sobota, 28. februar 2015

Post za poveličanje

2. postna nedelja nam postreže z zelo bogato in zanimivo Božjo besedo – slednja je kot izvir, ki ne usahne, kar pomeni, da lahko zajemamo in zajemamo, pa še vedno ne bo zmanjkalo bogate hrane in svežine za nas. Skupna točka bi nekako bila pot vere, po kateri smo vsi povabljeni hoditi, za to pot pa je potrebna vedno nova in nova potrditev z naše strani, naša privolitev, potrebnega pa je tudi kar precej vsakovrstnega napora, seveda tudi duhovnega, da lahko nadaljujemo po začrtani poti in ostajamo zvesti odločitvi, ki smo jo sprejeli, ter seveda dani obljubi. 

Kakor smo že zadnjič dejali, imamo v postu posebna orodja za poglobitev duhovnega življenja, zlasti imamo na voljo post in molitev. Čeprav sta že skoraj petdeset let praktično predpisana le dva prava postna dneva – pepelnična sreda in veliki petek, pa nam nič ne brani, da bi bila naša postna praksa resnejša ter strožja. Pred kratkim preminuli vodja koptske Cerkve v Egiptu, Šenuda III., se je v svojem razmišljanju o postu zaustavil na začetku prav ob prizoru Gospodovega spremenjenja na gori: »Na gori spremenjenja so stali trije in izžarevali veličastno luč. Ti trije so post pripeljali do popolnosti, saj se je vsak od njih postil štirideset dni in štirideset noči. To so bili: Gospod Jezus Kristus, kateremu bodi slava (Mt 4,2); Mojzes (2 Mz 34,28) in Elija (1 Kr 19,8). Ali ta veličastni prizor za seboj skriva važen pomen, ki je v tem, da ko preko posta obvladujemo svoje telo, se čedalje bolj kaže naša duhovna razsežnost in je naše telo poveličano? Je morda Jezus Kristus izbral dva človeka, ki sta se postila, da bosta z Njim pri spremenjenju, da bi pokazal, kako je narava, ki je poveličana v večnosti, bila tista, ki je obvladovala telo prek posta?”

Tako je egipčasnki cerkveni voditelj v edinosti s sv. Papežem Pijem X., ki nam v svojem katekizmu pravi, kako post pripomore, »da se bolje pripravimo k molitvi, da vršimo pokoro za storjene grehe in da se varujemo, da bi storili še nove«. Prav tako pa je vse to priprava na obhajanje velikonočnih praznikov, kakor se je, zelo podobno, treba v življenju pripraviti na kak preizkus znanja ali veščin, ko se učimo in vadimo. Sv. Pij X. namreč nadaljuje, da se: “Prek pokore želimo pripraviti, da bi sveto obhajali Veliko noč.” Pokora pa je poleg telesnega posta še v drugih pobožnih vajah in odpovedovanju ali zdržnostih, kakor tudi v povečani in poglobljeni molitvi in seveda v delih usmiljenja – duhovnih in telesnih. Več torej mislimo na Gospoda in na bližnjega, kar je tudi sicer največja zapoved, namreč ljubiti nadvse Gospoda in svojega bližnjega. 

Kadar seveda danes govorimo o postu, najprej ljudje pomislimo, kako je to nekaj težkega. To je eden od predsodkov, ki bi ga veljalo ovreči. Najprej je treba ovreči prepričanje, da naj bi post škodil zdravju. To je seveda zato, ker pojmujemo zdravje zelo mehanicistično, precej fizikalno in kemično, kot odsotnost neke telesne ali mentalne/duševne bolezni. Vendar pa je bolezen najprej stvar našega duha, naše duhovne razsežnosti. Če nam post pomaga k poglobitvi duhovnega življenja, bo koristil najprej s tega vidika našemu zdravju, saj se bo poznalu tudi na duševnem in telesnem področju. Poleg tega pa ni nujno, da če telesno ali duševno/mentalno nismo zdravi, da pa nidmo duhovno zdravi ali pripravni. Nič koliko bolnih, invalidov, živčnih, duševnih in mentalnih bolnikov nam lahko potrdi, kako se da zelo dobro poskrbeti za svojo duhovnost, če se želi, četudi za ta svet ti ljudje niso zdravi - v bistvu so bolj zdravi od drugih, sploh najbrž za Boga. Vendar ne gre le za to. Post bo pomagal, da se bo očistilo in uravnovesilo tudi naše telo, poleg seveda naše notranjosti, saj moramo biti pošteni, da ga tako in drugače zastrupljamo, ko nismo zmerni in uravnovešeni v prehranjevanju, kakor tudi v gibanju in drugih rečeh. 

