petek, 14. oktober 2011

Nekaj peklenskega

Živimo v precej zmedenih časih, ko ljudje izgubljamo stik sami s sabo. Evropski človek si že dolgo časa žaga vejo, na kateri stoji, s tem, ko zavrača svoje kulturne korenine, kamor spada tudi krščanstvo. Žal pa tudi kristjani nismo nič kaj drugačni, kakor dokazuje vprašanje, ki mi ga je prejšnji teden v pogovoru zastavil prijatelj, zakaj namreč v Cerkvi skoraj nič, če sploh kaj, govorimo o peklu. 

Vprašanje sicer ni povsem pravilno, saj papež Benedikt o poslednjih rečeh, torej tudi o peklu, precej govori, kakor dokazuje njegova okrožnica Spe salvi in njegova knjiga-intervju Luč sveta, postane pa dramatično, ko ugotovimo, kako so naše pridige praktično brez tovrstnih vprašanj. Morda se je v preteklosti res dajalo preveč poudarka na pekel in greh oz. samo na določeno (zgrešeno) interpretacijo teh dveh stvarnosti, danes pa ugotavljamo, kako je to tabu tema, ker lahko poveča že tako ali tako velik strah, ki naseljuje današnjega zahodnega človeka. 

In vendar mislim, da je sodobnega človeka strah tudi zato, ker se o poslednjih rečeh premalo sprašuje, ker ni več naravnan v večnost. Tu se postavi še težava 'prvih reči', torej greha in človekove zaznamovanosti z njim. Nekje na Slovenskem je neka katehistinja elegantno zaobšla pri verouku temo, ki je govorila o grehu, češ kaj boš še s tem bremenil uboge in nedolžne otroke. 

Morda bi tisti v Cerkvi, ki o teh vprašanjih nočejo govoriti, bodisi na ambonu ali v veroučni učilnici, radi bolj ugajali ljudem, jim Cerkev in katoliški nauk bolj približali. Morda bi radi bili bolj pozorni na aktualna vprašanja, ker so ta - po njihovem mnenju - bolj nujna od vprašanja večnosti. Toda, če Cerkev ne nudi več ljudem tistega 'pogleda čez', če se ukvarja samo s socialnimi vprašanji, pa čeprav se zdijo ta v danem trenutku najpomembnejša, potem ne pove nič tako bistveno drugačnega od katere druge podobne ustanove, od katerega drugega tovrstnega nauka. 

Kaj mi pomaga, če mi duhovnik govori o tem, kako moramo biti med seboj prijatelji, strpni, nenasilni, če pa potem na vsakem koraku vidim, da na ta način nikamor ne prilezeš, ker se ljudje med seboj le še prerivajo, s pomočjo takšnih in drugačnih sredstev, da bi prišli do boljšega položaja, da bi si zgradili kariero in povečali svoj kapital, s čimer bi potem lahko uživali preostali čas svojega bivanja, saj potem itak ni nič? Potem nima nobenega smisla postarati se in sploh živeti, če nisi uspešen. Brez obzorja večnosti res nima nobenega smisla hoditi v Cerkev, sploh zato ne, ker bi brez istega obzorja bila naša 'Mati in Učiteljica' zadnja, ki bi o socialni pravičnosti lahko govorila. 

Naš cilj vendarle ni raj na zemlji, tega zaradi svoje zaznamovanosti z grehom ne bomo nikdar več mogli vzpostaviti. Naš cilj je srečanje z vstalim Kristusom - do tega pa nas Cerkev ne samo lahko pripelje, ampak je to njena prvotna naloga. To srečanje nas lahko spremeni in pokaže, kako pomembno je dobro živeti sedanji čas, ker se sedaj odločamo za eno od dveh možnosti, o katerih lepo pove prvi psalm: “Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo” (Ps 1,6). Podobno pravi eden od prvih krščanskih spisov, Didahe': “Dve poti sta: pot življenja in pot smrti”. Po kateri bomo hodili, je naša odločitev, da stopimo na pravo, pa imamo možnost vse do smrti. Po velikem mislecu Pascalu imamo vse do konca življenja možnost staviti na Boga ali na nič, na Božjo ljubezen ali proti njej. Lahko se torej odločimo za stanje ljubezni ali za stanje, ko nas to obkroža in si želi, da bi bili tam tudi mi, mi to čutimo, pa ne moremo več tja, ker smo se bili tako odločili. Mar ni to peklensko?

