa tudi, kar smo delali zlasti tu ob meji, da smo si dejali, da je ves dvignjeni prah tudi precej tipično italijanski, pa da pri nas ne bo niti približno takšnega scenarija. A je prišel. Medijska mašinerija je seveda dodala svoje, saj nas vseskozi obstreljuje z morjem takšnih in drugačnih informacij, tako da človek počasi postane že precej ravnodušen nanje, po drugi strani pa ponuja ogromno cenene zabave in užitka, tretja stvar, ki jo moramo ponovno omeniti, pa je strah. Ni pa dovolj vlivanja tolažbe, upanja, vere in ljubezni, ne tistega cenenega čustvovanja, da bi ljudem vsaj ublažila trpljenje, če že ne tudi ozdravila nekatere rane. 

Oni dan sva s sobratom p. Bogdanom Knavsom pred vsakotedenskim (dvoranskim »peš«) hokejom
Maša na Poljskem v času koronavirusa - precej okrnjena
udeležba, a vendarle udeležba, ki bi lahko bila tudi drugod
dejala, da upava, da se bomo ljudje vsaj malo spreobrnili in izboljšali ter morda pomislili na tisto, kar je v življenju resnično pomembno, podobno pa sva po hokeju dejala tudi s prijateljem in (vrhunskim) so-hokejistom Primožem, da bomo morda le videli, da ni temeljna stvar v življenju ekonomija, ki je seveda pomembna, a prava ekonomija vselej izhaja iz nekih drugih precej pomembnejših temeljev, ki so duhovni in moralni. Kar je opozoril tudi sobrat Bogdan Vidmar in lahko preberete, če še niste. 

Veliko smo pametovali, kaj in kako pravilno ukrepati na zakramentalnem področju, posebej glede obhajanja svetih maš z ljudstvom, kakor se tehnično reče, ker je občestvo pri sveti maši vselej, saj ne gre za sociološko, temveč duhovno resničnost – gre za občestvo svetih, ko je navzoča vsa Cerkev, na vseh treh ravneh, vojskujoča se na zemlji v svojih zemeljskih bojih, trpeča in očiščujoča se v vicah, in zmagoslavna v nebesih. In seveda ni vseeno, da nismo ali ne moremo biti navzoči pri sami daritvi svete maše, kakor nam je lepo dal razumeti v svoji zaskrbljenosti tudi sveti oče Frančišek, smo pa žal prišli še do tega, zdaj tudi v Sloveniji. Sklep škofov, ki je bil tokrat precej bolj jasen kot v preteklosti, moramo spoštovati, četudi ga morda v polnosti ne povsem odobravamo, pomisleke na tako drastične ukrepe pa je izrazil tudi, kakor smo dejali, sam sveti oče. 

Tudi zato, ker so škofje v drugi deželi ravnali drugače. Če pustimo pragmatično Nemčijo, ki marsikaj, če že ne vse, presoja skozi številke, pa bomo videli, kako se bo izšlo, pa imamo tu poljske škofe, ki so ravnali v skladu sprvotnimi navodili naših škofov v Sloveniji, ki pa so žal vztrajali pri življenju le nekaj ur. V preteklosti so že imeli podobne položaje in so postavili oltarje tudi zunaj ter obhajali mašo, v skrajnem primeru bi lahko postavili oltarje na cerkvenem pragu in bi ljudje bili zunaj, pa četudi ne bi mogli iti k dejanskemu svetemu obhajilu. Dokler se je dalo, smo pri svetih mašah gostili tudi brate z druge strani meje, ali celo darovali sveto mašo posebej zanje, a seveda to ni mogoče. 

Vidim veliko problematiko razumevanja zakramentov, še zlasti svete evharistije, kjer se pogosto prestopi na neko posvetno pojmovanje, da ne rečemo sociološko, v smislu nekega druženja, skupnosti, praznovanja itd. Ne gre za to, da teh vidikov sicer ne bi bilo, ampak za to, da gre za drugačne vrste združevanje, skupnost in podobno, in sicer nadnaravno, duhovno. Da je maša daritev in žrtev je pozabljeno, kakor tudi, da je središče življenja Cerkve evharistija, ne sveti krst, ki je v službi slednje. Predvsem je pomembno obhajati daritev, četudi se ljudje pri njej ne bi dejansko obhajali, izredno pomembno pa bi bilo biti zdaj še bolj na voljo za sveto spoved in še bolj obiskovati bolnike ter pomagati pomoči potrebnim. To se je vselej počelo. Poljski škofje so dejali takole: »Cerkev že dva tisoč let služi bolnim in pomoči potrebnim tudi v času epidemij, ne da bi opustila oznanjevanje evangelija in obhajanje svetih zakramentov. ... tako kot bolnišnice zdravijo telo, tako Cerkev služi med drugim zdravljenju bolezni duha. Zato je nepredstavljivo, da ne bi molili v naših cerkvah. ... V zvezi s tem spodbujamo vse verne, da bi poleg bogoslužja obiskovali cerkve z namenom goreče osebne molitve. Dušnim pastirjem naročamo: a. da cerkev ostane odprta cel dan; b. da bi duhovniki poskrbeli za dodatne ure spovedovanja in adoracije Najsvetejšega zakramenta; c. da bi – ob spoštovanju higienskih ukrepov – duhovniki in izredni delivci obiskovali bolne in starejše župljane z namenom podeljevanja svetega obhajila«. V Sloveniji je ta možnost bila, v Italiji se je zgodila uzurpacija oblasti na področju, na katerem ni kompetentna. 

