Projekt

Še s tremi podobami o nebeškem kraljestvu zaključujemo Matejevo trinajsto poglavje. Jezus govori o zakladu, zakopanem na njivi, o biseru na tržnici in o mreži, ki jo ribiči vržejo v morje. V svetu, zaznamovanem s tržnim gospodarstvom, večkrat slišimo besedo 'investicija', ki pomeni, da določena svoja denarna sredstva vložimo v nekaj, lahko tudi v nek projekt, saj slišimo, kako je bilo potrebnih več 'investitorjev', torej tistih, ki so vložili svoj denar, za izgradnjo določenega objekta. 

Nič drugače ni tudi v primeru nebeškega kraljestva. Tudi to je nek 'projekt', v katerega se nam, po Jezusovih besedah, splača 'investirati'. Razlika z vsakdanjim življenjem je, poleg nekoliko abstraktnega projekta, tudi v sredstvih, ki jih je treba vložiti. To niso denarna sredstva, ki jih nima vsak človek veliko, temveč le nekateri mogočneži. Sredstvo, ki ga lahko oz. ki ga moramo vložiti v projekt 'nebeško kraljestvo' imamo vsi ljudje. 

Po preroku Izaiju nam tako govori: "O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko" (Iz 55,1). Bog nam pravi, da za to, da si pridobimo nebeško kraljestvo ne potrebujemo denarja, ampak nekaj drugega. Navezanost na zemeljske dobrine nas v tem primeru celo ovira pri odločitvi, ker le-te za nas niso bistvene za projekt 'Nebeško kraljestvo' - zato kakor mladeniču tudi nam pravi: "Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih" (Mt 19,21) ... ali, v našem primeru: "In našel boš zaklad na njivi." 

Kaj je torej treba investirati v ta projekt? Svoje življenje vendar, ki nam ga je Bog po starših podaril ob spočetju.Saj pravi Jezus na več mestih, da nam ta pretirana skrb za minljivo življenje ne koristi, koristi pa nam nasprotno, zlasti za naš projekt, če svoje življenje 'izgubimo', če ga torej žrtvujemo za ta naš projekt. V tem primeru se žrtvovanje življenja za kariero res splača in družina in družba zaradi tega ne trpita, še več, zaradi tega sta lahko samo še bolj zadovoljni. Žrtvovati svoje življenje za nekoga namreč pomeni nekoga zares ljubiti. Več prave ljubezni, torej tiste, ki se je sposobna darovati, se žrtvovati za drugega, pa je za svet oz. za človeštvo nadvse koristno, bolj kot ves denar in oblast. 

Seveda so besede eno, resničnost pa nekaj drugega. "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati" (Jn 6,60), pravimo. Zato, da bi 'se šli ta projekt' je namreč potrebna vera. In prav zaradi tega "Projekt Nebeško kraljestvo" ni za vsakogar prava investicija, kakor tudi drži, da tega projekta ne zmore vsak, pa čeprav ima zanj tako možnost kot sredstva.

Biti duhovnik ni lahko 18

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

“O semeniški vzgoji bi lahko govoril ure in ure, saj imam še svež spomin na profesorje, ki so se zvrstili v trinajstih letih. Spominjam se njihovih manij, njihove nadutosti, njihove nesposobnosti poučevanja, ki je v nekaterih primerih bila popolna. Spominjam se strahu, ki nam ga je kateri od njih vzbujal, krutosti, s katero so obravnavali najbolj uboge fante, ki so že tako ali tako bili zaznamovani zaradi svojega družbenega izvora, saj so po večini izhajali iz najbolj revnih družin ali iz najbolj odročnih krajev. Namesto da bi jim pomagali pri rasti ali pri razvijanju sposobnosti, so se prav obsesivno in sadistično spravljali nad ugotavljanje njihovih slabih strani, z dramatičnim koncem, seveda. Človeku so odvzeli vse samozaupanje in trdnost, počutil si se popolnoma nepomemben, umazan in slab. Ko so ti odvzeli prepričanje vase, si se moral nujno oprijeti strukture, ki te je upravičevala in plemenitila. Poleg tega so se spravili še nad čustvovanje, na neki način so ti odvzeli srce. Spominjam se zelo žalostnega primera. Šlo je za dedovanje in neki duhovnik si je z brati hotel razdeliti celo kuhinjski pribor. Ko so se le-ti pritoževali nad takšnim pohlepom in neobčutljivostjo, je ostarela mati dejala: ‘Ne razburjajte se nad njim, temveč nad duhovniki, ki so ga vzgajali. Oni so tisti, ki so mu odstranili srce’.

