nedelja, 05. april 2020

Na poti za Gospodom

Misel na cvetno nedeljo

Vstopamo v Veliki teden Gospodovega trpljenja, ki ga bomo letos obhajali precej drugače, verniki po svojih domovih, duhovniki pa sami po cerkvah, a smo vendarle poklicani k  temu, da se poglobimo in premišljujemo odrešilno Gospodovo trpljenje. Preberimo si morda poročila vseh štirih evangelistov, saj nam vsak na drugačen način poroča o trpljenju in križu, mi bomo dali par smernic. To vse je priprava na Pasho, ki pomeni prehod, ker pa je velikonočno jagnje sam Kristus, postane ta prehod naša smrt, če le umremo v Kristusu, zato je ključnega pomena čim bolj živeti v pravičnosti, kakor nam Sveto pismo poroča o številnih osebah, kar pomeni, da poglobimo in vzdržujemo ljubeznivi odnos z našim Gospodom, njegovimi angeli in svetniki, najbolj seveda z njegovo Materjo, ki nam jo je na križu dal tudi nam za Mater. 

Kristus je vnaprej vedel, kaj ga čaka, kakor vidimo iz njegovih besed, mi pa ne vemo, prav zato pa
smo skozi ves evangelij pozvani k budnosti in čuječnosti. Ne smemo se bati, saj je Gospod z nami vseskozi, kakor nam pove na koncu evangelija, zelo dobro pa je, da si vzpostavimo neki red in disciplino tudi ali zlasti na duhovnem področju, ki ga nato vzdržujemo tudi po končanem »štiridesetdnevnem« obdobju, saj tudi »karantena« izhaja iz te številke. Vsak kristjan mora moliti osebno vsaj 15 minut, vsaj prav toliko pa bi naj bilo potem še skupne molitve. Oče je župnik domače cerkve, ki je družina, če pa naša skupnost še ni posvečena z zakramentom svetega zakona, potem oče seveda te službe ne more opravljati. Sklenimo, da to čim prej popravimo, da bo tudi naša ljubezen podobna Kristusovi in ne bo samo v nekih čustvih in »fiziki« ter »kemiji«, ampak bo tudi duhovna, kjer se bomo drug za drugega žrtvovali, da bi ga posvečevali, s tem pa tudi sebe, da bi se lahko nekoč vsi skupaj znašli v nebeškem kraljestvu, že zdaj pa prejemali milosti in blagoslove z neba. 

Kakor Kristus, smo tudi mi bili pri krstu in birmi maziljeni, namesto na nogah na srcu, da bi bili maziljeni vsi naši koraki in bi hodili v Kristusovi luči. Širimo prijetni Kristusov vonj povsod, kjer smo, začenši doma, zato je bila maziljena naša glava. Podobno kakor Juda Iškarijot v Janezovem pasijonu, so se tu učenci jezili nad potrato, a mi se zavedajmo, da potrošena in žrtvovana ljubezen nikdar ne gre v nič, če je le namenjena Bogu in bližnjemu. Vzemimo si čas za Gospoda in za naše domače, v tem pa nadaljujmo tudi potem. Gospod nas opozarja, da nam nikdar ne bo zmanjkalo priložnosti, da bi mu služili v ljubezni do bližnjih, vendar resnično opozarjamo, kako pomembna je tu hierarhija ljubezni, saj bi premnogi zelo radi bili kakor zdravnik v Bratih Karamazovih F. M. Dostojevskega in bi se dali teoretično tudi križati za človeštvo, v resnici pa nismo pripravljeni kaj dosti potrpeti in se žrtvovati za bližnjega, da ne govorimo celo o določeni mržnji, ki smo ji priča te dni. 

Kakor naš Gospod ni hotel bežati od križa, ki ga je čakal, zato so ga namreč apostoli vprašali, kje hoče, da bi jedel velikonočno jagnje. Tudi mi smo poklicani, da se ne bi bali »kot hudič križa«, temveč da svoje križe sprejmemo, vanje povabimo Kristusa, skupaj z njim pa spremenimo križe v milost in blagoslov – za nas in za vse naše. Konec koncev moramo tudi mi »preliti svojo kri« za svoje, kar pomeni darovanje svojega življenja, vendar, kakor nas uči apostol Janez, notranjega življenja, ker je precej bolj enostavno dati v fizičnem ali biološkem smislu, precej težje pa v notranjem, duhovnem smislu, ki pomeni darovanje svoje volje Bogu in bližnjemu. Kako težko se je odpovedati svoji volji in storiti kakor Kristus, da se zgodi Božja volja in volja žene, otrok itd., seveda v potrebnih stvareh, ne nekih kapricah. Tu se pravzaprav vse skupaj že zgodi, in potem fizična izvršitev le še potrdi in zapečati tisto, kar je že. Prav zato je tako pomembna zlasti priprava na zakramente. Če bomo ta čas izkoristili, da poglobimo svojo vero in odnos do Kristusa v zakramentih, potem bomo, ko bo vsega konec, slednje prejeli tako, kakor jih še nikdar nismo.

Objavljeno v tedniku Novi glas