Katoličani izkoristimo ta čas kot čas milosti, da več molimo, zlasti rožni venec in posebne molitve (dobite jih tudi na strani naših župnij: podhru.blogspot.com), beremo in premišljumo predvsem bogoslužna berila (dobimo jih na hozana.si), premišljujemo Gospodovo trpljenje in molimo križev pot, beremo duhovno branje in življenjepise svetnikov, če se lahko, se duhovno obhajamo (tudi to je na navedeni župnijski spletni strani). Duhovniki zasebno darujemo sveto mašo, ki je zahvalna, prosilna, spravna in častilna daritev, verniki pa to naredite ob večerih, morda ob urah, ko bi sicer bila ali je sveta maša – spomnite se in izrazite svoje zahvale za ljudi in stvari, prosite za duhovne darove, obudite popolno kesanje ter prejmite duhovno obhajilo, z vsem tem pa dajemo hvalo in čast Bogu. To počnemo tudi z vrlim in krepostnim življenjem, kjer naj bo veliko časa namenjenega najdražjim, ne pozabimo pa niti na gibanje na prostem, seveda spoštujoč preventivne ukrepe. To naj ne bo čas uživaštva, vdajanja razuzdanostim in pregreham, temveč prav obratno. Na področju hrane in pijače imamo priložnost navajanja na bistveno in na zmernost ter treznost. Potrebujemo resnično spreobrnjenje srca!

Objavljeno v tedniku Novi glas.

sobota, 21. marec 2020

Duhovna slepota

Misel na 4. postno nedeljo

Spremljamo sleporojenega in z njim tudi mi premišljujemo, kako je z zlom, trpljenjem in boleznijo, še posebej v tem času. Razmišljanje učencev se opira na problematiko, ki jo imamo sodobniki pri molitvi očenaš, kjer se je postavilo določene stvari pod vprašaj, pač glede na sodobne družbene poglede. Tam je beseda »skušnjava«, ki pa ima dva temeljna pomena. Prvi je Božji preizkus naše vere, našega upanja in naše ljubezni, najprej seveda do njega samega, drugi pa je v pravi, pravcati skušnjavi, ki pa prihaja od tistega »hudega«, pred katerim prosimo, naj nas Bog reši, še bolj kot pred hudim nasploh. Zaradi tega je molitev očenaša tudi mali eksorcizem, kakor so to še druge molitve, morda sta najbolj znani molitev k sv. nadangelu Mihaelu in Duša Kristusova, molitev, ki so jo nekateri pripisovali sv. Iganciju Lojolskem, a je v resnici še kakih 200 let starejša. Ni torej Bog tisti, ki, v pravem pomenu tega, pošilja kazen, preizkušnjo ali skušnjavo, vendar pa vse to dopušča, a nikdar čez pravo mero. 

Tisto, kar pa je najpomembneje, je to, da je treba vselej imeti trdno vero v Božjo previdnost in modrost. Mi smo močno omejeni in ne vidimo nadčasovno, Bog pa more vse zlo obrniti v neskončno večjo dobro, pravzaprav milost za nas. Kolikokrat smo se v stiskah preveč ozirali le nase in na svojo bolezen, nismo pa znali dvigniti oči in videti tisto, kar imamo, predvsem pa tiste, ki jih imamo, ne pa to, česar nimamo ali nimamo več. Ne moremo si vendarle domišljati, da preizkušenj in skušnjav kar ne bi bilo več v našem življenju. To so govorili v antiki epikurejci, češ da bi pravi bog, vsaj takšen, ki bi bil po njihovem okusu, bil tisti, ki bi trpljenje umaknil iz človekovega življenja. Tudi ni smiselno samo neko herojsko prenašanje zaradi prenašanja, kakor so učili stoiki, še ena antična filozofija, katere pomemben predstavnik je bil rimski cesar Mark Avrelij. Ne, naše trpljenje je v Kristusu dobilo svoj smisel, cilj, smoter. 

Zato nam apostol Pavel vzklika, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas (Rim 8,18), najdemo pa recimo že to prepričanje tudi pri Makabejcih (2 Mkb 7,36), pri Salomonu v knjigi Modrosti in še kje. A vendarle Bog ne pošilja svoje tolažbe samo v onstranstvu, temveč nam drobce daje že sedaj v tem življenju, če le znamo to prepoznati. Egiptovski Jožef je to prepoznal recimo v rojstvu sina Manaseja (1 Mz 41,51), sv. Job pa je sicer marsikoga in marsikaj izgubil, a ker je prestal Božjo preizkušnjo in hudičeve skušnjave, je potem prejel precej več, kot je imel in izgubil. 