 

Predvsem v začetku je med učitelji bilo le malo takih, ki bi imeli diplomo, na splošno so namreč za profesorje postavili tiste, ki so ob koncu študija imeli dobre ocene, pa seveda odlično oceno v obnašanju.

Prva in najpomembnejša ocena je namreč bila iz obnašanja. Navadno je bila vmesna in končna ocena popolno presenečenje, saj je bila ocena obnašanja še bolj samovoljna od tiste pri izpraševanju pri katerem koli študijskem predmetu. Nikdar nisi vedel, ‘kako si se odrezal’, ker so profesorji ocene skrivali, v redovalnico pa so jih vpisovali šifrirano.

V obnašanju je vsak normalen bogoslovec vedno moral imeti oceno deset. Če je bilo kaj narobe, so dali oceno deset minus, če si bil nekoliko bolj nemiren, so ti lahko dali poleg desetke dva minusa. Če so se jim pomanjkljivosti zdele resnejše, si lahko dobil oceno devet in pol. Oceni devet in devet minus sta bili najnižji še dovoljeni oceni in prava znaka za preplah, saj sta pomenila, da je za vogalom izključitev iz semenišča.

Ko sem pisal o ‘desetkanju v nasprotni smeri’, sem se nanašal na način klanovanja s strani nadrejenih v prvi svetovni vojni, ko so iz desetine izbrali enega in mu naprtili kazen. Morda je bila primerjava z obsodbo na strelski vod v vojski pretirana, čeprav je izključitev iz semenišča v tistih časih na neki način pomenila obsodbo na smrt, in sicer v družbenem in psihološkem smislu. Zakaj pa v obratni smeri? Ker so v semenišču predstojniki odstranili devet ljudi in prihranili po enega.

Najprej so odstranili tiste najbolj sposobne, čeprav bi logika predstojnike morala voditi k temu, da bi tiste, ki jih je narava najbolj obdarila, morali držati čim bolj blizu sebe, saj bi le tako lahko dvignili splošno raven v Cerkvi. Nasprotno pa so ti bili najbolj na udaru – v semenišču se izključitve niso bali najbolj neumni ali najbolj zaspani, temveč najpametnejši in najbolj živahni”.

V letniku pre Tonija je v začetku bilo 75 bogoslovcev, do konca pa jih je prišlo le 11, leto kasneje pa jih je začelo 115, do konca jih je prišlo manj kot 10. S kakšnim pogumom lahko prosimo Gospoda, naj pošlje delavcev v svojo žetev, če so jih pa toliko na tako lahek način zapravili?

“Neki duhovnik je na srečanju s škofom to primerjal s tovarno avtomobilov Fiat in vprašal, kako bi taka tovarna lahko poslovala, če bi na vsakih sto izdelanih avtomobilov devetdeset uničili? Nadškof Battisti je dejal, da ne moremo primerjati tovarne Fiat in semenišča in na ta način seveda ni odgovoril na vprašanje, ker tudi ni mogel. Da sedaj prosimo za nove poklice, potem ko smo se tolikim tako zlahka odrekli, je neverjetna predrznost.

