V današnjem evangeliju smo priče Božji nežnosti, ko se Jezus nežno
dotakne slepčevih oči. Da je tu Jezus predstavljen kot Bog, ni dvoma,
saj zase pravi, da je luč. Ta simbol je na vsem področju srednjega
vzhoda označeval božanstvo. Dotik oči nekega klateža, ki pa predstavlja
vse nas in vsi se lahko znajdemo znotraj te njegove poti iskanja sebe,
svojega položaja v svetu in v iskanju Boga. Dotik luči postane dotik
svobode. Kdor ne vidi, namreč ni svoboden. Naslanjati se mora na druge,
na steno, na palico, na starše. Skratka, njegov pogled na svet ni
njegov, ampak je pogled na svet drugih.
Zato, kdor vidi, hodi gotovo, pokončno, neodvisno od drugih, ustvarja
si svoj lasten pogled na svet in ima svoje lastno mnenje, je svoboden.
Prav takšen postane sleporojeni v evangeliju. Postane močan, ni ga več
strah, postavi se po robu učenjakom, strokovnjakom. Nasproti njihovim
teorijam postavi konkretna dejstva. Ker se hrani z lučjo, si upa. Je
svoboden.
Dotik svobode pa postane tudi dotik sreče, tiste notranje izpolnitve,
za katero vsi tako močno hrepenimo. Ko nekdo končno zares vidi, uživa
ob pogledu na obraze, na lepoto, ki ga obdaja, na barve. Luč je dotik
radosti, ki leže na stvari in ljudi okrog nas. Tako torej vera, ki je
nov pogled na svet, ustvarja svetal pogled, ki prinaša luč tja, kamor je
položena: »Vi ste luč v Gospodu« (Ef 5,8).
Farizeji so tisti, ki znajo vse razložiti, saj poznajo prav vse
zakone. A to jih hromi, da ne znajo videti človeka, da se ne znajo
veseliti novih slepčevih oči. Zanje ni pomemben človek, ampak njihovi
zakoni. Takšne so vse ideologije sveta – ne zanima jih človek, ampak
njihove teorije. Ne morejo razumeti, da Bog na prvo mesto postavlja
srečo svojih otrok, ampak imajo ljudi za sestavne dele svoje
'mašinerije'. In kakor farizeji postanejo žrtve svojega sistema, saj, če
rečemo z Malim princem, »to niso ljudje, to so gobe.« Funkcionarji
pravil in zakonov, so analfabeti srca.
Njihov bog gre proti človeku, kar je najslabše, kar se lahko pripeti
naši veri. Temu ne moremo več reči vera, saj pravi: »Ubogi naj kar
ostanejo takšni, klateži tudi, samo da se spoštuje Gospodov dan! Božja
slava je izpolnjevanje zapovedi.« Pa ni tako, saj poznamo izrek sv.
Ireneja, da je »Božja slava človek, poln življenja«, torej človek, ki
lahko spet vidi. In ta pogled sreče je več vreden kot tisoč avtomatskih
pobožnosti in prav takšnih 'spoštovanj Gospodovega dne'. Na zunaj smo
torej res lahko dobri kristjani na tak način – in isto velja za nas
duhovnike oz. še toliko bolj. In tako tudi greh postane samo neka
teorija, ki pa je ves čas na naših ustih, kakor je bil na ustih
farizejev.
Za Jezusa ni tako – o grehu govori samo v povezavi z usmiljenjem. O
grehu govori samo, da pove, kako je bil odpuščen, izbrisan. Vidimo, kako
drugačen je Jezusov pogled: Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek.
Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam
16,7). Tudi mi se moramo spreobrniti. Kakor Samuelu, pravi Bog tudi nam,
naj se ne ustavljamo na zunanjosti. Bodimo usmiljeni, kakor je usmiljen
tudi naš Oče (Lk 6,36)!