Spet se torej vračamo k temu, kam je usmerjen naš pogled. Pri slednjem ne gre toliko za telesni vid, kolikor za duhovnega. Sleporojeni ni spregledal le telesno, še bolj pomembno je, da je spregledal tudi duhovno in prepoznal v Kristusu Odrešenika in Gospoda. Vidimo pa, da je za to potreboval še eno preizkušnjo, in sicer s strani duhovno slepih Judov. Najprej je sprejel na miselni ravni neko drugo logiko, pravzaprav poosebljeno Božjo logiko, a slednje ni sprejel tudi še z vsem svojim srcem, kar pomeni z vso svojo notranjostjo. Ko pa je spoznal še z duhovnimi očmi, kdo je tisti, ki ga je ozdravil, ga je počastil s klasičnim vzhodnim poklonom na kolenih s čelom, ki se dotakne tal, »proskynesis«. 

Vidimo tako, kako je izredno velika pot že to, da se miselno spreobrnemo, a nam to kaj dosti ne pomaga, če se to potem ne pozna tudi na področju izpovedovanja in izkazovanja vere. Slednje prične pri sveti daritvi, kjer imamo tovrstne telesne drže in kretnje ter geste, kot so, ko govorimo o češčenju, poklek, klečanje, poklon in priklon, da bi se potem nadaljevalo v vsakdanjem življenju, ko se ne bojimo tudi pokazati, zlasti to, svoje vere v Kristusa. Pa tudi v to, da zlo in trpljenje nimata zadnje besede, temveč imata svoj smisel v tistem, ki je vse to premagal. Prav zato obhajamo sredi postnega časa nedeljo radosti (»Laetare«), še bolj kot veselja (»Gaudete« - 3. adventna), da bi se potem veselili in radovali z Devico Marijo o Veliki noči, kakor molimo v »Raduj se, Kraljica nebeška«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 17. marec 2020

So otroci res rak našega planeta?

Skozi drugačno prizmo (23)

Zasledili smo zanimivo razmišljanje dr. Giorgie Brambilla, docentke moralne teologije na Papeški univerzi »Regina Apostolorum« (toliko o tem, kako Cerkev zatira ženske). Profesorica je sicer poročena in mati treh otrok. V roke ji je prišel letak občine Cremona (mesto izdelovalcev violin!), kjer je pisalo, da je treba biti do okolja zelo odgovorni pri nakupovanju, med dejanji, ki pa jih posameznik lahko v tej smeri stori, da bi ublažili klimatske spremembe, pa naj bi bil tudi ta, da se dela manj otrok, kar je bilo napisano v mastnem tisku in z velikimi črkami. Profesorica pravi, da ti za to bravurozno dejanje podelijo nekakšno medaljo za pogum, ki nosi naziv »Reševanje planeta«. 

Pravi, da se v doseganju cilja združujejo trije pogledi na svet in človeka – maltuzijanski (po Thomasu
Malthusu), feministični in evgenetski. Vsi trije se namreč borijo proti roditvi in vzgoji otrok, ker se borijo proti pravemu starševstvu. Anglikanski pastor Thomas Robert Malthus je v svojem delu 'Esej o načelu prebivalstva' ('An Essay on the Principle of Population') povezal prebivalstvo z razpoložljivimi sredstvi, seveda materialnimi,  iz tega pa izpeljal zakon, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »naravni«, po katerem ne gresta skupaj demografska rast in »sredstva za preživljanje«. Veliko Britanijo je v 18. stoletju pretresala velika revščina, Malthus pa ni bil prepričan, da so politični prijemi državne pomoči neučinkoviti, temveč celo nepotrebni, ker naj bi podpirali tisti družbeni sloj, ki je bil najbolj neuravnovešen tako v etičnem, kot tudi v demografskem smislu. Poleg tega, da je verjel, da večanje prebivalstva izčrpava sredstva, je bil Malthus prepričan tudi, da demografska rast ni enaka za vse sloje prebivalstva. 

Tedaj je to morda še veljalo, danes pa, kot vidimo, temu ni več tako. Poleg gledanja na materialna sredstva, zaradi katerega ta protestantski pastor še vedno velja za ekonomista, kar pa je ena od skrivnosti moderne vere, kako je lahko temu tako, pa je znan tudi po svojem pojmovanju človeka kot »raka planeta«, ta pogled pa uporablja tudi današnji ekologistični pogled na svet in človeka.V svojem omenjenem delu je Malthus trdil, da sta lakota in šibkost dva elementa, ki nekako uravnavata rast. Lakota, epidemije in vojne so tako bile tiste, ki so nadzorovale prebivalstvo. Tudi Charles Darwin se je, eksplicitno in ne med vrsticami, skliceval na angleškega pastorja pri ideji tekmovanja za omejena sredstva s strani preveč številčnega prebivalstva, to načelo pa je osnova za njegovo naravno selekcijo. Seveda pa v to smer ni šel samo Darwin, ki mu seveda ne odrekamo, da je bil tudi velik znanstvenik in intelektualno pošten, v to smer je šel tudi njegov bratranec Francis Galton, oče evgenetike, ki je spodbujal razmnoževanje samo najboljših. Splošno prepričanje je namreč bilo, da ne sme biti enake svobode razmnoževanja za vse družbene razrede, ampak je treba določeni sloj močno omejevati pri tem, kak drug sloj pa močno spodbujati, ne glede na sredstva, ki se jih uporabi za dosego tovrstnega cilja. 