Poglejmo sedaj nekaj vrst posta. Prvega bomo imenovali “post Cerkve” in smo ga že večkrat omenili. Ta sestoji iz enega popolnega obroka na dan, poleg njega pa imamo lahko še eden ali dva manjša obroka – drugi manjši obrok lahko tudi izpustimo, če nam uspe. Za zajtrk tako pojemo nekaj malega, potem pa se odločimo, če bo naš popolni obrok kosilo ali večerja – najbolje je seveda zdržati do sončnega zahoda in potem pojesti večerjo, ki pa naj seveda spet ne bo takšna, da se bomo “nažrli”. Skušajmo se izogniti sladkanim pijačam čez dan – pijmo zlasti vodo, lahko malo sladkan ali nesladkan čaj. Tu je seveda odvisno veliko od dela, ki nas zavezuje, naših siceršnjih navad, našega stanja… Ko se postimo, naj ne bo nobenih sladkarij in drugih prigrizkov, imejmo red. Pri tej vrsti posta ne gre za to, da nam bo krulil želodec, kolikor bolj za to, da napravimo red v svojem prehranjevanju, da obvladujemo skušnjavo požrešnosti, ker se tu začnejo potem še vse druge skušnjave kar vrstiti. Ko tako jemo, jejmo počasi in zavestno. Hrano dobro prežvečimo in šele nato pogoltnimo. Gre tudi za red, da ne jemo in pijemo ob katerikoli uri, temveč ob natanko določenem času. Skratka, gre za to, da jemo zato, da živimo, ne pa da živimo zato, da jemo. Hrana mora biti sredstvo za življenje, ne pa cilj, podobno kot mora veljati tudi za materialne dobrine, delo, ekonomijo in denar. 

Druga vrsta posta je post ob vodi in kruhu. Gre za to, da pijemo vodo, kadar čutimo žejo in jemo po malem kruh, kadar čutimo lakoto. Vendar pa je treba skrbno paziti, da tega ne počnemo sočasno, temveč ločeno, saj namreč kruh, če ga uživamo hkrati z vodo, v želodcu fermentira, potem pa imamo neprijetne zdravstvene posledice, kot je recimo glavobol. Jejmo kruh po koščkih, tako bomo tudi spet začutili, kako poseben okus ima, če smo na to že pozabili. Kruh in voda sta osnovni živili, ob takšnem postu se tako učimo, kaj je tisto osnovno, kar potrebujemo za življenje, kaj pa je po drugi strani odvečno in se zato temu lahko odpovemo. 

Tretja vrsta posta je post ob tekočini. Cel dan tako uživamo le tekočo pijačo in hrano. To je zelo učinkovito sredstvo, da ukrotimo svojo požrešnost in neurejenost ter utrjujemo disciplino. Najbolj je priporočljivo cel dan uživati le topel čaj, ki je lahko tudi malo sladkan, saj topel čaj dobro dene želodcu. če nam ustrez, lahko seveda pijemo tudi hladen čaj. Lahko si naredimo sok iz sadja in/ali zelenjave ter stročnic, semen ter oreščkov, ne sme pa biti v tem soku nobenih drugih dodatkov. Razni kupljeni sokovi ali preveč sladkani, ne naredijo telesa pripravnega za molitev. Zelo dobra je v tej smeri kokosova voda. Kdor še ni pripravljen na takšno obliko posta ali tudi starejši ljudje, se lahko poslužijo posta z juho. 