Uvodnik v tednik Novi glas

torek, 11. oktober 2011

Naše veke

Učenec je naredil nekaj hudega, vsi ostali so se ostro odzvali in ga obsodili. Učitelj pa se, nasprotno, ni odzval in učenca ni kaznoval. Eden izmed učencev se ni mogel zadržati in je takole izbruhnil: 'Ne more se kar prezreti tistega, kar se je zgodilo, navsezadnje nam je Bog dal oči!' 'Res je, dal pa nam je tudi veke,' je odvrnil učitelj. Ko že govorimo o očeh, ne smemo pozabiti, kako najboljši komentar na indijsko zgodbo najdemo prav v evangeliju: 'Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?' (Matej 7,3). V vsakem okolju, tudi cerkvenem, najdemo takšne 'očesnate' sodnike bližnjega, ki so neizprosni v obsojanju napak drugih, hkrati pa tudi ogorčeni, kadar je kdo preveč popustljiv in usmiljen. Vzvišeni se vzpenjajo na sodni stol, da bi vršili svojo nalogo sodnikov nad drugimi. Trdijo, kako si prizadevajo za resnico in pravičnost, kako je njihovo ogorčenje sicer globoko in grenko, a iskreno. V resnici pa uživajo v širjenju govoric o drugih in se vzpenjajo na piedestal, ki je navadno lažen in narejen - prilika o farizeju in cestninarju je najboljši portret tovrstnih ljudi (Luka 18,9-14).

Zgoraj navedeno indijsko zgodbo spremljata še dva verza sicer neskončne indijske epske pesnitve Mahabharata (več kot 106 tisoč dvostihov ima), ki se glasita takole: 'Pravični le stežka graja napake drugih, hudobni pa v tem uživa.' Žal je treba priznati, da je ta pretanjeni in sprevrženi užitek, da z nastežaj odprtimi očmi gledamo na krivdo bližnjega skušnjava, ki se ji mnogi le stežka uprejo. Kurtizan humanista Baldesarja Castiglioneja ponavlja, kako smo namreč: 'vsi po naravi bolj naravnani h grajanju napak, kot pa k pohvali dobro narejenih stvari.'

Gianfranco Ravasi

nedelja, 9. oktober 2011

Naše praznovanje

Božja beseda 28. navadne nedelje nam govori o obedu, o gostiji. V vseh kulturah je to družabni dogodek, kjer se ljudje med seboj lahko srečajo, je pa tudi res, da je posebej poudarjena praznična gostija. Dejstvo je, da v današnji 'hitri' dobi za takšne obede le stežka najdemo čas, oziroma tudi to drži, da jemo prehitro in prazaprav goltamo hrano, ne da bi jo zares okusili v polnosti. In smo prišli do tega, da smo izgubili okus - na vseh področjih. Božja beseda nas vabi, da bi tisti milostni čas družabnosti, ki nam je podarjen, znali bolje 'okušati'. Sveto pismo nam pove, da ni težava le v našem hitenju, torej v tem, da se težko ustavimo in usedemo, temveč tudi naša zaznamovanost, pravzaprav obsedenost - tako s pretekostjo, kot tudi s prihodnostjo. Lahko rečemo, da ne znamo 'odklopiti' in se znebiti tega težkega bremena časa, ki je minil, in tistega, ki še prihaja. 

Tu se še posebej moramo vprašati, kako znamo praznovati naše nedelje. V globaliziranem svetu so namreč postale nedelje res 'vikend', torej zadnji dan v tednu, ko že mislimo, kaj vse nas čaka v ponedeljek. In vendar za nas kristjane ne sme biti tako, pa četudi nas vse naokrog sili k takšnemu mišljenju. Pri nedeljski maši slišimo: "Zbrani smo na PRVI DAN V TEDNU, ko je naš Gospod vstal od mrtvih in nam podaril večno življenje..." In vendar to za nas ni nikakršen dan vstajenja, ampak je prej to dan pogrebne sivine, da ne rečemo smrti. Maše se udeležimo iz dolžnosti in navade, komaj čakamo, da je bo konec in bo duhovnik izrekel tisti: "Pojdite v miru!" ko bomo pri sebi pomislili: "No, zdaj se bomo končno lahko malo zleknili na kavč in se odpočili." Seveda pred televizijo ali računalnikom. 