Ni torej čudno, da so delavski razred poimenovali z latinsko tujko “prole-tariat”, vzet iz rimske dobe (uveljavil se je v času republike), kjer je bil najrevnejši sloj sicer tisti, ki je imel najmanjše premoženje, njegov prispevek pa je bil zlasti v zarodu. Na drugi strani je obstajal, še bolj kot aristokratski, meščanski sloj, ki je predstavljal tisto elito, ki lahko vodi družbo. Težavi kvantitete prebivalstva se začne ob bok postavljati vprašanje kvalitete prebivalstva. Vpliv misli Thomasa Malthusa je bil tako velik, da prevladujoča ideologija tudi danes navaja kot vzrok lakote, pomanjkanja sredstev, revščine in uničevanja narave predvsem rast prebivalstva. Da bi torej težavo rešili, naj bi se uporabilo »kontrolo rojstev«, katero imenujemo, če jo pojmujemo kot edino rešitev, »maltuzijanstvo«. Profesorica Brambilla to imenuje ideologija zato, ker ni nobenega znanstvenega dokaza, da je rast prebivalstva povezana z onesnaževanjem, četudi se vsake toliko časa pojavijo »znanstveniki« in »strokovnjaki«, ki neprestano poudarjajo, da je potrebno delati čim manj otrok.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sobota, 14. marec 2020

Žeja po pravi vodi

Misel na 3. postno nedeljo

Ključna beseda 3. postne nedelje je zagotovo »žeja«. Najprej se z njo srečamo v berilu, ko spremljamo pritoževanje ljudstva, ki je žejno, zagotovo pa še močneje v evangeljskem odlomku te nedelje, ki je tisti o Samarijanki. Če se ustavimo pri berilu, potem vidimo kratek spomin Božjega ljudstva, ki je še tri mesece pred tem bilo priča velikim čudežem v Egiptu, na kar pa je v tako kratkem času pozabilo in nima smisla ali občutka za Božjo previdnost. Spomnimo se, ko govorimo o Božji previdnosti, o Abrahamovem darovanju sina Izaka, ko je tista gora poimenovana »Gospod poskrbi«, ker se to resnično v življenju dogaja, a je potrebno imeti gledanje, ki gre preko samo zemeljskega ali fizičnega, zato pa temu rečemo, da je metafizično gledanje ali pogled. 

Vračamo se k prvi postni nedelji in vprašanju naših čutov in čustev – ali so res tako absolutna? Je res treba svoje fizične in čustvene potrebe zadovoljiti takoj? Puščava nas uči ravno nasprotno, in sicer, da se je potrebno zaustaviti in premisliti, se čim bolj skušati spomniti na velike in dobre reči, ki so se nam vendarle zgodile v življenju, pa se nam lahko ne bi. Tako pa, takoj ko čutim neko pomanjkanje, navadno zlasti v fizičnem smislu, moram to zadovoljiti, ne opazimo pa, da v bistvu nismo ničesar rešili, ker: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen« (Jn 4,13). Ne samo, da smo žejni, če pijemo od vode tega sveta, pa pustimo, da določeno mero vsega tega potrebujemo, ampak se dogaja to, da je naša žeja vse večja. Ker je naša želja oz. poželjivost vse večja. 

Želja in potreba pa navadno nista enako veliki, temveč prva v današnjem svetu pogosto zelo prekaša drugo, tako da ljudje skušamo ugoditi svojim željam, ki pa se vse bolj večajo in večajo, ne skušamo pa ugotoviti, kakšne in katere so naše potrebe. Tako se vse začne že pri tem, da želimo biti popolnoma samostojni in svobodni, tudi ali najprej od Boga, to je naša želja. Potreba je pa ravno nasprotna, saj človek Boga potrebuje. Iz tega sledi želja ali poželjivost po svojem bližnjem in po tem, čemur z eno besedo rečemo »blago«, obravnavata pa to prav zadnji dve zapovedi, ki govorita o slabih mislih in željah. Apostol Pavel nas lepo v 1. pismu Korinčanom, in sicer večkrat, opozori, da je sicer človeku res vse dovoljeno, v smislu, da se lahko za to odloči, pa če je dobro ali zlo, vendar pa ni vse koristno in ne vse izgrajuje (1 Kor 6,12; 10,23). To se lepo nanaša na Gospodove besede ljudstvu v puščavi, ko jim pravi, da prednje postavlja življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo, pa jih vabi, naj vendarle izberejo prav, naj izberejo življenje. 