Ostane nam še popolni post, ki je v tem, da čez dan uživamo samo vodo in nič drugega, zvečer, po sončnem zahodu, pa potem zaužijemo skromen obrok, vendar pa mora ta biti brez živalskih beljakovin, maščob in produktov. To je klasični post, kot ga poznajo vzhodni kristjani. 

Včasih (do leta 1966) je bil post zapovedan vse postne dni, razen nedelj, zdržek od mesa toplokrvnih živali pa še ob petkih in sobotah. Danes je zdržek od mesa ostal zapovedan, poleg seveda na pepelnico in veliki petek, še na vse postne petke. Vzemimo si recimo po tri dni na teden – recimo na sredo, petek in soboto, lahko temu dodamo še ponedeljek. Soboto velja vsekakor ohraniti, ker je zdržek in post ta dan na čast Devici Mariji. Vsekakor pa je zelo važen pri postu namen – ta mora biti duhovne in altruistične narave. Če tega ni, potem ne gre za post temveč za dieto ali stradanje, vendar pa v zelo egoističnem smislu, saj želim tako poskrbeti le zase in zlasti za svoje telo, da bo bolj všečno. Pač, skušnjava, da bi bili večno mladi, lepi in "fit". Resničnost je seveda drugačna, od nostalgij se ne da živeti. Post nam dela tudi pogled bolj realen, poleg vsega naštetega.

četrtek, 26. februar 2015

Družina nekoč in danes

Skrb vzbujajujoča kriza družine (4)

Poglejmo še s sociologom Robertom Volpijem, kakšne so osnovne razlike med tradicionalno in sodobno družino: “Model tradicionalne družine temelji na medsebojni odgovornosti in spodbujanju le-te. Novi model pa po drugi strani temelji na čustvenosti – ljubezen kot čustvo in nič več kot to. Na prvi pogled se to zdi naprednejši, sodobnejši pogled, vendar pa je v resnici to veliko bolj krhka ideja, ki ima tudi negativne družbene posledice”. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo, kako dolgo trajajo takšne zveze, ki nimajo globljih temeljev, temveč samo čustva. Trajajo, dokler so čustva, dokler so močna, dokler je “kemija”, “feeling” – ko tega ni več, ni več odnosa, “zadeva” umre. Da bi še kdaj kdo kaj potrpel, trpel, prenašal, nosil križ? Kje pa! 

Pa tudi odgovornost je izginila z našega obzorja, z odgovornostjo so seveda šle rakom žvižgat tudi
dolžnosti. Kjer odnos temelji le na midva, brez globljega in človeka presegajočega temelja tega odnosa, kmalu tisti “midva” izgine, ostane le še “jaz”. Če je le še “jaz”, potem sem sam najpomembnejši na tem svetu, ne odgovarjam nikomur in za nič, ker sčasoma še zase nisem več odgovoren, ni več dolžnosti, temveč le še moje pravice, ki jih drugi ne samo imajo dolžnost, temveč jih morajo spoštovati, sicer jih sodno preganjam. Takšni so postali ti naši odnosi in je prav žalostno, kaj nastane, ko preminejo čustva, kemija in feeling – kdo bo koga. Sadovi teh odnosov, otroci, ki jih seveda ni več veliko, so pa še vedno, so velike žrtve, a hkrati za vzgojitelje neobvladljivi in ure z njimi so bojno polje. 