To ni nedelja, to ni posvečevanje Gospodovega dne in na takšen način se ne moremo spočiti, čeprav smo prepričani prav, da se. Podobno pravzaprav počnemo tudi na naših dopustih. Jezus pa nam je dejal, da je Gospodov dan narejen nalašč za človeka, je milostni dar, ki mu ga daje Bog. Mi pa narobe pojmujemo stvari in naš človeški čas mešamo z milostnim, torej Božjim časom. Dobri čas je izvzet iz našega človeškega in njegovo merilo ni kolikost, temveč kakovost. Lahko traja le minuto, pa se nam zdi, kot bi bilo več ur. Nedelja lahko postane takšen milostni dan za nas, dan, ki je drugačen od ostalih dni, ki je izvzet, ki je svet. 

Ta dan nam Bog pripravlja posebno gostijo, za katero pa se je treba ustrezno pripraviti in se znebiti vsega tistega, kar nas iz preteklosti bremeni, kakor nam lepo pove prerok Izaija. Solze namreč predstavljajo vse tisto nepopolno in zgrešeno iz preteklosti, ki pa naše oči ovira, da se ne znajo veseliti nad tistim čudovitim darom, ki nam je 'danes' postavljen prednje. Kako naj se veselimo sedanjega daru, če še vedno nosimo v sebi zamero in jezo? To je treba, kakor pravi sv. Avguštin, prepustiti vseodpuščajočemu Bogu. Na nedeljo nas torej ne sme bremeniti prav nič iz preteklega tedna, ker je tisti teden že minil, v nedeljo se začenja že nov teden, ponujajo se nove priložnosti. Pred tem novim pa nas ne sme biti strah - zakaj bi bili podobni tistim nasilnežem iz prilike, ki so raje ostali v starih, pa čeprav zgrešenih, okvirih? Zakaj bi npr. tudi to nedeljo ležal na kavču, če pa lahko greš s svojo družino na izlet? Izkoristi milostni čas, ki ti je podarjen za odnos z najbližjimi, morda ne boš več imel te priložnosti. Pogovarjajmo se in prisluhnimo drug drugemu. 

Prav tako pa nas ne sme ovirati vse drugo - ni važno, kaj nas v pnedeljek čaka v službi, v šoli, ni važno delo in kupčije - od tega je treba svoje misli 'odklopiti', sicer ostajamo površni in nam lepota stvari ter ljudi ne more priti do srca. Ni pomembno, da te jutri v šoli čakajo zateženi učitelji in profesorji, ni pomembno, da te čaka samovšečni direktor v službi, pomembno je, da imaš danes milostni čas zase in za svoje najdražje. K sv. Janezu Fisherju, ki ga je dal kralj Henrik VIII. umoriti zaradi zvestobe papežu in katoliški veri, je na jutro izvršitve obsodbe rabelj prišel povedat, da bo usmrčen nekaj ur kasneje od predvidenega. Sveti mož je torej takole odvrnil: "Torej se lahko vrnem k spanju." Čeprav ga je čakala čez nekaj ur smrt, je podarjeni čas izkoristil za tisto, za kar je bil tisti nočni čas namenjen - za spanje. Prepustimo torej tisto, kar nas čaka v prihodnosti, kakor spet pravi sv. Avguštin, neskončno previdnemu Bogu. 

Ko pa že govorimo o praznovanju in o nedelji, ne moremo mimo obleke, ki je omenjena v drugem delu Jezusove prilike. Danes ne znamo ločiti med navadnimi in prazničnimi dnevi tudi na tem področju, saj smo praktično vsak dan enako oblečeni, na enak način. Naj se torej vidi, da je nedelja drugačen dan za nas kristjane tudi v načinu našega oblačenja.

Prilika o svatovskem oblačilu pa nam pove še nekaj, kar je predvsem pomembno. Bolj kot zunanje človekovo oblačilo je pomembno oblačilo našega srca. Zato je samo Bog lahko videl, da tisti človek nima primernega oblačila. V knjigi Razodetja pravi: "Tančica so namreč pravična dela svetih" (Raz 19,8). Naj se nam resnično pozna v življenju, da smo se v nedeljo srečali z vstalim Kristusom, da smo, kakor pravi Pavel 'oblekli Kristusa' (Gal 3,27).