Kultura smrti, kakor je današnjo kulturo, ki že kar nekaj časa traja, označil sveti papež Janez Pavel II., človeka seveda vabi k slabi odločitvi, k takšni, po kateri bo vse bolj žejen, prinašala pa mu bo prekletstvo in smrt, zlasti je težava, ker, če se ne spreobrnemo, vse to prinese večno smrt, četudi se nam zdi, navkljub vsem slabim željam in odločitvam, to življenje še vedno ugodno in lagodno. Odrekanje, krotenje ali mrtvičenje, kakor je starinski izraz, so zato zelo koristno orodje, da bi ne stregli svojim željam in poželjivosti, temveč lepo odgovarjali na svoje potrebe, ki so potreba po Bogu, po bližnjem in potreba ne le po bivanju, temveč po življenju, v polnosti. Življenje s smislom in pravim ciljem, ki pa ni le preživetje, ampak večno življenje. To nam bo omogočalo tudi zadovoljno romanje po tem svetu, zavedajoč se, da na njem nikdar nismo sami, tako in drugače.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

nedelja, 08. marec 2020

Dvigovanje za svetlejše življenje

Misel na 2. postno nedeljo

2. postna nedelja je posvečena Gospodovemu spremenjenju na gori. Dogodku so bili priča le trije apostoli, in sicer Peter, Janez in Jakob. Šele šest dni je minilo od Petrove izpovedi vere, ti trije pa so vsi Gospodovi ljubljeni učenci, a vendar se tudi tokrat zgodi, da v ključnem trenutku spijo, vendar pa moramo vedeti, da se je, kot nam poroča evangelist Luka, spremenjenje zgodilo ponoči, zatorej ni nič čudnega, da so spali. Izročilo, da gre za goro Tabor, ki je 9 km jugovzhodno od Nazareta, izhaja od sv. Cirila Jeruzalemskega in sv. Hieronima. Spremenjenje je izraženo z izrazom »metamorfoza«, kar navadno prevajamo kot »preobrazba«, vendar nam evangelist hoče povedati, da je slednja bila vidna z očesom. Obraz se Jezusu sveti kot sonce, kar je, čeprav imamo mi občutek rumene barve, najbolj bela možna barva, medtem ko imamo v slovenščini skladno z izvirnikom, da so postala oblačila bela kakor luč. 

To je torej bil trenutek, ko je Gospod deloma dopustil, da se je izkazala njegova blaženost, a le
deloma, saj je na ta način, kakor nam pravijo sveti očetje, želel tri ljubljene učence pripraviti, da bi bili sposobni prenašati vse tisto hudo, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu. Mojzes in Elija sta najpomembnejši osebi Stare zaveze, eden predstavlja postavo, drugi pa preroke, z Jezusom pa sta se pogovarjala o njegovem odhodu s tega sveta prek trpljenja in smrti, ki se bosta izvršila v Jeruzalemu. Velja pa pri obeh starozaveznih likih še za dva, ki sta, prav tako kot Jezus sam, šla skozi štiridesetdnevni post, kar ju tudi postavlja za tovrstni zgled v postnem času. To kaže tudi nam, kako je treba sebe premagati, doseči oblast nad svojimi čuti in podobnim, da bi tudi nas lahko Gospod napolnil s svojo blaženo lučjo, pa bi se vsaj malo počutili tako, kot so se trije apostoli. Potrebno je torej tisto, kar se je včasih reklo mrtvičenje, potrebno je zadoščevanje za naše grehe, za zlo, ki smo ga storili, zlasti s svojimi slabimi besedami in dejanji, pa tudi za vse naše opustitve. To se doseže prek posta in molitve. Pravzaprav je tako, da v življenju pridemo do pomembnih reči samo prek odrekanj, žrtev in z določeno pomočjo, za katero je pa vselej treba prositi. 

Post je podoba našega življenja, a tako kot se Jezusovo blaženo gledanje odseva, čeprav tu na omejeni način, na njegovo telo in ga poveliča, tako se tudi naše dobro duhovno življenje odseva na naše siceršnje življenje. Tako, da je res danes podvig takšen vzpon na goro, kar pomeni, da se odločimo za Božjo bližino, to pa potem tudi čim bolj skušamo uresničiti, vendar to ni nikdar zaman. Na gori je oblak, ki pomeni Božjo navzočnost, resnično Božjo navzočnost, zato še bolj kot neka splošna molitev, to spremenjenje na gori pomeni svete zakramente, kjer je Gospod resnično navzoč. Postni čas zato pomeni tudi izboljšanje našega zakramentalnega življenja, predvsem s pomočjo tistih dveh zakramentov, ki ju lahko pogosto prejemamo, to pa sta sveta pokora ali spoved in sveta evharistija, ko sveto Rešnje Telo prejmemo pri svetem obhajilu. 