Volpi razlaga podobno kot mi razliko med obema modeloma družine: “Družba, ki sloni na medsebojnih vezeh z najvišjo mero odgovornosti in z močno institucionaliziranostjo, je nedvomno bolj trdna, povezana in solidarna družba od tiste, ki temelji na odnosih z nizko mero odgovornosti in z nično mero institucionaliziranosti”. Kot rečeno, vsakdanje življenje potrjuje te besede toskanskega strokovnjaka, a nam te reči ne dajo kaj dosti misliti, ali pa se nočemo spopasti – tako in drugače – s tem. Ko vzgojitelji zahtevamo nekaj reda, nekaj truda pri izpolnjevanju dolžnosti in nekaj znanja, smo prestrogi in pretrdi, starši pa seveda želijo danes le še “pomagati” svojim otrokom, zato jim popuščajo. Slika, ki smo jo dali zraven, je zgovorna, kaže nam na prelaganje odgovornosti za slabe posledice, namesto prevzemanja odgovornosti, ki je veljalo včasih. 

Če pa nadaljujemo, potem je treba reči še nekaj v tej smeri – povečanje nasilja, tudi domačega, ki je značilnost zmedenih in, po Zygmuntu Baumanu, tekočih družb, kakršna je naša, ne pa tradicionalnega okolja, kjer so bile jasne vloge, naloge in odgovornosti, ker so bile tudi jasne avtoritete in položaji. Tako se na koncu vrnemo k začetni težavi, saj se Volpi na koncu ozre še na cerkvene poroke v Italiji, a številka tudi v Sloveniji in drugod ni boljša. V Italiji je dandanes na leto kakih 110.000 cerkvenih porok, leta 1964 pa jih je bilo 420.000, a danes je skoraj 61 milijonov prebivalcev, takrat pa skoraj deset milijonov manj, s tem da število cerkvenih porok nezadržno pada, saj jih je vsako leto kakih 10 tisoč manj. “Če bo ta težnja trajala, bodo cerkvene poroke postale le še vzorčni dejavnik. Glede družine je Cerkev izgubila kulturno bitko z laično družbo”. 

Te kulturne bitke pa seveda Cerkev ni izgubila le na družinskem področju, temveč vsepovsod, tako da v bistvu nima več nobenega družbenega vpliva. Tega zagotovo ne bo pridobila nazaj, če bo trobila v isti rog s svetom in bo govorila, kako so družina prav vse možne skupnosti, ki jih ljudje danes osnujemo, saj so v resnici to le simulakri tradicionalne družine, ki je zarisana v naši globini in si je v resnici vsi želimo. Tradicionalna družina je tista, ki je osnovana na zakonski zvezi moškega in ženske, če je vsaj eden krščen, pa mora biti ta zakonska zveza cerkvena. Vse druge zveze bi rade bile družina, a družina niso, več pravic in privilegijev, kot jim dajemo, bolj spodjedamo tla pod nogami pravi družini. Tudi v Cerkvi so se začele širiti trditve, v smislu: “Vse je družina”. Kdo je že tisti, ki človeka prepričuje, da je tudi laž resnica in da je tudi zlo dobro? Takšne vrste trditve so zato s strani cerkvenih mož ne le neodgovorne, ampak v luči povedanega še več kot to. Treba je ljubiti, ceniti in spoštovati tradicionalno družino, ki je za nas lahko edina prava. Kdor pa ljubi tradicionalno družino, veruje – ker je ostala le še vera -, da se bo nekega dne spet pobrala, da bo vstala iz pepela. Sploh kristjani, ki verujemo v Kristusa, verujemo tudi v moč, da obuja mrtve, zato lahko od mrtvih obudi tudi družino, ki sta jo sekularizem in relativizem, kakor še drugi strupi, spremenili v truplo.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 22. februar 2015

Pripraviti telo

V začetku posta nas bogoslužje spomni na post Gospoda Jezusa in na skušnjave, ki jih je bil deležen s strani hudiča. Zanimiv zgled nam daje naš Gospod, saj se je podal v samoten kraj, da bi molil in se postil, tam pa ga je satan skušal. Želi pokazati na to, da je "samoten kraj" potreben vsakemu od nas, da se pripravimo na življenjske boje. Treba se je pripraviti tako telesno, kot tudi duhovno, zato se je treba umikati v samoto. Seveda se je treba umakniti tudi zase v smislu, da kaj preberemo, predvsem pa pomeni umik na samoten kraj vzeti si čas za odnos z Bogom. Za krepitev svojih odnosov nam Cerkev že tisočletja priporoča troje spokornih dejanj: post, molitev in dobra dela. Sodobni kristjan še sprejema tisto tretjo zadevo, zelo malo pa se poslužuje prvih dveh - posta in molitve. 