Prazno semenišče je seveda težko gledati, ker daje občutek konca nekega obdobja. Toda meni zaradi tega, ker se določena semenišča zapirajo, ne gre na jok, kakor tudi ne obžalujem, da so se zaprla koncentracijska in prevzgojna taborišča”.

Pogled usmerjen na dobro

Nadaljujemo tam, kjer smo končali zadnjič - Jezus ne deli ljudi na dobre in slabe. Naše srce je košček zemlje, kjer raste dobro seme, kjer pa je tudi plevel - to je človekova resničnost. In posredno Jezus govori o človeku, ki je dober, pa vendar tudi zaznamovan z zlom. Lahko bi šli in naredili hitro 'vojaško' akcijo, kjer bi 'specialci' odstranili tisto umazanijo, kjer bi naredili 'čistko'. Toda 'šef' tega svojim ne dovoli storiti, ker to ni v njegovem stilu. In smo spet tam - spet ugotovimo, kakšen je naš Bog.

Njegov pogled in način delovanja je tako drugačen od našega. Nasilni človek, ki je v meni, pravi, naj takoj odstranim vse nezrelo, zgrešeno, otročje in slabo v mojem srcu. Gospod pravi drugače. Pravi, naj bom potrpežljiv, naj ne ravnam nasilno. Če namreč želimo narediti velike stvari, potrebujemo pozitivne vzgibe, ne pa takojšnjih reakcij, saj lahko skupaj s slabim odstranimo tudi kaj dobrega.

Z nasiljem se rane le še poglobijo, njegova moč je rušilna, četudi so za njim morda drugačni vzgibi, ki bi radi kaj zgradili, morda prinesli mir. Do tega na nasilen način ne pride nikdar, pride do nasprotnega učinka. Delovati moramo po Božji poti - tu se vedno uporablja ljubezen, nežnost, svetloba. Da bi premagal temo, Bog prižge jutro, da bi premaknil veliko in negibno maso testa, da vanjo ščepec kvasa. 

Njegovo delovanje je sončno, ne temno. Njegovo delovanje je pozitivno, je polno življenja in tako moramo delovati tudi mi, zlasti do samih sebe. Nehajmo že enkrat z napačnimi izpraševanji svoje vesti, z vrtanjem s prstom po svojih ranah, osredotočeni na vse slabo. Naša vest mora biti svetla, razsvetliti jo mora vse tisto, kar je v nas dobrega, lepega, obetajočega. Bog je v nas posejal marsikaj dobrega - poskrbimo, da obrodi sad. 

Prilika o pšenici in ljulki govori o dveh načinih gledanja. Služabniki vidijo predvsem plevel - negativno, nevarnost, priložnost za padec. Nasprotno pa Gospodar svoj pogled osredotoči na dobro in lepo žito - ljulka je drugotnega pomena. Takšen pogled si moramo tudi mi izoblikovati, najprej do nas samih. Svoje identitete ne smem graditi na pomanjkljivostih, ker tam mene ni, ampak se nahajam v svojem zorenju. Nisem namreč ustvarjen po sovražnikovi podobi in njegovi noči, ampak po podobi Stvarnika in njegovega dne, njegove sončne svetlobe. Če ne vidim luči v sebi, je ne bom videl niti v sočloveku, posebej v tistem, s katerim sem vsak dan. 

Pred Bogom je klas dobrega semena vreden več od vsega plevela, dobro je veliko pomembnejše od zla. Tudi tisto dobro, ki je še 'v možnosti', je pomembnejše od sedanjega zla, od preteklih grehov. Zlo ne more odstraniti dobrega v tvojem življenju, nasprotno pa dobro lahko odstrani vse, kar je slabega. Gojimo torej vso dobroto, radodarnost, pozornost, gostoljubnost, nežnost in svobodo, ki nam jih Bog daje kot zastonjski dar. Naj zasijejo v vsej svoji lepoti, pa se bo tema razkropila.