Če seveda sebe ne očistimo s pomočjo vseh orodij, ki jih imamo na voljo, potem v naša srca ne bo mogel prodreti noben žarek Božje milosti in torej blaženosti. Tako je, če se evharistijo pojmuje le kot neko pravico, kakor se pojmuje tudi sveto obhajilo, ni pa vse to velika Božja milost, za kar bi se veljalo ustrezno in temeljito pripraviti, s postom, molitvijo, a tudi dobro in temeljito sveto spovedjo. Današnjemu človeku pa se zdi, da se ni potrebno iz zemeljske sivine dvigovati k Bogu. A potem se naj nikar ne pritožuje nad sivino življenja. Potrudimo se, da bi Božja milost razsvetlila naše življenje z blaženimi žarki, da bi lahko premagovali vse ovire in z radostjo v srcu nosili vsak svoj križ.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

sreda, 04. marec 2020

Pandemija izgube razuma in vere

Skozi drugačno prizmo (22)

O tem, kako danes deluje medijska mašinerija, smo že kar nekajkrat spregovorili. Najprej nam želi dati neke informacije, ki so seveda vselej predelane, potem nam nudi zabavo, zato pa angleška skovanka »infotainment« (»information and entertainment«), vendar pa imamo še tretjo zadevo, to pa je strah, tudi o slednjem pa smo že govorili, a »repetita iuvant«, ponavljanje pomaga. 

Ob zadnjih dogodkih je o tem lepo spregovoril katoliški psihoterapevt Roberto Marchesini, ki pravi, da je prišlo do paničnega vala, ki je bil še zlasti medijsko vnesen, kar pa nas bi, ne samo po njegovem mnenju, moralo prisiliti k razmišljanju. Lepo nas je k trezni presoji in razmišljanju ob razno-raznih informacijah pozval tudi naš urednik. Skratka, ta nenadna kriza je v naši družbi, kot lepo pravi v intervjujskih vprašanjih prijateljica Raffaella Frullone, katoliška novinarka, vzbudila strah oziroma celo trepet, kot da bi, če bi tega virusa ne bilo, bilo nemogoče tvegati smrt. Marchesini zato pravi, da se sprožijo naslednji mehanizmi: »Čustva, v tem primeru strah, zamenjajo razum pri izbirah določene osebe. Oseba se torej odreče razumnemu ali racionalnemu delovanju. To pomeni, da slednja lahko deluje: a) povsem nerazumno oz. b) zunanje pogojeno« – v angleščini imamo izraz ameriškega sociologa D. Riesmana (1909-2002) »otherdirected«, ki označuje, kako naše obnašanje oblikujejo predvsem mediji, je medijsko pogojeno. 

»Že več kot sto let nazaj je psihologija ugotovila, da kot posledica določenega šoka, oseba postane podvržena manipulaciji in jo je možno kontrolirati, deluje torej tako, kakor ji je ukazano, tudi v nasprotju s svojimi načeli in z logiko. Ali ni to tisto, kar se dogaja? Kako se s tem spopasti? Mislim, da to ni mogoče. Vse v naši družbi nas vzgaja ke temu, da na čelo našega življenja postavimo čustva, zavračamo pa razum – televizija, časopisi, pesmi... Gre za izid nekega procesa, nekega boja. Težko se je upreti, razen če neka oseba ni bila vzgojena in se ni vzgojila v klasični antropologiji, ki je izražena v Platonovem mitu o kočiji in kočijažu: čustva so koristna, vendar pa jih mora usmerjati razum. Obstaja bližnjevzhodna zgodba, ki pripoveduje o človeku, ki je hotel jesti datlje. Kateri je najustreznejši čas za sajenje datljev, če hočemo jesti datlje? Odgovor: pred sto leti. Živeti glede na razum in ne glede na čustva zahteva leta in leta vzgoje, ne moremo improvizirati. Vrline je treba gojiti vsak dan. Smo zato brez upanja? Ne. Prejšnja zgodba ima namreč nadaljevanje, še eno vprašanje: kateri je drugi najboljši čas za sajenje datljev? Odgovor: zdaj! Pričnimo sedaj živeti glede na razum, to je tisto, kar lahko storimo. Ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa spremenimo sedanjost.« 

Mnogi starši ne znajo stvari razložiti otrokom, kaj lahko storijo? Marchesini pravi, da pozna besedila, ki krožijo po spletu, da bi otrokom nekako dali vero v določene ljudi ali skupine ljudi, a pravi, da jih ne bi govoril otroku: »Ne bi mu rekel, naj svoje življenje in svoje upanje izroči ne v roke političnih oblasti, kakor tudi ne v medicino. Še sam tega ne bi storil. Kaj bi storil jaz? Ugasnil bi televizijo. Poskrbel bi, da otroke obvarujem pred temi stiskami in strahovi. Poskrbel bi, da mislijo na tiste reči, na katere morajo misliti otroci – da se igrajo, gredo v šolo, so s prijatelji. Za vse drugo bodo poskrbeli odrasli, če so tega sposobni«. 