Kristus nam sporoča danes, da je življenje neprestani boj, kjer imamo stalno tudi preizkušnje in skušnjave, kjer nas vselej želi na svojo stran pridobiti hudič, ki seveda obstaja, čeprav mi pogosto mislimo obratno ali bi se radi vsaj sami sebe v to prepričali. Gospod Jezus je nalašč šel naproti tem skušnjavam, čeprav je bilo nemogoče, da bi jim kot Božji Sin podlegel, to pa zato, da nam je dal orodje in orožje, da bi se lahko borili in zmagali. Sv. Avguštin pravi, da je Jezus nase prevzel našo šibkost, medtem ko mi od njega prejemamo njegovo zmago. V nekaj besedah je torej sveti cerkveni učitelj pojasnil, kako je še kako res, da obstajata zlo in greh, da smo neprestano v preizkušnjah in skušnjavah, da pa od Gospoda Jezusa tudi dobivamo moč, da v teh bojih zmagujemo.

Ko zmaguje meseni človek nad duhovnim, torej kadar naše telo ne deluje v tiste namene, za katere je bilo ustvarjeno, da torej služi Bogu in bližnjemu, takrat zmaguje hudi duh. Iz tega razloga je potreben post, ki smo ga izrinili iz naše srede. Govorimo o pravem telesnem postu, ko si odtegujemo hrano, saj ne sme meseno telo obvladati nas, temveč mora biti obratno, da ga mi obvladujemo in da tako zmaguje duhovni človek nad mesenim. Za poglobitev duhovnega življenja je namreč zlasti pomembno, da je za Gospoda pripravljeno telo, bolj kot drugo: "Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil" (Heb 10,5). 

Ker je danes predpisan samo minimalni post, zato priporočam, da poslužimo kaj posta, kakor je bil predpisan nekoč. Veljal je vsak dan posta, razen ob nedeljah in velikih praznikih (imamo sv. Jožefa in Gospodovo oznanjenje), in sicer: človek naj se naje le enkrat na dan, še dvakrat na dan pa ima manjši obrok. Ob petkih poleg tega velja še zdržek od mesa toplokrvnih živali, včasih so bile zraven še sobote, ko je veljal ta zdržek na čast Devici Mariji - zakaj pa se ga ne bi tudi danes posluževali kot dobre pobožne vaje? Jejmo tudi vsaj nekoliko bolj revno kot sicer čez leto. Telo pripravimo na srečanje z Bogom lahko, še enkrat ponavljam, le s postom. Vse druge odpovedi so še dodatne vaje, mi pa potrebujemo prav telesni post, kot so ga nekoč poznali. 

Tako bomo pripravljeni, da odrinemo na globoko. Globlja bo tudi naša molitev, čeprav ne bo nič lažja - morda celo še težja. Treba pa si je kar vzeti nekaj časa čez dan, da bomo molili in brali ter premišljevali Sveto pismo. V postu je treba tudi okrepiti svoje zakramentalno življenje, ki je sicer bolj mlahavo po navadi. Poslužimo se v začetku posta svete spovedi, potem pa vsaj še enkrat pred Veliko nočjo. Hodimo pogosteje k sveti maši. Molimo pobožnost križevega pota - skupno, pa tudi zase doma. Berimo in premišljujmo poročilo o Gospodovem trpljenju. 

Vse to nam bo pomagalo, da seveda, kot smo dejali, najprej izboljšamo odnos do Boga, a tudi za naše javno delovanje, saj se bodo izboljšali odnosi do bližnjega. Dobra dela so potem posledica našega pravega odnosa do Boga in do bližnjega - kdor ljubi, temu ni nič težko.