Ali pa ni ta panika znak omahujoče vere? »Vera ne omahuje, temveč je lepo izgubljena. Govori se o pandemiji, pa naj bo resnična ali ne, kaj pa napravijo cerkvene oblasti? Mar pomnožijo svete maše? Organizirajo procesije? Zahtevajo post in pokoro? Nikakor: odvzamejo edini vir rešenja, obhajanje svete maše, odvzamejo edini vir milosti, ki lahko reši ta svet in to državo. Namesto, da bi dali Bogu dolžno čast in hvalo, mu jo odvzamejo. Obstaja strah pred okužbo? Prav, naj se obhajajo maše brez ljudstva! Namesto tega pa je edina misel izogibanje združevanju ljudi (ki molijo), da bi se izognili širitvi virusa. To je precej malo metafizična (presežna, op. A. V.), bi rekel. Mar ni to znak, da je naša družba, začenši pri vrhu, postala povsem materialistična in je izgubila vero?«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 01. marec 2020

Puščavski podvig za naše odnose

Misel na 1. postno nedeljo

Že smo zakorakali v postni čas, ki se vselej odpre z našim Gospodom v puščavi, kar je prva pomembna zadeva, potem pa seveda še hudičeve skušnjave. Post je milostni čas, dan človeku, da se res umakne in odmakne od vsega, kar dela sicer, da se posveti življenju. Slednje je sestavljeno iz treh vrst odnosov do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Na voljo imamo zlasti dve orodji, da bi se posvetili odnosu do Boga in samih sebe, ker je čas posvečen Bogu tudi čas, ki ga pravzaprav posvetimo samim sebi, čeprav ne povsem, a do tega še pridemo. 

Vsekakor je potreben odmik in umik, a tudi neki notranji vpogled in uvid, zato pa orodji molitve in posta. Krščanska asketika je prvi od dveh obrazov duhovne teologije, kjer drugega predstavlja mistika, je pa sicer to zelo konkretno prizadevanje, da bi sodelovali z Božjo milostjo, torej s tem, da bi nam lahko bili naklonjeni Božji darovi, ki so darovi Sv. Duha. Tako namreč Gospod pravi, da bo Oče naklonil prav Sv. Duha vsem tistim, ki ga bodo prosili (Lk 11,13), da bi potem s pomočjo teh duhovnih darov lahko s svojim sodelovanjem obrodili duhovne sadove, kar nam pojasnjuje, če ponovimo, sv. Pavel v 5. poglavju Pisma Galačanom. Odmik nam je vedno potreben in je stvar naše volje in odločitve, ki je odločitev in umik v tišino, da bi lahko doživeli tihoto, ali bi nam slednja bila naklonjena kot milostni dar. O tem vprašanju se sicer zelo splača prebrati knjigo kardinala Saraha, ki smo jo že omenili, namreč 'Moč tihote', morda kot lepo postno duhovno branje. 

Po eni strani gotovo gre za odpoved vsakdanjemu hrupu, da bi se morda za nekaj časa v dnevu napotili v »kamrico našega srca«, če rečemo s Cankarjem, da bi tako ne srečali samo Boga, ki bi se nam nekako razodel in nam spregovoril po svoji tihoti, temveč da bi se tako srečali tudi sami s seboj. Spoznanje samega sebe je namreč pomembno tudi v splošnem oziru, kakor nam pričajo že stari Grki, recimo konkretno Platon. 

Skušnjave nam po drugi strani govorijo ne samo o notranjem boju, v smislu samo bojev naši duši, v naši notranjosti, kakor je recimo menil sv. Ciprijan, da je šlo, ko je komentiral ta odlomek, temveč o tem, da je hudič tiste vrste premetenec, ki nas skuša čisto zunanje, v smislu naših čustev, čutov, želja in podobnega pretentati, da bi šli po napačni poti oz. se sploh ne bi spustili na raven naše duše, se s tem sploh ne bi ukvarjali. Želi, da ljudje današnjega časa vse svoje moči usmerijo v svoje želje, ne da bi mislili na svoje dejanske potrebe, ki se navadno ne skladajo z našimi človeškimi željami. V vsem navalu reklam, podob in drugega je namreč zelo težko preusmeriti svoje razmišljanje k temu, kar nam je v življenju, tako ali drugače, torej duhovno in stvarno, resnično potrebno, in ali se naše želje, po drugi strani, skladajo z našimi potrebami. Kaj res potrebujemo, nam je Bog dal v našo notranjost, a se je treba potruditi. 

Ne moremo pa tega storiti sami, temveč potrebujemo Božjo pomoč. Prav zato, ko govorimo o molitvi, ne gre samo za neko osebno ali skupinsko molitev, temveč je tu mišljeno tudi bolj pogosto oz. redno poseganje po sredstvih Božje milosti, ki so sveti zakramenti, zlasti tista dva, ki ju lahko pogosteje prejemamo, in prav je, da to v tem času res delamo, to pa sta zakrament spovedi in svete evharistije. Post seveda pomeni, da nam ne vladajo želje, ampak mi vladamo njim, podobno pa velja tudi za čute in čustva. Tretja stvar, ki je pomembna, je ta, da si vzamemo v dnevu tudi dovolj časa za primerno in pravšnje razvedrilo, kot predah od dela in molitve. Miloščina, kot tretje primerno orodje, pomeni rezultat naših odpovedi, ki se daruje, kot prava ljubezen, našemu bližnjemu. Ne pozabimo na hierarhijo ljubezni, kjer smo prvo in največjo pozornost dolžni tistim, ki so nam najbližji, potem pa gre v koncentričnih krogih naprej – središče vsega je, kot pravi spet sv. Pavel, Jezus Kristus.

Objavljeno v tedniku Novi glas       

nedelja, 23. februar 2020

Premagovanje sebe za večne dobrine

Misel na 7. nedeljo med letom

Evangelij se nadaljuje z novo in, lahko rečemo, polno ter pravilno interpretacijo postave. Kot smo namreč zadnjič dejali, je človek vselej nagnjen k iskanju minimuma, kakor tudi k iskanju tistega, kar je bolje za njega samega, to pa seveda ni ljubezen, ne do Boga niti do bližnjega, saj je ljubezen vselej prizadevanje predvsem za dobro drugega. Zato najbrž ni težko razumeti, zakaj talionsko načelo, čeprav je seveda daleč boljše od Lamehovega, še ni dovolj dobro. Vsebuje namreč neke vrste človeško pravičnost, vendar pa je slednja postavljena na temelje enakosti, neke vrste »uravnilovke«, ki pa nikdar ne more biti cilj, saj morajo biti za nekoga zakoni strožji, za drugega pa manj, stvar je res zelo relativna oz. odvisna. 

Če recimo damo primer molitve, potem se od laičnega vernika pričakuje manj molitve kot od od posvečene osebe, pa naj bo to duhovnik ali redovnik, zato pa mora biti za slednjega kazen za neizpolnjevanje dolžnosti strožja kot za prvega oz. mora delati večjo pokoro za tisto, kar ni naredil, pa bi moral. Tu je sicer še bolj beseda o povračilnem ukrepu, ki lahko kaj hitro preide v maščevanje, pa ne razreši ničesar. Treba se je vprašati, ali je cilj to, da še naprej živimo vsak sebi, ali pa je po drugi strani cilj, da pridobimo svojega brata? Spet pridemo do tega, da kristjan ne zmaguje tedaj, ko premaga nekoga drugega, temveč takrat, ko premaga samega sebe. 

To je namreč bistvo tistega, kar se po naše imenuje podvig, s tujko pa temu pravimo »askeza«. Že čez nekaj dni bomo vstopili v postni čas, kjer je cilj prav to, da premagamo sami sebe, da bi izboljšali tudi svoje odnose, z Bogom, potem pa posledično tudi z bližnjimi. Gre tudi za to, da ne smemo nikdar pustiti, da bi presojali na podlagi čustev, temveč razumno, a se mora naš razum čim bolj usklajevati z Božjim, čim več, kolikor je mogoče. 

Prav zato moramo storiti še nekaj več od tistega, kar je mogoče na človeški ravni, saj je z Božjo pomočjo mogoče storiti več. Božja postava je popolna in poživlja dušo (Ps 19,8), a je treba sprejeti prav slednjo, ne pa le človeško oz. vzeti le človeško interpretacijo, ki seveda ne prinaša nobene duhovne koristi. Kristus nam pravi, da morajo njegovi učenci reagirati drugače, torej tako, da se obvladajo in se ne prepustijo temu, da bi jih premagala jeza, temveč jo morajo oni premagati, da bi pravilno odreagirali. Tudi zato, da bi ne bili maščevalni. Ne gre pa, da ne bo pomote, za zapoved, temveč za nasvet ali, kot temu rečemo, za evangeljski svet, da bi imeli večjo duhovno in tudi drugo korist, je pa res, da Gospod prepoveduje zasebno maščevanje, ker je človek v slednjem vedno pristranski in pravzaprav kirivičen – le Bog je tu pravičen. 

Evangeljski odlomek ne govori o navadni človeški ljubezni, ki je navadno koristoljubna, ampak o tisti, ki se ji v grščini pravi »agape«, latinsko pa se jo prevaja kot »caritas«. Ta ljubezen, ki se sklada z Božjo, je žrtvovanjska, požrtvovalna in torej, kakor pravi sv. Pavel, »ne išče svojega« (1 Kor 13), tokrat pa nam evangelij govori o tem, da je treba za ohranitev prave ljubezni biti pripravljeni tudi k temu, da žrtvujemo materialne dobrine. Morda je danes to nekaj še težjega, kakor pa je bilo še par desetletij nazaj, pa vendar je še kako potrebno, saj ne bomo s sabo ob smrti nesli nič od materialnega, ostalo pa bo tisto, kar bomo s tem materialnim znali pridobiti »večnostnega«, če ne vedno uporabimo besede »duhovno«. Skratka, materialna sredstva so sredstva, s katerimi lahko pridobimo višje dobrine, lahko pa tudi ne, če ta sredstva prevzamejo mesto, ki jim ne pripada, postanejo pa cilj. Cilj niso materialne dobrine, temveč oseba, Bog in bližnji.    

Objavljeno v tedniku Novi glas